Tiskane izdaje
Ko je trobentač Nicholas Payton udaril v tvitosfero s svojimi zapisi, je bilo res slišati kot BAM! Najprej je javnosti sporočil, da je jazz mrtev in da je umrl leta 1959, ko je Miles Davis izdal prelomno ploščo Kind of Blue. Jazz je odtlej zanj žaljivka, oznaka, ki so jo glasbi nadeli belci. Zato raje uporablja izraz glasba temnopoltih Američanov ali drugače BAM (Black American Music).
Rad uporablja tudi besedo nigerizacija, ki se v njegovem pojmovanju ne nanaša zgolj na temnopolto raso, pač pa na vse, ki usode nimajo v svojih rokah. Z ekstremnimi in kontroverznimi izjavami naslavlja rasne predsodke, ki tlačijo ameriško družbo. A očitno igra na prave note, kajti glasbena skupnost ga jemlje precej resno.
Dve leti je minilo, odkar ste razburkali javnost s svojim tvitom, da je jazz mrtev, in na to temo zložili pravo poemo s precej radikalnimi verzi.
Mnogi mislijo, da je Why Jazz Isn't Cool Anymore pesem, pa ni. Vsak verz je v resnici tvit. Pred nekim koncertom sem sedel v hotelu in tvital približno eno uro. Potem sem vse prekopiral in prilepil na blog. Precej dobro poznam zgodovino črnske glasbe in mislim, da se kaj takega še ni zgodilo. Takšne masovne energije, ki bi postavila pod vprašaj oznako jazz, še ni bilo. Nisem si predstavljal, da bo ta zapis imel tak učinek. Da bo sprožil debate in polemike, na spletu in na konferencah, kot je bila tista v Birdlandu.
Skratka, da bo BAM tako eksplodiral?
Najprej naj povem, da nikoli ne uporabljam izraza BAM. Če me kdo vpraša, katero glasbo igram, nikoli ne rečem BAM. O, dajmo fantje, igrajmo malo BAM! To je neumno. To je samo okrajšava za lažje razumevanje v svetu, kjer se ljudje sporazumevajo s kraticami in slogani.
Kako pa imenujete to, kar igrate?
Črnska glasba, glasba temnopoltih Američanov ali samo glasba.
Ampak nekoč ste tudi vi verjeli v jazz, kaj se je zgodilo potem?
Nekoč sem verjel tudi v Božička. Potem pa sem odrasel in nehal verjeti vanj.
Kaj vas najbolj moti pri besedi jazz?
Vedno sem razmišljal o pomenu besede jazz v svoji glasbi, in ko sem svoje pomisleke javno izrazil v kakšnem intervjuju, so kritične izjave izrezali. Socialni mediji pa so mi omogočili direktno komuniciranje z ljudmi, brez filtra. Veliko ljudi misli, da nasprotujem izrazu ali njegovemu pomenu. To ni res. Sami imenujte jazz, kakor hočete. Toda jaz ne igram jazza in ne bom uporabljal tega izraza, ker zame to ne predstavlja prave duše te glasbe. Jazz zame predstavlja vse negativne stvari; miselnost, da je treba v klubu mirno in tiho sedeti, ali pa stremljenje za intelektualno platjo te glasbe, ne pa za nečim, kar vznemiri in dvigne dušo. Jazz je norčevanje iz glasbe, jazz je masturbiranje na odru, ne oziraje se na občinstvo, jazz je nonšalanca glasbenikov, ki se ne menijo, ali jih občinstvo razume ali ne. Jazz so vse slabe konotacije, vezane na to glasbo.
Niste prvi, ki opozarjate na to, da kategoriziranje škoduje glasbi. O tem so govorili že Miles Davis, Charles Mingus, Max Roach in drugi ... Se je od tedaj kaj spremenilo?
V fundamentalnem smislu ne. Tudi takrat so glasbeniki menili, da je jazz poniževalen izraz. Jazz je pomenil isto kot nigger. Tega se nisem jaz spomnil. Moje sporočilo je enako, spremenil se je le način, kako ga podajam naprej. To, kar počnem, se mi zdi zelo pomembno, ker staroste te glasbe ne bodo večno z nami, da bi posredovali naprej tradicijo.
Na žalost pri veliko mojih vrstnikih ni zaznati aktivistične drže. Preveč jih je strah zase, da bi osvetljevali probleme v družbi. Zato me nekateri zmerjajo s provokatorjem in kontroverznežem. A izzivati status quo in postavljati pod vprašaj konstrukte je bila od nekdaj vloga umetnikov. Družba in odnos do umetnosti sta se od tedaj precej spremenila. Pred leti sem na to temo razmišljal v članku za DownBeat in moja teza je bila, da se pomanjkanje spoštovanja do glasbe kaže tudi v tem, kako jo predstavljamo. Nekdaj so bili glasbeniki na odru elegantno oblečeni, zdaj pa se privalijo na oder v oblekah, ki jih nosijo ves dan, in so ljudje v občinstvu bolje urejeni. Seveda je glasba v ospredju, toda glasbo poslušamo z več čuti, tudi z očmi. Tudi v operi nastopajoči ne nosijo, kar se jim zahoče. Poleg tega me moti, ker je ta glasba izgubila žensko plat energije. Postala je moško šopirjenje igranja v hitrem tempu, z vrhunsko tehniko. Namesto da bi izkazovala nežnost, ranljivost, občutljivost, kar daje glasbi dinamiko. Hitro, glasno in energično igranje je v redu, le če je v kontekstu. Ko pa postane samo sebi namen in je le še tekma, koliko sprememb ritma in akordov lahko stlačiš v eno skladbo, izgubi smisel. Glasba ni več seksi. In temu bi pripisal tudi upad obiska v klubih.
Nekoč je bil tako imenovani jazz popularna plesna glasba.
Tako je. In moti me, da moramo pri tem uporabljati preteklik. Zakaj se je ta povezava s koreninami prekinila? Ne pravim, da bi morali vsi plesati na koncertih. Vendar mislim, da mora glasba vsebovati ta element. Mora swingati in mora imeti groove. Tako kot ga ima Coltranov Love Supreme ali glasba Charlieja Parkerja. Prihajam iz New Orleansa, kjer sem začel pot v pihalnih orkestrih in igral glasbo, na katero so ljudje plesali. Zato mi je bilo nekoliko neprijetno, ko sem začel igrati v klubih, kjer zahtevajo tišino. Ne maram tega, okolje je togo in potem je še glasba toga.
Ko poslušamo stare posnetke Ahmada Jamala ali pa Cookin' Milesa Davisa, je v ozadju slišati živahno klubsko vrvenje. To je atmosfera te glasbe. Mislim, da pravi duh te glasbe še vedno živi, le malokdaj ga imamo priložnost ujeti. Kar se dogaja v družbi, se odraža tudi v glasbi. Ta neučakanost, razcepljenost, glasbeniki nimajo potrpljenja, da bi se poglobili v idejo, v občutek, v noto, ki jo igrajo. Obnašajo se tako, kot bi imeli ADD [motnjo zmanjšane pozornosti].
Kot razumem, ste proti žanru jazz nastopili tudi zato, ker se izogibate kategorizacijam. A kljub temu ste s kampanjo zbirali podpise, da bi na spletni prodajalni glasbe CD Baby uvrstili BAM v svojo kategorijo.
Da, pa se to ni zgodilo. Zanimalo me je, ali bi velike spletne prodajalne spoznale BAM za kategorijo in moje glasbe ne bi več razvrščale pod jazz. Glasba temnopoltih Američanov ni žanr, temveč dejstvo. Ko me sprašujejo, o čem pravzaprav govorim, o funku, soulu, hiphopu, r'n'b-ju ali gospelu, jim rečem, da govorim o vseh teh žanrih. Vse jih povezuje isti afriški DNA. Vse te glasbe imajo vkodiran enak osnovni ritem. Afriški ritmi so prišli na Karibe in Haiti, prodrli do Kube, v New Orleans, od koder so šli po reki navzgor in prišli do St. Louisa in Chicaga z Louisom Armstrongom in Kingom Oliverjem. Potem sta se razšla in Armstrong je odšel v New York. To je ta nit. Glasba je šla po reki navzgor, kot gre kri po žilah. Ali kot gre hrana po drevesu od korenin do krošnje. In to tradicijo je treba spoštovati. Armstrong je redefiniral interpretacijo ritma. Govorim o razliki med afriško in evropsko miselnostjo, ki sta fundamentalno različni. Evropska misel razdvaja individuum od celote. Razdvaja človeka od boga, Jezusa od boga, intelekt od intuicije, dušo od telesa ... Afrocentrični pogled pa je bolj holističen. Če bi se vsi povezali s svojo afriško naravo, tega ne bi bilo. Spoznati moramo, da smo vsi Afričani. Vsi smo črnuhi.
Veliko uporabljate besedo črn, črnuh ... Od tod izhaja tudi ideja o vaši kontroverznosti oziroma celo rasizmu.
To se mi zdi smešno. Najprej naj razložim, da ni mogoče, da bi bil rasist. Zakaj? Ker sem črn. V teoriji bi bil lahko, v praksi pa ne. Rasizem pomeni diskriminiranje nekoga na podlagi rase. Da nekomu ne daš službe, da mu ne zagotoviš zdravstvenega zavarovanja, da odločaš, kdo se lahko šola, kdo lahko zmaga na volitvah, da vplivaš na miselnost ljudi. Na področjih politike, gospodarstva, izobraževanja in misli. Temnopolti ne nadzorujejo teh področij.
Čeprav je politično najmogočnejši mož na svetu Barack Obama, ena najbogatejših žensk pa Oprah Winfrey.
Obama je lutka. Izkoristili so ga zato, da bi bilo videti, da ne gre za rasizem. V resnici pa je rasizma več kot kadarkoli prej. Samo poglejte farso z blokado ameriškega proračuna. Zakaj? Ker se temnopolti človek zavzema za dostopno zdravstvo. Ljudje so mu obrnili hrbet. Četudi je na najbolj vplivni funkciji v državi, je žrtev rasizma. Oprah Winfrey je lahko med najbogatejšimi Američankami, ampak ko pride v Švico, jo prodajalka nažene iz trgovine, češ da nima dovolj denarja, da bi tam lahko kaj kupila.
Bi res vse krivice pripisali rasizmu in beli prevladi? Uporabljate tudi termin nigerizacija. Kaj točno mislite s tem v glasbi?
Dejstvo je, da se temnopolti človek počuti drugače, kamorkoli pride. In to ni stvar eksotike. To je rasizem. Ne govorim o odnosu enega človeka z drugim. En človek ni sposoben izvajati rasizma. Rasizem je strukturirano okolje, ki vpliva na naše razmišljanje, preden sploh vidimo razlike med nami. Kar pa se tiče nigerizacije, tega termina nisem skoval jaz. Le uporabil sem ga v kontekstu jazza. Črnuh (nigger) pomeni biti v poziciji, ko nekdo drug odloča o tvoji usodi. Ko so belci slišali veličastno glasbo Kinga Oliverja, so jo poimenovali jazz in za kralja te glasbe postavili Paula Whitemana in svoje skupine poimenovali na primer The Original Dixieland Jazz Band, čeprav na njih ni bilo nič originalnega. Ukradli so glasbo temnopoltim.
Lahko vam povem, da je vaš manifest sprožil tudi kontraproduktivne odzive. Slovenskega študenta so na konservatoriju za sodobno glasbo in jazz v New Yorku temnopolti sošolci pod vtisom vašega pisanja gledali postrani, češ, kaj pa ti belček igraš jazz, saj nikoli ne boš mogel dojeti, za kaj gre. Imel je resno krizo na glasbeni poti.
Ker prihaja iz Evrope, Slovenije, on morda na te stvari gleda drugače. Pride v Ameriko in ima občutek, da smo tam vsi enaki. V Ameriki so stvari drugačne. Vse imajo v rokah belci, zato so ti temnopolti mladi glasbeniki mislili, končno imamo nekaj, v čemer vodimo mi. Končno smo v nečem boljši in so belci inferiorni.
Ste to hoteli dokazati?
Ne. Ampak to je okus grenkobe, ki ga občuti temnopolti človek vsak dan. Pomislil je, saj res nisem del te kulture, zakaj se sploh grem to? Tujec sem. Tako se mi počutimo, ko pridemo kamorkoli, tudi v Afriki. Tudi tam nismo dobrodošli, nismo doma. Ti glasbeniki so izrabili moje besede in jih obrnili, da so se lahko znesli nad tem fantom. Ampak nikjer ne boste slišali ali videli, da sem izjavil, da belci ne znajo igrati, ne znajo swingati ali da jih kakorkoli ne maram. Neštetokrat sem poudaril, da spoštujem Cheta Bakerja, Stana Getza, Gila Evansa ...
So torej tudi oni BAM? Kdo lahko sodi o tem? Vi?
Ne. Ravno to poskušam vsem dopovedati. Ne vem, kako je Chet Baker imenoval to, kar igra. Če bi ga umestil pod BAM, bi bilo tako, kot bi ga ozmerjal z besedo na J [jazz].
Toda ravno danes ste na tviterju zapisali »Chet Baker je imel v sebi nekaj črnuharskega«.
Ja. To prepoznam. Slišim. Ko zaprem oči, ne slišim barve kože. Tako je tudi pri Petru Bernsteinu. To so »soulful cats«.
Zanimivo, da ima beseda jazz za vas še bolj negativno konotacijo od besede nigger. Ste kdaj pomislili, da bi svoji glasbi nadeli bolj politično korekten naziv – afroameriška?
Ne. Afroameričan pomeni nekaj drugega kot temnopolti Američan. Charlize Theron je Afroameričanka, ker prihaja iz Južne Afrike. Ni pa temnopolta Američanka. Preden postaneš kaj drugega, se je treba zavedati, kaj to, da si črn, pomeni. Ali ultimativno mislim o sebi, da sem črn? Ne. Sem veliko več kot to. A moramo se zavedati svojih korenin in kulturnih okvirov. Pogledati izza evropske miselnosti, ki nas je s pomočjo krščanstva kolonizirala, nam povedala, da je to, v kar smo verjeli, zlo in da bomo zaradi tega šli k hudiču. Potem pa nam vsilila ljubezen do nekoga, ki je živo nasprotje nas samih – z belo kožo, modrimi očmi in ravnimi lasmi, da nas je lahko zasužnjila. Tudi Bog je bil nigeriziran.
Človeštvo se otepa z veliko skupnimi težavami, ki presegajo delitev na podlagi rase. Nove imperialistične vojne, okoljska problematika, razlike med revnimi in bogatimi ... Ni že čas, da bi stopili skupaj?
Ne bo šlo. Ker preveč ljudi še ni pripravljenih na to. Govorim o ljudeh, ki se še vedno niso naučili ljubiti svoje lastne kulture. Ki še niso posvojili svoje afriške narave. Če bi imeli kulturni ponos, bi lahko nastopili kot kolektiv. Nismo še sposobni sedeti za mizo z drugimi kot enakopravni člani družbe, ker je znotraj temnopolte skupnosti treba opraviti še z veliko konstrukti. Ko si bomo na jasnem, kdo smo, bomo lahko prevzeli svetovno kulturo. Govorim o problemih, s katerimi se ukvarjajo temnopolti Američani na vsakem koraku, ker sem pač temnopolti Američan. Zato neposredno nagovarjam ljudi, ki so mi podobni. Stvari, ki jih govorim, pa imajo globalno konotacijo.
Niso s črnim ponosom stvari poskušali rešiti že Črni panterji?
So, pa poglejte, kaj se je z njimi zgodilo. Uničili so jih, ker so poskušali vpeljati to, o čemer govorim.
Rekli ste že, da se počutite kot mučenik, samotni jezdec.
Saj imam izbiro, stati za svojimi besedami ali se potuhniti kot cucek. Vem, da imam prav in nekdo mora to jasno in glasno povedati.
Vam je to, kar govorite, kdaj škodilo?
Je. Včasih ne dobim kakšnega nastopa. Ampak če lastnik kluba ne razume tega, kar govorim, najbrž ne bo razumel niti moje glasbe. Zakaj bi tam sploh igral? Verjetno bi mi bolj škodilo, če bi tam nastopil in čutil vso tisto negativno energijo.
Kako vam je bil všeč Django brez okovov Quentina Tarantina?
Ni mi bil. Bil sem šokiran, da ga je precej temnopoltih ljudi pohvalilo. Torej, imamo moža, ki ga osvobodijo in postane lovec na glave. Tako pobije številne belce, ki so ga zatirali, a ne zaradi tega, ker bi rad osvobodil svojo raso, temveč zato, da bi osvobodil svojo ženo. To je egoističen vzgib. Ni Macolm X. Ni križar z razlogom. Tako kot povsod drugje, Hollywood postavlja standarde. Gradi konstrukte. Črnci v filmih vedno prvi umrejo.
Če niso iz filma Spika Leeja ...
Ja. Ampak koliko Spikov Leejev pa hodi po Hollywoodu. In še on je moral dobiti denar za končanje filma Malcolm X pri Oprah in Billu Cosbyju, ker ga uradna struktura ni podprla. Veste, da je moral svoj zadnji film financirati na Kickstarterju? Torej, če pogledamo Spika Leeja, Obamo in Oprah, ki so najmočnejši temnopolti ljudje na svetu in se kljub temu soočajo z rasizmom in ne morejo speljati tistega, kar so si zastavili - kakšno je to sporočilo za temnopoltega mulca na ulici?
Se je za vas kaj spremenilo, ker Obama javno izraža naklonjenost jazzu, ima svojo jazz stran na facebooku in vabi glasbenike v Belo hišo?
Kam? V Belo hišo. Vidite, vseeno je, če črnec živi notri. To je še vedno Bela hiša. Besede imajo veliko moč. Zato opozarjam na take stvari. Pomisli, zakaj je nekaj tako imenovano. Besede vplivajo na to, kako ljudje razumejo svet in kako obravnavajo druge ljudi. Poleg tega Obama ni rekel, da ima rad temnopolto ameriško glasbo. Rekel je, da mu je všeč jazz. Tu je problem.
Vas moti to, da ste bolj razvpiti po tem, kar govorite in pišete, kot pa po tem, kar igrate?
Sem res? Mislim, da si tega, kar govorim, nihče ne bi jemal k srcu, če ne bi igral tako, kot igram. Če bi bil povprečen trobentač, nikomur ne bi bilo mar zame. Trobenta je kot lev v savani. Je glavna. Louis Armstrong, Miles Davis ... Nočem omalovaževati saksofona. Ampak tako pač je. Če človek, ki je veliko časa vložil v poznavanje tradicije, ki ga družijo s Clarkom Terryjem, Rayem Brownom, Docom Cheathamom in prihaja iz New Orleansa, ki je zibelka te glasbe, reče, da je jazz nula, nekaj pomeni. Igram več in bolje, kot sem kadarkoli. Ravno sem posnel ploščo Sketches of Spain, če to ni dovolj velik razlog, da bi govorili o moji glasbi, je problem v ljudeh, ki najdejo več zanimivosti v mojem pisanju.
Ustanovili ste tudi svojo založbo BMF. Kaj predstavljajo te kratice?
Bad Motherfucker.
Bad, ne Black?
Lahko je oboje (smeh).
Zakaj ste se odločili za to in kakšni so vaši načrti?
Ker tako lahko počnem, kar hočem. Ne morem govoriti o črnski avtonomiji in kako temnopolti nimajo nadzora nad stvarmi, če ne postanem tisti temnopolti človek, ki poskuša stvari spraviti v svoje roke in si pridobiti glas v vodilnih strukturah. Naslednji logični korak pri govorjenju o črnski misli in črnski moči je, da sedem za mizo kot enakopraven državljan. Za zdaj izdajam samo svoje plošče, nekoč, upam, bom izdal še kakšno drugo. Mogoče umetniku ne bom mogel obljubiti velikega avansa in milijonov dolarjev, ampak teh stvari se nočem lotiti tako. Tak način dela spočenja sužnjelastniški odnos.
Ko pogledam svojo pogodbo z založbo Verve, kjer sem res dobil velik avans, a sem postal njihov večni sluga. Recimo, da posnameš CD s sto tisoč dolarjev avansa, ki ga moraš nadomestiti. Potem založba na debelo prodaja plošče za pet dolarjev na kos. Od vsake prodane plošče glasbeniku pripada le 10 odstotkov dobička. Tako z eno prodano ploščo odplačaš komaj 50 centov od sto tisoč dolarjev dolga. Torej v času, ko ti odplačuješ dolg, oni služijo milijone. To je suženjstvo. Posnetkom ne pravijo zaman masterji.
Kako pomembno je v glasbeni skupnosti nastopati kolektivno? BAM ni edino gibanje, Steve Coleman je ustvaril M-BASE, Eric Revis The Likemind Collective ...
Kolektivno, individualno. Oboje je pomembno. Rad bi da temnopolti ljudje počnejo stvari skupaj, kot to delajo belci. A do tega jih zelo težko pripraviš. Ne bom rekel, da je to zaradi ega, ker mislim, da je ego v redu. Zaradi ega zjutraj vstaneš, se lepo oblečeš, narediš kaj zase. Zdaj, ko popularna vzhodna filozofija pridiga, da je treba ego zatirati, si rečem sranje. To, da se sprašujemo o egu, je ego. Glorificiramo neke menihe, ki sedijo na gori, se stradajo, meditirajo in se odrečejo egu. Vse to je v redu, ampak mi tukaj moramo živeti v resničnem svetu.
Ali kot pravi eden vaših tvitov; dalajlama je izgubil stik s samim sabo.
To je resnica. Ta model ne živi v tem svetu. Nima stika z resničnostjo, nima težav. Ne verjamem v harmoniziran svet, kjer bomo vsi živeli v miru in spravi. Ni se nam treba strinjati o vsem in si biti všeč. Zgradimo okolje, kjer bomo spoštovali različnost drugega. Lepota je v tem, da stvari padejo iz ravnovesja, da se ustvari napetost, da stvari reagirajo druga na drugo. Želim si samo, da bi drug z drugim ravnali dostojanstveno in spoštljivo.
