Nihče nima pravice ubogati

Kako uprizoriti to, da nekdo misli? Augustu Rodinu je uspelo in postalo kliše, ampak kako to narediti v filmu? Glavna junakinja v filmu Hannah Arendt nemške režiserke Margarethe von Trotta, ki jo igra Barbara Sukowa, takrat, kadar intenzivno misli, veliko kadi in strmi v daljavo, skozi okno, v strop, v pisalni stroj. Mišljenje ni ravno hvaležna dejavnost za filmarje, saj je tisto, kar je pri njem pomembno, očem nevidno.

Nemška politična teoretičarka Hannah Arendt je ljubila mišljenje, zanjo ni bilo bolj dinamične človeške aktivnosti in boljšega akcijskega filma. Stvari, o katerih je mislila, je želela razumeti. Brezkompromisno. Znana je njena misel o tem, da je v totalitarizmu sicer mogoče delovati, težje pa je misliti; to lahko apliciramo na marsikatero aktualno stanje v našem mikro- ali makrosvetu. Če želi človek živeti polno življenje, je verjela, mora misliti in biti angažiran v družbi.

Arendtova pa ni bila le briljanten um in odločen pogum. Njeno življenje in delo je označilo tudi to, da je bila Judinja, da je morala pred nacizmom pobegniti v ZDA in da je ves čas skušala razumeti in razložiti, kaj se je v času nacizma pravzaprav zgodilo z nemškim in judovskim ljudstvom.

Šele pred desetletji pa je v javnost prišla dobro varovana skrivnost o njeni zapleteni ljubezenski aferi z enim največjih nemških filozofov, eksistencialistom Martinom Heideggerjem, ki je svoje mišljenje, o katerem jo je učil, z nacisti mefistovsko zamenjal za dobro službo. To je zgodba, ki jo film žal zgolj ilustrira.

Margarethe von Trotta se v svoji filmski karieri vedno najraje sooča z ženskimi zgodbami; spomnimo se njenih filmov, kot sta Drugo prebujenje Christe Klages in Ženske z Rosenstrasse, ali tistih, v katerih je, tako kot v filmu o Arendtovi, sodelovala z izjemno Fassbinderjevo muzo Barbaro Sukowo, Svinčeni časi in Rosa Luxemburg. Film o Hannah Arendt je kljub odlični glavni igralki preveč intelektualističen, z medlimi stranskimi liki, brez pravega žara in polnokrvne strasti.

Psihopat ali birokrat

Von Trotta se v filmu osredotoči na leto 1961, ko je Arendtova odpotovala v Jeruzalem in tam za ameriško revijo The New Yorker spremljala sojenje Adolfu Eichmannu, esesovskemu častniku in avtorju ter vodji programa za popolno iztrebljenje Judov. Želela je predstaviti dva protagonista, ki si nista mogla biti bolj različna. Življenjsko geslo Hannah je bilo: »Nihče nima pravice ubogati!« S svojim vztrajnim zavračanjem, da bi ubogala karkoli drugega kot lastno pamet in prepričanje, ne bi mogla biti dlje od Eichmanna, ki je uslužno ubogal ukaze nadrejenih in je z birokratsko natančnostjo v plinske celice poslal šest milijonov ljudi.

Ko Arendtova prvič stopila v polno sodno dvorano, je mislila, da bo na zatožni klopi zagledala pošast; videla pa je le hladnega ubogljivega birokrata, ki je ves čas trdil, da ni sovražil Judov in da je zgolj ubogal ukaze nadrejenih. Ko je vsak dan organiziral prevoz vlakov in določal, koliko ljudi morajo v taboriščih pobiti na dan, je počasi izgubljal stik s svojo vestjo – živel je pač v družbi, ki je legitimizirala njegova dejanja, in on je bil zgolj učinkovit uslužbenec, dober državljan tretjega rajha.

Arendtova pri najboljši volji ni mogla v Eichmannu najti nobene diabolične ali demonske globine, zato je razvila danes znano teorijo o banalnosti zla, ki govori o tem, da je velika večina ljudi, v izrednih razmerah, kakršna je recimo vojna, sposobna izjemne krutosti do sočloveka. Za genocide v Srebrenici ali Ruandi, za trgovino s sužnji, za fašistične in povojne poboje torej niso krivi psihopati, ampak čisto navadni ljudje, ki so se čez noč spremenili v pošasti. Ampak če razmišljamo, je ugotovila Arendtova, če ne mislimo kot množica, znamo ločiti dobro in zlo. Ta njena teorija, ki vznemirja še danes, je takrat popolnoma pretresla intelektualni svet. Teza o banalnosti zla je danes temelj moralne psihologije.

Hitlerjev sošolec

Po člankih v New Yorkerju je izdala knjigo Eichmann v Jeruzalemu (Študentska založba, prevod Polona Glavan), ki jo lahko beremo kot roman, saj je kot kakšna Agatha Christie v Eichmannovem življenjepisu želela detektirati znamenja za njegova kasnejša morilska dejanja.

Rodil se je v Linzu in, zanimivo, obiskoval isto šolo kot Hitler in bil tako kot on zelo slab učenec. Kasneje je propadlo vse, česar se je lotil; bil je zelo ambiciozen, a tudi zelo nesposoben. In potem je našel stranko in z njo svojo identiteto: postal je član zloglasnega SS. Ker je bil ubogljiv, je hitro napredoval – in ker v nasprotju s svojimi kolegi ni imel akademske izobrazbe, se je trudil še bolj.

Bil je odgovoren za tako imenovano judovsko vprašanje, kar je bil le birokratski naziv za Hitlerjev načrt o tem, kako se hitro znebiti Judov v Nemčiji in potem še v vseh državah, ki jih je tretji rajh okupiral. Najprej je šlo zgolj za emigracije. Eichmann je stopil v stik z judovskimi funkcionarji in se z njimi dogovarjal za »nelegalen« odhod na tisoče Judov v Palestino, za katerega so morali rajhu sicer plačati celo bogastvo in se odpovedati svoji lastnini. Eichmann je začel navdušen prebirati sionistične klasike (to so bile prve knjige, ki jih je v življenju prebral), obiskal je celo Palestino, kamor je iz Avstrije v osmih mesecih pod njegovim nadzorom odpotovalo kar 35.000 ljudi – vse samo zato, »da bi se znebili te judovske drhali«.

Kmalu so nacistični ideologi začeli iskati večji kraj na svetu, kamor bi lahko odpeljali več milijonov ljudi, ki so jih tako sovražili. Na misel jim je prišel Madagaskar. Tam bi lahko nastala judovska država, ki bi imela policijskega guvernerja, za katerega bi bil odgovoren sam Himmler. Eichmann, ki je sicer Madagaskar pomešal z Ugando, je leta 1940 naredil natančen načrt za transport ljudi, kar pa zaradi britanskega nadzora nad Atlantskim oceanom ni bilo mogoče. Izkazalo se je, da so vrhovni nemški oblastniki projekt Madagaskar izrabljali le kot krinko za to, da so lahko že začeli neusmiljeno pobijati Jude.

Neprijetne plinske celice

Ker je postalo jasno, da ni bilo več nobenega realnega ozemlja, kamor bi jih lahko evakuirali, je edini realen načrt postal njihovo iztrebljenje. Eichmann je začel uslužno sodelovati pri tej nalogi. Njegova moč je bila vedno večja, postajal je vedno bolj bogat. Naokoli ga je vozil šofer, imel je ljubice, obiskoval je kulturne in druge družabne dogodke nacistične »aristokracije«, bil je smetana družbe.

Kar nekajkrat je obiskal smrtonosna taborišča, od blizu si je ogledal delovanje plinskih celic; videl je kolono golih in prestradanih ljudi, ki so korakali v plinske celice, in potem ko so bili že mrtvi, je videl, kako nemški vojaki iz njihovih lobanj pulijo zlate zobe. V Minsku, kjer so Jude streljali, je prišel ravno na koncu pokola za tisti dan; videl je le še »mladce, ki so ciljali lobanje mrtvih v ogromnem jarku«. Te podobe so ga menda zelo pretresle, bilo mu je neprijetno, a kljub temu je nadaljeval svojo smrtonosno nalogo.

Po vojni je ob pomoči Vatikana dobil lažni potni list in se skrival v predmestju Buenos Airesa. Tam so ga 11. maja 1960 aretirali agenti Mosada in ga prepeljali v Jeruzalem, kjer so mu sodili. Obsojen je bil na smrt.

Poleg banalnosti zla je Arendtova v knjigi načela še eno zelo boleče vprašanje, ki se ga nihče pred njo ni želel dotikati. Na glas se je vprašala, zakaj so judovski funkcionarji tako tesno sodelovali z Eichmannom oziroma z nacisti. Zakaj se raje niso uprli, saj so vedeli, da se bo zgodil pomor? Res je sicer, priznava, da judovsko ljudstvo kot celota ni bilo organizirano, da ni imelo vojske, vlade v izgnanstvu, nobenega orožja, vojske. Obstajale pa so judovske dobrodelne in strankarske organizacije, katerih priznani judovski voditelji so skoraj brez izjeme iz takšnega ali drugačnega razloga sodelovali z nacisti. Zakaj?

Ta njen očitek, ki ga je napisala v reportaži z Eichmannovega sojenja, jo je čez noč spremenil v največjo sovražnico Judov. Dobivala je grozilna pisma, judovski prijatelji so se obrnili proti njej, najraje bi ji prepovedali, da bi še naprej predavala ... Obtožili so jo, da je Eichmanna s svojimi teorijami spremenila v žrtev, judovsko ljudstvo pa v zločince.

A vendar je vztrajala, ker je verjela v mišljenje, ker se ji je vedno zdelo pomembno, da misli drugače od množice. Kot je dejala, se je o neuporu Judov spraševala zato, da bi opisala, kako velik in šokanten je bil totalen moralni zlom, ki so ga povzročili nacisti v vseh državah, ki so jih zasedli – in to ne le med preganjalci, ampak tudi med žrtvami.

Ko so ji očitali, da ne ljubi judovskega ljudstva, je povedala danes že slavno misel: »Prav imate, ne pretrese me vsaka ljubezen. Nikoli v življenju nisem 'ljubila' neke skupine ljudi ali nekega kolektiva. Resnično ljubim le svoje prijatelje in edina ljubezen, ki jo poznam, je ljubezen do oseb.«

Poslušnost avtoriteti

Prav teorija o banalnosti zla Hannah Arendt je bila intonacija za slavne poskuse ameriškega psihologa Stanleyja Milgrama (Poslušnost avtoriteti, založba UMco, prevod Katarina Jerin), ki jih je izvajal v 60. letih in v katerih je ugotovil, da so ljudje, ki se podrejajo avtoriteti, sposobni storiti marsikatero zlo. Ker je bil sam Jud, se je spraševal, ali se lahko tudi v ZDA kdaj ponovi holokavst. Ugotovil je, da lahko.

Prostovoljcu so naročili, naj osebi, ki je bila skrita za zaveso, postavlja različna vprašanja. Če nanja odgovori napačno, ga mora kaznovati z elektrošokom, katerega moč je povečeval za vsak nadaljnji napačen odgovor. Posamezniki na drugi strani zavese so bili seveda igralci in elektrošokov ni bilo, a tega prostovoljci niso vedeli in so kljub kričanju in moledovanju igralca na drugi strani zavese, ki je očitno kazal znake trpljenja, mnogi (dve tretjini) na prigovarjanje vodje eksperimenta z elektrošoki nadaljevali do vse smrtne doze. Milgram je z eksperimentom želel dokazati, da so povsem običajni ljudje, če jim tako zaukaže avtoriteta, sposobni tudi ubijanja.

Ko je Milgram videl, kako hitro so se sodelujoči v eksperimentu podredili avtoriteti, je začel verjeti v banalnost zla. »Moralni čut posameznika ni tako močan, kot nas prepričujejo družbeni miti.« A zakaj se to zgodi? Milgram pravi, da ljudje, ki so se prilagodili, prenehajo v sebi poslušati človeka in odgovornost za svoja dejanja prenesejo na vodjo poskusa, na avtoriteto, na ideologa, politika. »Njegov moralni čut se začne ukvarjati s tem, kako dobro izpolnjuje pričakovanja, ki jih ima do njega avtoriteta.« Druga stvar je v tem, da svoje žrtve ne vidijo več kot ljudi – protisemitska propaganda na primer je bila glede tega natančna in dolgotrajna. Zato so radikalna in fanatična prepričanja, vere, nacionalizmi in rasizmi veliki spodbujevalci banalnosti zla.

Arendtova se sicer ni strinjala z Milgramovimi ugotovitvami; skrbelo jo je, da bi lahko zaradi takšnih eksperimentov zlo razumeli kot nekaj normalnega, kot da je to že v nas in se temu težko upremo. Vsaka poslušnost, uči Arendtova, vsebuje veliko odgovornost, in če se želimo izogniti zlu, moramo misliti s svojo glavo. Bi razmišljujoči človek deloval tako kot Eichmann? Arendtova verjame, da ne.

Človeško sočutje

Angleški profesor psihologije Simon Baron-Cohen v svoji knjigi Zero Degrees of Empathy razmišlja malce drugače in se ne strinja niti z Milgramom niti z Arendtovo. Ne sprašujmo se o stopnji zla pri človeku, pravi, ampak o stopnji empatije.

Leta 2004 je angleški zgodovinar David Cesarini izdal še eno biografijo o Eichmannu. Na dan so prišli posnetki pogovorov, ki jih je imel nacistični zločinec v Argentini z nizozemskim nacistom in novinarjem Willemom Sassenom. Novi dokumenti so razkrivali, da Eichmann ni bil zgolj pusti birokrat, ki se je le podrejal avtoriteti. Ko so bili nemški generali že na begu, je še vedno z vso vestnostjo Jude pošiljal v smrt. »Vojna je izgubljena, a jaz bom v svoji vojni zmagal,« je govoril. Njegovi smrtonosni vlaki so ves čas vozili; pretental je generale, ki so potrebovali vlake za transport vojakov in orožja, da je lahko dosledno opravil svojo nalogo. Odšel je v Auschwitz in proti koncu vojne zaukazal, da morajo usmrtitev 10.000 ljudi na dan takoj povečati na 12.000. Ko so zavezniki na Madžarskem bombardirali proge, je začel madžarske Jude v taborišča oziroma v plinske celice pošiljati kar peš, na pol gole in bose; kdor je bil prepočasen, so ga ustrelili. Ko so ga znanci spraševali, ali razmišlja o tem, kaj bo z njim po vojni zaradi tolikšnega števila mrtvih, je dejal: »Sto tisoč mrtvih je katastrofa, milijon mrtvih je statistika.«

Cesarini je ugotovil, da je Arendtova sojenje Eichmannu spremljala le na začetku, ko se je obsojenec še trudil sodnikom kazati svoj nedolžni obraz majhnega vijaka v velikem nacističnem morilskem stroju. Posnetki iz zadnjega dela sojenja pa kažejo hladnega preračunljivega morilca in veliko pomanjkanje kakršnega koli sočutja.

Baron-Cohen meni, da ne drži, da smo vsi ljudje v določenih okoliščinah sposobni ubijanja in mučenja. Če imamo dovolj visok oziroma normalen koeficient empatije, če smo sočutni do vseh živih bitij, potem ne popustimo avtoritetam in ne gremo proti svojim moralnim prepričanjem in svoji vesti; ne ponižujemo, mučimo ali ubijemo človeka.

Kljub temu da teorija Arendtove o banalnosti zla morda za Eichmanna ne drži, jo lahko pripnemo marsikateremu drugemu morilcu ali zločincu, ki sodeluje v genocidu, pobijanju, mučenju. Njeni teoriji o tem, da takšnim ljudem primanjkuje mišljenja, pridodamo še pomanjkanje empatije; včasih bi bilo vsaj eno od obeh dovolj za zmanjšanje zla.

Ljubezen je nepolitična

Mož, ki je Arendtovi odprl svet lepote mišljenja, je bil Martin Heidegger, eden najslavnejših nemških filozofov. Bila je njegova učenka in pri osemnajstih letih je postala njegova ljubica. Ona mu je pokazala, kako »goreče ljubiti brez občutka krivde«, on ji je pokazal um filozofa, ki ga je kasneje opisala kot »nekronanega kralja imperija misli«. Svobodoljubna in izjemno lepa Judinja, ki se je že od malega zavedala svoje briljantne inteligence, je bila pred velikim poročenim profesorjem vedno submisivna učenka, ponižna in zaljubljena.

Ta ljubezenska zveza je bila dolgo dobro varovana skrivnost. Leta 1982 je izšla knjiga korespondence med Arendtovo in Heideggerjem in že na prvi pogled lahko prepoznamo, kdo je bolj srčno varoval to ljubezen; ona je zvesto čuvala vsa njegova pisma, on je ohranil le nekaj njenih, skoraj nobenega iz zgodnejših let. Zato je v tej knjigi njegov glas dominantnejši, čeprav včasih izjemno romantičen: »Napadli so me demoni. To je domovina čistega veselja ...«

Kot v članku Beware of Pity ugotavlja ameriški literarni kritik Adam Kirsch, je Heidegger v svojih pismih do mlade Arendtove vedno zelo pokroviteljski. Ves čas jo podučuje, da lahko akademsko samoto preživi le moški in da bi se morala bolj osredotočiti na to, da je ženska, »ki razdaja srečo in okoli katere se nahaja sreča«.

Po štirih letih se je Heidegger odločil, da se mora ljubezenska afera končati; Arendtova je morala zapustiti Marburg. Ko je že prisegla, da ne bo nikoli več ljubila moškega, ji je začel pisati lirična pisma, ki so »mejila že na kič«. Predlagal ji je, naj se poroči z drugim moškim, ljubiti pa mora vedno le njega. Konec ljubezenske zveze jo je popolnoma pretresel. Vedno je bila ranljiva in izjemno občutljiva, zdaj pa sta zaradi nesrečne ljubezni, kot je zapisala sama, ti občutji v njej narastli skoraj do grotesknih razsežnosti.

Leta 1929 sta se po naključju srečala na železniški postaji in moški, na katerega nikoli ni prenehala misliti, je prvi hip sploh ni prepoznal. Ta izkušnja jo je povsem uničila. Leto dni kasneje se je začel Heidegger spogledovati z nacionalsocializmom. Takrat mu je pisala ostro pismo o tem, da sliši, kako zavrača judovske študente. Zagotovil ji je, da to ni resnica. Verjela mu je. Leta 1933 se je Heidegger pridružil nacistični stranki in postal rektor ter začel uničevati kariere mnogih judovskih filozofov, med njimi tudi prijatelja Arendtove, Karla Jaspersa. Osebno je podpisal dokument, v katerem je odpustil svojega starega učitelja, Juda Edmunda Husserla; ta je kmalu zatem umrl.

Po vojni, ko je bilo Heideggerju pet let prepovedano poučevati in izdajati knjige, se je prikazoval kot nedolžna žrtev nacizma. In Arendtova, ki je srečno poročena s Heinrichem Blücherjem živela v ZDA, je »lisjaku«, kot mu je rada rekla, verjela še enkrat.

Njuna ljubezen je v 60. letih, ko je spet obiskala Nemčijo, doživela še eno kratko prebujenje. Takrat ji je stari profesor napisal: »Želim si, da bi lahko šel z glavnikom skozi tvoje skodrane lase.«

Ponovno začenjanje, je verjela, je vrhovna zmožnost človeka. »Novi začetki so izvir človekove spontanosti in svobode.« In verjela je tudi, da je ljubezen najbolj antipolitična sila na svetu.

Čeprav se akademska filozofska stroka tako zelo sramuje te ljubezenske afere in rada pozablja tudi na Heideggerjevo spogledovanje z nacizmom, lahko v teh resničnih dogodkih vidimo genezo marsikatere teorije Arendtove. Vedno jo je bolj kot filozofija zanimala akcija, rada je svet in sebe v njem opazovala od čisto od blizu. In če pazljivo beremo njene knjige, presenečeno opazimo, kako veliko je pisala o ljubezni.

                                                                                 ***

Vlasta Jalušič, največja poznavalka del Hannah Arendt pri nas, v predgovoru h knjigi Vita Activa (založba Krtina, prevod Vlasta Jalušič) opozarja, da je Arendtova vedno verjela v moč politike. Politika je bila namreč zanjo človeški čudež svobode, ki so ga sposobni izvesti samo ljudje, kadar skupno delujejo. Verjela je v revolucijo, v revolucijo kot politično dejanje, in hkrati opozarjala, da še najbolj radikalen revolucionar naslednji dan po revoluciji postane konzervativec.

Življenje in delo Hannah Arendt nas učita o pogumu – o tem, da ne smemo biti tiho, če vidimo krivice, in o tem, da ne smemo vedno ubogati, če s tem ravnamo proti naši morali.

In o ne najbolj filmični, a zelo pomembni človeški dejavnosti, najbolj nevarnem borilnem športu – razmišljanju.