Ob dvojici Merklova-Sarkozy je zdaj tudi Monti. Italija se je vrnila na evropski zemljevid.

Nemčija v Evropski uniji še nikoli ni bila tako močna. In vendar EU še vedno potrebuje Francijo, če se strinjata Berlin in Pariz, se strinja večina preostalih držav članic. Ob dvojici Merklova-Sarkozy pa je zdaj tudi Monti. Italija se je vrnila na evropski zemljevid.

Evropo je vedno poganjala francosko-nemška lokomotiva, projekt integracije je bil kombinacija francoskega načrta in nemške moči. Za odločanje na stari celini je bilo ključno sodelovanje vélikih treh, tudi Britanije. Njena ambivalentnost do EU je stara, vselej ji je šlo za to, kako ohraniti distanco in hkrati obdržati vpliv, toda s krizo in fiskalno unijo je David Cameron ostal na obrobju. Otok še ni bil tako brez moči v Evropi, kot je tačas. In tudi francosko-nemška koalicija je krhka: kriza je ustvarila novo nemško prevlado v Evropi, ekonomsko inferiorna Francija večidel samo sledi dominantni Nemčiji. Vprašanje nemške moči je postalo osrednje evropsko vprašanje.

Za Francijo je več Evrope vedno pomenilo tudi več Francije, z evropskim projektom je v preteklosti pridobivala predvsem ona. Potem ko jo je Nemčija porazila in okupirala in so jo Združene države zaničevale, je spet postala velika z gradnjo Evrope in svoj status je lahko projicirala na mednarodno prizorišče. V Uniji sedemindvajsetih je izgubila del specifične teže, geopolitično središče se je pomaknilo proti vzhodu, Francija je nagonsko čutila, da izgublja moč. Aktualna kriza je ponudila novo priložnost. V času, ko odločitev ne sprejemajo več vse članice, temveč samo jedro, ki sestavlja evroobmočje, je to spet razširilo prostor za francosko-nemški par.

In že smo opazovali predsednika in kanclerko, ki sta se sestajala v dvoje, recimo v Deauvillu, in sprejemala odločitve v imenu sedemnajstih. Nicolas Sarkozy pa čedalje težje parira nemški moči, Francija lahko polaga na mizo evropske ideje samo, če je ekonomsko močna. Odkar je lani začela trepetati pred znižanjem bonitetne ocene, je njena politična moč pošla. Finančno je ranljiva malone kot Italija, preživi lahko samo z nemško pomočjo. Tandem Merklova-Sarkozy se je zadnje čase odločal samo še o tistem, kar je bil predlagal Berlin. Pogosto smo imeli vtis, da je predsednikova edina kalkulacija oklepanje Nemčije, ker to koristi rejtingom. Francija se je umaknila nemškim zahtevam, v neizenačenem razmerju je obstala navidezna partnerica. Paradoksalno, pri tem je interes obeh voditeljev sovpadel: francoski predsednik rad pokaže, da je močnejši, kot je, nemška kanclerka rada ustvarja vtis, da je šibkejša, kot je.

Dvojica Merklova-Sarkozy je prehodila dolgo pot. Od začetka je njun odnos zbujal veliko zanimanje, toda medtem ko je v času prejšnjih garnitur šlo za relacijo med državama in ne med voditeljema, je z njima odnos postal oseben. Vsako srečanje je kazalo očiten trk dveh kultur, vedno znova opazujemo, kako eden in drugi vztrajata pri svojem: ona mu še vedno ponuja roko v pozdrav, čeprav se je nekolikanj vdala francoski formi pozdravljanja, on še vedno ne more brez tega, da dvigne svoj gospodovalni kazalec, pa četudi samo zato, da pokaže na vreme. Po sili razmer sta postala tako rekoč prijatelja, a še vedno je očitno, da se ne marata. Odnos pa je preveč soodvisen, da ne bi on »nemškega modela« industrijske konkurenčnosti in proračunske discipline postavil v sredico francoske predsedniške tekme in da ona ne bi vstopila v tekmo za Elizej; Sarkozy je še vedno najdragocenejši nemški zaveznik v Evropi in Merklova je pohitela, mu izrazila podporo celo, preden je uradno objavil, da se bo potegoval za ponoven predsedniški mandat.

Superkompetentni nekdanji evropski komisar

Nakar je v najpomembnejše evropsko dvostransko razmerje vstopil tretji. Odkar je Berlusconija nasledil Mario Monti, odnos Merklova-Sarkozy ni več, kot je bil. Ko je bil Monti v začetku leta v Berlinu, mu je gostiteljica laskala s spoštljivimi besedami, kadar je tema evropsko gospodarstvo, se kanclerka o tem več pogovarja z rimskim tehnokratom kot s francoskim predsednikom. Pomenljivo je, kako daleč gre v svoji govorici neizvoljeni italijanski premier. Nemčiji je povedal, da je bila ona tista, ki je leta 2003 kršila pravila pakta stabilnosti; čeprav Italija pripada skupini PIIGS, je delil nasvete, naj Nemčija v reševanje krize vendar vloži več denarja; glasno je propagiral evroobveznice, za katere se ve, da jih največja članica nikakor noče. Angelo Merkel mu je naposled uspelo prepričati, da mora pri odločanju o prihodnosti evra biti Italija zraven. Francosko-nemško razmerje, ki je nekje vmes postalo tako rekoč evropski G2, se je spremenilo v tristranski okvir.

Medtem ko so vsi drugi šefi vlad EU opazno odsotni, je na evropskem podiju čedalje pogosteje opaziti Montija. Italija je tretje največje evropsko gospodarstvo, pozabili smo že, kako vplivna je bila v Evropi v osemdesetih letih, sploh pa je ključna za preživetje evra, rešitev krize je bistvena tudi za kanclerkino zmago na parlamentarnih volitvah leta 2013. In Mario Monti ni Silvio Berlusconi, ki si je privoščil vulgarne izjave na račun Merklove in je spravil Italijo na rob bankrota. Zdaj je na položaju superkompetentni nekdanji evropski komisar, profesor ekonomije, ki je na začetku naredil tisto, kar so od njega pričakovali, in v močno zadolženi državi vpeljal ostre varčevalne ukrepe. Ti so vitalni za to, da Italija ne potone in potegne za seboj celotnega evroobmočja, s tem se je bil sposoben pridružiti dvojici Merkozy. Verjetno je v aktualni krizi Monti največ, kar premore Italija; če bi ga zrušili politika ali ulica, je negotovo, kaj bi sploh še preostalo.

Šef vlade, ki mu priznavajo, da je v manj kot treh mesecih preoblikoval politično okolje in ekonomsko tkivo, je s tem postal ključni akter na evropskem odru. In že zahteva od Nemčije bolj niansiran pristop. Nemška paradigma o varčevanju je vsekakor nujen pogoj za preživetje Evropske unije, toda nikakor ni zadosten pogoj, govori italijanski premier. Hoče, da evrsko območje kolektivizira dolg v obliki evroobveznic in se premakne od doktrine varčevanja h gospodarski rasti. In pri tem je pomenljivo, da sta si bliže pogleda Italije in Francije kot Francije in Nemčije. »La Merkel bi morala opaziti, da sta zdaj dva,« je prekrivanje interesa komentirala rimska Repubblica. Monti se dobro zaveda, da lahko evro obstane samo, če Italija premaga dolžniško krizo, Francija dobro ve, da bi bila brez EU še manjša država.

Tačas je italijanski premier na obisku v Beli hiši. Na dnevnem redu pogovorov z ameriškim predsednikom Barackom Obamo niso samo italijanske težave, temveč tudi evropska politika. Mario Monti je zanimiv sobesednik in nevsakdanji politik: izkušenj si ni pridobival samo v nacionalni politiki, ampak tudi v evropskih institucijah, zanj kot predsednika vlade je značilna zmes nacionalnih in nadnacionalnih prioritet. Očitno je, da mu je Obama naklonjen in da v očeh večine, kakor je nedavno zapisal FT, usoda Evrope počiva na Montijevih ramenih.

Ostaja še tako imenovano nemško vprašanje. Preteklih šestdeset let je bila Nemčija zasidrana v evropski integraciji, zdaj je vtis, kot da je okvir pretesen in da je država glede tega razklana. Kanclerka Angela Merkel se je pravkar vrnila iz Pekinga, obisk se je zgodil v letu, ko bo Kitajska izrinila Francijo in postala tretja nemška največja trgovinska partnerica, nemška trgovina se odmika od evroobmočja. Postaja prevelika za normalno evropsko državo in bi se rada pozicionirala na globalni ekonomski zemljevid? Ulrike Guérot z evropskega sveta za zunanje odnose je nedavno razprla razmislek o odmikanju Nemčije od evroobmočja in njenem pozicioniranju kot države skupine Bric. Nemško gospodarstvo je preveliko za katerokoli od sosedov, denimo za Francijo..., toda ni preveliko za to, da bi Nemčija izvajala svojo hegemonijo, je pred časom v Washington Quarterly zapisal Hans Kundnani. In povzel, da je to ekonomska dimenzija »nemškega vprašanja«, ki je mučilo Evropo petinsedemdeset let po združitvi Nemčije leta 1871. Nemški odgovor bo zato rešitev, ki bo ustrezala njenim interesom.