»Oboji, Palestinci in Izraelci, so žrtve okupacije«

Oboji, Palestinci in Izraelci, so žrtve okupacije. Izraelci se morajo zato čim prej rešiti svoje okupacijske mentalitete, Palestinci pa svoje okupacijske geografije. In oboji so velikokrat žrtve samih sebe. Ne marajo se, ker so si podobni. Oboji so namreč pravi eksperti za zvračanje krivde na drugega, pravi Vadi Abunasar, palestinski politolog iz Izraela, vrhunski poznavalec Bližnjega vzhoda.

Vadi Abunasar je po stroki politolog. Diplomiral in magistriral je (iz vloge žensk v palestinski politiki) na univerzi v Tel Avivu, kjer je postal tudi prvi palestinski profesor na tamkajšnjem oddelku za politične vede. Leta 2001 je skupaj z arabskimi in židovskimi kolegi v Haifi ustanovil Mednarodni center za konzultacije (ICC), nekakšen think tank, ki je brez primere na Bližnjem vzhodu. »To je zasebna ustanova, ki je ne financira nobena vlada. Smo popolnoma neodvisni. Živimo od denarja, ki ga dobimo za svetovanje vladam, občinam, medijem. V naši hiši Arabci in Židje delamo skupaj, z roko v roki. K nam lahko pride vsak, pa naj bo Moše ali Mohamed. Ime ni važno, ljudi ocenjujem samo po njihovem delu. Ko smo začeli s tem podjetjem, so nam mnogi rekli, da smo nori, saj smo v hipu podrli vse bližnjevzhodne stereotipe,« pravi Vadi Abunasar.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu se je odločil za predčasne volitve in s tem poskrbel za presenečenje doma in na tujem? Izraelci bi morali na parlamentarne volitve sicer šele čez leto dni, novembra 2013. Zakaj taka naglica?

Razlogov je več. Doma ga čaka žolčna razprava o proračunu, kjer bo moral resno popuščati koalicijskim partnerjem. Na volitvah čez leto dni bi ga to popuščanje lahko drago stalo. S tem je seveda prehitel opozicijo, ki je sila neenotna, časa za reorganizacijo pa do januarskih volitev zdaj ni več prav veliko. Prehiteti pa očitno želi tudi Američane, kajti če Obama dobi drugi mandat, bo nedvomno pritisnil na Netanjahuja. In ti pritiski bi bili še toliko usodnejši, če bi bile volitve šele čez leto dni. Poleg tega je Netanjahu v Združenih narodih jasno povedal, da bo Izrael odločitev o tem, kaj storiti z iranskim jedrskim programom, sprejel med aprilom in junijem 2013. Takrat hoče imeti stabilno vlado in ne vlade, ki ji nad glavo visijo nove volitve.

Toda brez ameriške podpore Izrael ne more sam nad Iran?

Netanjahu to seveda dobro ve. Iran je močna država, ki ima kar nekaj zaveznikov v neposredni izraelski soseščini. Tudi predsednik Obama je kljub različnim pritiskom proizraelskih skupin dal jasno vedeti, da ZDA niso naklonjene vojaškemu reševanju problema. Zato so možnosti za vojno proti Iranu majhne. Toda izraelska vlada se, če dobi kakšne dodatne informacije o iranskih načrtih, lahko sama odloči za tveganje. A zdaj, pred volitvami, zagotovo ne.

Ali izraelska opozicija sploh lahko premaga Netanjahuja? Vrnitev je denimo napovedal nekdanji premier Ehud Olmert, ki pa nima čiste preteklosti. Še vedno je namreč po sodiščih.

Razbita Kadima, ki je nekoč vladala, ga ne more premagati. Kar pet poslancev se denimo želi vrniti h koreninam, torej nazaj v Netanjahujev Likud. Olmert res ni najboljša rešitev, saj sodišče v njegovi zgodbi še ni reklo zadnje besede. Netanjahuja je ob zdajšnjem razmerju moči mogoče premagati le, če moči združi vsa levo- in desnosredinska opozicija in volivce prepriča, da ni Netanjahu med zdajšnjim mandatom prav nič naredil za Izrael.

Vi pogosto pravite, da je Netanjahu pravzaprav največja grožnja za mir Izraelu?

Predvsem zato, ker ne ponuja resnega načrta za mir. Ne zaupa ne Arabcem in ne Palestincem, toda hkrati tudi sam ne ponuja nobene resne alternative. S tem se sovraštvo med obema stranema samo še krepi. Če bi jaz bil na njegovem mestu, bi se s pomembnimi mednarodnimi igralci, kot so ZDA, Združeni narodi ali Evropska unija, temeljito pogovoril o načrtu za mir in na ta način privil Palestince. Dejal bi jim: »Ne morem vam ponuditi Vzhodnega Jeruzalema, zato pa vam lahko ponudim ves Zahodni breg, jamstva, da ne bo več izraelskih vdorov na palestinska ozemlja, osvoboditev zapornikov, ki so v ječah še iz časov pred sporazumom iz Osla, svoboden pretok blaga in ljudi.« Seznam stvari, ki jih lahko ponudi, je zelo dolg. Toda Netanjahu ne ponuja ničesar. Po Arafatovi smrti je bil leta 2005 pomemben vrh v Šarm el Šejku. Takratni premier Ariel Šaron je pod pritiski Georgea Busha in Hosnija Mubaraka privolil v sodelovanje s Palestinci. Novemu palestinskemu voditelju Mahmudu Abasu sicer ni ponudil veliko. Popustil je le pri blokadah cest in zapornikih. Toda Netanjahu ne ponuja ničesar. S Palestinci bi se moral pogovarjati predvsem zaradi Izraela. To bi namreč prineslo olajšanje na palestinski fronti. Kajti izraelsko-palestinski konflikt je še vedno temelj vseh zagat na Bližnjem vzhodu.

Mati vseh konfliktov?

Seveda. Izrael je naredil strateško napako, ko ni privolil v mirovni ponudbi nekdanjega sirskega predsednika Hafeza el Asada in nekdanjega palestinskega voditelja Jaserja Arafata. Zdaj bi v Izraelu lahko udobno in škodoželjno opazovali, kako se Arabci spopadajo med seboj ... Če se v arabskem svetu skregata mož in žena, je za to še vedno kriv Izrael. Izrael namreč ostaja del problema in ne del rešitve. In tu ni videti izhoda. Netanjahu s svojo politiko zgolj vzdržuje konflikt. Še več. Celo dodaja sol na rano: gradi nova židovska naselja, popušča skrajni desnici, miži pred nasiljem priseljencev na Zahodnem bregu. Daje jim občutek, da so nad zakonom. In s tem povzroča škodo predvsem Izraelu.

Kaj sta Asad in Arafat takrat ponudila Izraelu?

Hafez el Asad je bil pripravljen prodati Hizbolah, čeprav o tem ni govoril javno. V zameno za Golan je bil pripravljen popolnoma sodelovati z Izraelom. Sirija ni na Izrael denimo streljala že od leta 1973. Skoraj štirideset let. Izraelci so pred časom umorili enega od voditeljev Hizbolaha v Siriji. Mislite, da so zanj zvedeli prek satelitov?

Tajni kanali med Damaskom in Jeruzalemom so torej ves čas obstajali?

Izrael je leta 1982 napadel Libanon. Sirija je to mirno opazovala. Če bi bil Damask v resnici proarabski ali propalestinski, bi takrat zagotovo ukrepal. Pa ni. Asad je zgolj čakal, da Izraelci opravijo s Palestinci v Bejrutu. Da jih pobijejo in izženejo Arafatov PLO. To je bilo neprikrito sodelovanje. Unholy alliance.

Podobno je bilo tudi z Arafatom. Tudi on je v pogajanjih zelo popuščal in veliko ponujal, toda Izraelci teh njegovih potez niso znali ceniti. Njegova glavna strateška pogajalska napaka je bila, da je privolil le v pogovore o Zahodnem bregu in Gazi. Vztrajati bi moral pri načrtih o delitvi iz let 1937 in 1947, ki so Palestincem ponujali veliko več. Potem bi zlahka izsilil Gazo in Zahodni breg. Če pa začneš pri Gazi in Zahodnem bregu, lahko ostaneš brez vsega. Politika na Bližnjem vzhodu je namreč eno samo trgovanje.

Nekakšen politični bazar!

Seveda. Toda Arafat je nenehno govoril, da ima jamstva ZDA, Združenih narodov in podobno. Kasneje se je zelo jasno pokazalo, kakšna jamstva so bila to. V politiki preprosto ni jamstev.

Ampak so vselej samo interesi.

Arafat je pač verjel v mir. Toda s tem je ubil palestinske sanje in načrte o eni, skupni izraelsko-palestinski državi. Spet je potegnil krajšo, zmagal pa je Izrael. Ker je verjel v mir, je bil neke vrste kamikaza. Privolil je namreč v to, da Haet al burak, znameniti Zid objokavanja, (p)ostane židovski. Toda ta zid ni bil nikoli židovski, saj je del mošeje Al Aksa. Tu ga je Arafat krepko polomil. Ker je verjel v mir.

In kaj je dobil v zameno?

Umorili so ga. Za to seveda nimam dokazov, toda Palestinci ne verjamejo, da je umrl naravne smrti. Dokazov, da so ga ubili, (še) ni, toda dovolj je bilo že to, da so več kot sedemdeset le starega moža, ki je bil povrhu še krhkega zdravja, zaprli v dve sobi, kjer je popolnoma izoliran živel dve, tri leta. To je bilo zelo nezdravo okolje. Tega še mladenič ne bi zdržal. Včasih je bila hrana dobra, včasih ne. Včasih so zdravila bila, včasih ne. Zdaj bo preiskava pokazala, ali je bil res zastrupljen ali ne.

Toda dejstvo je, da sta bila Arafat in Asad sposobna voditelja. Plavala sta proti toku. Pripravljena sta bila na mir z Izraelci, toda ti niso šli dovolj daleč. Če bi bil Jicak Rabin še živ, bi se stvari morda razpletle drugače. Šimon Peres je delal napake, ki so na površje prinesle Benjamina Netanjahuja. Ta še zdaj samo govori. A nič resnega. Ehud Barak je ponudil upanje, a v praksi se spet ni zgodilo nič. Ariela Šarona je zanimala samo varnost. Polom je sledil polomu. Nezaupanje se je na ta način samo krepilo.

Se Izraelci in Palestinci zdaj sploh pogovarjajo?

Samo o varnosti in tekočih zadevah. Nič strateškega. Gre le za nekakšno dnevno izmenjavo mnenj. Zdaj se je na primer zapletlo pri elektriki. Izraelci pravijo, da Palestinci ne plačujejo računov zanjo. A to so tehnične stvari. Vsebinskih pogovorov seveda ni.

Zunanji minister Avigdor Liberman je nedolgo tega izjavil, da bi bilo treba ubiti Mahmuda Abasa?

Minister veliko govori. Na dlani je, da hoče delegitimizirati Abasa. Trdi, da je politični terorist in da sistematično rovari proti izraelskim interesom. To ni zdrav pristop. Kajti če je Abas politični terorist, s kom se bo Izrael potem sploh še pogovarjal?

In če je Abas terorist, kaj so potem izraelski politiki?

Problem je, da vse gledajo črno in belo. Vsi Palestinci so zanje sovražniki. To ni pravi pristop. Zanje so Palestinci poceni delovna sila. Toda uslužbenci niso rešitev. Ti bodo prej ali slej pobegnili. Potreben je partnerski odnos. Agenti zbežijo, partner pa ostane. Za izraelske desničarje je odnos s Palestinci enak odnosu med gospodarjem in sužnjem. Hočejo zastonj delavce. Tako seveda ne gre. S tem ne branim Abasa. Ima veliko napak. Ena največjih je, da ne nagovarja Izraela. Lahko govoriš v ZDA, v Združenih narodih, v Svetu Evrope. Toda govoriti je treba tudi Izraelu. V čem je bila veličastnost prve intifade? V tem, da so palestinski voditelji nenehno nagovarjali izraelsko javnost. Zdaj tega ni več. Toda Palestinci morajo najprej govoriti prav Izraelcem. Rabinom, generalom, poslovnežem, novinarjem.

Nekdanji premier Jicak Rabin ni šel v Oslo iz ljubezni do Jaserja Arafata. Prej narobe. Sovražil ga je. Toda šel je, ker je imel za to veliko podporo v Izraelu. Zdaj je ozračje drugačno. Ker ni dialoga in ne upora, mnogi Izraelci sploh ne vedo, da Palestinci sploh še obstajajo. Zakaj bi se torej ukvarjali z njimi? Po tej plati razumem Izraelce. Za marsikaj so torej krivi Palestinci sami. Oni živijo pod okupacijo, ne Izraelci. Na to je treba opozarjati. Na dejanske probleme. Palestinci in Izraelci morajo razviti strategijo osvoboditve. Oboji se morajo rešiti okupacije. Izraelci svoje okupacijske mentalitete, Palestinci pa svoje okupacijske geografije. Žalostno je, da oboji postajajo žrtve okupacije.

Ugledni izraelski pisatelj Amos Oz pravi, da so oboji žrtve Evrope?

To le deloma drži. Predvsem so žrtve samih sebe. Ne marajo se, ker so si podobni. Oboji so eksperti za zvračanje krivde na drugega. Obema stranema pogosto pravim, naj se zgledujejo po katoliški maši, ki se vedno začne z besedami: Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa. Preden kaj zahtevaš od drugih, je treba najprej razmisliti o lastnem ravnanju. Evropa seveda ni nedolžna. Evropa je, pošteno povedano, del problema. Zlasti velike države, nekdanje kolonialne velesile. Toda za vse seveda ni mogoče kriviti zgolj Evrope. Če smo na Bližnjem vzhodu sami pripravljeni rešiti problem, nas bo mar Evropa pri tem ustavila? Evropa in ZDA prihajajo na Bližnji vzhod z veliko dobre volje, a s slabim ravnanjem. Politike kvarijo z denarjem in praznimi obljubami. Če bi bili ti dovolj močni, tega ne bi dovolili. Toda Palestinci in Izraelci so si v mnogočem zelo podobni. Abas in Netanjahu tudi. Prodajata svoj narod. Izrael in Palestino sta pripravljena prodati vsakomur, ki plača. To je razlog, zaradi katerega potrebujemo drugačne voditelje.

Toda tudi Evropska unija bi morala spremeniti obnašanje?

Včasih se obnaša kot skrajna desnica in radikalni islamisti skupaj. Kaj namreč pravijo desničarji? Da sila ni dovolj. Potrebno je torej še več nasilja. Evropa počne nekaj podobnega. Denar da ni dovolj. Priti je torej treba še z več denarja. Toda zakaj Evropska unija daje milijardo evrov na leto za podporo izraelski okupaciji? Palestinci seveda potrebujejo pomoč. A ne na takšen način. So alternative. Hamas je denimo zavzel Gazo tako rekoč brez denarja. Potreben je nov način razmišljanja. Na Bližnjem vzhodu smo vsi žrtve in talci praznih besed. Pri nas je vsaka minuta zgodovina. Zapravljena priložnost se praviloma nikoli ne vrne.

Kakšen je odnos med Netanjahujem in Hamasom po sporazumu lansko leto?

Uradno so sovražniki, praktično pa zavezniki. Hamas preprečuje napade na Izrael. Če kdo ne uboga, ga zaprejo ali ubijejo. Včasih seveda kaj zleti čez mejo, toda nihče noče delati večje škode. Če se Hamas hoče maščevati, to lahko stori. Ima veliko svojih celic na Zahodnem bregu in veliko orožja v Gazi. Toda hkrati dobro vedo, da če bodo preveč stisnili Netanjahuja, jih bo zdrobil v Gazi. Tako kot je to že storil. Toda Netanjahu je pameten. Tega noče. Dobro se zaveda, da če uniči Hamas, s tem okrepi palestinsko oblast na Zahodnem bregu. In potem bo moral privoliti v dialog.

Toda kdo hoče dialog?

Točno. Netanjahu zdaj zagovarja formulo 1 + 2. Gre za eno suvereno državo med Sredozemskim morjem in reko Jordan in za dva podizvajalca, ki skrbita za prebivalstvo. V Gazi to počnejo Iran, Katar in Saudska Arabija, na Zahodnem bregu pa neumni Evropejci. To je za Izraelce zelo poceni okupacija. Oni pa še naprej uživajo na morju in soncu. Hamas ve, da ne more potolči Izraela. Zato se je (ne)uradno skupaj z Izraelom zarotil proti Abasu na Zahodnem bregu in tudi proti palestinski državi. To je žalostno. Za to ni kriv le Izrael, ampak tudi Fatah, ki hoče (p)ostati vsenacionalno gibanje, a je v bistvu le nekakšen dežnik za tekmece. V čem je namreč moč Abasa? Da različne frakcije v gibanju bolj sovražijo drug drugega kakor pa njega. Nekaj podobnega se dogaja v Izraelu. Netanjahu obvladuje položaj, ker tekmeci sovražijo drug drugega bolj kot njega. A to ne pomeni, da je zares močan. Preveč je umazanih političnih iger. In nobenega strateškega načrta.

Je meja z Gazo zdaj odprta?

Egipčani spuščajo humanitarno pomoč skozi Rafo. Mejo odpirajo tudi Izraelci. Ko gre za Gazo, se svet do nje – in do Palestine v celoti – obnaša kot do utapljajočega se človeka. Nihče noče, da bi utonil, ker bi prišlo do humanitarne katastrofe in bi bili vsi odgovorni zanjo, toda hkrati utopljenca nihče ne rešuje. Pustijo ga, da plava na površju. In Evropa vse to plačuje. Toda v resnici je Gaza bomba, ki lahko vsak hip eksplodira. Tega utopljenca namreč ves čas žrejo ribe. V bistvu je napol mrtev. In tudi če ga kdo reši, bo sam težko vodil državo. Palestinci postajajo berači. In berači nikoli nimajo želje po lastni državi in demokraciji. Dvomim, da je Palestina pripravljena na samostojno državo. Zakaj? Ker je politika korumpirana. Zato niso krivi samo tisti, ki korumpirajo Palestince, ampak je krivda tudi na njihovi strani, ker se pustijo korumpirati. Palestina bo država tretjega sveta. Tudi če nastane danes. Ena generacija bo potrebna, da postane prava država. To je žalostno. Zato je problem treba rešiti zdaj in ne jutri, saj stvari postajajo vse bolj zapletene. Konflikt je namreč večdimenzionalen. Ne gre le za ozemlje. Tu so še židovska naselja, begunci, pa odnos med judaizmom in islamom. To sicer nikoli ni bil problem, a je postal zaradi politike. Problem je po svoje tudi Evropa. Toda kaj je pravzaprav Evropska unija? Pogosto jo predstavljajo ljudje, ki najprej pokličejo v Washington in šele nato v Bruselj.

Pomalem spominja na Arabsko ligo?

Jaz ji pravim Arabska liga s plusom. Obnašajo se kot Arabci, le da so bolje organizirani. Zunanja politika EU je takšna, kot je arabska zunanja politika. Strinjajo se, da se ne strinjajo. To je žalostno. Evropska unija ne bo nikoli ključni mednarodni igralec, če ne bo imela jasne, skupne zunanje politike. In ker je ni, je Evropska unija vse manj kredibilna. Pri Palestincih v Ramali se denimo obnašajo kot levi, v Tel Avivu pa so pohlevni in prestrašeni kot zajci. Zato diplomatom in uradnikom na zunanjih ministrstvih pogosto svetujem, naj se resno poglobijo v problematiko Bližnjega vzhoda. Zdaj v Bruslju ni ljudi, ki bi zares dobro vedeli, kaj se dogaja v njihovi soseščini. Arabska pomlad je do konca razkrila nepoznavanje tega dela Sredozemlja.

Kako daleč je dialog med Hamasom in Mahmudom Abasom?

Tako daleč kot dialog Izraelci in Palestinci. Ni ne miru in ne mirovnega procesa. Izraelci in Palestinci so se odločili za politiko čakanja. Enako sta storila Abas in Hamas. Oboji mislijo, da čas ni primeren za spravo. Hamas misli in upa, da jih bodo egiptovski Muslimanski bratje rešili in prisilili Fatah v koncesije. Fatah pa upa, da bo novi režim v Egiptu ugotovil, da ne more nič storiti brez ZDA. Vsi čakajo na Egipt in na razplet v regiji. Le zakaj bi prav mi popuščali, razmišljajo. Morda bo moj nasprotnik že jutri poražen.

Vsi torej samo čakajo?

Toda stvari se medtem zapletajo. Sovraštvo, nezaupanje se krepi in rešitev se odmika. Možnosti za rešitev izraelsko-palestinskega konflikta so zato vse manjše.

Kakšen je vpliv sirske krize na položaj znotraj Hamasa? Vodja Hamasa Halid Mašal že nekaj časa ni več v Damasku?

Preselil se je v Katar. Zaradi tega je v Hamasu nastal resen razdor. Del gibanja je zelo jezen na sirski režim, ker želi z nasiljem rešiti krizo. Zaradi tega so se povezali s Katarjem. Drugi pa kričijo: zakaj se povezujemo s Katarjem, kjer je največja ameriška baza na Bližnjem vzhodu? Hamas je torej notranje razklan. Mašal v Katar ni šel zastonj. Tam so ga čakali kovčki z denarjem. Hamas je v ideološki krizi. Zakaj? Pred časom je moral izbirati med sekularno diktaturo in islamsko realnostjo. Izbrali so šiitsko islamsko republiko Iran. Ko pa so v Egiptu prišli na oblast Muslimanski bratje, so se znašli v zadregi, saj kot suniti ne morejo nastopati proti sunitom. Izbira Hamasa je bila zato po svoje logična. To pot so se odločili za sunite. Zato se zdaj oddaljujejo od sirsko-iranske osi. Kar pa nekaterim spet ni prav. Menijo namreč, da tovrstno distanciranje od Sirije in Irana ni dobro. Razglasili da jih bodo za izdajalce, saj sta Damask in Teheran zelo pomagala Gazi in Hamasu.

In kako naj te zapletene odnose razumejo v Bruslju?

Prav zato sem bil od vsega začetka proti pogojem, ki jih je Bruselj postavljal Hamasu po zmagi na volitvah. Ljudje moramo biti vselej za dialog z drugimi. Brez vsakršnih pogojev. Govoriti z nekom še ne pomeni, da se z njim tudi strinjaš. Pogovarjati se je treba tudi s sovražnikom. Tudi če se ne strinjaš z njim, se je z njim mogoče sporazumeti. Bojkot je vselej kontraproduktiven. Še zlasti bojkot proti Hamasu, kjer ne vedo, kaj je demokracija. V ZDA in Evropski uniji pogosto vlečejo slabe poteze. Sankcije proti Sadamu Huseinu so bile denimo čista polomija, saj jih je izkoristil proti svojim ljudem. In postal še močnejši. Problem Washingtona in Bruslja je, da na svet pogosto gledata, kakor da gre za njuno domačo, notranjo politiko. To je narobe. Toda Tunizije ni mogoče obravnavati tako kot Sirijo ali Libijo. Ker je položaj tam popolnoma drugačen.

Zdi se, da na Bližnjem vzhodu zdaj vsi čakajo na razplet volitev v ZDA?

Še zlasti Benjamin Netanjahu. Ta je bržkone edini, ki si želi, da bi Mitt Romney postal novi gospodar Bele hiše.

Kaj se bo zgodilo, če bo zares izvoljen?

Netanjahu ima že zdaj dobrega zaveznika v Beli hiši. Če bo izvoljen Romney, bo ta še bolj voljan pomagati Izraelu. Težava je, da je ameriška politika na Bližnjem vzhodu žrtev ne toliko Izraela, ampak predvsem proizraelskega lobija. Proizraelski gorečneži včasih celo Izrael spravljajo v zadrego. V Washingtonu kričijo nanje: Ne pogovarjajte se s Palestinci! To so teroristi! Ti fantje so hudo breme za Izrael. V novi zavezi lepo piše, da slepi ne more voditi slepega, ker se bosta prej ali slej oba zvrnila v jarek. V tem primeru v politični prepad. Zato je izraelski lobi v ZDA v bistvu najhujši sovražnik Izraela.

In to je seveda slabo za Izrael?

Američani ne bi smeli početi tega, kar so počeli v Libanonu. Bili so tam, ko so Izraelci leta 1982 udarili čez mejo. Toda po strahotnem napadu na ameriško vojašnico v Bejrutu, ko je bilo ubitih več kot dvesto marincev, so Američani čez noč zbežali iz Libanona. In kdo je ostal v dreku? Izraelci. Za dolgih 18 let. Zdi se, da Mitt Romney ne pozna te plati zgodovine. Slišati je, da Netanjahu ne pomaga Romneyju le politično, ampak tudi finančno. Bogataš Sheldon Adelson mu je podaril sto milijonov dolarjev. Ne le njemu, ampak tudi republikanski strani. Netanjahu je za Romneyja, ker se boji, da bo Obama v drugem mandatu trdo pritisnil nanj. Lahko postane sila boleč trn v izraelski peti. In tudi Abas se je odločil, da Obami ne bo delal težav in ga spravljal v zadrego z zahtevami po palestinski državi v OZN. Tudi on čaka na razplet volitev.

Toda Obama že zdaj ni bil preveč navdušen nad ustanovitvijo palestinske države?

Strah na palestinski stran je, da se bo zahteva po državi obrnila proti njim. Američani imajo, ko gre za Palestince, resen problem. Mislijo namreč, da je Palestina notranji izraelski problem. Ker ne razumejo zemljevida. Celo demokrati ga ne. Izrael namreč obravnavajo v bibličnem pomenu, kot državo od Sredozemskega morja do reke Jordan. Palestinci so zanje nekakšen trn v tem telesu. Kdo so ti ljudje, ki nenadoma hočejo lastno državo? Zakaj bi se Američani vmešavali v to? Naj Izraelci sami rešijo to domačo zagato, pravijo. Evropejci so drugačni. Stvari opazujejo s političnega zornega kota. Američani se, denimo, ne strinjajo z Izraelom, ko gre za Sirijo ali Egipt. Ker gre za zunanjepolitično temo. Palestinska zgodba pa zanje ni mednarodni konflikt. Zakaj bi intervenirali? To jim je velikokrat težko razložiti.

Omenili ste Sirijo? Kam pelje ta konflikt?

Iz enega pekla v drugi. Sirija drvi v anarhijo, v delitve. Poglejte Irak! Sadam Husein je bil strmoglavljen že leta 2003. Skoraj deset let kasneje ta država še ni stabilna. Sirija gre zdaj po tej, iraški poti. Začeli so se obračuni med sektami. Zato se bojim, da bo kri v Siriji tekla še zelo dolgo.

Američani so vpleteni tudi v to zgodbo, saj javno podpirajo in oborožujejo opozicijo?

Američani niso pametni igralci. Njihova politika je sila kratkovidna. So brez strategije. Praviloma reagirajo le na dogodke. Zdaj razlagajo, da hočejo ločiti Sirijo in Iran. Morda je to res v ozadju. Toda zdajšnja politika je povsem kontraproduktivna. Tako so nekoč pomagali mudžahidom v boju proti SZ v Afganistanu. Rdeča armada je poražena odšla, toda kaj so dobili v zameno? Enajsti september. Ta ni bil rojen leta 2001. Zasajen je bil že v Afganistanu v sedemdesetih letih. To je dokaz, da Američani nimajo niti srednjeročne strategije.

Sirija je očitno na napačni poti. Kje je rešitev?

Potrebno je pritisniti na opozicijo, da se združi in da poskusi sodelovati z Rusijo in Kitajsko. Ti dve državi lahko pritisneta na režim v Damasku, še zlasti ob zagotovilih, da bosta dobili svoj delež kolača. Kitajci se bojijo, da jih bodo Američani (spet) prevarali. Podobnega mnenja so Rusi, ki pravijo, da so jih Američani pretentali v Iraku in Libiji. Brcnili so jih ven, ko je šlo za posle. Imidž arabskega sveta je zelo slab. Toda koga skrbi imidž? Danes šteje samo denar na bančnem računu ...

Sirska kriza je po moje imenitna priložnost tudi za rešitev iranskega problema. To je ob resnem pristopu vsekakor možno. Iranci so namreč trgovci. Na Zahodu vidijo samo mule. Toda ti verujejo v denar bolj kot v Alaha. Zanesljivo. Jaz pogosto pravim, da so ljudje vselej odprti za sporazum. Tudi Bašar el Asad. Na Bližnjem vzhodu je namreč vse naprodaj. Vprašanje je le kdaj, kako, kakšne so ponudbe in kakšna je cena. Namesto da bi se pogajali, pa zahodnjaki sem prihajajo le z grožnjami in bajoneti. To na Bližnjem vzhodu ne deluje.

Ves arabski svet, tudi Iran, je zdaj v tranziciji. Pomalem spominja na srednjeveško Evropo. Počasi, zelo počasi se izvija iz tako imenovanih emirskih režimov. Arabci so za spremembe. Toda potem radikalna manjšina v imenu vere ukrade to njihovo pripravljenost. In oblast jim v imenu miru popušča. Zdaj je svet priča konceptualnemu spopadu med Al Kaido in internetom. Ta bo vsekakor premagal Al Kaido. Vprašanje je le, kdaj in za kakšno ceno. Ker ni pogumnih in modrih voditeljev, se ta bitka le podaljšuje. Sam si prihodnost Bližnjega vzhoda predstavljam kot Evropsko unijo. Prišel bo čas, ko se boš lahko iz Kuvajta z avtom odpravil v Jeruzalem. Brez potnega lista in mejnih kontrol. To so moje sanje o Bližnjem vzhodu. Toda zaradi krize vodenja in slabih političnih odločitev velikih se te sanje prelagajo daleč v prihodnost. V mojem času se to bržkone še ne bo zgodilo. Toda naši vnuki bodo to morda že doživeli. Medtem pa bo tod, žal, umrlo še veliko nedolžnih ljudi.

Veliko bo odvisno od razpleta egiptovske zgodbe. Kako močan je novi predsednik Mursi?

Je zelo močan. Zdaj čisti. Odstavil je že več kot 70 generalov. A hkrati je meč z dvema reziloma. Izkorišča svojo legitimiteto in potiska v kot vojsko. Toda če mu ne bo uspelo z reformami, se generali lahko obrnejo proti njemu. Če bodo Američani videli, da Mursi ne prinaša sprememb, se lahko ponovi alžirska zgodba z vojaškim udarom. Amerika se gre demokracijo samo doma. V zunanji politiki postavi demokratične vrednote na polico. Uporabi jih, ko ji ustreza. Selektivno. Zato mora biti Mursi zelo previden. Za zdaj ravna dovolj modro. Imenoval je denimo novega ambasadorja v Izraelu. Ameriki je s tem jasno namignil, da jo posluša. Sosedom je zagotovil, da se nimajo kaj bati. V Izrael pa seveda ne bo šel. Tako kot Mubarak. Ta je bil tam le na Rabinovem pogrebu. Ni treba hoditi na obiske, da si zaveznik. Z Izraelom zato ne bo takšnega zavezništva, kot je bilo za časa Mubaraka, toda bo. Mursi ne bo sovražnik Izraelu. Dobro ve, da je berač in da potrebuje tuj denar. Ta pa nikoli ne prihaja zastonj.

Za zdaj je zelo pragmatičen politik?

Res je. Toda oblast je velikokrat slepa. V nekaj tednih je odstranil veliko generalov. Iz vojske in varnostne službe. Nekateri med njimi bodo poskušali vrniti udarec. Brez ameriške pomoči jim seveda ne bo uspelo. Toda lahko se zgodi, da bo kdo udaril na svojo roko. Egipt sedi na sodu smodniku. Treba je odstraniti ta eksploziv. Predvsem z izboljšanjem ekonomije. To pa bo vzelo precej časa. Zato je šel na Kitajsko. Ne zaupa samo Zahodu. Če bo treba iti v Izrael, bo šel tudi ta. Je bolj pragmatičen, kot ljudje mislijo. ¾