Tiskane izdaje
Začelo se je z govoricami. Skoraj vedno se začne z govoricami. Mlad in ambiciozen sta
novski kolega je omenil denar, ki ga je dobil v Nemčiji: objavil je nekaj prevedenih pesmi, prišel, bil navzoč na prvi gostiji, bil navzoč na drugi gostiji, poskusil gobe, ki jih je nabral Peter Handke osebno, dobil denar in odšel. Učinkovito in ekspresno. Mladi in ambiciozni kolega se je na takšnem parketu, pri takšnih operacijah vedno dobro znašel, bile so mu nekako pisane na kožo, položene v DNK, a hkrati so postale tudi del njegovega duhovnega ustroja, skorajda že svetovni nazor. (Do tega sem sam imel, in imam še vedno, zelo ambivalentne občutke, ki se gibljejo nekje med grdo zavistjo in vzvišenim prezirom.) Denar takrat in v tistem primeru ni imel funkcije nagrade, ampak bolj funkcijo darila »bogatega strica«, ki se je odločil, da bo darila dajal oziroma da bo deloval kot mecen in financer. To je v prejšnjih letih in desetletjih že počel, in sicer pod znamko: Petrarca.
Potem je dal mladi kolega nekaj skopih navodil, kako bi lahko tudi jaz prišel do podobnega denarja. Napel sem ušesa. On se je v tistem času navduševal nad jezikovno poezijo Anke Žagar in je bogatemu stricu in ljudem okrog njega predlagal Anko, da bi mogoče do denarja naslednje leto prišla ona. V resnici pa ni bil preveč gostobeseden.
Nisem si natančno zapomnil, kaj vse bi bil moral storiti, da bi lahko kandidiral za denar, ki ga naslednje leto niso več podeljevali brez točno določenih okvirov in pravil, temveč nasprotno, s točno določenimi okviri in pravili, in je o prejemnikih odločala žirija z branjem, z dviganjem rok in glasovanjem, z argumenti in protiargumenti. Seveda pa tudi z glasnostjo in avtoriteto posameznih članov, z njihovimi zaslugami za večnost in nesmrtnost. Tudi sam bazen nagrajencev se je razdelil na dva dela, na domače, tiste, ki pišejo v nemščini, in na tuje, tiste, ki prihajajo iz Vzhodne Evrope; in še na vrhovnega nagrajenca, ki prav tako piše v nemščini.
Nagrada se še ni imenovala nagrada Hermanna Lenza, ampak štipendija Huberta Burde, ki se je potem kasneje preimenovala v nagrado Huberta Burde in še kasneje v nagrado Hermanna Lenza in se v arhivih, ki bodo pričali zanamcem, zasidrala pod tem imenom. Pod imenom in priimkom gospoda, ki sem ga sam poznal predvsem kot eno od oseb, ki jima je posvečena znamenita pesem Paula Celana Nočno našobljene. Druga oseba je bila njegova žena Hanne Lenz. Nekako sem pričakoval, da bo mladi kolega pri volji in bo vse skupaj ponovil bolj počasi in dal kakšna natančnejša navodila. Vendar se to ni zgodilo. Sam pa tudi nisem pretirano silil vanj, zdelo se mi je pod častjo. Mogoče sem hotel ohraniti vsaj nekaj ponosa in spoštovanja do samega sebe. Bogati stric je bil seveda gospod Hubert Burda. Burda; tisti od Krojim in šivam z Burdo. Lastnik časopisnega imperija.
A potem je prišla informacija še z drugega konca, iz uredništva Nove revije. Mira Miladinović me je poklicala po telefonu in mi dala natančna navodila, kaj vse je treba storiti, da človek pride do štipendije, ki se je kasneje preimenovala v nagrado. Najprej je bilo treba imeti dobre prevode v nemščino. In šele potem je sledilo vse drugo, pošiljanje pesmi in podobno. Ampak tega se zares ne spomnim. Dobre prevode dobrih pesmi, ki bodo dobro učinkovale v nemščini. Nekaj prevodov sem sicer imel, a to niso bili dobri prevodi, še manj pa prevodi dobrih pesmi, te so bile v manjšini, zato resnično nisem vedel, kaj naj storim. Potem pa jim je na Novi reviji nekako uspelo zadeti glavni dobitek na loteriji: prepričati Fabjana Hafnerja, da je napravil dobre prevode dobrih pesmi, ki sem jih v tistem času, po nekajletnem mističnem mrku, spet počasi in skromno, v občasnih intervalih, začel pisati v rokovnik.
Fabjan je dobil v prevod čisto nove pesmi in prevajal je čisto nove pesmi, ki sploh še niso bile nikjer objavljene in so imele šele čez pet let iziti v knjigi Nafta. Pesmi je poslal Frediju Kolleritschu, na uredništvo znamenite graške revije manuskripte, ali pa so to storili na Novi reviji. Ali pa je vse skupaj izmišljeno in je Fredi dobil neke slabe prevode, ki pa so prepuščali še dovolj svetlobe, da je naročil Fabjanu, naj me zares prevede in naredi dobre prevode dobrih pesmi.
Fredi je bil eden izmed štirih članov žirije za podelitev bodočega Hermanna Lenza. Ostali trije so bili: Peter Handke, Peter Hamm in Michael Krüger. Fredi me je potem vzel pod svojo streho, me imel za svojega kandidata in pesmi predlagal za nagrado, takrat štipendijo. Svoj predlog je seveda tudi zagovarjal. Tule sem si dovolil drobno predrznost ali pa skok v prihodnost in sem gospoda Alfreda Kolleritscha imenoval kar z njegovim vzdevkom – Fredi. Zakaj? Zato, ker sva se kasneje, tedaj v prihodnosti, kljub dejstvu, da se nisva pogosto videla, precej zbližala. Zbližala brez velike uporabe besed, ker se zaradi jezikovne bariere nisva mogla nikoli veliko pogovarjati in sva govorila bolj s kretnjami in očmi. Pravzaprav ga lahko mirno razglasim za dobrotnika, osebo, ki je naredila, seveda poleg Fabjana, prvi in odločilni korak k temu, da si je začela moja poezija utirati skromno stezico v nemški govorni prostor.
Niti najmanjšega pojma nimam, kakšne upe sem gojil v zvezi s štipendijo (nagrado). Zagotovo sem si jo potihoma želel in zagotovo sem tudi upal. Mogoče sem se vsake toliko spomnil, da je kandidatura vložena, in sem sanjaril, kako lepo bi bilo, če bi dobil priznanje, in še lepše, če bi dobil denar, ki spada zraven, sploh pa bi bilo lepo, ker bi oboje prišlo iz nekega drugega kulturnega in jezikovnega okolja in bi mi nekako »izročilo« majhen dokaz, da moje pisanje ni popolnoma zasidrano v našem jeziku in našem okolju, ampak lahko ob primernih pogojih in svetlobi prestopi meje in se naseli v kakšni drugi kulturi in drugem jeziku.
Ne vem, kako se je potem zgodil tisti paket dobrih novic in v kakšnem zaporedju so prihajale.
Delovale so, kot da se spuščajo z neba. Kakor da lebdijo v nadnaravni svetlobi. Ne vem niti tega, ali sem sedel na kavču v dnevni sobi, ko je zazvonil telefon, niti se ne spominjam, kdo me je obvestil in ali sem govoril v kakšnem tujem jeziku, ki ga za silo obvladam, ali v slovenščini, ki jo obvladam malo bolj. Novica je bila, da sem dobil štipendijo Huberta Burde. Seveda sem se ob tem nemudoma spomnil na znameniti grafit, ki se je leta in leta šopiril na steni knjigarne DZS na Stritarjevi ali pa nasproti Magistrata, v katerem je nekdo namesto Vinci Vogue Anžlovar napisal Vinci Burda Anžlovar. Grafit je v mojih očeh in mojem spominu nenadoma dobil popolnoma drug pomen.
A zgodba se s telefonskim klicem ni končala. Fredi mi je v dveh zaporednih številkah manuskript objavil »celo goro« pesmi v Fabjanovem prevodu, in ko sem dobil prvo pošiljko avtorskih izvodov, je bilo v nabiralniku tudi pismo salzburške založbe Residenz Verlag: ali me zanima, da bi pri njih tiskal knjigo poezije. Še vedno ga hranim. Pod njim je podpisan takratni urednik Jochen Jung. Ki so ga seveda v trenutku, ko naj bi izšla moja knjiga, lastniki odpustili, ker je leta in leta tiskal dobre knjige dobrih avtorjev, še največ poezije, ki pa se je kot večina poezije slabo prodajala. Moja knjiga je v Residenzevi ediciji za poezijo izšla kot zadnja. Že brez Jochena Junga. Vedno ko naj bi v prevodu izšla kakšna moja knjiga, so se nad založbo ali pa nad vpletenimi zgrnili temni oblaki; prihajalo je do težav in propadov in ropov in odpuščanj. Krepko že začenjam sumiti, da založnikom prinašam smolo – ali pa mogoče oni prinašajo smolo meni.
In potem se je končala zima in končala pomlad in je bil kar naenkrat junij. Seveda sem obljubil, da na podelitev štipendije (nagrade) pridem, žal mi je bilo edino, da Nataša ni mogla zraven. In podelitev je bila seveda za spremembo poleti, in ne v tistih turobnih mesecih, v katerih so podelitve pri nas. Kar je bil že skoraj pravi praznik.
Neko čisto poletno, prijetno vroče popoldne sem se še do pasu gol vozil z rolerji po fužinskih igriščih in ostalih asfaltiranih površinah, naslednje jutro pa sem že sedel v taksiju, ki me je ob zvokih takratne uspešnice Louja Bege Mambo No. 5, kar mi je šlo ekstremno na živce, peljal proti železniški postaji. Bil sem ves v strahu, saj me je skrbelo, da bom zamudil vlak proti Münchnu. Vlaka nisem zamudil, a od takrat naprej ta komad vedno povezujem s časovno stisko.
Potem sem v kupeju ali pa na kje drugje v vagonu, kjer je bilo veliko prostora, že neštetič bral stavke iz svoje najljubše knjige: Morje je danes spet razburkano pod dražljivim obiljem vetra. Sredi zime občutiš umetnije pomladi. Do poldneva nebo kot vroč gol biser, črički v zavetjih in zdaj veter, ki razgalja velike platane in natančno preiskuje njihove krošnje ..., ki so delovali kot čisti kontrapunkt alpski pokrajini, po kateri sem se vozil.
Na postaji v Münchnu me je čakal Slavo Šerc. Prvi kraj, ki sva ga skupaj obiskala, je bil olimpijski stadion, kjer sva iskala petindvajset let stara duhova Franza Beckenbauerja in Johana Cruyffa. Drugi obcestni Inštitut, ki je imel svoj sedež na parkirišču in kjer so naju zaposlene delavke sprejele z lepimi in prijaznimi nasmeški. Seveda sva kot znanstvenika, pristojna za pametne zaključke in lucidne analize, vse samo opazovala in se naslajala nad prometom, fluktuacijo potrebnih strank in občasno lepoto uslužbenk, ki so se nama še vedno prijazno nasmihale. Seveda so se nasmehi bolj dobrikali potencialni debelini najinih denarnic kot pa najinemu pregovornemu slovanskemu šarmu. Tretji kraj je bila italijanska restavracija, kjer sva se gostila, kot se za tisti letni čas in tisto raztezajočo se svetlobo spodobi: telečji zrezek z žajbljem in pršutom in posebno omako, jagnječje zarebrnice, bivolja mocarela, rukola in siri, rdeče vino in voda. Za prste polizat.
Prespal sem v Landshutu, pri Slavu, in šel naslednji dan ponovno na vlak proti Münchnu. V tistih dneh sem bil kar nekajkrat na vlaku proti Münchnu, kjer me je na železniški postaji čakal šofer gospoda Huberta Burde.
Če bi bil takrat tako globoko v avtomobilizmu, kot sem danes, bi verjetno še bolj užival v tisti nori vožnji. In bi jo znal še bolj ceniti. Šofer je bil profesionalec in je mojstrsko opravljal svoje delo. Kombi, ki se je meni zdel vsaj tako velik kot garsonjera v Fužinah, kjer sva živela z Natašo, je bil seveda opremljen bistveno bolje od garsonjere v Fužinah. Imel je: lesene dodatke, televizorje, usnjene sedeže, gretje in hlajenje sedežev, priročen bife, manjkale so samo še maserke, ki bi ponujale svoje brezplačne storitve, in stevardese v kratkih krilih, ki bi raznašale osvežilne pijače in prigrizke. Mislim, da ni bilo avtomobila na avtocesti, ki ga Schumacherjev rojak ne bi prehitel. Ne vem, kako hitro sva se vozila, a verjetno večino časa precej več kot 200 km/h. Ker sem med vožnjo malo kinkal, je vse skupaj precej spominjalo na transcendentalno izkušnjo; na neprestane prehode iz hipnih sanj v budnost in nazaj v sanje. Na izgubo orientacije, ki pa je bila sladka, kajti meje med enim in drugim stanjem zavesti so bile popolnoma zabrisane in lahko prehodne. Enkrat sem bil v enem utelešenju, potem pa že v nekem drugem. A ves čas sem bil na nemški avtocesti in v zvoku motorja kot v nekakšni neskončni varianti komada Kraftwerkov – Autobahn.
Kratek postanek sva naredila v Stuttgartu, kjer so se vkrcali novi potniki, potem pa smo nadaljevali do končne destinacije: Langenburga ali pa Künzelsaua, kjer naj bi bila podelitev. Zadnji del poti sem opazil nekaj nenavadnega. V zraku je bil helikopter, ki nas je skoraj spremljal, letel v isti smeri, kot smo se peljali mi. Nam sledil ali pa smo mi sledili njemu. Gospod Hubert Burda je bil, kot se za poslovneža spodobi in od njega pričakuje, v časovni stiski in se je odločil, da bo na prizorišče priletel kar z zasebnim helikopterjem. Tega med vožnjo seveda nismo vedeli in tudi pristanka nismo spremljali v živo, a govorice so se širile. Spominjalo je na film o Jamesu Bondu. Ker sem dobro vzgojen, sem na koncu vožnje pristopil k šoferju in mu čestital za izjemno opravljeno delo. Govoril sem angleško in uporabljal pesniške primerjave, vožnjo sem primerjal z letenjem, prvega letalca Ikarja in Luftwaffe, ki me je kot otroka hkrati strašila in fascinirala, sem iz taktičnih razlogov izpustil. Šofer me je le začudeno gledal in ni delil mojega navdušenja. Njemu se je zdelo vse normalno. Brez posebnih presežkov. Verjetno je samo opravljal svoje delo in si je predvsem želel, da bi se čim prej končalo.
Štipendisti (nagrajenci) smo bili trije: Maja Vidmar, Srb Zoran Bognar in moja malenkost. Iz Vzhodne Evrope pa sta pripotovali še Majina družina, takrat je imela le nekaj mesecev staro hčerko, in družina Zorana Bognarja, ki je imel tudi čisto majhno hčerko. Tam je bil tudi Fabjan z Zdenko in Tasjo, pa Aslan Mahmuti z ženo Elke in sinom, ki sta prevajala Zorana. Glavnina udeležencev »praznovanja književnosti in poezije nasploh« je stanovala v Langenburgu, mi, ki smo se imeli za nekakšne revne sorodnike z Vzhoda, pa v nekem malo bolj oddaljenem, dislociranem penzionu. A tudi tu so bili udobje in storitve vrhunski.
Potem smo se nekaj dni selili po okoliških krajih, posedali po vrtovih, kjer so se odvijala branja poezije, ki so imela za spremljavo čivkanje ptic in rahlo šumenje mirnih rečic in potokov. Predvsem pa nekakšno absolutno notranjo tišino in nekakšno pozornost, v katero so bili potopljeni poslušalci. Obiskovali smo pokopališča in cerkve. Gledali visoko travo na valujočih travnikih, ki se je zibala v večernem vetru. Sprehajali smo se po gozdovih in se čudili breztežnim sencam, ki so nam šepetale prijazne besede. Jedli smo v najboljših restavracijah. Bil je čas špargljev in jagod, ki niso manjkali v nobenem obroku. Bil pa je tudi čas postrvjih zloženk iz filejev in rakcev in čas specialitet iz mlade govedine, ki so zaradi obilice čebule vlekle na sladko. Če nas je kdo opazoval, smo se mu verjetno zdeli kot nekakšna karavana romarjev, ki so izstopili iz časa in jih zemeljske tegobe ne zadevajo. Tu in tam sem si lahko privoščil tudi kakšno ekstra drago cigaro iz humidorja, kajti gospod Burda nas je obilno častil.
Vsi glavni šefi so bili navzoči od prvega dne, le Peter Handke si je dovolil »luksuz« in se na prizorišču pojavil šele drugi dan. To njegovo »prikazovanje« je delovalo kot dobro zrežirana predstava, kot dramski trikotnik z vsemi zaviralnimi momenti in seveda tudi z očiščenjem na koncu. Skoraj kot religiozna izkušnja. Seveda so se navzoči nervozno spraševali, kaj za vraga se dogaja in kako da ga še ni in kdaj pride in ali bo sploh prišel. A ko smo se drugega dne pozno popoldne izkrcali iz avtobusa, sem, ker sem bil bolj pri zadnjih, videl, da se nekaj dogaja.
Vsi, ki so izstopili pred mano, so se postavili v vrsto in se v vrsti bližali gostilniškemu vrtu, kot bi se bližali prižnici, kjer jim bo na jezik položena hostija. V daljavi, zazidan v nekakšno avrično svetlobo, se je Peter Handke dvignil s stola in jih sprejemal, se rokoval z vsakim posebej in z vsakim posebej spregovoril nekaj besed. Ker živim in prihajam iz kulture, v kateri nihče nikogar ne jebe (če odštejem liderja določene politične opcije, ki ga privrženci malikujejo kot odrešenika in so zanj pripravljeni dati tudi življenje), in ker prihajam iz umetniške sfere, kjer veliki dosežki veljajo za nepomembne prdce v veter in kjer je dajanje komplimentov in izkazovanje spoštovanja prepovedano vsaj s strogim dekretom, če že ne kar s smrtno kaznijo, sem bil frapiran. Začel sem se počutiti nemočnega in izgubljenega. Postal sem ironičen. Skoraj ciničen. Avdienco pri Petru sem izpustil. Oziroma sem se priglasil nanjo šele po večerji.
Podelitev nagrade je bila na gradu znamenite plemiške rodbine Von Hohenlohe. V Künzelsauu.
Jasno je, da sem tu dokazal, da res pripadam revnim sorodnikom z dežele ali, še bolje, iz tretjega sveta – Vzhodne Evrope. Takrat me je manija nošenja oblek že dokončno minila in pozabil sem na pregovor o rojstvu človeka iz duha obleke. Zato sem bil oblečen bolj za kak skavtski pohod čez drn in strn, za orientacijo in preživetje v naravi z zgolj zarjavelim švicarskim nožem v žepu, kot pa za podelitev, ki naj bi se vsak hip odvila.
Vsi so iz kovčkov potegnili obleke ali pa vsaj bele srajce in suknjiče za zraven, le jaz sem potegnil neko razvlečeno, zeleno bombažno srajco, ki sem jo kupil leto prej v Ameriki in v kateri sem se počutil kot nekakšna zasavska kopija Neila Younga, ki precej zaudarja po naftalinu. Ampak nihče mi ni zameril. Nihče se ni zgražal. Mogoče so to od mene celo pričakovali, saj se je takšen imidž skladal s predstavo o pesnikih, predvsem pa o krajih, iz katerih prihajam, in kmečkimi navadami kmečkega življa, ki naj bi jih v glavnem naseljeval.
Brali smo poezijo. Tokrat v veliki grajski dvorani in ob prisotnosti grofa ali barona, ki se je pritoževal zaradi enormnih stroškov vzdrževanja objekta in zaradi škode, ki jo je povzročil nedavni požar. Zdenka ga je gledala z nejevero, ne zato, kar bi se ji zdelo čudno to, kar je govoril, ampak zato, ker se ni mogla čisto odločiti, ali je bolj podoben plemiču ali vodovodnemu inštalaterju. Dobili smo tudi kuverte in v njih po 5000 mark, tokrat ne v tolarski ali pa v dinarski protivrednosti. Ampak pravih 5000 mark. Po večerji, ko so se obračunavali potni stroški, sem dobil še dodatnih 1000 mark. Zdenka mi je skoraj položila prst na usta in mi svetovala, naj zamolčim, da sem se pripeljal z vlakom, in naj se izdajam za letalskega potnika. To je bila sicer majhna goljufija, ampak zdelo se nam je, da se gospodu Burdi finančno ne bo preveč poznalo. Meni pa kar precej. Potem sem si vzel še najdražjo cigaro iz humidorja in zadimil ves prostor. Ker smo se navadili plačanega razkošja, smo začeli postajati objestni. Še dobro, da je celotna zadeva trajala samo nekaj dni.
Razšli smo se naslednje jutro. Nekateri so ob slovesu pili šampanjec. Spet druge je ob slovesu fotografirala Isolde Ohlbaum; fotografska inštitucija, odgovorna za portretiranje književnikov na nemškem govornem območju. Ko me je postavila pred zid, prekrit s temnozelenim bršljanom, in me ovekovečila, je pristopil Michael Krüger in rekel: »Zdaj si nesmrten.«
Ne vem, ali je gospod Burda prizorišče zapustil s helikopterjem. Jaz sem se v Ljubljano vrnil z vlakom. Ko sem se prejšnjikrat peljal na relaciji München–Ljubljana, sem v solnici tihotapil hašiš, ki sem ga kupil v Amsterdamu. To so bili še časi Jugoslavije in prenatrpanih vlakov. Zdaj pa sem bil v vagonu skoraj sem in bogatejši za 6000 neobdavčenih mark. V Šentvidu smo zelo dolgo stali, ker se je vesoljna Slovenija globoko priklonila ameriškemu predsedniku Billu Clintonu, ki je bil prav tako ljubitelj vlažnih cigar. Shranjenih v posebnem humidorju. Ko sem prišel domov, se mi je vse skupaj zdelo precej neresnično. Pred dvema dnevoma sem še zvijal cigarete multimilijonarju in se z njim pogovarjal o Vanu Morrisonu in Milesu Davisu, zdaj pa postopam po majhni garsonjeri v spalnem naselju, ki slovi po kriminalu, in poslušam Milesa Davisa in Vana Morrisona.
Kmalu po tistem, ko sem dobil štipendijo, ki se je preimenovala v nagrado Huberta Burde in nato še v nagrado Hermanna Lenza, so mi v časopisu Die Zeit natisnili dve pesmi. Sposodili so si jih iz prve objave v graški reviji manuskripte. Na nekdanjem uredništvu Beletrine mi je mladi in ambiciozni kolega rekel, da je to res velik dosežek, predvsem pa da zagotavlja veliko opaznost. Tule zdaj ugibam: bog si ga vedi, kaj bi bil takrat dal, da bi se znašel na mojem mestu. To mi je nehote sugeriral njegov glas. No, mogoče sem imel prisluhe. In tule zdaj ne ugibam več: bog si ga vedi, kaj bi dal jaz, da bi se v letih, ki so prišla, občasno znašel na njegovem mestu. To mi nehote pripoveduje moj notranji glas, ki ga ne sliši nihče razen mene samega.
Tekst je eden iz serije besedil o literarnih nagradah, napisanih na predlog Mance G. Renko, po knjigi Thomasa Bernharda Moje nagrade. Večina tekstov bo objavljena na spletnem portalu AirBeletrina.
