Nismo sami, prihajajo od vsepovsod …

Slovenija leži v zmernem podnebnem pasu in je pestro stičišče alpskega, sredozemskega, panonskega in dinarskega sveta. Pestra je tudi njena biotska raznovrstnost, a jo vse bolj načenjajo tujerodne invazivne vrste, ki tekmujejo in spodrivajo domorodne, nemalo njih pa ljudem povzroča različne težave, med njimi alergije.

Na vzhodnem obronku Slovenije, v bližini Čateža ob Savi, v štirikilometrski savski mrtvici Topla zadnja leta nastaja pravi tropski vrt, v katerem so se zaradi človeške nespametnosti naselile tujerodne invazivne vrste, ki naj v zmernem podnebnem pasu ne bi preživele. Med njimi so temperamentni potočni rak rdečeškarjevec iz Avstralije čudovite modre barve, katerega samci se ponašajo z rdeče obarvani škarjami, pa nilski ostriž, želva rdečevratka in vodna solata, ki se bohoti na površini mrtvice.

Umetnica Maja Smrekar se je v projektu Biobaza, ki je bil v drugi polovici aprila predstavljen v Projektnem prostoru Aksioma, lotila možnega srečanja med »tujcem« rdečeškarjevcem in domorodnim umirjenim jelševcem, ki ga invazivni rdečeškarjevec potencialno ogroža. O soočanju s tujerodnimi invazivnimi vrstami pa tudi o sobivanju z domorodnimi vrstami smo se na začetku in po koncu projekta Biobaza pogovarjali z Alom Vrezcem, biologom in raziskovalcem na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) in kustosom v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, Miho Kroflom, raziskovalcem na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ter oddelku za biologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, antropologinjo Nežo Mrevlje in avtorico Biobaze, umetnico Majo Smrekar.

Kakšna je definicija invazivne tujerodne in avtohtone oziroma domorodne vrste, Al? Če prav razumem, je vsaka invazivna vrsta tujerodna, ni pa vsaka tujerodna vrsta invazivna.

Al Vrezec: Avtohtona je tista vrsta, ki se je na določeno območje razširila po naravni poti, tujerodno vrsto pa je v okolje zunaj njenega območja razširjenosti kot tudi zunaj območja njene potencialne razširjenosti zanesel človek. Četudi nekateri kot invazivne vrste obravnavajo tudi domorodne, ki se na veliko namnožijo, je v znanosti na splošno sprejeta teza, da so invazivne vrste samo tujerodne. Invazivnost uspe le redkim tujerodnim vrstam. Krompir, na primer, ki izvira iz Amerike, je v Evropi tujeroden, a četudi ga gojimo v velikih količinah, se mu ni uspelo širiti po evropski naravi. Tiste tujerodne vrste, ki jim to uspe, pa postanejo invazivne, se širijo in vplivajo na ekosisteme in s tem na druge vrste.

Mrtvica Topla, savski rečni rokav z zastajajočo vodo, ki je tudi poligon projekta Biobaza, menda vsebuje kar nekaj tujerodnih tropskih vrst. V čem je njena posebnost?

Al Vrezec: Sava je nekoč imela drugačen tok in mrtvice v nižinskih rečnih tokovih so nekaj povsem normalnega, posebnost mrtvice Topla pa je, da ima podvodne tople termalne izvire in je ena največjih termalnih mrtvic v Evropi. Temperatura vode je poleti in pozimi 20 stopinj, na iztoku iz Term Čatež pa temperatura vode preseže tudi 35 stopinj Celzija. Iz pričevanj v preteklosti domnevamo, da gre za naravno termalno mrtvico, a podrobnejše hidrološke raziskave, ki bi našle podvodne termalne izvire v mrtvici, še niso bile izvedene.

Kako pa so se avstralski rdečeškarjevci znašli v mrtvici Topla, saj sicer živijo v tropskem podnebju in so neposredni konkurenti avtohtonim potočnim rakom?

Neža Mrevlje: Med letoma 2008 in 2010 je v Čatežu ob Savi delovalo podjetje Jastog, ki je bilo registrirano za vzrejo in prodajo rakov in rib. Raki, ki so jih tam gojili, so bili avstralski rdečeškarjevci, in kot predvidevajo biologi, naj bi ti pobegnili iz gojilnice. Po pripovedovanju enega od nekdaj zaposlenih v podjetju naj bi se pobeg avstralskega raka zgodil že v času obratovanja gojilnice, saj menda lastnik zaščiti pred vnosi živali v okolje ni posvečal pretirane pozornosti. O vodni solati oziroma »vodni kugi«, kot jo zaradi njenega hitrega širjenja imenujejo domačini, pa med lokalnim prebivalstvom, ki živi v neposredni bližini Tople, prevladuje mnenje, da je tropska rastlina v mrtvico prišla iz rok akvarista. Nekateri med njimi pravijo, da naj bi semena iz tropskih krajev prinesle ptice selivke, kar pa je po mnenju biologov malo verjetno. V pogovorih z lokalnim prebivalstvom o fenomenu mrtvice je zanimivo slediti kroženju razlag, v katere so se dodobra naselile ponotranjene informacije biologov, ribičev in naravovarstvenikov.

Al Vrezec: Tako v tropskih kot v zmernih okoljih rdečeškarjevca gojijo za prehrano, v Veliki Britaniji je edina tujerodna vrsta potočnega raka, ki jo je mogoče legalno uvažati živo, saj naj se kot tropska vrsta ne bi razmnoževala v naravi. Tudi pri nas jih je mogoče nabaviti v trgovinah z malimi živalmi, ker so za gojenje zelo zanimivi, odrasla žival pri dveh letih doseže prek 200 gramov. Rdečeškarjevci v mrtvici Topla predstavljajo v Evropi prvo in za zdaj edino znano populacijo v naravi. Sicer so rdečeškarjevca našli tudi v nekem jezeru v Nemčiji, kjer pa se populacija ni razvila, medtem ko v mrtvici njihova populacija eksponentno raste, kar je za invazivne vrste značilno. Obenem ta primer kaže, kako človeka neznanje lahko drago stane, saj bo morebitna sanacija mrtvice, ki pomeni tudi odstranitev rdečeškarjevca, draga in dolgotrajna.

Maja, kako je potekala prva faza projekta z rdečeškarjevci, ki ste jo v Projektnem prostoru Aksioma izvedli konec lanskega leta?

Maja Smrekar: Naravoslovno dimenzijo projekta sem s humanistično povezala v raziskovalno-umetniško meddisciplinarno celoto. Poleg antropološke raziskave različnih pogledov pojava v mrtvici, ki jo je izvedla Neža Mrevlje, smo s sodelavcema Markom Žavbijem in Andrejem Strehovcem vzpostavili konceptualni okvir ter oblikovno in infrastrukturno izvedbo, v sodelovanju z oddelkom za kopenske in sladkovodne sisteme NIB – posebej bi omenila mlado raziskovalko Tino Jaklič, ki je rdečeškarjevca v Topli tudi odkrila – pa smo med razstavo izvajali monitoring obeh vrst rakov. Po pričakovanju so rdečeškarjevci, katerih optimalno okolje je 25 stopinj, hitro prestopili mejo in vstopili v deset stopinj hladnejši bazen k jelševcem, katerih optimalno okolje je 15 stopinj Celzija. Ob srečanju jelševca in rdečeškarjevca sem, če uporabim poenostavljen kulturni pogled, opazila, da sta praviloma ubrala nekakšno samurajsko taktiko. Ure in ure sta se samo gledala in taktizirala napad, tega na koncu ni bilo in sta se razšla. Po dobrem tednu se je tehtnica prevesila na drugo stran, saj je na višje temperature prilagojeni tropski vrsti postalo prehladno, to pa so izkoristili jelševci in se začeli bolj dinamično boriti za svoj teritorij in je tudi pripomoglo k temu, da so se rdečeškarjevci umaknili v svoj topli bazen.

Miha, ali je potemtakem tudi zlati šakal, za katerega mnogi niti ne vedo, da živi v Sloveniji, invazivna ali »vsaj« tujerodna vrsta?

Miha Krofel: Zlati šakal je bil prvotno razširjen na območju Afrike, Azije in v jugovzhodnem delu Evrope, in sicer na južnem Balkanu vse do Pelješca in v Panonski nižini. Na tem območju je po znanih podatkih živel okoli 8000 let, v 20. stoletju pa se je ob Jadranu in prek Madžarske populacija začela širiti proti severu in zahodu. Šakala v preteklosti na našem ozemlju ni bilo, prvi trije osebki, dva na Ljubljanskem barju in eden pri Kobaridu, so bili pri nas opaženi pozimi leta 1952–53, širše pa je v slovenskem prostoru navzoč od 80. let 20. stoletja. Če upoštevamo definicijo, šakal ni tujeroden in tako tudi ne invaziven, saj se je razširil po naravni poti. Se je pa to zgodilo nedavno.

Kaj pa če gre za posreden vpliv človeka?

Miha Krofel: Obstaja več teorij, zakaj se je zlati šakal začel širiti proti severu; po mojem mnenju je najverjetnejša med njimi tista o vplivu volkov. V Evropi ima volk velik vpliv na šakala in običajno, kjer so prisotni teritorialni tropi volkov, šakala ni. Vrsti sicer ne zasedata povsem enakih ekoloških niš; volk je v naravi glavni plenilec velikih rastlinojedov, kot so divji prašič, jelenjad in srnjad, medtem ko je šakal v osnovi mrhovinar in plenilec malih sesalcev, predvsem glodavcev. Vendar očitno volk izključuje šakala, kar je podobno, recimo, odnosu med volkom in kojotom v Severni Ameriki. Tako je verjetno ravno drastični upad evropskih populacij volkov v zadnjih stoletjih omogočil širjenje šakala v Evropi.

Kako pa imata volk in šakal »razdeljeno« Slovenijo?

Miha Krofel: Prvotno je bil volk razširjen po celotni Sloveniji, kar je bil verjetno glavni razlog za odsotnost šakala pri nas. Ko je začel človek vse močneje posegati v populacijo volkov in ga je v marsikaterem delu Slovenije popolnoma iztrebil, je to omogočilo naselitev šakala, na primer v Posočju, Prekmurju in na Ljubljanskem barju. Najbolj jasen primer konkurence med njima je slovensko Primorje: ko so volka tam pred desetletji iztrebili, se je naselil šakal, odkar pa se je v prejšnjem desetletju tamkaj znova formiral slavniški trop volkov, se prisotnost šakala v okolici Slavnika ne spremlja več.

Kot razumem, s telemetričnim sledenjem volkovom v projektu SloWolf in v okviru drugih projektov na Biotehniški fakulteti pa tudi s sledenjem rjavim medvedom in evrazijskim risom zveri ne le proučujete, ampak skušate tudi ohranjati njune populacije?

Miha Krofel: Ena izmed nalog projekta Slo-Wolf, ki ga sofinancira EU, je tudi telemetrično spremljanje populacije volkov, v splošnem pa je projekt osredotočen predvsem na ugotavljanje stanja populacije volkov v Sloveniji, njihovo ohranjanje ter izboljšanje sobivanja človeka in volka, na primer, prek učinkovitega preprečevanja napadov volkov na drobnico.

Zanimiv pristop za približanje volkov javnosti je predstavitev volčjih življenjskih zgodb, kot je na primer o znamenitem Slavcu, ki se je iz Slovenije prek naravnih preprek in avtocest skozi Avstrijo prebil vse do Verone, tam srečal italijansko volkuljo, ki so jo italijanski mediji poimenovali Julija, ter z njo osnoval prvi trop na tem območju; s personalizacijo volk tako ni več zver, ki v gozdu izza vsake veje preži na človeka …

Miha Krofel: Predstavljanje biologije volka z življenjem posameznih osebkov, kot na primer Slavca, je za javnost mnogo zanimivejše od golih znanstvenih podatkov. Volkovom, risom in medvedom, opremljenim s telemetrično ovratnico, lahko natančno sledimo in ljudem bolje približamo življenje teh živali. Z velikimi zvermi je namreč povezanih veliko neresnic in zmotnih prepričanj, kot na primer, da risi živijo na drevesih in da medvedi vdirajo v čebelnjake zaradi medu. Nekatere od teh zmot so nedolžne, nekatere pa močno vplivajo na človekov odnos do teh zveri. Vsi otroci poznajo Rdečo kapico in mnogi zaradi tega verjamejo, da te volk v gozdu napade in požre. V resnici pa v Sloveniji, na primer, ni bilo niti enega potrjenega primera, da bi volk napadel človeka, niti ob zelo bližnjih srečanjih. Strah je ključni dejavnik, ki vpliva na odnos javnosti do teh živali, zato jih skušamo predstaviti bolj resnične, kajti njihova prihodnost je povsem odvisna od odnosa ljudi: če se Slovenci odločimo, da želimo imeti volka, risa in medveda, jih bomo imeli, če se odločimo, da jih nočemo, sem prepričan, da lahko vse te zveri iztrebimo v nekaj letih – v iztrebljanju je človek namreč zelo učinkovit. Trenutno javnomnenjske raziskave sicer kažejo veliko podporo lokalnega prebivalstva ohranjanju velikih zveri v Sloveniji.

Na spletni strani www.medvedi.si so objavljeni tudi napotki, kako ravnati ob srečanju z medvedom – v bistvu ne kaj dosti drugače kot z ljudmi. Najprej se je treba poskušati pogovoriti … (smeh)

Miha Krofel: Ljudje si dostikrat predstavljajo, da medved napade človeka, ker hoče medved človeka pojesti. To deloma velja za polarnega belega medveda, manj za ameriškega črnega medveda, naš rjavi medved pa človeka ne napade zato, da bi ga pojedel. Redki napadi rjavega medveda se zgodijo, ko se ta človeka tako zelo ustraši, da se mu zdi varneje braniti kot zbežati. Medved ima prirojen strah pred ljudmi in ključno je, da mu damo dovolj zgodaj vedeti, da se mu približujemo, in mu tako omogočimo miren umik. Zato sploh ni slabo, da v gozdu, če se približamo slabo preglednemu terenu, malo žvižgamo, pojemo, lahko se tudi pogovarjamo, kot ste omenili, kajti nevarna je tista situacija, ko se z medvedom iznenada srečaš na dva metra. Tudi v tem primeru se večina medvedov umakne, a kdaj pa kdaj se vendarle odloči braniti in napade. Če se že zgodi bližnje srečanje, je pomembno, da medveda še dodatno ne prestrašimo in da ostanemo – kolikor je seveda mogoče – mirni, brez hitrih gibov, da ne tečemo, krilimo z rokami in kričimo. Nekateri pravijo, da se je dobro narediti mrtvega. To je po eni strani res, saj se te medved, ko se uležeš in si negiben, ne bo ustrašil. Seveda pa ne bo mislil, da si zares mrtev; to tudi ne bi bilo zaželeno, saj ne kaže pozabiti, da je medved tudi mrhovinar.

Maja Smrekar: Zanimivo pri volku se mi zdi, da skozi kulturni pogled odraža nekakšen temačen pol psa. Pes se je s kulturalizacijo izjemno dobro prilagodil bivanju s človekom in iz te perspektive biopolitično predstavlja invazivno vrsto volku; medtem ko so psi precej zakonsko zaščiteni, so volkovi dosti manj.

Miha Krofel: Volkovi so zakonsko zaščiteni, vendar zakonodaja v izjemnih primerih omogoča odstrel in pri nas je teh »izjemnih primerov« vsako leto do dvanajst volkov. Nekateri trdijo, da so škode, ki jih povzročajo volkovi, prevelike in da volkovi pojedo preveč živali. Pri tem pa včasih pozabimo na dejstvo, da imamo v Sloveniji od 31 do 41 volkov, obenem pa okoli četrt milijona psov, ki seveda pojedo precej več od tiste peščice volkov. Vendar so za ljudi psi bolj sprejemljivi, ker jedo konzerve, volkovi pa si sami iščejo hrano in jih ob tem ne moremo kontrolirati.

Kako je volk postal pes, ki velja za najstarejšo udomačeno živalsko vrsto; to se je menda zgodilo pred 13.000 leti ali nemara celo prej? Se je volk približal človeku ali je bilo obratno?

Miha Krofel: Udomačevanje volka se potiska vse bolj v preteklost; nedavno je izšel članek, da so v Sibiriji odkrili več kot 20.000 let staro pasjo lobanjo. Trenutno v stroki prevladuje mnenje, da se udomačevanje ni zgodilo naenkrat, ampak postopoma in vzporedno na več koncih sveta. Obstajata dve teoriji. Po prvi so ljudje našli volčje mladiče, jih udomačili in si iz njih »vzgojili« psa, po drugi, ki ima v zadnjih letih več privržencev, pa so volkovi prišli k ljudem, ker naj bi jih privlačila človeška smetišča z organskimi, tudi živalskimi odpadki. Volkovi, ki so se začeli hraniti z ostanki naše hrane, so sčasoma izgubili strah pred ljudmi, slednjim pa se je volčja družba tudi vse bolj dopadla, saj so jim volkovi odstranjevali odpadke in jih z oglašanjem opozarjali na nevarnosti. Obstajajo zanimivi zapisi pričevanj severnoameriških Indijancev, katerih življenje v preriji je temeljilo na bizonih. Ko so se bizoni približali območjem indijanskih naselbin, so jim to volkovi sporočili tako, da so se jim pokazali in jih vodili do črede bizonov. Indijanci so bizone uplenili, pri čemer je nekaj ostankov vselej ostalo tudi za volkove in so tako imeli korist oboji. So pa to prerijsko podvrsto volka beli priseljenci v 20. stoletju popolnoma iztrebili, tako da teh pričevanj danes ni mogoče preveriti.

Kako pa se je pred nekaj leti v Blejskem jezeru znašla tujerodna invazivna vrsta školjk trikotničark?

Al Vrezec: O pojavu trikotničark v Blejskem jezeru lahko le ugibamo. Najverjetneje jih je prinesel človek, se pa ličinke školjk prenašajo tudi na nogah vodnih ptičev, tako da je težko reči, kaj je bilo v tem primeru. Trikotničarke so v reki Dravi in so zelo pogoste tudi po nekaterih drugih evropskih vodotokih. Za vse invazivne vrste velja, da jih je ob vnosu v določen ekosistem zaradi maloštevilnosti nemogoče zaznati. V prvi fazi po vnosu, ko se populacija šele vzpostavlja in ki lahko traja kar nekaj časa, je invazivno vrsto mogoče zatreti, ko pa se nabere kritična masa osebkov in pride do eksponentne rasti, je že prepozno. Zgodnje odkrivanje tujerodnih vrst v naravi in tudi takojšnje ukrepanje je zato ključno!

V besedilu, Al, objavljenem v zloženki o projektu Biobaza, pojasnjujete, da ko se tujerodni invazivni vrsti uspe umestiti v nišo določenega ekosistema, ta začne izpodrivati obstoječo tekmico, kar vpliva na druge vrste tega ekosistema; toda kasneje se tudi ekosistem prilagodi »tujki« in se populacija invazivne vrste zmanjša. Ali potemtakem invazivna vrsta sčasoma postane avtohtona?

Al Vrezec: Ko se tujerodna vrsta udomači v novem ekosistemu, če ga seveda prej ne uniči, ne postane avtohtona, ampak naturalizirana. Vsaka vrsta skuša zasesti določeno ekološko nišo; če je že zasedena, skuša izriniti v njej bivajočo tekmico. To tekmovanje je lahko zelo kompleksno. Vrste med seboj lahko tekmujejo za okoljske vire hrane, lahko pa imajo iste plenilce in plenilci napravijo izbor. Vsaka vrsta ima svoj potencial razmnoževanja, ki je odvisen od okoljskih dejavnikov, med drugim od parazitov, ki zajedajo osebke, in če nova tujerodna vrsta vsaj v začetni fazi težav s paraziti nima, se razmnožuje bujneje od avtohtone. Poleg tega se populacija plenilca, ki pleni domorodno in tujerodno vrsto, povečuje. Če sta prej domorodna vrsta in njen plenilec živela v ravnovesju – ko je upadla populacija plena, je upadla tudi populacija plenilca in obratno – in je šlo za normalno populacijsko nihanje, se s pojavom tujerodne vrste pritisk na domorodno vrsto lahko poveča tako močno, da slednja, ki ima zaradi naštetih razlogov vse manjši razmnoževalni potencial, lahko izumre.

Ko določeno vrsto vnesemo v novo okolje, se evolucija ne konča in vrsta se začenja prilagajati okolju. Podgana v Evropi, ki je pred 3000 leti prišla iz jugovzhodne Azije, se razlikuje od azijskih podgan, prav tako se domači vrabec, ki so ga pred stoletjem iz Evrope prinesli v Severno Ameriko, že genetsko razlikuje od evropskega. Vse to se je sicer dogajalo že prej, ko so se vrste širile same, s človekovim vnosom pa to poteka prehitro, saj se ekosistem ne more dovolj hitro prilagajati, zato danes govorimo o šestem množičnem izumiranju na Zemlji, ki traja zadnjih 10.000 let in je zanj kriv človek. Temu pravimo biodiverzitetna kriza. V prejšnjih krizah so bili razlogi abiotski, kot na primer meteoriti, ki so padli na Zemljo in povzročili podnebne spremembe. Izumiranje vrst je naraven pojav, množično izumiranje pa je zelo pospešen proces. To sicer ne pomeni, da kar naenkrat poči in vse izumre, ampak se za naše pojmovanje dogaja na daljši rok, a dejansko 10.000 let v zgodovini Zemlje in razvoja življenja na njej ni ne vem kako dolga doba.

Neža, v svoji študiji navajate, kako se naravni prostor prekriva z osebnimi in družbenimi razsežnostmi. Kako daleč v preteklost segajo zgodbe o mrtvici Topla, o čem pripovedujejo? Kako se danes tamkajšnje prebivalstvo sooča s pojavom vodne solate in rdečeškarjevca?

Neža Mrevlje: Kolektivni spomin, vezan na mrtvico, govori o tem, da so v njenem zgornjem delu, poimenovanem Topla struga, ženske nekoč prale perilo. Včasih so temu delu rekli tudi Volarska struga, saj so si pri transportu po kopnem pomagali z voli, je pripovedoval eden od domačinov. Ozaveščeno zgodovino ima tudi spodnji del struge, imenovan Col, saj naj bi na tem območju tekla meja med Kranjsko in Štajersko. Na mrtvico so vezani mnogoteri osebni spomini, veliko je lovskih in ribiških zgodb. Skozi pogled domačinov na mrtvico je mogoče uzreti čas, v katerem so se zaradi ekonomskih afinitet in družbenih sprememb v mikrookolje odtisnile preobrazbe. Mrtvico je mogoče brati kot kraj osebnega in kolektivnega spomina, kot prostor, v katerega se vpisuje kultura v naravo in narava v kulturo, pri čemer pa med domačini ne moremo govoriti o enoznačnem odnosu do Zelenega travnika, kakor Topli še pravijo, kot tudi ne do pojava raka rdečeškarjevca. Nekateri se s problematiko soočajo bolj zavzeto, drugi manj.

V študiji navajate nekaj slikovitih predlogov o spopadanju z vodno solato: od tega, da se mrtvico zabetonira pa da se vanjo naseli povodnega konja, ki se s to solato prehranjuje … Verjetno gre za glas ljudstva?

Neža Mrevlje: Predlogi prihajajo iz različnih smeri, od ribičev, biologov, naravovarstvenikov in lokalnega prebivalstva. Lokalni ribiči se s skrbjo za mrtvico ukvarjajo dokaj aktivno. Pred desetimi leti je Ribiška družina Brežice pozimi prvič organizirala akcijo ročnega odstranjevanja rastlin, ta še vedno vsako leto poteka; poskusili naj bi tudi s kemikalijami, ki niso strupene za ljudi, ribe in druge živali, a tudi ta ni bila uspešna. Za najbolj učinkovito pri omejevanju razrasti se je izkazala lesena pregrada. Med pogovori z domačini je bilo mogoče zaslediti ideje, da bi mrtvico zabetonirali ali zasuli s peskom, nekateri so razmišljali o začasni preusmeritvi vodnega toka ali pa naselitvi nilskega konja, ker se hrani s solato, drugi razmišljajo o ohlajevanju vode.

Al Vrezec: Tujerodne vrste v tej mrtvici so dokaj nov pojav in o njih obstaja ogromno neznank. Ideja o izkoriščanju rdečeškarjevcev zunaj gojišč v divjih vodah je privlačna, vendar vzbuja veliko pomislekov, saj so raki veliki akumulatorji težkih kovin. Znan je primer rdečega močvirskega raka, ki so ga prinesli v Evropo in ga na veliko gojijo v prehranske namene, zdaj pa se silovito širi po Evropi; v Sloveniji ga še ni, a je že na meji z Italijo. Pri tej vrsti so namreč ugotovili, da osebki iz invazivne populacije v naravi niso užitni prav zaradi visokih vsebnosti težkih kovin v tkivih.

Kako sploh se je mogoče postaviti do tujerodnih invazivnih vrst, ki lahko zelo moteče vplivajo na človeško življenje?

Al Vrezec: Tu gre zob za zob. Z ambrozijo, ki povzroča hudo alergijo, smo jo dobro dobili po glavi, in takih vrst je vse več. Leta 2008 smo v Sloveniji prvič opazili harlekinsko polonico; videti je bila čudovita, vse dokler se ni masovno začela pojavljati v hišah, poleg tega uspešno izriva tudi domorodne vrste polonice. Iz ZDA, kjer je ta vrsta tudi invazivna, poročajo celo o povzročanju alergij pri ljudeh in o velikih škodah, ki jih harlekinske polonice zaradi svoje množičnosti povzročajo v vinogradih. Hočeš nočeš se bomo morali na tujerodne invazivne vrste navaditi, kajti iztrebiti jih ne bo mogoče. Se nam pa zaradi njih kvaliteta življenja znižuje; biodiverzitetna kriza je hujša od finančne, ta kriza nas že zadeva in nas bo v prihodnosti še bolj.

Kako vnos tujerodnih vrst ureja zakonodaja? Jaz s potovanj brez težav prinašam semena …

Al Vrezec: Semena lahko prenašate tudi na obutvi in oblačilih, zato je na nekaterih biotsko zelo bogatih območjih, kot sta na primer Galapagos in Avstralija, kjer bi bila zelo velika škoda, da bi tamkajšnjo biodiverziteto izgubili, nadzor zelo poostren in vključuje razkuževanja. Toda ti relativno izolirani območji je mogoče lažje kontrolirati kot Slovenijo, ki je vpeta v širši evropski prostor z močno mednarodno trgovino. Zdi se mi smiselno prepovedati vnos potencialno invazivnih vrst, ki jih je danes pri nas mogoče nabaviti v cvetličarnah pa v trgovinah z akvarijskimi živalmi. Toda najhujše invazivne vrste prihajajo od sosedov, na kar nimamo nobenega vpliva: harlekinska polonica je iz Nemčije prišla prek Avstrije, prav tako je iz Avstrije prispel signalni rak, še ena vrsta raka je po Dravi na poti iz Hrvaške, iz Italije prihaja rdeči močvirski rak, gozdarji samo čakajo, kdaj se bo iz Italije pojavil azijski kozliček – hrošč, ki je zelo problematičen za drevje … Nismo sami, prihajajo od vsepovsod …

Maja Smrekar: Ob tem lahko kaj hitro pride do interpretacij, ki sprožajo analogije s kolonializmom ter z ekonomskimi in političnimi strukturami moči, kar lahko privede do vznika različnih ideologij. V projektu Biobaza me v širšem smislu zanima raziskovanje dualističnega konstrukta ekologije kot ideologije in ekologije kot znanstvene raziskovalne vede. Drugo ime za ekosistemsko biologijo je ekologija, ki praviloma nima nobene zveze z ekologijo kot ideologijo. Zdi se mi, da je veliko regulativ v zvezi z izbrisom invazivnih vrst zasnovanih ideološko. V primeru rakov gre zelo teritorialne živali, so vsejedci in kanibali, torej se lahko jedo tudi med sabo; zgodi se celo, da mladiči pojedo mamo. Tovrstno vedenje je zanje normalno in ne morem prek očitne analogije, ki pomeni metaforo za liberalni kapitalizem. Tudi to je eden od razlogov, zakaj so me humanistično pritegnile te vrste. Morda so nam raki v zadnjih letih tudi zaradi tega vse bolj zanimivi kot domače živali.

Al Vrezec: Narava gre svojo pot in vsaka vrsta, tudi človeška, išče način preživetja, s čimer pa se okolje spreminja. Pri tujerodnih vrstah je problem ta, da je vnos tujerodne vrste bistveno enostavnejši in cenejši kot njeno kasnejše iztrebljenje – in sanacija okolja.

Miha Krofel: Ko gre za finančni interes, je mogoče poiskati luknje v zakonih. V Sloveniji, na primer, je velik problem invazivna ameriška želva rdečevratka, ki jo ljudje, ko se je naveličajo, spuščajo v naravo, kjer potem tekmuje ter izriva domorodno vrsto želve močvirsko sklednico. A ko so prepovedali prodajo rdečevratk, so se trgovci hitro znašli in začeli uvažati rumenovratke, ki so le podvrsta iste invazivne vrste.

Maja, kakšno pa je bilo življenje jelševcev in rdečeškarjevcev v drugi fazi Biobaze, postavljeni aprila v galeriji Aksioma?

Maja Smrekar: Pri letošnjem monitoringu se je v primerjavi z lanskim zgodil dokaj dramatičen preobrat. Jelševci so že od prvega dne prestopali na območje rdečeškarjevcev – eden je celo vseh 14 dni prebil v toplem bazenu in preživel! Zato se sprašujem, ali nas ni narava morda prehitela in jelševci že zdaj lahko bivajo v toplejšem območju, kot smo predvidevali, in so torej naše vode v zadnjem času v povprečju toplejše, kot smo doslej mislili. Slednje bi pripomoglo k predvidevanju bližnje prihodnosti, v kateri se bo vse več avtohtonih vrst zmernega podnebnega pasu ter invazivnih, celo tropskih vrst med seboj srečevalo in se bodisi borilo za svojo preživetveno nišo bodisi sobivalo, čeprav se mi zdi verjetnejše prvo. Morda pa se bodo nekatere med seboj uspešno križale v novo, še močnejšo vrsto, ki bo lahko preživela v danih razmerah. Simulirane razmere, ki smo jih v Projektnem prostoru Aksioma vzpostavili za monitoring obeh vrst rakov, izhajajo iz razmisleka o situaciji, ki bi se lahko zgodila tudi v naravi. Temperatura Save, ki je od mrtvice oddaljena približno petsto metrov, je okoli 4 stopinje Celzija. Glede na to, da nameravajo v bližini graditi novo hidroelektrarno, se bo rečni tok upočasnil in posledično bo temperatura vode narastla. K temu pripomore še JEK, ki spušča v Savo toplo vodo. Ker je tok močan, se zdaj temperatura do mrtvice že precej shladi, če pa se bo tok zaradi jezu upočasnil, je zelo možno, da bo temperatura vode tako visoka, da se bodo nekatere invazivne vrste iz prenaseljene mrtvice razširile tudi zunaj nje, v bližnjo Savo. Najhitreje bi se v tem primeru verjetno širila solata, saj njena semena prenašajo ptice, zato bi se zaradi zaraščanja hitro zamašile turbine hidroelektrarne. Zaradi vsega naštetega fenomen v Topli imenujem tempirana ekološka bomba. Ta posledica kulturalizacije narave je povsem verjetna realnost prihodnosti, kljub vsemu pa je moje stališče pri projektu, da narave ne dojemam sentimentalno, čeprav se je temu težko izogniti – navsezadnje je bil moj prvotni vzgib prav sentiment, saj sem s tega področja doma. A glede na to, kar je povedal Al, bomo v prihodnosti, ko bo za naše preživetje nujno postantropocentristično stališče do narave, vsi neke vrste raziskovalci, saj se bomo evolucijsko očitno le tako lahko dovolj hitro prilagajali spremembam in se morda kot vrsta obdržali.

Maja, kakšna je nadaljnja usoda »domačinov« in »tujcev«?

Maja Smrekar: Jelševci so bili po koncu razstave prepeljani nazaj v jezero na Blokah, saj so zaščitena vrsta, medtem ko bi izpust rdečeškarjevcev nazaj v mrtvico pomenil kršenje regulative v zvezi z izpustom tujerodne vrste v okolje. Akvarij projekta Biobaza z vsemi, za projekt nalovljenimi rdečeškarjevci, je zdaj postavljen v trgovini Tukano v ljubljanskem nakupovalnem središču BTC, kjer so, kar me zelo veseli, prepoznali potencial projekta, ki bo tam gostoval približno eno leto in bodo imeli obiskovalci možnost prebrati informativno brošuro, ki je izšla ob njegovi razstavi.

Kako pa bi, Miha in Al, pokomentirali izsledke Biobaze? V čem vidite umetniškost tega projekta, pri katerem ste sodelovali, v čem se ta projekt razlikuje od »povsem« znanstvenega?

Miha Krofel: Meni je najprej v oči padel estetski videz tega poskusa. Podobni laboratorijski eksperimenti v tipičnih znanstvenih raziskavah ne dajo kaj dosti na estetiko, tukaj pa sta bili celotna podoba akvarija in osvetlitev zelo dovršeni in privlačni, kar vzbuja zanimanje širše javnosti. Radovednost in vedoželjnost ljudi pa sta ključni z naravovarstvenega vidika, saj so težave, ki jih imamo danes s tujerodnimi vrstami po vsem svetu, predvsem posledica nevednosti, slabe informiranosti in nezainteresiranosti javnosti, upravljavcev in v končni fazi tudi politike.

Al Vrezec: Projekt Biobaza postavlja problematiko tujerodnih vrst v drugačen kontekst, kot ga postavljamo v znanosti. Poskus je bil sicer osnovan na znanstveno dognanih dejstvih – torej na stiku med tuje- in domorodno vrsto, ki živita vsaka v svoji temperaturni niši, ki ju ponazarja dvodelni akvarij z različno temperaturo vode. Temperatura vode pri tem ni bila določena arbitrarno, ampak na podlagi fiziološkega optimuma obeh vrst, ki je bil določen v laboratoriju. S poskusom smo želeli potešiti radovednost, ali bo tropski rdečeškarjevec vendarle migriral v del akvarija s temperaturo vode zmernega podnebnega pasu, kar bi se lahko zgodilo tudi na mrtvici Topla, ki se izliva v reko Savo. Bo pri tem ogrozil domorodnega jelševca? Radovednost je ključni del znanstvenega procesa, vendar projekt Biobaza ni omejen le na to, temveč je želel to problematiko skomunicirati širše. Invazijo v akciji, kot je zastavljena v poskusu, pa razumem zgolj kot sredstvo za sporočanje idej o »naših in vaših«, ki se porajajo ob tujerodnih vrstah. Vsekakor je bil namen vključevanja bioloških, antropoloških in umetniških vidikov dosežen, čemur je priča tudi pričujoči interdisciplinarni intervju. Po meni znanih informacijah gre tudi za prvo komuniciranje o problematiki tujerodnih vrst pri nas z nebioloških vidikov, kar daje projektu še posebno družbeno vrednost. Bioloških pojavov, kot so biodiverziteta, pomen ohranjanja naravnih ekosistemov in problematike tujerodne vrste, se na širši družbeni ravni še vedno premalo zavedamo – pa čeprav zadevajo vse nas.