Nizka razlika v moči 
in želja po enakosti

Nizka razlika v moči je naša želja in pričakovanje. Povezana je s tradicionalno ukoreninjeno željo po enakosti oziroma s sindromom egalitarnosti, kot ga je pred leti označil hrvaški sociolog Josip Županov. Pomeni, da nasprotujemo razlikam med ljudmi v premoženju, dohodku, znanju, statusu, dosežkih in podobno. Še več, pomeni, da nimamo strahu pred avtoritetami in raznovrstnimi hierarhijami in da z njimi hitro in sproščeno ter brez zadržkov komuniciramo. Hitro smo na »ti«. Gre celo za to, da ne priznavamo avtoritet ne v družini ne v šoli in službi. Isto velja za odnos do javnih institucij, kot so država, sodstvo in cerkev. V močneje izraženi obliki gre celo za nespoštljiv odnos do avtoritet, za njihovo preziranje in delovanje proti njim. Če je tako delovanje nekaznovano, denimo v javnih medijskih napadih, izogibanju plačevanja davkov in prispevkov, izogibanju kaznim in podobno, sta ugled in zaupanje v javne institucije lahko močno načeta, kot potrjujejo raziskave v Sloveniji.

Nizka razlika v moči in temu ustrezno ravnanje sta skladna s partikularističnim individualizmom, z dvema milijonoma egov. Vsak bi bil rad glavni, drugim ne bi priznaval, da so morda pametnejši ali kako drugače sposobnejši. Ne bi jim priznaval, da zaslužijo višji položaj v organizaciji in družbi. Če kdo tak položaj ima, je treba njegovo avtoriteto minimizirati ali jo obiti. Težnja k nizki razliki v moči je tudi posledica izogibanja negotovosti. Treba je zmanjšati moč avtoritet, da ne bi ogrožale svobode našega jaza in da bi se tako povečal naš pomen. Prav tako bi mogli pričakovati, da se ujemata nizka razlika v moči in usmerjenost v odnose. Za pravi osebni odnos jemljemo odnos med enakimi.

Nizka razlika v moči se v podjetjih kaže v njihovi decentraliziranosti, v delegiranju odločitev, pooblaščanju in opolnomočenju. Odnosi med nadrejenimi in podrejenimi so bolj neposredni in sproščeni. Uporabljajo isto parkirišče, restavracijo, sanitarije. Vodenje in odločanje je bolj participativno, boljši je pretok informacij, računa se na večjo iniciativnost zaposlenih. Taki odnosi ne vodijo vedno tudi k večji zavzetosti in učinkovitosti, če jih ne spremlja odgovornost. Lahko prihaja do izigravanja.

Na institucionalni ravni se nizka razlika v moči kaže kot zadržan, omalovažujoč, celo odklonilen ali sovražen odnos do institucij in izpostavljenih družbenih vlog. Tem se je treba izogniti, jih oslabiti. Nič ni narobe, če jih sleparimo, to lahko med ljudmi velja celo za hrabro dejanje. Na primer če kdo pretenta policijo ali če javno kritizira direktorja ali kako drugo javno osebnost. Redkim posameznikom uspe, da jim drugi priznavajo avtoriteto, na primer posamezni direktorji v podjetjih ali predsednik države. Slovenske izkušnje kažejo, da nekateri tudi vloge predsednika države ne spoštujejo. Najbrž se malokje lahko zgodi to, kar se je v Sloveniji, namreč da poslanci SDS niso izkazali spoštovanja predsedniku države, ko je prišel v državni zbor. Posamezniki z družbeno močjo so nenehno na očeh podrejenih, tekmecev in javnosti, ki pazijo na morebitne privilegije in statusne simbole. Zato ti svojega položaja in moči navadno ne izpostavljajo in skrivajo svoje premoženje. Sicer pa enkrat vzpostavljena avtoriteta običajno traja dalj časa, če je podprta s karizmo vodje. Nekatere direktorje, kot je bila Hilda Tovšak v Vegradu, so delavci podpirali do zadnjega, ne glede na to, da so jih ti goljufali in jim več mesecev niso izplačali plače in socialnih prispevkov.

Prizadevanje za vzdrževanje nizke razlike v moči lahko vodi v bolj odprto in participativno družbo, lahko pa tudi v družbeno anomijo in anarhijo. Posamezniki in skupine, ki zavzemajo nižje in srednje družbene položaje in igrajo kontrolne vloge, lahko v svojem ravnanju začnejo segati prek svojih pristojnosti. Tega je v sodobnem slovenskem političnem prostoru nič koliko. Socialni partnerji, posebej sindikati, zahtevajo veto moč v pogajanjih na ekonomsko-socialnem svetu, čeprav nikjer v razvitem svetu ta organ nima moči odločanja, temveč le posvetovalno. Novoustanovljeni kadrovsko-akreditacijski svet je v času Pahorjeve vlade hotel dokončno odločati o namestitvah vodilnih v podjetjih in zavodih v državni lasti, čeprav je bil to svet, ki ni mogel prevzeti odgovornosti vlade in ministrov za te odločitve. Protikorupcijska komisija na podlagi indicev in prijav izdaja in javno objavlja svoja mnenja, ocene, priporočila in zahteve glede ravnanj posameznikov in institucij, čeprav nima v rokah trdnih dokazov ter za morebitne zmote nikomur ne odgovarja. Problem nizke razlike v moči ni v težnji po čim večji enakosti pri razpolaganju z močjo, temveč v tem, da bolj izenačene moči ne spremlja tudi bolj izenačena odgovornost. Uporaba družbene moči, za katero ni treba nikomur odgovarjati, se sprevrača v tiranijo. Družba brez ustreznih centrov moči pa je anarhična.

Nizka razlika v moči je novejšega datuma. Pripisati jo kaže izginjanju tradicionalne patriarhalne družine in ekonomski osamosvojitvi žensk in mlade generacije. Otroci in starši se večinoma že dolgo tikajo. Po hipijevski in seksualni revoluciji v šestdesetih letih so starši postali tolerantni do otrok v tako rekoč vseh pogledih njihovega življenja. Sprejemajo medgeneracijske razlike in z različnimi življenjskimi stili sobivajo z otroki pod isto streho do njihove pozne mladosti. Pogosto so medgeneracijski odnosi razrahljani do ravni brezbrižnosti, stranpoti in nespoštovanja. Permisivna vzgoja se že dolgo uveljavlja v vseh javnih vrtcih in šolah. Včasih gre celo do skrajnosti, tako da učitelji nimajo več ustreznih instrumentov za vzpostavljanje avtoritete. K temu pripomorejo starši, ki tudi z nekritičnim zagovarjanjem otrok prihajajo nad učitelje z odvetniki. Tako vzgojo dopolnjujeta razvoj in zagovarjanje otrokovih pravic.

Dejavnik spodbujanja nizke razlike v moči so sodobna komunikacijska sredstva, kot so mobilni telefoni, računalniki in medmrežje. Omogočajo nehierarhično komuniciranje vsakega z vsakim ne glede na družbeni položaj. Tako prihajajo od državljanov prav do vrha države izvirna in vsakovrstna sporočila, od pohval in podpore do prošenj, pritožb in groženj. Ni več ne časovne ne statusne distance ter filtrov pri komuniciranju. Seveda omogočajo neposredno komunikacijo tudi v obratni smeri. Kot kažejo primeri arabskih revolucij, gibanja 15 O in podobna, sodobna komunikacijska sredstva omogočajo tudi učinkovito horizontalno povezovanje in mobilizacijo proti centrom moči.

Kar se Janezek nauči, to potem tudi dela, ko pride v delovno okolje, v lokalno skupnost in v javno življenje. Njegov sproščeni odnos do avtoritet in zmožnost neposrednega odprtega komuniciranja sta lahko velika kulturna prednost. Seveda ju pogosto spremlja tudi pretirana sproščenost v smislu nespoštovanja soljudi, ljudi na različnih položajih in institucij. To se lahko sprevrže v nezdravo merjenje moči in aroganco. V delovnem okolju je pri nas k težnji po nizki razliki v moči najbrž prispeval tudi sistem delavskega samoupravljanja, ki se prek starejših generacij oziroma organizacijske kulture prenaša v sedanjost. Direktorji so se namreč pogosto tresli pred odločitvami delavskih svetov, ki so imeli veliko formalno moč. Na formalni ravni je bila moč poliarhično razporejena, razlike v plačah pa so bile majhne, kar je zmanjševalo razlike v moči. Med drugim je tudi danes Slovenija v vrhu držav z najnižjo dohodkovno neenakostjo. Prav zato je občutljivost na povečevanje razlik v dohodkih in premoženju velika. Ljudje težko sprejemajo bogatenje sposobnih podjetnikov, sploh pa tistih, ki so prestopili meje legalnega prilaščanja. Zato ima tajkunstvo močan čustveni naboj, posebej kadar gre za domače povzpetnike, ki so ali pa so želeli na hitro obogateti.

Kriza sproža številne spremembe v razmerju moči, vendar jim vedno ne sledijo tudi spremembe v odgovornosti. Tako številnim posameznikom, ki so se spustili na pot divjega lastninjenja družbenega premoženja, ustrezajo nejasnosti glede zakonitosti lastninjenja, kakor tudi šibkost preiskovalnih organov in tožilstev ter počasnost sodnih postopkov. Njihove odgovornosti ni mogoče niti natančno ugotoviti niti izterjati. Sindikatom in drugim interesnim skupinam je z neomejeno možnostjo referendumov dana moč veta, ki so jo uporabili proti reformnim zakonom, ne da bi pozneje komurkoli odgovarjali za poglabljanje krize.

Usmerjenost v odnose 
in sedanjost

Usmerjenost v odnose (ženske vrednote) in sedanjost sta dopolnjujoči se vrednoti. Usmerjenost v odnose pomeni, da smo pozorni na vsakodnevna medsebojna razmerja in procese v delovnem in življenjskem okolju. Pozorni smo na druge, kako izgledajo, kaj govorijo, kako ravnajo in se vedejo. Važno je, da se naši pogledi in ravnanje ujemajo s tistimi, ki jih imajo sodelavci v službi in naši bližnji, kot so člani družine, sorodniki in sosedi v življenjskem okolju. Cenimo dobro družbo, družabnost, medsebojne odnose. V več raziskavah o motivih za delo so vprašani na prvo mesto postavili prav dobre odnose med sodelavci, in sicer pred vsebino dela, samostojnost pri delu, možnost učenja in uporabe znanja. Prednost dajemo osebnim stikom pred neosebnimi. Sestanki trajajo dolgo, vsakdo se mora oglasiti, čeprav pove že slišano. Bolj pomembno od dogovorov je dogovarjanje. Nesporazumi se rešujejo s pogajanji in kompromisi. Vodja naj ne bi bil nadrejeni, temveč prvi med enakimi. Usmerjenost v odnose se tako ujema tudi s težnjo po majhnih razlikah v moči, po izogibanju konfliktov in negotovosti.

Druga plat usmerjenosti v odnose se kaže v zanemarjanju ciljev. Bolj pomembno je, kako je posameznik nekaj povedal, kot kaj je povedal. Bolj pomembno je, kako oziroma s kakšnimi sredstvi priti do ciljev, kot to, kakšni so cilji in kako učinkovito jih dosežemo. Pri nas cilji ne opravičujejo sredstev. To je bilo zaznati tudi v kritikah socialnega dialoga s strani socialnih partnerjev, češ da jih vlada ni dovolj upoštevala pri pripravi posameznih zakonov in ukrepov. Pozornost na odnose, procese, postopke, sprotno ravnanje ljudi utrjuje največjo pomanjkljivost birokratske organizacije, to je, da sredstva za doseganje ciljev postanejo cilji sami. Pravi, izhodiščni cilji so vse bolj oddaljeni, abstraktni. Zato o njih hitro dosežemo soglasje, kar utrjuje dobre odnose. S tem se kratkoročno in na videz izognemo konfliktom. Težava je v tem, da se o učinkovitosti doseganja ciljev vse manj sprašujemo. Ko se to vprašanje odpre samo, je običajno že prepozno in razčiščevanje odgovornosti na koncu poruši tudi dobre odnose.

Najbolje usmerjenost v odnose potrjuje ekonomsko-socialni svet. V njem nekateri predstavniki sindikatov in delodajalcev sedijo že od njegovega nastanka pred slabimi dvajsetimi leti. Vsi se med seboj poznajo in neformalno dogovarjajo. Nekateri med njimi, kot je Semolič, govorijo o gospodih politikih, čeprav v poklicnem življenju niso delali nič drugega kot opravljali politične vloge. Število predstavnikov socialnih partnerjev se nenehno množi z vstopanjem novih reprezentativnih sindikatov in novih delodajalskih združenj. Ob tem kritizirajo razraščanje javne uprave.

Ko je vlada sindikatom in delodajalcem v začetku Pahorjevega mandata predstavila načrte za strukturne reforme, so bile nanje najpogostejše pripombe, da bi za to potrebovali mnogo več časa, da so stvari kompleksne in zapletene in da je treba potrpežljivo iskati soglasje. Opozorila, da se zaradi krize mudi, da ne bo mogoče več vzdrževati socialnih programov in javnih blagajn na kredit, da bo treba prilagajati sisteme globalizaciji in staranju prebivalstva, so bila preslišana. Počasi je skozi razprave in neformalne stike z njimi postalo jasno, da jih zanima dialog oziroma dogovarjanje, ne pa dogovori. Ti ljudje sodelovanje v svetu razumejo kot del svoje službe. Če bi jo prehitro opravili, bi se članstvo, ki jih plačuje, lahko začelo spraševati o njihovi vlogi. Zato je iz vsakega projekta treba narediti dramo, da se vidijo njihovo trdo delo in trdna stališča v pogajanjih; da se dokaže, kako upravičene in trdo zaslužene so njihove plače. Zato so že med za medije zaprtimi sestanki hodili svoja stališča sporočat medijem na hodnik. Vrstili so se predlogi o ustanavljanju delovnih skupin in vračanju zadev v njihovo obravnavo. Že dogovorjene rešitve v delovnih skupinah so ponovno odpirali na plenarnih zasedanjih po načelu »mene ni bilo zraven«. Pogosti so bili predlogi za odlog sklepanja in ponoven premislek, ne da bi ob ponovnem srečanju dali od sebe konstruktivni predlog. Ob prekinitvi dialoga, ko ni več obetal nobenega napredka in ko se je čas za rešitve že povsem iztekel ter je vlada morala sprejeti odločitev, so zagnali vik in krik o tem, da je socialni dialog mrtev. Seveda ne po njihovi krivdi. Oni bi se še pogovarjali …

Na institucionalni ravni se usmerjenost v odnose kaže v težnji po njihovi podrobni regulaciji in formalizaciji postopkov. Množijo se uredbe, statuti, pravilniki in pisna navodila. Ljudje naj bi se ravnali po njih pri svojem delu in v različnih življenjskih situacijah. Zato so vse manj kompetentni za samostojno odločanje in vse manj prevzemajo odgovornost za svoje ravnanje. Če ni ustrezne »pravne podlage«, postane odločanje o določenem vprašanju nemogoče, nihče noče prevzeti odgovornosti. Ravnajo se po načelu, da je dovoljeno le tisto, kar je izrecno zapisano, ne pa tisto, kar ni izrecno prepovedano. Množica pravil, v katera nikdar ni mogoče ujeti vseh življenjskih situacij, postane pravo lovišče izgovorov za neopravljeno delo, za spore in še posebej za pravno stroko, ki iz tega kuje svoj posel. Predvsem pa organizacijski sistemi postanejo neučinkoviti. Najboljši primer za to je pridobivanje in izdajanje lokacijskih dovoljenj.

Tudi sodstvo se, izhajajoč iz zamenjave ciljev s sredstvi, ukvarja predvsem s postopkovnimi vprašanji, s pritoževanjem na tej podlagi ter s prenašanjem zadev med ravnmi, namesto da bi odločalo o vsebini. Na videz tak sistem zagotavlja visoko stopnjo pravne varnosti posameznika in godi težnji po izogibanju negotovosti, saj vsakemu daje dodatne možnosti. V resnici pa je varnost zaradi vse daljših postopkov vse manjša. Namesto hitrega razreševanja sporov imamo sojenje v nerazumnih rokih. Kopičijo se nerešeni primeri na sodiščih. Zaradi podrobne regulacije naj bi bili pred zakonom vsi enaki, v resnici pa je pravna varnost posameznika odvisna od njegove družbene moči, vključenosti v omrežja in od premoženja, ki mu omogočajo najeti sposobno obrambo. Ta bo po načelu partikularnosti vedno našla razloge za izjeme, posebne okoliščine in podobno.

Usmerjenost v odnose (ženske vrednote) se lepo dopolnjuje z izogibanjem negotovosti. Namesto da bi storili nov korak v neznano, k novi rešitvi, iščemo načine in izgovore, da to ne bi bilo treba, da se to ne da. Po psihologu Vidu Pečjaku bi takšno usmerjenost lahko pripisali dominantni vlogi mater pri vzgoji otrok. Matere so bile ključne za obnovo rodu ter za vzgojo in zaščito otrok v družini in se niso izpostavljale nepotrebnim tveganjem. Slavoj Žižek takšno usmerjenost pripiše prevladi materinskega nadjaza. Ta ima korenine v odsotnosti moških zaradi vojske, sezonskih del in izseljevanja ter tesnejšega stika otrok z materami v družinskem okolju. V novejši zgodovini bi lahko temu dodali izrazito feminizacijo osebja v vrtcih in v šolah, pa tudi zaposlovanje žensk, ki so način razmišljanja in delovanja prenesle v delovno okolje in javno življenje. Mnogi trdijo, da bi bila politika prijaznejša, če bi bilo na visokih položajih več žensk.

Usmerjenost v odnose pospešuje tudi sodobna komunikacijska tehnologija. Ta vse bolj zapolnjuje naš čas in nam omogoča hipno komunikacijo s komerkoli od kjerkoli ter nas seznanja s tekočim dogajanjem na celem planetu. Interes medijev je, da kupimo čim več informacij, zato nam jih vztrajno ponujajo. Ni malo ljudi s pametnimi telefoni v roki, ki ob vsakem zvočnem opozorilu listajo po novo dospelih informacijah. Iz vsakdana so vse bolj izrinjeni načrti in cilji za prihodnost. Ni več pričakovanj in hrepenenja ter naporov, da bi jih uresničili. Vse postaja stvar sedanjega trenutka, celo intimne zveze.

Tukaj in zdaj

Usmerjenost v sedanjost je usmerjenost v »tukaj in zdaj«. Ponazarjajo jo razne maksime in »globoke« misli, ki krožijo na medmrežju o tem, kako je treba užiti vsak trenutek življenja, ki prehitro odteka, in kako nesmiselno se je pehati za »višje cilje«, za negotovo prihodnost. Pretirano usmerjenost Slovencev v sedanjost in preteklost je že pred desetletji ugotavljal profesor psihologije Pečjak, saj so Slovenci v primerjavi z drugimi narodi sedanjost na časovni premici ponazarjali z najdaljšo daljico, prihodnost pa z zelo kratko. Usmerjenost v sedanjost je pravzaprav hedonistična. Treba je užiti vsak trenutek, izkoristiti vsako priložnost, saj je jutri morda ne bo več. Jutri je negotov, lahko prinese kaj slabega, morda sploh ne pride … Odpovedovanje sedanjemu ugodju in koristim za prihodnje še tako velike cilje je vprašljivo. Zato tudi varčnost ni posebej izpostavljena vrednota.

Ob pretirani usmeritvi v sedanjost nam prihodnost beži iz rok. Prihodnosti ne delamo, je ne ustvarjamo, temveč se nam zgodi. Prihaja kot usoda. Na prihodnost nismo pripravljeni, zato imamo občutek ogroženosti pred spremembami in novostmi. Vsak dan prinese kak nov problem. Tako povsod vidimo predvsem probleme in težave in izgubljamo občutek za njihovo težo. Iz muhe delamo slona. V tej obrti so najbolj izurjeni javni mediji, ki znajo iz banalnega dogodka, kot je pasji ugriz, napraviti nacionalno afero. Ukvarjamo se z nepotrebnimi podrobnostmi, kar še krepi usmerjenost v odnose. Ker nismo usmerjeni v prihodnost, to ne pomeni le, da je ne sooblikujemo skladno s svojimi hotenji, temveč da neopazno teče mimo nas. V njej nismo igralci, temveč statisti. Bistvenih sprememb v svojem okolju niti ne opazimo, dokler nas neprijetno ne presenetijo. Naša reakcija nanje so potem zavračanje, odpor in fatalizem. Pred zadevami, ki neizogibno prihajajo v našem življenju, kot je starost, onemoglost ali bolezen, zatiskamo oči in jih pometamo pod preprogo, namesto da bi se nanje pripravili. Nekateri ljudje nočejo praznovati petdeset in več letnic svojega rojstva.

Značilen primer odnosa do prihodnosti se kaže v sedanji krizi. Opozorila, da se po krizi ne bomo več vrnili v stanje pred njo, da so nujne prilagoditve na pritiske globalne konkurence in na staranje prebivalstva, da je krizo treba izkoristiti kot priložnost za razvoj, so preslišana. Namesto nujnih sprememb v ospredje stopa iskanje krivcev za krizo. Opozorila, da državi grozi finančni zlom in da so nujne strukturne reforme ali vsaj varčevalni ukrepi, izzvenijo v prazno, ne glede na to, da mediji dnevno posredujejo take novice iz Grčije, Italije in Portugalske. Svarila, ki prihajajo tudi iz Bruslja, da nesprejetje pokojninske reforme pomeni krajo prihodnosti srednji in mladi generaciji in takojšnje poslabšanje mednarodnega položaja države na finančnih trgih, kot da se nanašajo na neko imaginarno državo in ne zadevajo nas vseh. Ob zniževanju bonitetnih ocen države in bank ter naraščanju obresti na državne obveznice Slovenije so se posamezniki zmožni temu celo nasmihati. Sindikati so opozorila o posledicah nesprejetih reform označili za zastraševanje. To si je mogoče razlagati le z dejstvom, da nas prihodnost ne zanima, si je ne predstavljamo in ne živimo zanjo. Hkrati se je bojimo in si pred njo zatiskamo oči. Zato se črne napovedi uresničujejo in šele ko postanejo del sedanjosti, jih začnemo zares dojemati in nanje reagirati.

Ker prihodnost podrejamo sedanjosti, si ne postavljamo dolgoročnejših ciljev, ali pa so ti zelo megleni. Ne načrtujemo svoje kariere, temveč se ravnamo po trenutnih vzgibih in okoliščinah, potem pa »bo že kako«. Vpišemo se na neki študij, ker se nam zdi zanimiv, ker je popularen, ker pravzaprav ne vemo, kaj bi, o možnostih dela in zaposlitve se ne sprašujemo. Problem bomo reševali, ko bo zares nastopil, na primer tako, kot so ga diplomanti fakultete za socialno delo z demonstracijami pred ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ter z zahtevo, naj jim ministrstvo zagotovi zaposlitev. Kdo je vprašal ministrstvo takrat, ko se je odločal za študij? Ali so študenti gledali na čas po diplomi in upoštevali informacije o možnostih zaposlovanja v izbranem poklicu? V razpravah o malem delu so predstavniki dijakov in študentov poudarjali, da jih nabiranje zavarovalnih let za pokojninsko dobo preprosto ne zanima, ker je upokojitev časovno preveč oddaljena in negotova. Pač pa so bili za poseg v študentsko delo, ki bi morda malenkostno zmanjšal trenutne ugodnosti na račun dolgoročnih koristi, pripravljeni razbiti parlament.

Ta vzorec se prenaša tudi na raven podjetij, drugih organizacij in države. Strateško načrtovanje je redko, glavna je strategija prilagajanja, ki jo Angleži označujejo kot muddling through oziroma 'prebijanje skozi'. Ni izdelanih poti za sistematično doseganje ciljev v daljšem obdobju. Edina delujoča strategija doslej na državni ravni je bilo sprotno prilagajanje, kar je kot predsednik vlade zagovarjal tudi Drnovšek. Pri tem so ga podpirali mnogi strokovnjaki, na primer Mencinger. Prihodnost si predstavljamo kot zbir hotenj posameznikov in organizacij. Da to ne pelje prav daleč, pokažejo izidi referendumov o pokojninskem sistemu in trgu dela. Uradno napisane strategije ostajajo neizdelane, brez podrobnih načrtov za doseganje ciljev. Pač pa je v njih veliko megalomanskega sanjaštva o umetnem otoku, mega zabaviščnem parku, desetih univerzah in podobno. Usmerjenost v sedanjost je pokopala tudi mnoge projekte lastninjenja podjetij, saj se direktorji niso odločali za oblikovanje dolgoročnih in postopnih strategij lastninjenja, temveč so zaradi sle po imetju in neučakanosti neslavno končali kot tajkuni.

Ker zanemarjamo prihodnost, nam sedanji problemi poberejo vsa sredstva in energijo. Delujemo po načelu Varčevati je treba, naj stane, kar hoče. Privarčevano gre v tekočo porabo. Zato je večjih dosežkov malo ali se zgodijo po naključju. V času prejšnje Janševe vlade, ko je bila konjunktura, nismo, tako kot na primer Avstrijci, privarčevali za krizne čase, ko bi lahko po njihovem zgledu investirali v obnovo in izgradnjo javne infrastrukture ter tako omilili krizo gradbeništva in znižali brezposelnost z več javnimi deli. Ker je velikih dosežkov premalo, iz njih ne moremo črpati zadovoljstva z delom in življenjem. Kadar pa so, kot na primer dokončanje avtocestnega križa, jih ne znamo proslaviti in iz njih črpati energije za naprej. Nasprotno, začnemo se spraševati, koliko je kdo preveč zaslužil, kaj bi moralo biti napravljeno drugače in podobno. Zato dosežke zasenčijo dnevni problemi, katerih reševanje ni postavljeno v dolgoročno perspektivo. Eden redkih vodij, ki zna graditi na dosežkih, je župan Ljubljane Janković.

Obremenjenost s sedanjostjo dopolnjuje obremenjenost s preteklostjo. Vanjo se v mislih in razpravah vračamo, ne da bi iz nje črpali moč in samozavest za reševanje sedanjih problemov. Iz nje se ne učimo postavljati ciljev za prihodnost. Preteklost je polje (romantičnega) podoživljanja individualnih ali kolektivnih izkustev ter polje ideološkega obračunavanja. Ker smo usmerjeni v sedanje dnevne probleme, ker si ne postavljamo dolgoročnih ciljev za prihodnost, nas tudi v preteklosti prevzemajo bolj problemi, nerešena vprašanja, iskanje krivde in krivcev kot pa dosežki in herojstva. Individualizem onemogoča priznanje kolektivnega herojstva in individualne krivde. Namesto tega imamo heroje posameznike in poskuse obremenjevanja s kolektivno krivdo. Zato nam je preteklost breme in ne ponos ter navdih. Zato iz bližnje zgodovine pri mnogih ni v ospredju junaštvo osvobodilnega boja in antifašizma, temveč opravičevanje kolaboracije.

Usmerjenost v sedanjost in preteklost dobi še dodaten pomen, če jo primerjamo z usmerjenostjo v prihodnost, ki je značilna za azijske kulture. Tam so izpostavljene vrednote varčevanje, samodisciplina in želja po učenju. Družine varčujejo za prihodnost svojih otrok in za varno starost. Kaj je res in kdo ima prav, je manj pomembno, kot kaj deluje in kako združiti moči za doseganje skupnega cilja. Prosti čas, ki je namenjen skrbi zase ter uživanju v realizaciji osebnih želja, ni posebna vrednota. Podobno kot pri protestantih se ravnajo po načelu odloženih nagrad. Najprej nekaj naredimo, potem dobimo plačano; najprej nekaj ustvarimo, potem lahko porabimo; najprej delo, potem počitek.

Za usmerjenost v sedanjost in preteklost je najbrž več razlogov. Eden je skupen vsem potrošniškim družbam. V njih starši želijo zagotoviti svojim otrokom vse, česar si sami niso mogli privoščiti, in to še preden si otroci to sami želijo. To pri otrocih zavre motivacijski ciklus, sestavljen iz občutenja potreb, postavljanja ciljev ter aktivnosti za njihovo doseganje. Potreba je zadovoljena, preden se pojavi. Tako se posameznik znajde v stanju zadovoljevanja potreb brez naporov. Pri otrocih se oblikuje dojemanje, da kar dobivajo od staršev, jim tako rekoč brezpogojno pripada, je njihova pravica. Po osamosvojitvi od staršev, ki jo mladi vse bolj odlagajo, se podobno vedejo v odnosu do države. Država mora zagotoviti brezplačni študij, po študiju mora zagotoviti zaposlitev, poskrbeti mora za stanovanja in podobno. Da morajo tudi sami k temu kaj prispevati, ni samoumevno.

V zgodovini kot majhna in od drugih odvisna skupnost nismo delali velikih zgodb, temveč smo iskali možnosti preživetja s prožnostjo oziroma s prilagajanjem razmeram. V velikih političnih zgodbah smo bili bolj statisti in drobiž, s katerim so se poigravali drugi. Sveta aliansa je res zasedala v Ljubljani in lipicance so vzrejali na »našem« ozemlju, a to ne prispeva veliko k naši prepoznavnosti. Slovensko partizansko vojsko si je podredila Titova vojska. Jakoba Petelina Gallusa, Jožefa Reslja in Janeza Puha drugje ne prepoznajo kot del »naše« zgodovine. Tako posamezniki kot organizacije so v majhni narodni skupnosti imeli majhne možnosti za uspeh, zato so ga najprodornejši iskali v svetu. V njem je bilo treba pokazati veliko žilavost in sposobnost prilagajanja. Prostora za velike nacionalne zgodbe tudi v novejši zgodovini z izjemo osamosvojitve ni bilo veliko. V tujini so nas prepoznavali kot Jugoslovane. K usmerjenosti v sedanjost je najbrž veliko prispevala tudi razvejana socialna država, ki za razliko od azijskih držav prebivalstvu zmanjšuje skrbi o prihodnosti.

Sicer pa smo bili nenehno v nekakšnem prehodnem obdobju in tranziciji, ki nista omogočala dolgoročnega načrtovanja, pa tudi ne izpolnjevanja visokoletečih obljub. Nekaj časa je veljalo uradno stališče, da je socializem samo prehodna faza na poti v komunizem. Potem smo pristali v kapitalizmu. Veljalo je, da se zvestoba podjetju obrestuje, potem pa so mnogi delavci ostali brez dela, plač in prispevkov. Konec koncev so tudi največja slovenska podjetja v svetovnem merilu majhna, zato so njihove možnosti strateškega načrtovanja in delovanja omejene. Bolj je v ospredju prilagajanje.

Morebiti se bo usmerjenost v sedanjost še dodatno utrjevala zaradi staranja prebivalstva. Ljudje živimo vse dlje, zlasti se podaljšuje obdobje neaktivnega življenja. Življenje starostnikov je po svoji notranji logiki hedonistično. Ne delajo več načrtov za prihodnost, zanima jih ohranjanje dosežene kakovosti življenja. Želijo dobro preživeti sleherni dan v skrbi za svoje zdravje in počutje. Ni tako važno, kakšna je pokojnina, pomembno je, da jih je veliko, pravijo. Bolj ko pojemajo moči, bolj je izražena želja po varnosti in kopičenju imetja, je včasih razlagal profesor Pečjak. Na drugi strani pa mlada generacija vse dalj v mladosti ostaja v šolah in pri starših. Mama hoteli so postali ugodno okolje za brezskrbno mladost, kjer je ob študentskem delu mogoče uživati višji standard kot v primeru osamosvojitve in zaposlitve. Čemu torej načrtovati prihodnost, ki bi bila slabša od sedanjosti? Dodaten moteči dejavnik je tudi pospešeno kopičenje sprememb, ki prihajajo iz okolja in nam polnijo vsakdan tako, da se ukvarjamo z njihovim obvladovanjem in nimamo časa in energije za dolgoročne načrte.