Oblast je minljiva, knjiga ostane za vselej

Naklada knjig, ki jih piše izključno v ruskem jeziku, rojen je namreč v nekdanjem Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu, presega štiri milijone izvodov. Doslej je napisal 15 romanov, pet otroških knjig in dvajset filmskih scenarijev. Njegova knjiga Zadnja predsednikova ljubezen je v Rusiji prepovedana.

Konflikta med vzhodom in zahodom Ukrajine ni bilo nikoli. Kot tudi ne konflikta med rusko in ukrajinsko govorečimi, čeprav je politika ves čas ustvarjala videz, da ta konflikt je. Povzročila ga je šele ruska okupacija Krima in sejanje upora na vzhodu države, zaradi česar se je Ukrajina zdaj znašla na robu prepada, pravi Andrej Kurkov, eden najbolj znanih ukrajinskih pisateljev in neusmiljen kritik Putinove politike.

Na mednarodno zasedanje Pena na Bledu je prišel naravnost iz Kijeva, kjer živi nedaleč od Majdana nezaležnosti, Trga neodvisnosti. V preteklih mesecih je postal nekakšen kronist dogajanja v okupirani domovini. Njegovi dnevniki o življenju svoje družine, Kijeva in Ukrajine med revolucijo bodo že 20. maja v knjižni obliki izšli v Parizu.

Kakšno je zdaj življenje v ukrajinski prestolnici?

Po revoluciji na Evromajdanu je postalo mirnejše in stabilnejše. Toda večer pred dnevom zmage prejšnji teden so proruski aktivisti pripravili vrsto provokacij. Tudi v Kijevu, kjer so zažgali kable pri zgradbi osrednje ukrajinske televizijske hiše, ki zdaj dela s težavami. Toda če bomo brez večjega prelivanja krvi preživeli še naslednje dni, potem so možnosti za uspešno izvedbo predsedniških volitev 25. maja vse večje. Če bo šlo vse po načrtih, bi septembra ali oktobra lahko opravili še parlamentarne volitve. Če jih bomo, bo Ukrajina preživela najhujše. In si s tem rešila življenje.

Toda Rusija seveda ne bo mirno gledala, kako Ukrajinci volijo novega predsednika?

Nikakor. Rusija skrbno opazuje, kaj se dogaja, in vztrajno rovari. Vladimir Putin se je očitno odločil, da bo v tej igri, kot nekakšen hazarder, vztrajal do konca. Sankcije, s katerimi Evropska unija in ZDA grozijo Moskvi, zanj niso strašne. Naperjene so namreč le zoper njegove prijatelje in ne proti Rusiji. Nujni so torej ukrepi, ki bodo delovali neposredno na rusko gospodarstvo, ne pa na Putinove oligarhe in njihove račune.

Sankcije je predlagal tudi ukrajinski Pen. Kaj ste imeli v mislih?

Evropa se težko odloča za sankcije, ker je še vedno precej odvisna od ruskega plina. Ruski plinski gigant Gazprom po svojih plinovodih v Evropo pošilja plin, v nasprotno smer pa teče denar, ki oskrbuje mnoge proračunske porabnike v Rusiji. Koristi so torej na obeh straneh, zato Evropa ne bo zaostrovala stvari okrog plina in Gazproma.

Toda Mihail Hodorkovski denimo opozarja, da Rusija v Evropo ne prodaja zgolj plina, ampak tja izvaža tudi korupcijo?

In to že nekaj časa. Poglejte nekdanjega nemškega kanclerja Gerharda Schröderja, ki ga plačuje Kremelj! Ob svojem 70. rojstnem dnevu se je zabaval s Putinom v Sankt Peterburgu! Ali pa mnoge druge evropske politike in finančnike, ki branijo interese Rusije v Evropi! Zato nihče ne ve, kaj bo storila Evropa. Toda politični bojkot Putina je po svoje že čutiti. To je dobro. Položaja v Rusiji namreč ni mogoče spreminjati od zunaj. Rusija mora sama dovolj dozoreti, da bo lahko do sprememb prišlo od znotraj. Zdaj, ko ga po podatkih kremeljskih propagandistov podpira 80 odstotkov prebivalstva, lahko počne, kar hoče. Ko pa se mu bo kaj zalomilo, bo začel kričati, da je žrtev ameriškega imperializma ...

... in ukrajinskega nacionalizma, kot je večkrat slišati iz Moskve?

Da. Za njegove težave so vedno krivi drugi.

Kaj se pravzaprav dogaja v Ukrajini? Je to vojna med Moskvo in Kijevom?

Putin hoče Ukrajino pahniti v državljansko vojno. Po okupaciji Krima je Moskva začela prorusko vstajo na jugovzhodu države, na črti od Donecka do Odese. Cilj je odrezati Kijev in Ukrajino od Črnega morja.

In s tem Rusijo neposredno povezati s Pridnestrjem, nepriznano republiko, ki noče živeti znotraj Moldavije?

Odesa bi se v skladu s temi načrti v resnici združila s Pridnestrjem. Moskva bi s tem dobila neposreden koridor do Tiraspola. Naslednji korak bi bila vojaška pomoč separatistom, ki naj bi s tem prevzeli oblast v Kijevu. Putin bi tam seveda postavil svoje ljudi. Jedro začasne vlade bi sestavljali uporniki iz Donecka in Luganska. Ti bi z Moskvo podpisali sporazum o prijateljstvu in sodelovanju, kjer bi bilo zapisano, da nova oblast v Kijevu priznava rusko jurisdikcijo nad Krimom. V letu ali dveh bi zamenjali politični sistem in državo razdelili na več federalnih enot, ki bi kasneje šle narazen. Vsaka na svojo stran, kajti na zahodu Ukrajine nikoli ne bodo dovolili, da bi jim vladal Doneck.

To, kar zdaj počne Putin, je nekakšno obujanje nekdanje carske novoruske gubernije?

To je zanj izgovor, zakaj mora Rusija vkorakati v Ukrajino. Toda tu mu stvari ne gredo po načrtih. V Hersonski regiji, ki Krim povezuje s celino, ni nikakršnih proruskih mitingov. Tu govorijo ukrajinsko. Regija je precej revna, saj se ljudje ukvarjajo v glavnem s kmetijstvom. V Dnipropetrovsku prav tako skorajda ni čutiti proruskega razpoloženja. V Zaporožju, kjer je veliko industrije in ki naj bi bil tudi zato bliže Donecku in Donbasu, ravno tako ne. Proruskih shodov in zasedb zgradb ni bilo ne v Hersonu, ne v Nikolajevu, ne v Zaporožju, ne v Dnipropetrovsku.

Krim je bil potemtakem zgolj nekakšen začetek okupacije?

Načrt o okupaciji Krima je obstajal že dolgo. V Moskvi so sanjali o tem. Takoj ko je vojska zasedla Krim, so vsa ministrstva tja pri priči poslala velike skupine uradnikov, ki so pripravljeni čakali na ta dogodek. Prav šokiran sem bil, ko sem zvedel, da so na Krim takoj po okupaciji prišli celo ruski botaniki. Zahtevali so seznam vseh redkih rastlin na polotoku, da bi jih dodali v novo izdajo tako imenovane rdeče knjige redkih in ogroženih rastlinskih vrst v Rusiji. Okupirali torej niso le ozemlja, ampak tudi travo in rastlinje.

Nedolgo tega ste dejali, da je Rusija okupirala Krim zato, da ukrajinski nacionalisti ne bi porušili tamkajšnjih sovjetskih spomenikov.

Ena prvih ruskih akcij po zavzetju Krima je bila v resnici popis vseh spomenikov iz druge svetovne vojne, ki jih je tam nekaj več kot 330. Vsak je dobil svoj ruski dokument, nekakšen potni list zgodovinskega spomenika.

Toda Rusija je prave potne liste, podobno kot pred časom v Gruziji, na Krimu začela deliti že leta nazaj.

Najbolj aktivno so to počeli v Sevastopolu. Tam so se vse od neodvisnosti Ukrajine obnašali, kakor da so doma. V Rusiji. V Sevastopolu sem bil nazadnje januarja letos z družino. Povsod so visele ruske zastave, tudi na avtomobilih. Še pred dvema letoma se mi je neki ruski diplomat pritožil, da majhne proruske partije, ustanovljene za ruski denar, na Krimu zgolj pobirajo denar, za rusko idejo pa ne storijo ničesar. V Sevastopolu je neka manjša stranka denimo kupila manjši avtobus. Prebarvali so ga v barve ruske zastave in nanj napisali ime partije. Potem so ga vozili po različnih koncih mesta, ga fotografirali in to ponujali kot dokaz, da delajo za Rusijo.

Problemi bodo tudi s krimskimi Tatari. Njihovega voditelja Mustafo Džemileva, ki je v sovjetskih zaporih prebil kar precej let, nove oblasti ne spustijo več domov na Krim. Se ponavljajo sovjetski časi?

To so sovjetski časi! Krim je bil ves čas edina sovjetska regija v Ukrajini. Nikoli ni bil proruski, ampak vedno prosovjetski. Napako so naredile tudi oblasti v Kijevu, ker se nikoli niso dovolj ukvarjale s Krimom. Ko je prvi predsednik neodvisne Ukrajine Leonid Kravčuk Tatarom dovolil, da se iz izgnanstva vrnejo na Krim ...

... iz nekdanje sovjetske Srednje Azije?

Iz Uzbekistana, Kazahstana, Sibirije. Ko so se vračali, so jim obljubili zemljo poleg njihovih nekdanjih domačij in poleg morja. Zakon o tem je bil sprejet v Kijevu. Takoj so ga poslali na Krim. Tam so bili prva leta po osamosvojitivi Ukrajine na oblasti komunisti in mafija. Ti so seveda sabotirali ukaz, Kijev pa jih ni prisilil, da bi ga spoštovali. Tatari so si tako sami začeli prisvajati zemljo okrog Simferopola in si tam zgradili majhne saraje. In ves čas vztrajno čakali, kdaj bo obljubljena zemlja tudi uradno postala njihova. To se ni zgodilo. Še več. Nova oblast jim je zdaj začela podirati domačije in jim jemati zemljo.

Položaj se utegne zelo zaplesti, saj na Krimu živi skoraj 300.000 Tatarov. To je zelo veliko?

Veliko. V Moskvi so po hitrem postopku sprejeli novi zakon o Krimu, v katerem ni niti besede o Tatarih in drugih narodih, ki so od nekdaj živeli na polotoku. Ti za Rusijo sploh ne obstajajo.

Kakor pri Stalinu?

Prejšnji teden so kakšnih 150 Tatarov že povabili na policijo. Odzvalo se jih je kakšnih deset. Ko so prišli, so jih fotografirali, jim odvzeli prstne odtise in zasliševali o njihovi veri. Ali verjamejo v Alaha, ali so muslimani in podobno. Takšna politika bo nujno pripeljala do radikalizacije muslimanskega prebivalstva na Krimu.

In posledično do nove deportacije Tatarov?

V nedeljo, 18. maja, se bodo krimski Tatari spominjali 70. obletnice deportacije za časa Stalina. Če Mustafi Džemilevu ne bodo dovolili priti na to veliko proslavo, bodo problemi. In posledično morda res tudi nova deportacija.

Putin torej Rusijo pelje daleč nazaj. V sovjetske in carske čase?

Obnaša se še slabše kot carji. Ti Rusije namreč nikoli niso pehali v mednarodno izolacijo. Putin to počne, ker misli, da je izolacija rešitev. Da bo samo tako ostal predsednik do smrti. In da bo le tako preživel tudi sistem, ki ga je ustanovil. V Rusiji namreč spet vlada enopartijski sistem kot nekoč v Sovjetski zvezi.

Tudi zato ne išče naslednika?

Obnaša se kot diktator, ki misli, da bo vladal večno. Če umre ali se mu zgodi kaj nepredvidenega, se bo v Rusiji začel spopad med njegovimi lojalisti, predvsem med tistimi iz spodnjih nadstropij oblasti.

Na dlani je, da je izgubil stik z realnostjo?

Prepričan je, da tega stika ne potrebuje. Njegova realnost mora, kot je prepričan, postati tudi naša realnost. To je njegov cilj.

Tako imenovana referenduma v Donecku in Lugansku sta mimo. Kaj to pomeni za Ukrajino?

Popolnoma nič. Organizatorji glasovanja sicer govorijo, da je bilo vse legalno. Toda v resnici nihče ne ve, koliko glasovnic je bilo natisnjenih. Najprej so govorili, da bodo na lističih tri vprašanja. Najprej o jeziku in davkih, toda potem so se odločili le za vprašanje o državnosti republike Doneck. To je cirkus, ki lahko privede le do novih oboroženih akcij in do novih žrtev. Referenduma nimata nobenih pravnih posledic. Poleg tega sta obe regiji še vedno pod oblastjo Kijeva. Proruski aktivisti nadzorujejo le kakšnih sedem, osem mest ali rajonov na območju Donecka in Luganska.

Vse to se seveda ne more dogajati brez podpore iz Rusije?

Seveda ne. Rusija je v Ukrajini že dokazala, da lahko počne, kar hoče. Vladimir Žirinovski je prejšnji teden separatistom denimo pripeljal oklepno vojaško vozilo. V Lugansku so ga potem razkazovali po mestu in okolici. Ruska politika je s tem hotela pokazati, da lahko čez mejo pripeljejo, kar hočejo.

Kdo nadzoruje to mejo? Rusija?

Meje dejansko sploh ni. Ni bodeče žice in ne zapornic. Sporazum o demarkaciji meje med državama še ni bil podpisan. Tam je kar nekaj ozemlja, ki ga Rusija hoče zase. Moskva v bistvu ne priznava državne meje z Ukrajino. V Putinovi glavi ta meja ni nikoli obstajala.

V vaši knjigi Vrtnar iz Očakova ste ljudi razdelili na vrtnarje in gozdarje. Rusija se v tej zgodbi obnaša kot ponoreli gozdar ...

... ki s sekiro udriha po moji državi. Mi pa smo vrtnarji, ki jim nič nočemo.

V Moskvi in začuda tudi v nekaterih zahodnih krogih pravijo, da je Ukrajina pravzaprav sama kriva za to, kar se ji zdaj dogaja?

Ukrajina je kriva v toliko, ker je za predsednika izvolila Viktorja Janukoviča. A izvirni greh sega že v leto 1991. Ves ta čas je bil v administraciji predsednika oddelek za notranjo politiko, ki pa ni nikoli nič delal. Moral bi se ukvarjati z notranjo politiko države. Namesto tega se je ukvarjal le z notranjo politiko predsednika. Tam so sedeli uradniki, ki so za mastne podkupnine spuščali biznismene k ljudem v zgornjih nadstropjih oblasti. Z notranjo politiko in z združevanjem ukrajinskega naroda se ni ukvarjal nihče.

Se je že takrat čutila razlika med zahodom in vzhodom Ukrajine?

Samo v anekdotah. Konflikta ni bilo nikoli. Kot tudi ne konflikta med rusko in ukrajinsko govorečimi, politika pa je ves čas ustvarjala videz, da ta konflikt je. In na podlagi tega so se potem tudi borili za volivce. V Ukrajini je danes kar 184 političnih strank in prav vse so brez ideologije. Njihov edini cilj je lov na volivce. Zato so vse te stranke v bistvu regionalne in ne ideološke. Tisti iz Donbasa so denimo ustanovili stranko, ki bo branila interese regije pred interesi zahoda države. Na ta način je bilo zelo lahko nabrati volivce. Po tej plati je Ukrajina res kriva za zdajšnjo krizo. Toda takšna je pač raven naših politikov. Bolj kot politika je politike namreč vselej zanimal zgolj denar.

Se je Viktor Janukovič tudi zaradi tega tako krčevito oklepal oblasti?

Vsem na vrhu je dovolil krasti. Računal je, da se bo tako najlažje izognil problemom. Janukovič se sploh ni ukvarjal s cenzuro medijev, kot to denimo počne Putin. Ko je kakšna opozicijska televizija napadla oblast, so seveda imeli težave, toda nikoli takšnih kot v Rusiji. Tam je Putin s cenzuro in nasiljem uničil vse večje medije, ki niso mislili tako kot on.

Kakšen je status ruskega jezika v Ukrajini?

Z ruskim jezikom ni bilo v Ukrajini nikoli nobenih problemov.

Vi ves čas govorite po rusko?

In tudi pišem samo v ruščini. V Kijevu 80 odstotkov meščanov govori po rusko in zaradi tega ni bilo nikoli nobenih problemov. Celo v zahodni Ukrajini so do teh dogodkov govorili v glavnem rusko. Zaradi ruskih turistov, ki so tja radi zahajali. Tam so bili meniji v restavracijah vselej tudi v ruščini, nikoli samo v ukrajinščini. Denar namreč vedno premaga politiko.

Tudi predsednik Janukovič sprva sploh ni znal govoriti po ukrajinsko?

Sprva res ne, potem pa se je začel učiti. Toda Viktor Janukovič vedno zelo slabo govori, tudi ko govori po rusko.

Je slab retorik?

Nekaj malega retorike se je sicer naučil. Toda jezik v bistvu vselej igra drugorazredno vlogo. Pomembno je sporočilo! To, kaj hočeš povedati s svojimi besedami! Janukovič pa nikoli ni znal povedati kaj tehtnega.

Pred časom je dejal, da je njegov najljubši ukrajinski poet Anton Pavlovič Čehov.

To se je zgodilo pred dvema letoma. Izjavil je, da je v otroštvu ljubil verze Čehova. Zato da je ta zanj še vedno najljubši ukrajinski poet ...

Putin je hotel Janukoviča na vsak način obdržati na oblasti?

Leta 2004 ga je hotel, potem pa ga je začel sovražiti in ga takoj tudi kaznoval. Putin mu je takrat obljubil poceni plin v zameno za najem sevastopolske vojaške baze za naslednjih 25 let, toda ko je bil sporazum podpisan, poceni plina ni bilo od nikoder. Putin je takrat tri leta povzročal resne probleme ukrajinski ekonomiji. Prepovedal je uvoz ukrajinskega piva, mesa, sira, nedavno tudi čokolade. Ker so Janukovičevi ljudje nenehno kradli iz proračuna in ker je bil ruski trg vedno glavni izvozni cilj ukrajinske prehrambne industrije, tega izvoza pa zaradi ruskih prepovedi naenkrat ni bilo več, je hitro zmanjkalo tudi denarja. Ljudje okrog Janukoviča so bili prisiljeni manj krasti. Tega pa se težko navadiš. Tako je državna blagajna postajala vse bolj prazna.

Toda Putin se je resno ustrašil oranžne revolucije pred desetletjem?

Še bolj se je prestrašil letošnjega Evromajdana. Oranžna revolucija je postala impotentna. Vsi so se skregali med seboj in Rusiji je bilo lahko ribariti v kalnem. Na Evromajdanu pa je prišlo do nasilja. In nasilje je v ruski zgodovini vedno igralo glavno vlogo. Vsa politična vprašanja se je reševalo z nasiljem. Tudi Jelcin se je leta 1993 zatekel k nasilju, z obstreljevanjem Belega doma. Putin pa pravi, da so tisti, ki so prišli na oblast v Kijevu, brez vsakršne legitimete. Ker so to storili z nasiljem. Putin se boji nasilja, kajti če nasilje izbruhne tudi v Rusiji, ga ne bo mogel več obrzdati ...

Po ruskem pohodu na Gruzijo pred šestimi leti je bilo takoj jasno, da bo naslednja Ukrajina?

In tega ni takrat nihče verjel.

In tudi nihče ničesar naredil, da bi to preprečil! Tudi Evropska unija ne!

Ukrajina ni bila nikoli pomembna za Evropsko unijo. Bruselj je bil vselej pripravljen privoliti v to, da bo Rusija požrla Ukrajino. Evropa se zaradi nje ni bila pripravljena bosti z Rusijo.

Kaj storiti zdaj? Ukrajina potrebuje pomoč mednarodne skupnosti?

Evropska unija ima tu pravzaprav drugorazredno vlogo. Glavno besedo ima zdaj Amerika. V konfliktu med Moskvo in Kijevom namreč ne gre le za Ukrajino, ampak tudi za prihodnjo vlogo Washingtona v mednarodnih odnosih. Če Putin razkosa Ukrajino, bo to pomenilo, da ZDA niso več svetovni voditelj. Poraz Američanov bi bil bržkone tako usoden, da bi znal resno pokvariti tudi odnose med ZDA in Evropo. Evropa denimo kar dva tedna sploh ni reagirala na okupacijo Krima. Ameriški diplomati so bili edini, ki so kaj počeli v bran Ukrajine.

Je kolesje krize še mogoče vrniti nazaj? Ali Krim lahko znova postane ukrajinski?

Samo po smrti Putina ali po kakšnih resnih preobratih v Rusiji. A to seveda ne bi bila vrnitev. Omislili bi si bržkone nekakšno svobodno ekonomsko cono pod protektoratom obeh držav.

Na Krimu zdaj vlada pravi kaos. Treba je menjati dokumente. Povsod so vrste ...

Vrste so v vseh uradih. In cene hrane so poskočile za 50 odstotkov. Uvajajo nekakšne prehranske karte za reveže. Preskok na ruski sistem bo za mnoge zelo trd in krut.

V Rusiji vas ne ljubijo preveč. Tudi zaradi knjige Zadnja predsednikova ljubezen, v kateri merite na Putina?

Zdaj so jo znova prepovedali. V Rusiji mojih knjig ne tiskajo, zato so jih tja vozili iz Ukrajine. Za velike knjigarne v Moskvi. Ko je ukrajinsko podjetje, ki to počne, pripravilo seznam mojih knjig, ki jih namerava prodajati v Rusiji, so v Moskvi knjigo, ki jo omenjate, črtali s seznama. Z obrazložitvijo, da je prepovedana. Druge so dobile dovoljenje za prodajo.

Evropa je z rusko okupacijo Krima pred novo vojno. Zdi se, da kljub uradni mirovniški retoriki v bistvu že kar lep čas živimo v kulturi vojne, ki je že zdavnaj potolkla kulturo miru. Kako to spremeniti? Kaj pri tem lahko storijo pisatelji?

Pisatelji so bili vedno romantiki, politiki pa realisti. Pisatelji težko spremenijo to situacijo, ker so geopolitični interesi vselej izjemno agresivni. Je meja, ki jo je treba varovati, je armada, ki jo je treba oboroževati. Čez pet let, ko se na trgu pojavi novo orožje, je staro treba odvreči in kupiti novo. Dokler bo v svetu obstajala logika, da mora velika, močna država kupovati orožje in skrbeti za svoje meje, bo takšna država vedno gojila zgodovinske pretenzije do sosedov. Vse, kar lahko storijo pisatelji, je, da s svojim delom in svojimi knjigami povečajo število izobraženih, za branje navdušenih ljudi. Tisti, ki streljajo prvi, nikoli ne berejo knjig. Politiki zelo malo berejo. V Rusiji in Ukrajini še zlasti ne.

Bertolt Brecht je nekoč dejal, da je tudi knjiga orožje.

Zato jih nenehno prepovedujejo, pisatelje pa zapirajo in ubijajo. Rusija je v preteklih tednih zelo plastično pokazala, kaj lahko naredi propaganda. Kakor da bi živeli v Orwellovem svetu, kjer je resnica laž, vojna pa mir. Ne predsednik Vladimir Putin ne njegov zunanji minister Sergej Lavrov se nikoli nista opravičila za laži, ki sta jih v preteklih dneh izrekla tujim voditeljem. Predsednik Putin je 5. marca na tiskovni konferenci v Novem Ogarjovem pri Moskvi denimo dejal, da so se vojaške vaje na Krimu končale in da bo do 7. marca ruska vojska odšla s Krima. V resnici se je 18. marca končala okupacija Krima. Takšnih laži še ni bilo v svetovni politiki.

Politiki ne berejo knjig. In ne zgodovine, sicer ne bi nenehno ponavljali istih napak?

Živimo v času, ko za politike, ki ne berejo knjig, glasujejo v glavnem volivci, ki prav tako ne berejo več. In obojih je vedno več. Za to je kriva tudi država, ki ni zainteresirana za reformo izobraževanja. Državam, kot je Rusija, izobraženi, modri ljudje niso potrebni. Raje imajo neizobražene volivce. Takšna sta Viktor Janukovič, Vladimir Putin in bržkone še kdo. Oblast hoče revne, lačne, upogljive in neizobražene volivce, ki brez socialne pomoči države težko preživijo.

Potrebujemo torej več pisateljev in manj politikov?

Načeloma da. Toda predvsem takšnih pisateljev, ki jih ni mogoče premamiti s politiko. Tam ni mesto zanje. Vsak pisatelj mora obdržati distanco do politike. Kajti pisatelji so še edini, ki jim kdo verjame.

V Rusiji zdaj tudi inteligenca podpisuje pisma v podporo Putinu?

Pri tem gre za imperijsko mentaliteto. V Ukrajini oblast ni nikoli podpirala umetnosti in kulture. V Rusiji so pravilno razumeli, da kultura lahko popravi slab politični imidž ruske države. Rusija zato sodeluje na vseh mednarodnih knjižnih sejmih in kulturnih festivalih. In tam vztrajno govorijo: »Pri nas je resda velika korupcija, toda poglejte, kakšna je naša umetnost, kultura, kakšne pisatelje in kakšne filme premoremo! Kakšen je naš Dostojevski!« To pomaga. V Franciji denimo menijo, da je velika ruska kultura pomembnejša od današnje ruske politike, zato nanjo morda sploh ni treba reagirati. Kajti kultura ostane, oblast pa se nenehno menja ...

Vi vztrajate v Kijevu?

Odpovedal sem tako rekoč vse poti. Pred Bledom sem bil na tujem le dvakrat, ko so me povabili v Strasbourg in München. Živim zraven Majdana. Pet minut proč. Bil sem na protestih. Tam sicer nisem metal molotovk, kajti poslanstvo pisatelja je povsem drugačno. Bili so dnevi, ko sem napisal tudi po petnajst člankov za tuje medije. Moja naloga je opozarjati na to, kaj se dogaja v državi. Pisal sem dnevnike. O Evromajdanu in okupaciji Krima. Dvajsetega maja izidejo v francoščini, avgusta v angleščini, vmes pa še v nemščini in italijanščini. Knjiga se imenuje Žurnal Majdana. To je dnevnik o življenju moje družine, Kijeva in Ukrajine za časa te nove ukrajinske revolucije. V francoščini je v bistvu že natisnjena, saj sem prevajalcem sproti pošiljal tekste. V Nemčiji bo izšla konec maja.

Kaj se bo zgodilo, če na predsedniških volitvah zmaga politik, ki ne bo všeč Putinu?

Problem je, da Putinu nihče ni všeč. Najbolj bi mu ustrezalo, če bi zmagala Julija Timošenko. Se že dolgo poznata. Tudi ona je produkt sovjetskega sistema. Bila je aktivna komsomolka v Dnipropetrovsku. Z njo se je lahko dogovoriti. Zanjo so osebne ambicije pomembnejše od države. Če zmaga Petro Porošenko, bodo stvari nekoliko bolj zapletene. Toda obstaja vzvod, s katerim bo Putin lahko vplival nanj. Porošenko, ukrajinski čokoladni kralj, ima namreč tovarne v Rusiji. Moskva mu je blokirala račune. Ne dovoli mu uvažati surovin za proizvodnjo. Toda če bo zmagal, bo te tovarne moral prodati.

Če zmaga Timošenkova, bo to slabo za Ukrajino?

Julija Timošenko bo Krim priznala za del Rusije. Je zvita in pametna, zato tega ne bo storila s svojim podpisom. To bo naložila drugim. S Putinom se bo pogovarjala brez težav. Oba namreč razmišljata podobno. Tudi ona je avtoritarna voditeljica. Takšna kot Janukovič, le da je modrejša, elegantnejša in bistveno bolj nadarjena za politiko.

Jo je Janukovič tudi zaradi tega tako sovražil? Zaprl jo je namreč iz povsem političnih razlogov.

Seveda. Toda zaprl jo je na prošnjo nekdanjega predsednika Viktorja Juščenka. Ko je ta pred štirimi leti izgubil predsedniške volitve že v prvem krogu, je ves njegov štab začel delati za Janukoviča. Hodili so po državi in nagovarjali volivce, naj glasujejo proti vsem. To pa je po svoje pomenilo glas za Janukoviča, kajti njegova nasprotnica Julija Timošenko je s tem dobila manj glasov. Na koncu se je izkazalo, da sta ji v resnici zmanjkala pičla dva, trije odstotki glasov.

Kje je zdaj Viktor Juščenko? Nič se ne pojavlja v javnosti?

Napisal je knjigo spominov. Zdaj potuje po državi in jo prodaja.

Ali še sodeluje v politiki?

Ne. Za časa Evromajdana ga sploh ni bilo na spregled. Nobenih njegovih komentarjev ni bilo slišati. In šele ko je Janukovič zbežal v Rusijo, se je moral preseliti iz državne vile. V zvezi s to vilo je kar tri leta teptal ukrajinsko ustavo. Po končanem predsedniškem mandatu je namreč v njej mogoče ostati le eno leto. Za podaljšanje pravice do bivanja je bil potreben podpis predsednika Janukoviča. Ta mu je trikrat podpisal dokument, ki mu je dovoljeval ostati v državni vili, nedaleč od Kijeva. Janukovič in Juščenko sta bila vsa zadnja leta v zelo dobrih odnosih.