O ustavi in njenih rokih

Predsednik države dozdaj v razmisleku o predčasnih volitvah ni pokazal ustavne širine, čeprav se je vseskozi skliceval prav na ustavo.

Objavljeno
23. maj 2014 14.24
DZ - Borut Pahor
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Ko je predsednik Borut Pahor v torkovem Delu v pojasnilu Delove ankete glede datuma državnozborskih volitev pisal o ustavnih rokih, ki jih je treba spoštovati, smo se vprašali, kaj sploh je in kaj v takem primeru pomeni ustava. Slovenija je v referendumskem ozračju odločanja o svoji prihodnosti; tako je sploh nastala kot ustavna država. Predsednik države obžaluje, da utegnejo biti volitve v poletnih mesecih, vendar, je zapisal, je dolžan spoštovati ustavne, zakonske in poslovniške roke, ki bi bili s septembrskimi volitvami kršeni. Nameri o doslednem spoštovanju ustave ni mogoče oporekati, toda pomisel, da gre za alibično in ne ustavno korektno obnašanje predsednika, je tu. Ustava namreč govori tudi o drugih pravicah državljanov do poštenih volitev.

S preprostim spoznanjem

Začnimo s pravno povsem laičnim, celo naivnim razmišljanjem o tem, kar se s ponavljajočimi se političnimi krizami in nenehnimi političnimi blokadami dogaja v Sloveniji. Ta teden nas je dosegla vest, da je Slovenija spet zdrsnila, tokrat na 55. med šestdesetimi mesti držav na svetovni lestvici konkurenčnosti, merjeno po švicarskem institutu za razvoj menedžmenta IMD. Na mestu so seveda ugovori, da ekonomizem in ekonometrija ne moreta zastopati zadnje resnice kakovosti bivanja v neki državi, toda doslej ni bilo mogoče prebrati niti ene raziskave ali ankete, po kateri bi veljalo, da je Slovenija organizirana država, ki ve, kaj dolgoročno počne in kako se to odraža ali se bo odrazilo v bodisi duhovni bodisi materialni kakovosti bivanja njenih državljanov. Kriza je tu; še vedno je tu kot sprejeto dejstvo, tako med ljudmi kot med politiki pa vlada široko soglasje, da je plod sistematičnih, družbenih, predvsem pa političnih blokad, ki se jih je do zadnje vladne krize reševalo predvsem z visoko tveganim državnim zadolževanjem.

Zato utegne biti na dlani zelo preprosto spoznanje: če dozdajšnje politične elite v več − tako levih kot desnih − koalicijskih kombinacijah niso bile zmožne državi zagotoviti rešitve in razvoja, je treba dati priložnost alternativi, ljudem pa možnost, da jo razumno preuči. Tu pridemo do vprašanja predčasnih volitev, ki so jih stranke parlamenta sprožile z odločitvijo, da po odstopu premierke Bratuškove v okviru obstoječe sestave parlamenta ne bodo iskale novega mandatarja. Logika poslancev in njihovih strank se je izkazala kot enostavna: predstavljali so si, da je vse, kar res potrebujejo na volitvah, le več volilnih glasov, potem bodo lahko državotvorni, kot do zdaj ni bilo mogoče biti, in na dlani je, da vsi priznajo krivdo, vendar pri drugih strankah in nikakor ne pri sebi. Toda na koncu mandata šteje rezultat – in tega ni.

Naslednji problem v alternativnih izbirah pa je konceptualen. Vse stranke parlamenta so z (neizpolnjeno) zavezo o zlatem fiskalnem pravilu sprejele neoliberalno logiko primata kapitala nad državo, niso pa bile zmožne bodisi drugačnega pogleda bodisi doslednosti v dani besedi in strategiji, po kateri bi zaveze obrnili v prid slovenske države in družbe. Vsekakor lahko trdimo, da izven parlamenta obstajajo politično motivirane skupine, preraščajoče v stranke, ki ob teh izzivih ponujajo boljše alternative ali pa boljšo privrženost dani besedi in vladavini prava. Tu se začne prava razprava o normalnih ali prekratkih volilnih rokih.

Veliko bi imeli povedati

Zunaj parlamenta kot zelo relevantne lahko vidimo nekaj političnih in družbenih pobud. Najprej je tu stranka Solidarnost, ki zajema več smeri, med drugimi tiste iz vstajniškega gibanja, ki se je leta 2013 začelo v Mariboru. Njen koncept mestoma ni povsem enoznačen, vendar se uvršča v levi center in je v očitni kritiki do obstoječih in etabliranih levih strank slovenskega parlamenta. Tu je Združena Levica, kolaž Demokratične stranke dela, Iniciative za demokratični socializem in Stranke za ekosocializem in trajnostni razvoj Slovenije. Združena levica po zgledu Ciprasa in evropske združene levice ima zelo jasno prepoznaven program, to je za socializem, in tako Slovenijo kot EU vidi v vrnitvi k evropskim koreninam, to je k vrednotam francoske revolucije, svobode, bratstva in enakosti. Obe predstavljata neposredno konkurenco Lukšičevi SD in Jankovićevi PS, ki se sklicujeta na leve vrednote in nagovarjata levo volilno telo, v resnici pa sta po načinu delovanja dokaj očitno vpeti v slovensko konotirane neoliberalne politične modele.

Popolna novost v strogem centru, to je v liberalnem bazenu, sta dve pomembni novi politični sili: Šoltesova Verjamem in novonastajajoča stranka Mira Cerarja mlajšega. Kot sorodno, vendar že definirano je mogoče šteti Državljansko listo Gregorja Viranta in mogoče je reči, da se bo v njeni bližini idejno profilirala tudi nova nastajajoča stranka dozdajšnje premierke Alenke Bratušek. Ideja in novost vseh je v privrženosti prepotrebni vrednoti popolnega spoštovanja vladavine prava, v spoštovanju danih zavez, v transparentnosti delovanja javnih oziroma državnih institucij.

Na politični desnici ni zaslediti nobene politične inovacije; v glavnem se vsa politična dogajanja vrtijo okrog želje po dekriminalizaciji pravnomočno obsojenega predsednika SDS in blokovskega vodje desnice, Janeza Janše. Toda dogajanja v centru in levo od njega puščajo nedvoumno sporočilo, ki bi ga moral v obzir vzeti tudi predsednik države: Slovenija v politiki izkazuje razvojni potencial in željo po preboju politične blokade in pravica volivcev je, da onkraj demokratičnega dvoma dobijo možnost volilnega odločanja o njem. Zato potrebujejo čas in septembrski volilni datum bi bil vsekakor primernejši kot julijski. Pahorjevo obžalovanje, »da utegnejo biti volitve v poletnih mesecih« v imenu ustavnih rokov, je – bodimo še naprej naivni − mogoče soočiti z zahtevo ustave, da nobene pravice ali temeljne svoboščine ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. In če smo že pri človekovih pravicah, poglejmo v zavezujočo Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki v 21. členu govori, da je volja ljudstva temelj javne oblasti (o čemer po javnem mnenju v tem trenutku ljudje niso prepričani) ter da se mora njihova volja odražati v poštenih volitvah – takih, ki za seboj ne puščajo dvoma o poštenosti in legitimnosti.

Kdo sodi skupaj

Nalijmo si čistega vina. Odstop vlade premierke Bratuškove se je zgodil nenadoma, kot nenadejano dejanje, ki ga ni bilo mogoče načrtovati vnaprej. Demokratična naivnost nam omogoča, da pravico do stabilnosti v volilnem premisleku razumemo kot nekaj, kar bi ustavni roki morali upoštevati, oziroma kot nekaj, kar bi predsednik države v svoji javni izjavi moral vzeti za osnovo. To je pravzaprav edini alibi, s katerim bi se predsednik lahko skliceval na kolizijo vrednot med členi ustave ali med prioritetami ustavnih rokov. Rešitve, ki bi jih predlagal, bi morale odražati to vrednostno lestvico in ne interese etabliranih strank, ki se kot del problema in ne rešitve skrivajo za mejami ustave, da bi onemogočili tisto, kar je v temeljnem interesu ustave, to pa je demokratično odločanje in demokratična izbira.

V ponudbi politične alternative, ki se do julija ne bo mogla predstaviti in izpopolniti svojega strankarskega omrežja enako, kot bi ga do septembra, je nova liberalna, mestoma celo socialno-liberalna politika; izrazita novost je v ponudbi nove levice, ki je z mečem socializma uperjena proti slovenskemu in evropskemu neoliberalizmu, kar je tudi kritika slovenske socialne demokracije.

Zato ne moremo zaobiti trendov oziroma zakulisnih želja po povezovanju na levici, ki nima nobene dobre zveze s predstavljenimi političnimi koncepti, temveč ima samo en skupni imenovalec: ustaviti desnico, predvsem Janeza Janša, za katerega obstaja strah, da ima devet življenj in je pripravljen državo z blokadami in manipulacijo javnega mnenja raje spraviti pod standarde Albanije iz časa Enverja Hodže, kot se podrediti roki pravice in odgovarjati za svoja zla oziroma kriminalna dejanja.

Tu se utegne skrivati ključ slovenskega problema, kajti takšno naziranje se v mentalni drži ravno tako spogleduje z nenačelnostjo, kot jo zasledimo v alibičnosti predsednika države Boruta Pahorja pri verjetni objavi predčasnih volitev v juliju namesto v septembru. Janez Janša je že zmagal, če botruje enotnosti namišljene levice, in oba z Borutom Pahorjem sta bržkone politična izdelka enake alibične mentalitete, v kateri se je Slovenija pripeljala na rep zahodnih demokracij. Med združeno levico in SD je manj podobnosti kot med SD in SDS, in res utegne biti, da je med NSi ali SLS in SDS po enakem ključu manj sorodnosti kot med SD in SDS. Zato je desnica povsem stagnirala in zato je edini skupni imenovalec etablirane levice njihov privrženec iz skupne mladosti v Titovem socializmu.