O spominu: vzvratno ogledalo prihodnosti

Kaj so spomini? Kakšne dimenzije poznajo? Zakaj se nekih banalnih stvari spominjamo bolj kot drugih, pomembnejših?

sob, 25.08.2012, 18:00
Že pisateljica Jane Austen se je pritoževala nad različnimi obrazi spomina: »Včasih je tako dober, tako uslužen, tako ubogljiv; drugič tako zmeden in šibek; potem pa spet tiranski, tako brez nadzora. A vendar, če bi morala izbrati neko človeško lastnost, ki je najbolj čudovita, je to vsekakor spomin.«

Brez spominov ne bi bili to, kar smo. Izgubljeni bi bili v trenutku sedanjosti. Tako imenovani avtobiografski spomin oblikuje našo identiteto.

Prvi otroški spomini. Vonji. Barve. Aktivirajo jih različne stvari. Ko vstopimo v hišo starih staršev, v kateri že dolgo nismo bili in v kateri smo kot otroci preživljali poletja, nas preplavi preteklost. Zaradi obilice spominov in njihove intenzitete potrebujemo kar nekaj časa, da se znova vrnemo v sedanjost. Spomini so žanrsko podobni poeziji. Fragmentirani so in včasih polni čustev. Spominjanje je kot reži­ser, ki zna poiskati najboljše zorne kote in montirati prizore; nekatere spomine vidimo iz ptičje perspektive, druge iz žabje, pogosti so panoramski posnetki, bližnji plani so žareči.

Spomini so edina preverjena garancija za posmrtno življenje. Naši mrtvi živijo v spominih, o njih govorimo mlajšim generacijam, podobe o ljudeh, ki jih niso poznali, prenašajo s seboj v krvnem obtoku kot gene, kot stare znance. Včasih jim zaradi zgodb, ki jih slišimo o svojih prednikih, postajamo podobni.

So v preteklosti ali sedanjosti?

Kaj so spomini? Kakšne dimenzije poznajo? V znanstvenem svetu je to še vedno izjemno neraziskana materija. V katerih predelih možganov nastajajo? Zakaj jih sploh imamo? Čemu služijo? Kako je mogoče, da imamo o nekaterih stvareh nove spomine? Zakaj se nekih banalnih stvari spominjamo bolj kot drugih, pomembnejših? V knjigi o spominu Pieces of Light angleški psiholog in pisatelj Charles Fernyhough opisuje najnovejša odkritja nevrologov in ovrže nekatera dosedanja razmišljanja o tej temi. Ker je Fernyhough tudi pisatelj, bralce celo knjigo mori z rahlo dolgoveznimi lastnimi refleksijami. Jasno je, da znajo o njih res dobro pisati samo odlični pisatelji, kot je recimo Nabokov v knjigi Govori, spomin, h kateri se bomo v tem zapisu še vračali. Ko o svojih spominih govori kdo, ki ni najbolj zanimiv pripovedovalec, je to lahko tako dolgočasno, kot kadar ti kakšen človek na dolgo in široko razlaga svoje sanje. Težko je stopiti vanje. Znanstveni del knjige je torej tisti, ki nas zanima.

Fernyhough najprej opozori na dejstvo, da spomini v naših možganih niso shranjeni kot neke vrste knjižnica ali labirint, kot velikokrat mislimo. Niso niti nekaj statičnega, nedeljiva celota, dediščina iz preteklosti. Kaj natančno so, je sicer še vedno skrivnost. Nekaj pa je jasno, spomine naša zavest oblikuje in sestavlja v sedanjosti, in to iz različnih shranjenih koščkov preteklosti, glede na potrebe, ki jih imamo tukaj in zdaj. Prav zato jih domišljija oziroma čustva velikokrat spreminjajo in prilagajajo tako, da spomini ustrezajo potrebam sedanjosti ter jih zadovoljijo. Spomini so tu zaradi prihodnosti.

Resnica in ponaredek

Je spomin zanesljiv? Zelo krhka stvar je, pravi psiholog, informacije, iz katerih je sestavljen kak avtobiografski spomin, so sicer lahko točne, vendar so se vanj zaradi tega, da bi spomin ustrezal občutku, ki ga imamo trenutno o sebi in o svetu okoli nas, vanj priplazile različne izkrivljenosti. »Jasen spomin še ni garancija za njegovo točnost,« opozarja psiholog. Ko se nečesa spominjamo, tega ne najdemo v nekem arhivu v možganih, ampak iz različnih fragmentiranih podob ustvarimo nekaj novega. Spomin ima s preteklostjo opraviti prav toliko kot s sedanjostjo.

Že pisateljica Jane Austen se je pritoževala nad različnimi obrazi spomina: »Včasih je tako dober, tako uslužen, tako ubogljiv; drugič tako zmeden in šibek; potem pa spet tiranski, tako brez nadzora. A vendar, če bi morala izbrati neko človeško lastnost, ki je najbolj čudovita, je to vsekakor spomin.«

Nobelovec Daniel Kahneman pravi, da v nas obstajata dva jaza; prvi živi v sedanjosti, tako imenovani doživljajski jaz. Drugi se spominja in v sebi nosi našo življenjsko zgodbo. Ti dve različni entiteti imata različno nalogo; doživljanje in spominjanje sebe. Največja razlika med spominjajočim se in doživljajskim jazom je, da različno dojemata čas. V življenju se odločamo na podlagi izkušenj in izkušnje so shranjene v našem spominu. Ko razmišljamo o prihodnosti, je žanr tega razmišljanja spominski – prihodnost dojemamo kot pričakovani spomin. Oba jaza imata različna koncepta sreče. Doživljajski jaz je srečen ali žalosten v tem trenutku, spominski jaz pa priča o tem, kako je človek zadovoljen s svojim življenjem, kako o njem razmišlja.

Prvi spomini

Pa se spomnimo začetka. Naši prvi spomini so ponavadi trenutek, v katerem se prepoznamo kot mi sami. Vladimir Nabokov v izjemni knjigi Govori, spomin (založba Modrijan), v kateri piše o svojem otroštvu na podeželskem družinskem posestvu Viri, v nekdanji sanktpeterburški provinci v Rusiji, zelo natančno opisuje svoja občutja o tem spoznanju: »Ko preučujem svoje otroštvo, vidim prebujanje zavesti kot niz razmaknjenih prebliskov, pri čemer se razmik med njimi postopoma zmanjšuje, dokler se ne izoblikujejo svetli bloki zaznavanja, ki spominu omogočijo, da se jih, čeprav izmuzljivih, oprime.« Prvi utrinki razmišljajoče zavesti so se pri Nabokovu zagotovo pojavili sočasno z občutkom za čas, takrat ko se je kar naenkrat zavedel minljivosti, tega, da sta oče in mama starejša od njega, da čas teče naprej, da ga premika neznana sila in da je neki premični medij, ki si ga deli z drugimi ljudmi, tako »kot si navdušeni kopalci delijo lesketajočo se morsko vodo«.

Naši najbolj zgodnji spomini so zelo živi. Zakaj? Fernyhough odgovarja, da zato, ker se nam, ko spoznavamo svet, zgodijo zelo pomembne stvari in nam je vse novo, zato imamo na to obdobje največ spominov. Svet se nam takrat zdi majhen, kot pravi Nabokov, tako majhen, »da bi ga lahko vtaknil v kengurujevo vrečo«.

Mladi ameriški nevroznanstvenik David Eagleman, ki proučuje čas, nam razodene, zakaj se nam zdi, da se svet, ko smo še otroci, vrti počasi, ko pa se staramo, vse teče hitreje. Otroku je vse okoli njega nekaj novega, zapomniti si mora vsak delček tega, kar doživlja, in bolj natančen je spomin, dlje se zdi, da traja trenutek. Ko nam je svet že znan, možgani shranjujejo manj informacij in zdi se nam, da vse poteka hitreje. Ko se po neki poti vozimo prvič, se nam zdi zelo dolga, ko jo poznamo, nam mine hitreje. »Zato poletja v otroštvu trajajo večno, ko si star, pa minejo, medtem ko dremlješ.«

Preteklost brez jezika

Radi imamo svoje otroške spomine. Vedno znova nas preseneti dejstvo, da smo še vedno isto bitje kot tisti otrok v naših spominih. Nabokov pravi, da smo v naši preteklosti vedno doma, da se v njej nikoli ne počutimo kot tujci. Ko obiščemo preteklost, nanjo gledamo skozi svoje oči in za spomine se zdi, da so naši, ker smo v njih v središču dogajanja.

In vendar se težko spomnimo sveta iz časa pred svojim drugim letom. Freud je temu dejstvu dejal amnezija otroštva. Edina od možnih razlag je, da se takrat malčkovi možgani šele razvijajo, druga težava je jezik, orodje, ki ga otročički še nimajo, lahko pa le z njim dekodiramo in shranjujemo spomine. Šele ko znamo artikulirati misli in dojemanja, ko znamo opisati izkušnje, lahko odklenemo spomine in organiziramo informacije.

Otroški spomini so lahko tudi nezanesljivi. Nekdo nam, ko smo že odrasli, pove kak dogodek iz našega otroštva, ki se ga ne spominjamo. Kaj naredimo? Potopimo se v spomin, ga premešamo z domišljijo, ga podoživimo, posvojimo in kmalu začnemo verjeti, da se je res zgodil. Vidimo ga, občutimo.

Ena od značilnosti spominov iz otroštva je, da jih sestavljamo s starši in svojimi bližnjimi. Psihologi zato predlagajo, naj se z otroki veliko pogovarjamo o njihovi preteklosti, kaj vse so doživeli v šoli, na počitnicah. Ko z njimi klepetamo o preteklosti, jim pomagamo pogledati nase v minevanju časa. Oziroma se teh dogodkov kasneje veliko lažje in bolje spomnijo. Otroci imajo radi, ko jih sprašujemo, česa vse se spomnijo v svojem kratkem življenju. Radi imajo, če jih, kot temu pravi Nabokov, spodbujamo k dovzetnosti za vidne dražljaje. Njegova mama mu je ves čas slikala akvarele, mu v posteljo nosila dišeči španski bezeg, mu govorila o naravi, mu kazale njene lepote.

Kako diši preteklost?

Fernyhough se ni mogel izogniti zgodbi Marcela Prousta o znamenitih magdalenicah, katerih okus je pisatelja odpeljal v mlada leta. Na začetku romana V iskanju izgubljenega časa Proust ugotavlja, da na svoje otroštvo v francoski vasici Combray nima več veliko spominov, le posamezne fragmente brez prave vrednosti. Nekega hladnega zimskega dne, ko mu mama nalije čaj in ko ugrizne v petite madeleine, se mu okus sladice razlije po ustih in mu vrne spomin iz otroštva. Toda že naslednjič, ko želi s pomočjo magdalenic znova stopiti v časovni stroj, magija ne deluje več. »Ta resnica, ki jo iščem, ni v njih, ampak v meni,« je ugotovil Proust. Nizozemski psiholog Douwe Draaisma je dolgo proučeval fenomen magdalenic in ugotavljal, zakaj okus ali vonj sprožata spomine predvsem na otroštvo. Razvil je teorijo, da morda zato, ker otroci, kot smo že zapisali, še ne obvladajo jezika, ki kasneje odklepa spomin, so pa zato aktivna vsa njihova druga čutila, od vonja in okusa, ki jim pomagata oblikovati in shranjevati podobe in občutja ter jih potem obuditi. Ti otroški spomini, pravi psiholog, so velikokrat najbolj čustveni.

Vonji so pomemben del reminiscence. O tem je bil prepričan pop umetnik Andy Warhol, ki je bil obseden s parfumi. Imel jih je nešteto in vsakega je uporabljal le tri mesece, potem pa jih je shranil v tako imenovano knjižnico vonjav. Ko se je hotel spomniti kakega dogodka iz svojega intenzivnega življenja, je povonjal določen parfum in ta ga je odnesel v spomine o tem, kaj se mu je v nekem trimesečnem obdobju dogodilo. Dejal je, da ima zanj od vseh petih čutil prav vonj najmočnejšo moč za priklic preteklosti. Svojo knjižnico parfumov je imenoval »moj časovni stroj«.

Delčki svetlobe

Še neka zanimiva, skorajda metafizična lastnost spremlja naše najzgodnejše in najbolj intenzivne spomine. Obsijani so z žarečo svetlobo. Ko Nabokov razmišlja o trenutku, ko je prvič začutil svojo zavest, ga opiše takole: »Sodeč po močni svetlobi, ki mi, kadar razmišljam o tem razodetju, v hipu preplavi spomin z óblastimi sončnimi lisami, presejanimi skozi sprepleteno zelenje, bi se to lahko zgodilo ob materinem rojstnem dnevu v poznem poletju na podeželju.« Tudi slikarka Georgia O'Keeffe, ki je kasneje živela in ustvarjala pod žgočim soncem v puščavi v Novi Mehiki, je trdila, da jo žareča svetloba privlači zato, ker so z njo obsijani njeni prvi spomini. Najzgodnejša podoba preteklosti je pri Virginiji Woolf prav tako polna svetlobe, to je bil cvetlični vzorec materine obleke, ki ga je gledala čisto od blizu, ko je ležala v njenem naročju, ko sta z vlakom potovali v St. Ives.

Podobne žareče scene najdemo v filmih o spominih, kot sta to na primer Zrcalo ruskega režiserja Andreja Tarkovskega ali Drevo življenja Terrencea Malicka.

Fernyhough pravi, da ta pojav ni naključje. Posamezni spomini so svetli zato, ker jih kot potapljači potegnemo na kopno zavedanja iz velikanskega temnega mentalnega oceana.

Pripovedniki

Spomini so fragmentirani. Skupaj jih lepimo z narativnostjo. Spominjanje življenja je v bistvu pripovedovanje zgodbe.

Svojih izkušenj si ne zapomnimo tako, kot da bi jih snemali s kamero. Spominjamo se jih, kot da gre za posnetek. Ko nekaj doživimo, naši možgani shranijo fragmente pomembnejših trenutkov. Ko se kasneje tega doživljaja spominjamo, zlepimo fragmente in jim dodamo kakšno novo čustvo glede na trenutno počutje, kakšno novo znanje, izkušnje, ga korigiramo. Lahko se zgodi, da v glavi nosimo neki spomin, za katerega kasneje ugotovimo, da ni pravi, da je le del nečesa, kar smo nekoč sanjali. Kako vemo, kateri spomini so pravi? Težko. Že Salvador Dalí je dejal, da je razlika med lažnimi in resničnimi spomini prav takšna kot med pravimi in ponarejenimi diamanti – lažni se zdijo bolj pravi.

Spomin je umetnik in vsak človek je zgodbar svojih avtobiografskih spominov.

Zakaj se včasih v naš spomin vžgejo povsem banalni dogodki, trivialne slike, za katere si ne znamo razložiti, zakaj se jih sploh spominjamo? Nevrologi ugotavljajo, da so te navidezno nepomembne podrobnosti v naši zavesti zato, ker so povezane z nekimi določenimi čustvi, spoznanji, sprožajo asociacije in z njihovo pomočjo lahko spomin sestavimo oziroma postavimo v širši kontekst. Freud je trdil, da so tu zato, da prekrijejo druge, pomembnejše dogodke, ki jih je naš razvijajoči se ego potlačil.

Zelo močno se spominjamo dogodkov iz otroštva, v katerih smo bili ponižani, zasmehovani ali se nam je v njih zgodila krivica. Evolucijska razlaga teh spominov je, da so tu zato, da nas na te slabe trenutke opozarjajo, da se jim bomo kasneje v življenju izognili oziroma se jim uprli.

Prej, potem

Preteklost in prihodnost sta v spominih povezani. Znano je, da si ljudje, ki imajo amnezijo, prihodnost težko predstavljajo. Nevrologi so ugotovili, da so, kadar se spominjamo ali kadar načrtujemo prihodnost, aktivni isti predeli možganov.

Spominjanje izboljšuje našo sposobnost soočanja s sedanjostjo in ustvarjanja načrtov za prihodnost. Dobre stvari pričakujemo z veseljem in negativne z skrbjo.

Zanimivo je, piše Daniel Kahneman, da nam je neki spomin všeč toliko kot njegov zadnji del. To tezo ponazori s primerom dveh pacientov, ki sta bila na kolonoskopiji. Pregled prvega je trajal dolgo in je bil najbolj boleč na začetku, pregled drugega je bil veliko krajši, najbolj boleč pa je bil čisto pri koncu. Ta pacient je kolonoskopijo doživel veliko bolj neprijetno kot prvi. Kahneman pravi, da je zgodba vedno tako boleča, kot je boleč njen konec. Če gremo na počitnice in so precej dolgočasne, jih imamo še vedno raje kot tiste, ki so bile zabavne, a smo recimo na poti domov doživeli neprijetno nesrečo.

Skupinska dejavnost

Spominjanje ni samo individualna, ampak je že od nekdaj družabna dejavnost. Vsaka družina na skupnih srečanjih ponavlja ene in iste zgodbe, ki jih že vsi poznajo do najmanjše podrobnosti, a ta ritual nikogar ne moti. Spomini nas povezujejo. »Zakonci ostajajo skupaj, ker si delijo toliko spominov.« Velikokrat se zgodi, da se na družinskih srečanjih istih dogodkov iz preteklosti vsak spominja drugače. »Ko so bratje in sestre majhni, se med seboj borijo za pozornost staršev. Ko so starejši, se borijo za to, kdo se bolje spomni nekega dogodka iz skupne preteklosti,« piše Fernyhough. Več ko nam pomeni spomin na kak dogodek, bolj čustveno se bomo borili za to, da bomo prepričali druge, da imamo prav mi in ne oni. Psihologinja Terri Apter je v knjigi The Sister Knot proučevala odnose med sestrami in ugotovila, da je njihovo nestrinjanje o tem, kaj se je zares zgodilo v času njihovega otroštva, zelo pogost vzrok za prepire in nesoglasja. Ko ti nekdo govori, da tvoji spomini na otroštvo niso točni, imamo občutek, da se poigrava z mislijo, da v bistvu nismo to, kar smo.

Različni eksperimenti dokazujejo, kako pogosto so naši spomini napačni in kako velikokrat se spreminjajo. Spomin služi svojemu gospodarju – nam; želimo slišati neke besede ali videti neke podobe in te so ubogljivo pridobljene.

Pozaba

Travmatični dogodki, ki smo jih doživeli, velikokrat vplivajo na dojemanje preteklosti oziroma sedanjosti. V knjigi je opisan primer moškega, ki se je vozil v službo, vanj pa se je zaletel pijani moški in na kraju nesreče umrl. Moški se je ves čas obtoževal, da je pravzaprav on kriv za nesrečo, da bi se ji lahko izognil, če bi šel po drugi cesti ali se malo prej ustavil na počivališču in popil kavo. Ni več mogel voziti avtomobila, ponoči ga je tlačila mora in včasih je tako močno pritiskal na imaginarno zavoro, da se je zbujal z zatečeno nogo. Počasi je na terapiji proučil celoten dogodek in dojel, da dejansko ni mogel storiti nič, da bi se izognil nesreči. In ko začnemo o nekem dogodku razmišljati drugače, meni psiholog, se ga tudi spominjamo drugače. Moški je zgodbo nesreče sestavil v celoto, njegov spomin nanjo ni bil tako kot prej sestavljen iz najbolj strašnih fragmentov in travma ter občutek krivde sta se začela topiti.

Knjiga Pieces of Light se ni mogla izogniti zgodbi o najbolj znanem človeku brez spomina Henryju Molaisonu, ki so mu, ko so ga želeli ozdraviti epilepsije, pri sedemindvajsetih letih izrezali hipokampus, s katerim tvorimo spomine. Umrl je pred nekaj leti, star dvainosemdeset let. Ko se je pogledal v ogledalo, ni natančno vedel, kdo je človek, ki ga vidi. Znanstveniki so ga proučevali vse življenje in poskušali razumeti, kako realnost dojema mož brez spomina, ki je ujet v sedanjosti, se ne spomni svojih bližnjih in vsako ponovno izkušnjo doživi prvič. Opazili so, da je večkrat neutolažljivo jokal.

                                                                               * * *

Zapisali smo, da spomine sebi in drugim govorimo kot zgodbe. Narativnost je osnovna organizacijska sila v avtobiografskem spominu. Če neka informacija ne ustreza naši zgodbi, jo bomo iz spomina izpustili. Kakšen dokumentaristični in hkrati fiktivni stroj je naš spomin.

Ko se spominjamo otroštva, recimo trenutka, ko smo bili stari sedem let, smo v bistvu dve bitji hkrati; to, kar smo zdaj, in to, kar smo bili takrat. Obe bitji imata pri spominjanju svojo besedo. Spomin oblikujejo njuna čustva, vizija prihodnosti, izkušnje, nedolžnost. Ta povezava sedanjosti in preteklosti sestavi spomin.

S pomočjo spomina vidimo čas. Govori nam o tem, kdo smo zdaj in v prihodnosti.

Prijavi sovražni govor