Nikjer ne slišimo spodbud, da naj podjetja zaslužijo čim več

Aleksander Zalaznik je novi predsednik Združenja Manager in direktor podjetja Danfoss Trata.

Objavljeno
02. maj 2014 15.58
Aleksander Zalaznik,direktor Danfoss,Ljubljana Slovenija 18.04.2014
Lidija Pavlovčič, gospodarstvo
Lidija Pavlovčič, gospodarstvo
»Nenehno bom ponavljal, kako pomembna sta dobiček podjetja in motiv, da hočemo doseči napredek. Ko bomo znova obudili te vrednote, bomo začeli gospodarsko rasti. Prizadeval si bom, da bi postal poklic menedžerja znova cenjen.« Takšne ambicije ima Aleksander Zalaznik, novi predsednik Združenja Manager. O posledicah politične nestabilnosti pravi, da se bomo spet ukvarjali s politiko namesto z gospodarstvom.

Zalaznik (54 let), po poklicu inženir strojništva, je med tistimi slovenskimi direktorji, ki se ponašajo z najdaljšim stažem. Podjetje Danfoss Trata, ki je del velikega danskega koncerna, vodi že 20 let. Kaže, da uspešno, ker Trata ves čas raste po prihodkih in številu zaposlenih. Podjetje ima 90 milijonov evrov letnega prometa in dosega več kot 100.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. A prav dodana vrednost je eno od vprašanj, ki jih odpira Zalaznik. Zdi se mu preveč zapleteno merilo uspeha, zato raje prisega na bolj enostavno, to je dobiček.

Prav tako kot eno od osrednjih vrednot izpostavlja spodobno plačilo za zaposlene, pri čemer je prav Trata dober zgled. Čeprav je proizvodno podjetje – izdelujejo regulatorje za daljinsko ogrevanje, klimatizacijo in prenosnike toplote –, znaša povprečna bruto plača v skoraj 400-članskem kolektivu 2400 evrov. Številka je sanjska za slovenske razmere, a po Zalazniku bi si morali vsi prizadevati za čim boljše plače.

To je tudi eno od sporočil, ki jih bo ponavljal kot predsednik menedžerskega združenja v triletnem mandatu. Pozornost namenja tudi davkom na plače in nagradam, ki so pri nas ekscesno visoki, zato poziva vlado k razumnemu znižanju davkov, kar bi lahko pomagalo pri zajezitvi odliva dobrih kadrov v tujino.

Aprila ste postali predsednik Združenja Manager. Kaj vas je motiviralo za kandidaturo glede na to, da je ugled menedžerjev pri nas močno načet? Verjamete v pozitivno poslanstvo tega poklica?

Verjamem v to, da bomo lahko potegnili Slovenijo iz vseh problemov, ki jih imamo, in da bomo na koncu plačali vse kredite, toda samo, če bo gospodarstvo delovalo. Brez uspešnega gospodarstva ne moremo imeti uspešne Slovenije. Menedžerji so edina skupina ljudi, ki lahko dejansko požene gospodarstvo k rasti.

In obratno, menedžerji kot skupina so gospodarstvo pognali navzdol, če pomislimo na vse tajkunske zgodbe, ki še danes odzvanjajo predvsem na sodiščih. Očitno je vloga menedžerjev dvojna.

Seveda je dvojna. V Sloveniji imamo nekaj podjetij, ki se stalno pojavljajo v javnosti in spodbujajo ustvarjanje negativnega mnenja o gospodarstvu, po drugi strani pa imamo ogromno uspešnih podjetij. Zaradi tragičnih zgodb nekaterih podjetij ne vidimo uspešnih primerov. Imamo vrsto podjetij, ki so se v zadnjih letih tako preobrazila, da niso več slaba.

Od menedžerjev je odvisno, ali se Slovenija razvija pozitivno ali negativno, saj je gospodarstvo steber vsega. Če je profitabilnost v gospodarstvu prenizka, tudi ni razvoja države. V celotnem gospodarstvu v Sloveniji ustvarimo 80 milijard evrov prometa, 75 odstotkov tega prometa obvladuje 2000 do 3000 podjetij, čeprav je gospodarskih subjektov okrog 140.000. Veliko direktorjev od nosilnih 2000 podjetij je članov Združenja Manager. Želim si, da bi bilo toliko članov našega združenja, da bi lahko rekli, da predstavljamo tri četrtine ustvarjenega prometa v gospodarstvu.

Je v združenju še vedno 1200 direktorjev?

Ni nas več toliko. Zdaj imamo 1000 članov. Ko trdite, da menedžerji nimajo pretiranega ugleda, naj povem, da smo se v združenju precej ukvarjali s tem problemom. Res je, da je, recimo, petdeset menedžerjev, ki so se zapletli v sumljive zgodbe, vrglo slabo luč na celoten ceh, a to število je nizko v primerjavi s tem, da imamo v Sloveniji več tisoč direktorjev. Večina med njimi je uglednih in tudi v našem združenju so po prečiščenju članstva ostali ljudje, ki imajo ugled. Naši člani so profesionalni menedžerji, ki vodijo domača in tuja podjetja, in taki, ki so na čelu državnih podjetij. Nekaj je tudi takih, ki so lastniki podjetij in hkrati direktorji. Kot predsednik združenja si bom prizadeval za povečanje članstva, približno 3000 članov bi bila optimalna velikost združenja.

Gospodarska kriza, ki lomi Slovenijo že nekaj let, zahteva menedžerje specialiste za krizno vodenje. Imate seznam, kdo in koliko vaših članov je tako imenovanih kriznih ­ menedžerjev?

Za zdaj še nimamo pregleda, koliko kriznih menedžerjev je v našem združenju, toda vaša ideja o seznamu specialistov za krizno vodenje je vredna razmisleka.

Poslovanje z dobičkom je po vaše najbolj pomembno merilo uspešnosti podjetja. Zakaj?

Če pogledamo statistiko, je naš donos na vložena sredstva samo 0,8 odstotka. To ni zavidanja vreden donos. Morali bi ga povečati vsaj na 5 odstotkov. S tem bi iz naslova davka od dobička lahko več prispevali v državni proračun in nekoliko omejili pritisk na davek na plače. Za primerjavo naj povem, da je donosnost sredstev v Danfossu Trati 20-odstotna.

Na prvi pogled so velike razlike v donosnosti med podjetji v lasti tujcev in domačinov. Je vtis varljiv ali resničen?

Brez dvoma so razlike velike. Bral sem raziskavo, da so podjetja v Sloveniji, ki so v tuji lasti, bistveno bolj dobičkonosna od drugih. Res pa je, da je dobičkonosnost tudi odraz organizacijske strukture in načina dela v korporacijah. Dobiček mednarodnih podjetij je zelo odvisen od možnosti, ki jih imajo pri transfernih cenah. Treba je zadostiti davčnim pravilom vseh držav, v katerih deluje neka multinacionalka. V Združenju Manager si bom prizadeval, da se bodo menedžerji začeli bolj ukvarjati s podjetji, ki jih vodijo, to pa bi se moralo odražati v večji profitabilnosti podjetij. Želim si, da bi se bolj intenzivno ukvarjali z inovativnostjo in učinkovitostjo slovenskih družb ter ambicijami in znanjem. Sem tudi velik podpornik tujih investicij. Potrebujemo jih za zagon gospodarstva. Naša domača naloga je tudi prestrukturiranje podjetij, ki zahteva veliko notranjih sprememb in drugačen način razmišljanja.

Prepričan sem, da mora biti poslovno prestrukturiranje vsaj dva koraka pred finančnim. To ne gre tako hitro, kot obrniti stikalo za luč. Če ni poslovnega prestrukturiranja, bo denar, ki smo ga vložili v podjetje, izginil. Podjetje bo živelo še nekaj mesecev, potem se bo ponovila začetna zgodba. Sprijazniti se je treba z dejstvom, da ni uspešnega prestrukturiranja, ne da bi ustrezno zmanjšali število zaposlenih, kar pomeni, da ni poti iz krize, ne da bi se v vmesnem času povečala brezposelnost. Zaradi tega sem zelo velik zagovornik tujih investicij, ker so možen način za iskanje rešitev za brezposelnost ob prestrukturiranju podjetij.

Ko danes govorimo o podjetjih v težavah, ki se morajo prestrukturirati, kot so na primer Merkur, Trimo in zraven še Autocommerce, pogosto pomislimo na menedžerje, ki so na prvo mesto pri vodenju postavili lastniške cilje namesto klasičnih, kot so dobiček, rast in razvoj. Vam so takšna ravnanja tuja?

Težko razumem logiko, ki je bila za temi menedžerskimi odkupi. Za odkup namreč potrebuješ denarni tok. Če ga nimaš, ne moreš vrniti kredita. Menedžerji, ki so se odločili za odkup podjetja, so verjetno izračunali, kaj jim dopušča denarni tok. Ne dvomim, da ne bi bili dovolj pametni, domnevam pa, da so jih vodili kaki drugi vzroki. Morda jih je zavedla prevelika doza optimizma v času pred gospodarsko krizo. Dobičkonosnost slovenskih podjetij ni bila nikoli velika, zagotovo pa ni bila dovolj visoka, da bi lahko na eni strani pokrili vračanje kreditov in na drugi vlagali v razvoj ter dodatno po tretji strani imeli morda še nekaj denarja za tveganja, ki nastajajo pri poslovanju.

Med menedžerji, ki so jih odnesle napačne kalkulacije ali pretiran optimizem, so bili tudi nagrajenci Združenja Manager, recimo Tatjana Fink iz Trima ali pa Herman Rigelnik iz Autocommercea. Boste zdaj upoštevali strožja merila, kdo je upravičen do priznanja, glede na to, da ste nedavno objavili razpis za menedžerja leta 2014?

Pri presoji, kdo si zasluži naziv menedžerja leta, smo vedno kar strogi. Nikoli nisem sodeloval v komisiji, vem pa, da presoja temelji na preteklih rezultatih. Člani komisije ne morejo ocenjevati menedžerja na podlagi tega, kaj bo s podjetjem čez pet let, vedeževalke pa nimajo zraven. Iz lastne izkušnje vem, da je postopek zahteven, ker sem enkrat šel skozi proces izbire za menedžerja leta. Pripraviti smo morali veliko dokumentov in številk. Nisem zmagal, premagal me je Dejan Turk iz Si.mobila.

So razlike med menedžerji, ki vodijo državna ali zasebna podjetja?

Ne vem. Izogibam se stereotipom. Poznam direktorja, ki vodi veliko državno družbo in zelo dobro dela, in poznam direktorja tuje družbe, pa ne dela tako zelo dobro. Razlike med državnimi podjetji in podjetji v zasebni lasti se bolj kot pri menedžerjih kažejo pri zahtevah lastnikov do menedžerjev, kakšne cilje jim postavljajo.

Katere ključne etične vrednote bi moral zasledovati dober menedžer?

Združenje Manager ima etični kodeks, v katerem so zapisane vrednote. Pomembna je etičnost do zaposlenih, dobaviteljev, kupcev in okolja, v katerem delamo. Nihče ne sme biti prikrajšan.

Pri etičnih vrednotah ste izpostavili pošten odnos do dobaviteljev. Takšen odnos je v zadnjih letih postal bolj izjema kot pravilo. Namesto tega je v ospredju plačilna nedisciplina, ko podjetja z velikimi zamudami plačujejo svojim partnerjem. Kako bi lahko presekali ta začarani krog?

Plačilna nedisciplina praviloma ne izhaja iz tega, da podjetja ne bi hotela plačati, ampak iz tega, da nimajo dovolj denarnega toka za plačilo dobaviteljem. Tako smo spet pri tem, da moramo dvigniti učinkovitost in profitabilnost naših podjetij. To je ključ do vsega, zato sem v programu postavil dobiček na prvo mesto. Samo z dobičkom lahko razvijamo podjetja.

Kolikokrat v časopisu zasledite besedo dobiček? Zelo redko. Dobiček je postal ekonomska kategorija, ki smo jo začeli skrivati, ali pa dobiva celo negativni predznak. Ko omeniš dobiček, nekdo drug takoj pomisli: aha, ta pa izkorišča delavce. Takšno razumevanje je napačno. Dokler ne bomo spremenili miselnosti in postavili dobička na visoko mesto med vrednotami, toliko časa se ne bomo izkopali iz sedanjega cikla. V središče smo namesto dobička postavili kategorijo dodane vrednosti.

V Danfossu ne govorite o dodani vrednosti na zaposlenega?

Ne. Za nas so pomembne tri kategorije: denarni tok, dobiček in rast. Po teh kategorijah je merjena naša uspešnost. Ne razumem, zakaj ne govorimo o tem, da so podjetja premalo dobičkonosna. Zakaj raje govorimo o tem, da je dodana vrednost prenizka. Ali veste, kako se izračuna dodana vrednost? To je zapletena formula, ugotavljanje dobička pa je enostavno in razumljivo.

Bi z večjimi plačami zaposlenih lažje dosegli boljše poslovne rezultate?

V osnovi mora biti plača odraz cene dela na trgu. Nihče ne bo dal zaposlenemu plače, ki je trikrat višja od priznane cene na trgu. To bi bilo skregano z ekonomsko logiko. V Danfossu Trati je osnovna plača postavljena na nivo, ki velja za podobna delovna mesta v Sloveniji. Primerjamo se s 30 ali 40 boljšimi podjetji v Sloveniji.

Koliko potem znaša povprečna plača v vašem podjetju?

Imamo 380 redno zaposlenih in skoraj sto začasno zaposlenih in študentov, tako da nas dela okoli 470. Povprečna bruto plača med stalno zaposlenimi je 2400 evrov. Nismo samo pro­izvodna firma, ampak predvsem kompetenčni center z močnim razvojem, trženjem, logistiko. Zato imamo več režijskih kot proizvodnih delavcev, kar dviguje povprečje. Zaposlujemo 150 ljudi z univerzitetno izobrazbo. Povprečna bruto plača samo v proizvodnem delu pa je 1500 evrov.

Poleg plače imamo v podjetju še princip bonusov, letni in v proizvodnji še mesečni. Mesečni bonus je odvisen predvsem od produktivnosti in kakovosti. Na podlagi tega bonusa lahko zaposleni dobijo do deset odstotkov višjo plačo, izplačilo letnega bonusa pa je odvisno delno od poslovnih rezultatov družbe, določenih drugih finančnih in nefinančnih kazalcev in aktivnosti posameznika ali oddelka. Letni bonus lahko doseže desetino letne plače ali več. Izplačujemo ga sredi aprila, ko so končani vsi letni obračuni.

Ker se zelo veliko ukvarjamo z zaposlenimi, imamo natančno izdelan sistem plač in nagrad, ki je povezan z ocenjevanjem zaposlenih, njihovimi kariernimi načrti in drugimi merili. Ker so stvari jasne, nimamo sporov s sindikatom. V lanski raziskavi o zavzetosti zaposlenih za delo v koncernu Danfoss, ki ima 23.000 zaposlenih v 59 družbah po svetu, se je Trata uvrstila na vrh lestvice.

Vas slovenski davčni oziroma dohodninski sistem omejuje pri nagrajevanju zaposlenih?

Davčni sistem je katastrofalen, zlasti tisti del, ki obdavčuje višje prejemke. Pojem višjih prejemkov se namreč glede na druge države v Sloveniji začne zelo nizko. Ta nam kot podjetju in zaposlenim uničuje motivacijo. V zgornjih razredih, v katerih je dohodnina 50-odstotna, je letni dohodek obdavčen z 58 odstotki. Takšna delitev, ko zaposleni prejme samo 42 odstotkov plače, država pa kar 58 odstotkov, je izjemno nepoštena. Če pri tem upoštevamo še 16 odstotkov prispevkov na bruto plačo, ki jih plača podjetje, je razmerje še slabše. To je kraja.

Celo Danci, ki so znani po visokih davkih, imajo nižjo obdavčitev visokih plač, približno 50-odstotno, za nameček pa imajo še razvit sistem davčnih olajšav. Sprašujemo se, kako naj strokovnjake dobro plačamo in jih tako motiviramo, ko pa država pobere večino dohodka.

Ste v Združenju Manager opozorili vlado na problem pretirane obdavčitve nagrad?

V združenju si prizadevamo za uveljavitev socialne kapice in za znižanje visokih davkov na plače. Če jih ne bomo znižali, nam bodo ušli vsi strokovnjaki. Nekateri razmišljajo, da bi si po­iskali delo v kaki drugi evropski državi, celo Slovaška postaja zanje bolj zanimiva od Slovenije. Dovolj imajo tega nesorazmernega plačevanja davkov pri nas.

Na ubijalski učinek visokih davkov na plače so nedavno opozorili tudi v Klubu slovenskih podjetnikov.

Z Igorjem Akrapovičem in drugimi v Klubu slovenskih podjetnikov se popolnoma strinjam. Njihova ideja je zelo dobra, namreč da bi plače prikazovali kot bruto bruto, to je celoten strošek za delodajalca. Tako bi resnično videli, da plačamo državi več kot 60-odstotni davek in ne 50-odstotnega, kot ga zdaj prikazujemo v bruto znesku. Ne vem, zakaj na plačilnem listu ni zapisan tudi ta dodatni 16-odstotni davek.

Imate kakšne prijeme za to, da bi vlada ­sprejela vaše predloge?

No ja! Država ima po eni strani ogromne odlive, po drugi pa premajhne proračunske prilive. Toda z davki smo presegli vse razumne meje. Imamo še en problem, in sicer, da nimamo več smiselnih razmerij med plačami. V Sloveniji imamo skoraj vsi enake plače, vse se gibljejo med 1000 in 2000 evri. Tisoč evrov neto plače je slovenski ideal, tudi za visoko izobražene.

Se spomnite, kaj smo govorili, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo? Da bomo tudi mi dosegli evropski življenjski standard in plače. V zadnjih letih smo kar pozabili na ta cilj. Ne vem, kdaj smo se nazadnje pogovarjali, da bi radi imeli takšne plače, kot jih imajo v Nemčiji. Zagovarjam postopno povišanje plač, toda pod pogojem, da jih znamo tudi ustvariti. Kot gospodarstveniki moramo delovati tako, da po vseh kazalcih približamo uspešnost podjetij evropski ravni, in potem bomo lahko začeli tudi dvigati plače. Želim si, da bi Slovenija postala država, v kateri bi bilo življenje za večino državljanov prijetno, in da bi se prebili med 15 najuspešnejših evropskih držav.

Slovenija je na svetovni lestvici konkurenčnosti gospodarstva šele na 62. mestu. Kaj bi morali narediti vlada, banke in podjetja, da bi postali bolj konkurenčni?

Katastrofa je dvojna, in sicer, da smo po konkurenčnosti tako nizko in da se malokdo v Sloveniji sistematično ukvarja s tem problemom. Na zadeve gledam malo drugače kot večina, ves čas pa ponavljam isto misel – da denar lahko zaslužimo samo v podjetjih. Nikjer ne slišimo spodbud, da naj podjetja zaslužijo čim več. Tega še nisem slišal od naše premierke.

Dokler ne bo v našo družbo prodrla miselnost, da so podjetja zato, da delajo in ustvarjajo dobiček, toliko časa ne bomo nikamor napredovali. Namesto tega se vsak teden nekdo spomni kak nov zakon ali predpis, s katerim omejuje delovanje podjetij. Pošiljajo inšpektorje, da preganjajo drobne prekrške in iščejo dlako v jajcu, ker so prepričani, da je itak vsak po malem baraba. Kje so spodbude za to, da bi vsi imeli boljše razmere za delo?

Tudi v državni upravi je veliko ljudi, ki izjemno dobro delajo, toda velik del uprave se še vedno ne zaveda, da je servis za podjetja in državljane. Zato bi morali državni uradniki o vsakem predlaganem novem zakonu presoditi, ali vpliva na gospodarsko rast ali ne. To bi moralo biti prvo vprašanje. Morali bi imeti vizijo, kaj hočemo, in kako doseči te cilje.

Kaj predlagate?

V Združenju Manager imamo danes nekaj aktivnih sekcij, v katerih oblikujemo predloge vladi in ministrstvom za spremembo zakonodaje na različnih področjih. Tudi v prihodnje si želimo biti vladi konstruktiven partner pri definiranju poslovnega okolja. Razumem, da mora država uskladiti odlive in prilive proračuna. Kratkoročne rešitve išče v zadolževanju in povečevanju davkov, manj v znižanju porabe. Toda z davki smo presegli vse razumne meje. Tudi država se mora vprašati, kateri deli državne uprave so zares potrebni za servis gospodarstvu in občanom in katerih si v tem trenutku ne moremo privoščiti. V Združenju Manager smo svoje predloge vladi za izboljšanje konkurenčnosti zapisali v Zavezi za uspešno prihodnost.

Kako bi lahko zbudili zanimanje pri tujih vlagateljih?

Najprej moramo jasno povedati vsem, da si želimo tujih vlagateljev. Pri vsaki prodaji, ne glede na to, ali prodajaš solato ali državno podjetje, moraš biti prijazen do kupca. Na najlepši način mu moraš pokazati, kaj ponujaš, in potem bo morda nekaj kupil. Prodaje podjetij sicer zagovarjam, toda veliko raje bi videl nove, tako imenovane greenfield investicije. Kakšen je motiv takšnih investitorjev? Da si ustvarijo določen položaj na trgu in izkoristijo nižjo ceno delovne sile, če omenim samo dva glavna motiva za greenfield investicije. Slovenija ni zanimiva niti za greenfield niti za druge investicije, kot so prevzemi. Morda bi bila kot del Evrope lahko zanimiva za kitajske, indijske ali arabske vlagatelje, toda tudi te bi morali znati privabiti.

Vpleten sem bil v nekaj prevzemov Danfossa. Videl sem, kako vabljivo znajo države in občine pritegniti vlagatelje. Zemljišče s spremljajočo infrastrukturo ponujajo skoraj zastonj. Vzbuditi znajo občutek, da si dobrodošel. Mi pa se bojimo vlagateljev, zato nočemo ponuditi ničesar. Pri prodaji slovenskih podjetij moramo biti pozorni predvsem na to, ali bo kupec tudi strateški lastnik, ali ima dolgoročne načrte. To je bolj pomembno od cene, za kolikšno vsoto je podjetje prodano.

Velik davek na politično krizo, ki je zadela Slovenijo po petkovem volilnem kongresu največje vladne stranke, bo spet plačalo gospodarstvo. Kakšne posledice pričakujete?

Posledice aktualnih političnih dogajanj bodo zelo neposredne. Izvozni del gospodarstva bo sicer delal naprej, a ponovno se bo povečala negotovost med državljani, zato se bo domača poraba zmanjšala. Največja škoda bo, ker se bodo predvidene prodaje podjetij ponovno ustavile. Politična nestabilnost bo vplivala tudi na to, da se bomo spet ukvarjali s politiko, namesto da bi se vsi ukvarjali s tem, kako bomo pospešili gospodarsko rast. To je nasprotno tistemu, kar potrebujemo v gospodarstvu, to pa sta predvidljivo okolje in stabilnost.

Bi si upali napovedati, kdaj bo Slovenija spet gospodarsko uspešna?

Očitno bomo morali počakati še tako dolgo, dokler se iz malih in srednje velikih podjetij ne bo razvil nov sloj gospodarstvenikov, ki bodo pognali zgodbo naprej. Zato se mi zdi tako pomembno, da bi v Sloveniji imeli več ambicij postati uspešen gospodarstvenik in da bi bil ta bolj cenjen od politika ali pop pevca. Poglejte televizijska poročila. Približno devet desetin informacij je političnih, zraven je še kakšna slaba zgodba, pozitivnih primerov iz gospodarstva pa je za skromen vzorec. Potrebujemo ambicijo, da se hočemo razvijati. Za to potrebujemo čim več kakovostnih menedžerjev. Pred 20 leti je bila ta ambicija močna, kasneje je zvodenela.

Na srečanju Združenja Manager januarja letos je eden od prvih predsednikov združenja povedal, da so včasih tekmovali med sabo, kdo bo boljši, katero podjetje je bolj zraslo in imelo večji dobiček. To so bile naše vrednote, zdaj pa so poniknile. Ko bomo znova obudili te vrednote in hoteli priti na vrh, bomo začeli rasti. Če mi bo v treh letih, kolikor traja mandat predsednika Združenja Manager, uspelo prodreti z razmišljanjem, da hočemo biti uspešni, bi bil zelo zadovoljen.