Nobelovec Mo Yan: Utrudila so me rojevanja in umiranja

Kitajski pisatelj Mo Yan je nekaj dni prej, preden je odpotoval v Stockholm po Nobelovo nagrado, pred omaro z oblačili postavil kovček in začel še eno javno polemiko. Kaj naj obleče za slovesnost? Nekaj tradicionalnega, so predlagali nekateri. Nekaj revolucionarnega, so si želeli drugi. Nekaj navadnega, so vzklikali tretji.

Takoj ko je njegova hčer Guan Xiaoxiao ugotovila, da je izbral frak, ki mu v kitajščini pravijo »obleka z lastovičjim repom«, seveda črnega in z metuljčkom, so začele deževati kritike. Ko pa je pisateljev starejši brat Guan Moxian pojasnil, da Mo Yan, medtem ko se pripravlja na potovanje, s svojo ženo uri korake valčka, da ga v imenitni družbi in kraljevskem ozračju ne bi presenetilo vabilo na ples, je kitajska javnost nezadovoljno zavreščala.

»Utonil bo v morju enakih frakov, to nima smisla!« je zavpila blogerka z vzdevkom Linsa. »Plesati po zahodnih ritmih v zahodni obleki z lastovičjim repom – tega res ne bi smel narediti!« se je brez pomislekov izrekel kulturolog Hiang Sgouyu.

Disidentska književnost edina, ki kaj velja?

In ker v konfucijanski Kitajski, kjer je moralni red oblečen v ritual, obleka precej naredi človeka, je polemika o fraku pravzaprav samo zastor, za katerim se opoteka ocena prvega »pravega« kitajskega nobelovca. Prepir, ali si Mo Yan res zasluži najvišje priznanje za književnost, ne poneha že od 11. oktobra, ko je Nobelov odbor v Stockholmu sporočil svojo letošnjo izbiro. Tako je že ta dilema postala tema, polna zapletenih vprašanj o sodobni kitajski družbi, sistemu, ustvarjalnosti in svobodi.

Zadnji krik proti Mo Yanu je prejšnji konec tedna prišel od Herte Müller, dobitnice Nobelove nagrade za književnost leta 2009, ki je v intervjuju za švedski časopis Dagens Nyheter izjavila, da je letošnja izbira »katastrofa« in »klofuta v obraz vsem, ki delajo za demokracijo in človekove pravice«. Pisateljica, katere ustvarjalna moč je izšla ravno iz odpora režimu romunskega diktatorja Nicolaeja Ceausescuja, je imela pri tem v mislih Mo Yanovo funkcijo podpredsednika kitajskega združenja pisateljev, morda pa je nekje prebrala komentar Ai Weiweia, ki je takoj po objavi letošnjega dobitnika izpljunil kritiko Nobelovega odbora. Trdil je, da je njegova izbira »žalitev za človeštvo in književnost«.

Čeprav se je v podobnem tonu oglasil tudi »oče kitajske demokracije« Wei Jingsheng, ki mu 18 let ječe morda daje verodostojnost, da komentira ideološko vrednost vedenja kateregakoli človeka, in čeprav je Wei iz izgnanstva sporočil, da »nagrada ne temelji na literarni umetnosti, temveč je odraz volje velikega kapitala«, še nihče od vseh kritikov izbire Nobelovega odbora ni ponudil nobenega dobrega argumenta proti Mo Yanovi literarni moči in enkratnemu značaju njegovih romanov.

Vsi kritiki, tako Herta Müller z avtoriteto pisateljice, ki je zrasla iz boja proti zelo represivnemu režimu, kot Ai Weiwei s slovesom mednarodno priznanega umetnika, preizkušenega v jetniški samici, in seveda tudi Wei Jingsheng z življenjskim poslanstvom usmerjanja Kitajske k demokratičnim reformam tudi za ceno velikih žrtev, so zastavili enako vprašanje: Je v državah, ki zavračajo demokratizacijo, disidentska književnost edina, ki kaj velja? Vsi so neposredno ali posredno definirali pisatelja v družbah, kakršna je kitajska, kot aktivista, ki mora biti politično angažiran. In vsi so, sklicujoč se na življenjske izkušnje, ustvarjalcem zadali nalogo, da morajo biti prepovedani, če ne celo preganjani, čeprav tako kot Gao Xingjian, dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 2000, ki se je resda po svoji volji izselil v Francijo, a je prepoved objavljanja njegovih del na Kitajskem to dejanje spremenila v pravo izgnanstvo.

Knjige in partijska knjižica

Mnogim od tistih, ki so si zelo želeli spraviti Nobela in kitajskega romanopisca, je postalo laže pri srcu, ko je Mo Yan nekaj dni po objavi svojega zmagoslavja na tiskovni konferenci izjavil, da upa, da bo Liu Xiaobo, dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 2010, ki zaradi programa demokratičnih reform, ki ga je sestavil, na severovzhodu Kitajske prestaja 11-letno zaporno kazen, »čim prej spuščen na prostost«. In medtem ko se je ta stavek vrtel kot pokvarjena plošča in bolj dodajal olja na ogenj kritike, kot da bi spreminjal vtis o Moju kot »režimskem človeku«, je večina jeznih ljudi upirala poglede v njegovo partijsko knjižico, namesto v katero od njegovih knjig, čeprav so mnoge prevedene v tuje jezike.

Odnos med Mo Yanom in svetovno javnostjo je tako postal povsem podoben nesporazumu, večno navzočemu v dialogu med Kitajsko in zahodom. Kaj demokratični svet pravzaprav hoče od te države? In kaj ta država pravzaprav misli o tem, kaj je sploh zahodna demokracija? In kljub tehnološko, gospodarsko in politično razvitemu komuniciranju je to še vedno omejeno na to, da zahod na Kitajsko gleda kot na diktaturo in zanemarja razliko med to kategorijo in avtokracijo, Kitajska pa o zahodu misli kot o gradu, v katerem se pleše valček in se vsi drug drugemu vljudno klanjajo. V frakih, seveda.

»Ne vem, ali na Kitajskem sploh obstaja 'disidentski pisatelj',« mi pravi Bi Feiyu, 47-letni pisatelj, ki je lani za roman Tri sestre (po kitajsko Yumi) dobil prestižno nagrado man asia. »Mislim, da je to beseda, obarvana z zahodnimi barvami, potegnjena iz jezika tujcev. Ne glede na to, ali govorimo o Mo Yanu, meni ali drugih pisateljih, lahko rečemo, da smo vsi svojo književnost ustvarjali s kritičnim pogledom na družbo, vladajoče in državo. Edino vodilo, ki ga kitajski pisatelji pravzaprav upoštevajo, je, da pišejo po svoji vesti.«

Tongji Zhu Dake, znani literarni kritik in profesor na šanghajski univerzi, ta »zahodni jezik« malo bolje razume. »Seveda so na Kitajskem tudi disidentski pisatelji,« pravi. »Poglejte na primer Liao Yiwuja, ki je dobil visoko nemško književno nagrado. Za svoje knjige je temeljito raziskoval podeželske regije, v njih kritiziral vlado in zaradi tega moral biti v hišnem zaporu.« Pred dvema letoma pa se mu je kljub temu posrečilo prepešačiti pot in prestopiti kitajsko-vietnamsko mejo, se dokopati do Nemčije in zdaj živi v Berlinu. Druži se s Herto Müller in se z njo popolnoma strinja, saj je prepričan, da nagrade ne bi smel dobiti »visoki kitajski funkcionar«, kot nekoliko porogljivo imenuje Mo Yana. Odločitev Nobelovega odbora ima kratko in malo za »eno največjih napak« v zgodovini te nagrade.

Malo takšnih psihologov lastne zgodovine, kot je Mo Yan

Rekla bi, da je ena največjih napak vsake književne nagrade razglasitev »najboljšega pisatelja«, saj v ustvarjalnosti ni nobenega, ki bi bil boljši od vseh. Mo Yan ali Haruki Murakami? Tomas Tranströ mer (švedski pesnik, ki je Nobelovo nagrado dobil lani) ali Bei Dao (kitajski pesnik, ki je bil več let zapored eden od favoritov stockholmskega odbora)? Herta Müller ali Yu Hua (eden najbolj prevajanih kitajskih romanopiscev, ki je postal slaven takoj, ko je bil na Kitajskem prepovedan film Živeti, posnet po njegovem istoimenskem romanu)? Takoj ko iz Švedske pride novica o dobitniku najprestižnejše nagrade, imamo vsi, ki živimo v obdobju padlih avtoritet in sprevrženih vrednot, prav gotovo »boljšo izbiro«.

Ko ocenjujemo novejše kitajske pisatelje, jih kljub temu lahko razporedimo po globini poznavanja svoje družbe in po sposobnosti, da to razumevanje prelijejo v širok književni izraz, ki se enako nanaša na vas in mesto, na preteklost in sedanjost, na domišljijo in trdo resničnost.

In takrat se na vrh prebije Mo Yan, saj je malo takšnih psihologov lastne zgodovine, ki so sposobni nacionalno shizofrenijo 20. stoletja opisati skoraj pesniško, a jo hkrati začiniti z nedvoumnimi opisi nasilja, vulgarnimi podobami seksa in bridkimi udarci satire tako, da so takoj izbrisane meje med dobrim in zlim, trenutek pozneje pa se ravno to prikaže kot disidentski, če že vztrajamo pri tej oznaki, odnos do kitajske družbene, moralne in politične sedanjosti, ki v nobenem segmentu ni črno-bela, pa tudi ne rdeče-modra, če uporabimo ideološko paleto komunističnega in antikomunističnega kolorita.

Ravno tako kot je Kitajska v 20. stoletju iskala novo nacionalno opredelitev in pri tem rušila mostove s svojo preteklostjo že veliko prej, kot je na oblast prišel Mao Zedong, tako je tudi kitajska sodobna književnost vseh teh sto let tavala skozi labirinte modernosti, se tematsko spopadala z bolečo resničnostjo japonske okupacije, državljanske vojne, družbene preobrazbe in ideološkega poenotenja ter se z obliko dotikala evropskih gibanj, ameriških vzorov in japonskih slogov. Če vprašate povprečno izobraženega Kitajca, kako vidi nemirno stoletje, vam bo rekel, da je bila Komunistična partija na tej poti eksperimentiranja in samorefleksije samo eden od dejavnikov, samo ena faza gibanja nazaj, zaradi katere je kitajska družba še danes tem manj kulturološko opredeljena, čim bolj je materialno bogata, tem manj moralno zdrava, kolikor bolj je usmerjena v brezoblično prihodnost.

Izjemna domišljija o kitajski družbi

Ma Yanovo ustvarjalnost je treba opazovati ravno iz te perspektive. Preden se bodo nasprotniki njegovega Nobelovega slavja v fraku in lakastih čevljih, primernih za valček, spravili nad dejstvo, da je on v resnici lastnoročno prepisal del Mao Zedongovega »yananškega govora«, razprave o socrealistični književni ustvarjalnosti, ki je leta 1942 zares pretrgala komunikacijo med kitajsko in svetovno književnostjo, naj se spomnijo, da je bila lakota prva muza Guan Moya, kar je pisateljevo pravo ime. Še celo sedaj, ko je Mo Yan (tudi če ne upoštevamo denarja od Nobelove nagrade) eden najbogatejših kitajskih pisateljev, to pa pomeni, da od avtorskih pravic dobi približno tri milijone evrov na leto, je v njegovem peresu vedno lakota, ki jo je povzročilo Mao Zedongovo nagnjenje k ideološkim halucinacijam, ko je nameraval z »velikim skokom naprej« v dveh letih industrializirati kmečko zemljo in prehiteti Veliko Britanijo.

Guan Moye, ki se je rodil leta 1955, je bil na začetku šestdesetih let še otrok, a se mu je v navdih za vedno zavlekla ta generacijska lakota, ki ga v ustvarjalni podzavesti do danes spominja, da zgodovina ni nič manj roman od romana samega in da niti on osebno nikoli ne bo napisal dela z okrutnejšo predstavitvijo kitajske resničnosti, kot je bilo njegovo lastno življenje. Zato si težko zamislim, da bi Mo Yan, čeprav ne bi bilo cenzure, pisal količkaj drugače, kot piše s partijsko knjižico v notranjem žepu suknjiča in z vizitko, na kateri piše »podpredsednik združenja pisateljev LR Kitajske«.

»Njegova zasluga za kitajsko sodobno književnost je v tem, da je razvil izjemno domišljijo o kitajski družbi, ki seveda ni samo proizvod njegove glave, temveč tudi same resničnosti,« pravi Zhu Dake. »Kitajska je dežela čudežev in Mo Yan je to pametno izkoristil.«

»Dneve in dneve sem si zamišljala čudovito sliko peterice sodnikov Nobelovega odbora in deveterice članov stalnega odbora politbiroja, kako sedijo skupaj in si ob skodelici toplega čaja izmenjujejo navdušene komentarje o Mo Yanu,« piše blogerka Cao Yaxue. »'S halucinatornim realizmom združuje ljudsko izročilo, zgodovino in sedanjost,' pravijo veterani s švedske akademije. 'Je izjemen predstavnik kitajskih značilnosti, kitajskega sloga in kitajske veličine,' pravi takratni šef propagande Li Changchun. Obe skupini starcev sta se doslej razhajali v mnenjih o skoraj vseh stvareh, drugi so sovražili prve in menili, da je njihov odnos do Kitajske 'strupen'. Z Mo Yanom pa se je kemija med prvimi in drugimi čudežno spremenila in srečno so si padli v objem kot vroče cimetovo pecivo.«

Čeprav je Cao Yaxue čudovito opisala izmišljen sestanek ob čaju doslej nespravljivih partijskih voditeljev in članov Nobelovega odbora, pa je preveč cinična njena trditev, da je Mo Yan v svojih enajstih romanih pokazal vse, malo kritičnosti, malo spravljivosti, malo ostrine, malo konformizma, in je zato »pravzaprav sestavljen iz vseh materialov, kar je nadnaravni dosežek, za katerega bi lahko dobil tudi Nobelovo nagrado za kemijo«. Ko pa Cao pripominja, da so mnogi imeli radi njegove romane iz devetdesetih let, zlasti Velike prsi, široka stegna, o katerem se vsi enotno strinjajo, da je njegovo najboljše delo, in kako so ga prenehali ljubiti in celo brati, ko je leta 2006 objavil Utrudila so me rojevanja in umiranja, je v tem nekaj resnice. Mo Yan je med kitajskimi bralci izgubil magično privlačnost, s katero jih je osvajal v prvih dvajsetih letih svoje književne kariere.

O Beethovnu, Goetheju in pogumu

Je izrekel vse, kar je hotel izpovedati? Ali pa se je morda začel igrati z nevarnimi igračkami, ki niso več tako potrpežljivo književno izbrušene kot romani, napisani v prejšnjem stoletju? Ne vem natančno, vendar bom članek o Mo Yanu končala ravno s prikazom omenjenega dela, ki svet opazuje iz perspektive živali in tako kitajsko komunistično zgodovino predstavlja kot absurdno tragikomedijo.

Veleposestnik Ximen Nao je leto zatem, ko so ga usmrtili med socialistično revolucijo leta 1949, ki se je kot vse socialistične revolucije najprej sukala okoli zemljiške reforme, znova prišel na svet. Vladarja zagrobnega sveta je namreč prosil, naj mu omogoči reinkarnacijo, da bi se lahko vrnil med ljudi in dokazal, kako je bil s kmeti dober in kako je vedno pridno delal. Na svoje veliko začudenje se je rodil kot osel v družini svojega nekdanjega kmeta. Njegovo premoženje so razdelili kmetom, priležnice so se druga za drugo poročile z njegovimi krvniki, osel Ximen Nao pa je vse to do smrti obupano opazoval.

Potem se je reinkarniral kot bivol, potem kot svinja, pa kot pes, potem kot opica in končno vendarle kot človek, ki je, jojmene, zbolel za redko boleznijo in je bil tako obsojen na telesno trpljenje. V vseh teh živalskih obličjih pravzaprav prehaja skozi različna politična gibanja, v katerih so ljudje tako žrtve kot storilci zločinov, in tako se budistično kolo življenja vrti v nedogled, Mo Yan pa kot da namerno niza vse tuje vplive, ki so ga oblikovali kot pisatelja. Ximen Nao se spreminja kot Kafkov Gregor Samsa: pojavlja se kot svinja, podoben prašiču Napoleonu iz Orwellove Živalske farme, na koncu pa dozori in se rodi v obliko novorojenčka, kot Oskar Matzerath v Grassovem Pločevinastem bobnu.

Je ta roman nastal s poigravanjem z univerzalnostjo absurda ali zares, kot pravi naslov, kot posledica utrujenosti zaradi zgodovinskih rojevanj in umiranj Kitajske, njenih revolucionarjev in žrtev revolucij, naj nam pojasnijo Ma Yanova prihodnja dela. Zdaj je čas, da ga beremo, poslušamo, gledamo ... v fraku s črnim metuljčkom, kako se vedno z istim nasmeškom prikloni pred švedskim kraljem in kraljico, sprejme Nobelovo nagrado in ima govor. Bo govoril o svobodi? Ali celo o demokraciji? Bo stari kitajski partijec, previden v nagovarjanju zahoda, tradicionalen v sporočilih svojemu narodu in nadvse ponosen Kitajec, kot da bi se za veliko slovesnost oblekel v svileno tuniko z vtkanimi zmaji? Ali pa bo novi globalni nobelovec vseh nas, ki se za kazen nenehno rojevamo in umiramo z novimi grehi in ustvarjamo svojo zgodovino s kratkotrajnim ponosom ter žremo lastne ideale s kanibalističnim nagonom?

Ko so na frankfurtskem sejmu leta 2009 Mo Yana vprašali, zakaj je skupaj z delegacijo funkcionarjev iz Pekinga odšel takoj, ko so se prikazali kitajski disidentski pisatelji, katerih dela so na Kitajskem prepovedana, je spomnil na anekdoto o Beethovnu in Goetheju, ki sta se nekoč skupaj sprehajala po češkem mestu Teplice, ko je mimo prišla povorka s cesarjevo kočijo. Beethoven je ponosno nadaljeval pot in se ni oziral na navzočnost monarha, Goethe pa je ponižno snel klobuk in se globoko priklonil. »Ko sem bil mlad,« je rekel Mo Yan, »sem mislil, da je bil Beethoven takrat velik. Z leti pa se mi vse bolj dozdeva, da je laže storiti to, kar je storil on. Morda je pogumneje, da se vedeš tako, kot se je takrat Goethe.«