Naši otroci bodo rekli, da je neločevanje odpadkov nemoralno

Ekologi brez meja so pred dvema letoma nadvse uspešno izvedli akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Mobilizirali so 270.000 ljudi, ankete po akciji pa so kazale, da praktično noben Slovenec ni manjkal. Tako moč je civilna družba, pri nas preveč nepomembna, dobila prvič. Nova priložnost bo 24. marca, želja Petre Matos, Urše Zgojznik in Jake Kranjca pa ni le čiščenje, temveč višja zavest.

Akcija Očistimo Slovenijo bo 24. marca. Kako daleč so priprave?

Matos: Pred dvema letoma smo imeli veliko težav s pridobivanjem zagotovil, da bodo šole sodelovale v akciji, dejansko pa so otroci tisti, ki jih je treba najbolj ozaveščati. Za take ustanove, kot so ministrstva, potrebuješ ogromno časa. Zato smo se priprav na letošnjo akcijo lotili drugače. K ministru za šolstvo smo šli že februarja lani, obvestili smo vse občine, šole, povabili tudi predsednika države. Zdaj nas poznajo, zato je vse lažje. Imamo tudi register divjih odlagališč, ki smo ga v tem času samo malo izpopolnili, da ga je lažje uporabljati. Občinam in inšpekcijam še bolj koristi, ker odlagališča razvrščamo po hierarhiji, katera so bolj nevarna in jih je treba očistiti prej. Inšpektorji tudi pravijo, da ga uporabljajo, ker drugega nimajo.

Po akciji Očistimo Slovenijo ste napovedali, da takega čiščenja ne boste več organizirali, saj je nekakšna potuha državi, ki bi morala urediti sistem.

Matos: V to akcijo gremo še enkrat, a predvsem zato, ker se letos pridružujemo svetovnemu gibanju 89 držav. Slovenija je pri tem zagotovo en model, po katerem se druge države lahko zgledujejo, saj smo imeli daleč največjo udeležbo med 15 državami, ki so doslej izvedle akcijo. Zato moramo biti zraven, saj je simboličen pomen zelo močan, le vsi skupaj lahko nekaj naredimo za naše okolje.

Poudarek pa je nekoliko spremenjen?

Matos: Glavni poudarek bo na ozaveščanju. Od 15. februarja do 24. marca bo potekala vrsta ozaveščevalnih aktivnosti. Upamo, da bomo še poglobili zavest ne samo o tem, da se odpadkov ne vozi v naravo, temveč o tem, da se je treba organizirati tako, da sploh ne proizvajamo odpadkov. Vemo, da je to kar drzna poteza. Ne pričakujemo sicer, da bodo ljudje začeli množično zmanjševati količino nastalih odpadkov, dobro pa bi bilo, če bi se vsi vsaj lotili ločevanja odpadkov. Najboljši odpadek je tisti, ki ne nastane, to je bistven podatek. Ne vem, koliko bomo pri tem uspešni, ker še ne ločujemo dovolj.

Vedenje ljudi se je tudi zaradi vaših akcij verjetno vendarle izboljšalo?

Zgojznik: Pred dvema letoma še vprašanj niso znali postavljati. Kako bomo ločevali, kaj bomo čistili, taka osnovna vprašanja so bila nejasna. Zdaj dobivamo zelo natančna tehnična vprašanja. Zadnjič je ena od organizatork vprašala, kam naj da tonik za odstranjevanje ličil, ker steklenička še ni prazna in smrdi. V navadne odpadke ne, v embalažo tudi ne, ker še ni prazna. To je dober primer, da se je nekaj spremenilo.

Kranjc: Tudi v Sloveniji smo, kar se tiče preprostih frakcij odpadkov, denimo papirja, kar dobri. Glavna težava pa so organski odpadki, ki so glavni vir smradu in negativne slike odpadkov. Organskih odpadkov ločimo le 4 odstotke.

Matos: … in slaba slika smetišč, ker nihče noče nečesa smrdečega v svoji bližini.

Zgojznik: Pa tudi embalažo in druge odpadke umažejo. Potem jih morajo prati, kar je spet obremenjujoče za okolje.

Matos: Nekatere države imajo zato ločeno zbiranje le za biološke odpadke. Hočejo namreč preprečiti, da bi bili drugi odpadki umazani. A še pred tem se moramo ljudje zavedati, da sami proizvajamo odpadke.

Zato je treba vedeti več in imeti tudi več čuta za okolje.

Matos: Ločevanje odpadkov je moja strast. Zame je bilo nekaj najlepšega, ko so mi ljudje po prvi akciji pisali, da so zdaj tudi oni začeli ločevati odpadke. Že prej sem pisala diplomo na temo, zakaj ljudje ne ločujejo odpadkov, kjer se je točno pokazalo, da sploh ne vedo, zakaj bi ločevali odpadke. Niso vedeli, da se s tem, denimo, prihrani energijo. Splošno mnenje, ker je dobro za okolje, je dokaj razširjeno, zakaj je to dobro za okolje, pa se jim ni sanjalo. Naša generacija in malo starejše nismo imeli okoljske vzgoje, to se pozna.

Zgojznik: Izobraževanje je bilo omejeno na take abstraktne snovi, kot je kisel dež. Tako sem mamo vprašala, ali je naša solata že kisla. Razložiti tako reč je precej zahtevno.

Kot razložiti vzroke in posledice podnebnih sprememb.

Matos: Razlage o podnebnih spremembah so tudi precej abstraktne. Tu pa imamo odpadke, ki so zelo moteči za vsakega in se jih da prijeti. Zato je pri odpadkih možen najboljši začetek osveščanja. Ko bomo nekaj naredili z odpadki, se bomo morda zavedali še, da se je lepo voziti z javnim prevozom in kolesi, ter zelo pazili, da proizvajamo čim manj odpadkov.

Kranjc: Imamo veliko srečo, ker vsak ve, kaj je odpadek. Vse pa je povezano, tudi s podnebnimi spremembami in varčevanjem s surovinami. Imamo srečo, da ne napadamo toplogrednih plinov, ki nekje izhajajo in jih ne vidiš.

Kako je na organizacijo akcije vplivalo menjavanje vlade?

Zgojznik: To smo malo zaobšli. Že v prejšnji akciji smo se odločili, da ne napadamo z vsemi topovi. Delamo na polno, vendar hočemo kaj pokazati s konkretnimi dejanji, ne s kritiko. Kar pa seveda ne pomeni, da nismo poskusili z vsemi stopiti v stik in navezati sodelovanja.

Kranjc: Malo pa nam je sestavljanje nove vlade rušilo organizacijo.

Letos je gotovo več takih, ki so vas sami poklicali za sodelovanje?

Matos: Najbolj bistveno se nam zdi ministrstvo za šolstvo, ker so otroci najboljši zgled in bodo zrasli v ozaveščene odrasle. Od drugih ne pričakujemo toliko. Izkazale pa so se obrtna, kmetijska in gozdarska zbornica ter več drugih služb. Direkcija za ceste je, denimo, poklicala, ali lahko počisti odpadke ob cestah. Kmetijsko-gozdarska zbornica bo pozvala kmete, naj pomagajo, in ker imamo pri nas največ traktorjev na osebo na svetu, bo to zelo koristno. Nekateri se zelo vidijo v akciji, sploh zavod za gozdove, ki je ogromno naredil pri popisu odlagališč.

Kranjc: Imamo ogromno partnerjev, zato je nepravično naštevati posamezne. Letos je lažje, ker je model potrjen in uspešen, ker smo že dokazali, da zmoremo.

Matos: Pred prvo akcijo smo napovedali, da bo čistilo 250.000 ljudi, pa so nam strokovnjaki rekli, da jih še 100.000 ne bo, saj so delali raziskave, po katerih bi Slovenci deklarativno ogromno naredili, dejansko pa nič.

Mnoge je bolj kot kaj drugega prepričala pozitivna zgodba Očistimo Slovenijo. Leta 2010 smo potrebovali tako pozitivno zgodbo, letos pa jo še bolj, se zdi.

Matos: To je zelo pomembno, zavest, da lahko nekaj narediš. Vse drugo vodi v apatijo, nemoč. Vse bi morala narediti država, pa nič ne naredi.

Kranjc: To je tudi motivacija za nekatere. Država nič ne naredi, pa bomo mi plemenito prevzeli nase del nalog.

Še ni dozorelo spoznanje, da smo mi vsi država?

Matos: Včasih je bilo tako, pogosto pa je še vedno, da je vrhunec civilnodružbenega gibanja to, da so šli ljudje na ulice in zahtevali nekaj od države. Zdaj pa dejansko prihaja preobrat, mi smo vsi država. Kako bo 50 inšpektorjev nadzorovalo ravnanje z odpadki? Vsak od nas mora prevzeti svoj del nalog.

Zgojznik: Vsak mora postati vzor drugim.

Kako akcija preraste v družbeno gibanje, kot se je zgodilo pred dvema letoma?

Matos: Ko enkrat dobiš kritično maso, približno 10 odstotkov ljudi. V anketi, ki je po akciji zajela reprezentativni vzorec 600 ljudi, jih je 60 odstotkov dejalo, da so sodelovali pri akciji, kar seveda ni res. A pritisk množice, ki se je akcije udeležila, je bil tako velik, da si tisti, ki pri akciji niso sodelovali, tega niso upali priznati. Učinek množice je zelo zanimiv. Tudi za občine je veljalo enako.

Zgojznik: Občina, ki smo jo večkrat pozivali k sodelovanju, je najprej vztrajala, da ne bo sodelovala. Potem je nekaj časa nismo klicali, ker smo imeli veliko drugega dela, smo pa na zemljevid vnesli vse zelene in to črno piko. Pozneje so bili povsem šokirani, da sploh niso tako mislili in podobno.

Matos: Tudi naši otroci bodo kmalu rekli, da je neločevanje odpadkov nemoralno.

Kako se kaže vsesplošno pomanjkanje denarja? Odlaganje odpadkov in prevoz staneta.

Zgojznik: Veliko smo očistili že leta 2010, tudi takih odpadkov, ki jih prej 20 let ni nihče. Prepričana sem, da letos ne bo toliko odpadkov. S tem je takoj zmanjšan strošek odlaganja, še bolj z doslednim ločevanjem odpadkov. Poleg tega smo občinam priporočili, naj ne nabavljajo ogromnih količin vrečk in rokavic, saj ima vsak to doma.

Matos: Večina občin se že zaveda, da s sodelovanjem v akciji ljudi pooblasti, da bodo odgovorni do svojega okolja in bodo počeli še marsikaj drugega, kar je dobro za občino.

Zgojznik: Po akciji so se oblikovala prava društva, nekatera so sodelovala tudi na volitvah. To pa je že korak, ko je bil neki aktivist slišan in je lahko zdaj še vedno aktiven. To je potencial akcije, ki ni takoj viden. Za občino bi bila sicer taka akcija ogromen strošek, tako pa so ljudje čistili prostovoljno.

Kranjc: Tradicija čistilnih akcij v Sloveniji je že zelo stara in zadostuje za vzdrževanje okolja brez divjih odlagališč. Zdaj je večji problem sistemska ureditev.

Kaj je treba spremeniti najprej?

Matos: Ljudje morajo dobiti možnost, da lahko učinkovito prijavijo tiste, ki odlagajo smeti v naravo. Ljudje vse vidijo. Odlaganje odpadkov mora postati nesprejemljivo. Zaradi ozaveščanja o tem pa je pomembno, da je čistilna akcija velika. Včasih so bile čistilne akcije, pri katerih je sodelovalo po deset ljudi in jih ni nihče opazil, pri naši akciji pa je bilo 500 prostovoljcev. To se vidi.

Je to tudi politični kapital za mlade, ki ne vidijo ravno lepe prihodnosti?

Kranjc: Politični kapital akcije je ogromen, zato smo se odločili sprejemati ljudi, ne strank. Seveda so to hoteli nekateri izkoristiti in se pohvaliti z našim skupnim uspehom. Pridobiti želimo aktivne državljane, ki bodo razmišljali in se dejavno vključevali v debate, tudi politične. Vendar nočemo biti ne levi ne desni. Slovenci smo po prostovoljstvu prvi na svetu, milijon ljudi je sodelovalo v takih ali drugačnih prostovoljskih dejavnostih. Če nam uspe počistiti odlagališča, lahko počnemo še veliko drugih stvari, lahko denimo zgradimo drugi tir do Kopra ali kaj drugega.

Zgojnik: Ne obstaja samo institucionalizirana politika, na drugi strani je civilna družba, ki ima lahko tudi politično moč. In mi kažemo, da jo ima. Prav tu je Slovenija šibka. V nevladnih organizacijah zaposlujemo odstotek ljudi, v razvitih državah pa pet. Zato se tam glas ljudstva sliši, ne more nekaj posameznikov odločati o vsem.

Matos: Zdi se mi, da se ljudje ne zavedamo, kakšno moč imamo. Dejansko se nas politiki zelo bojijo.

Mogoče se bojijo vas, koga drugega pa ne.

Matos: Ne, ne, akcije, ki smo jih začeli za vrečke, so dober prikaz moči ozaveščevalnih kampanj. Ta ozaveščevalna akcija je bila tako močna, da so začele trgovine umikati vrečke z blagajn. Pokazali bomo, da smo okoljsko osveščeni, zraven bomo pa znižali stroške. Ko ti javno mnenje postane naklonjeno, so tudi oni pripravljeni veliko narediti, saj smo vendarle volivci in kupci. Tudi letošnjo čistilno akcijo vidimo kot veliko priložnost, saj prav letos spreminjajo zakon o okolju.

Zgojznik: Zelo koristno bi bilo, če bi odločevalci vendarle prepoznali dobre rešitve in sporočila akcije.

Katere dobre rešitve?

Zgojznik: Bolj ko vrtaš, več odzivov dobiš, da je vse neurejeno, da ni praktično nič rešeno v zvezi z odlagališči odpadkov. Načeloma je vse jasno, dejansko pa se ne ve, kdo je odgovoren za, denimo, gradbene odpadke. Kje so šele kazni za nepravilno ravnanje! Problem je, da so neposredno prenašali evropsko zakonodajo, naš sistem pa za to ni bil dovolj razvit in so kar dodajali uredbe. Sistem ni konsistenten.

Kranjc: Dejstvo je, da je predpisov preveč.

Slovenija ima vsaj 170 okoljskih predpisov. Tudi vi menite, da jih bilo treba poenostaviti?

Kranjc: Če je zakonodaja bolj preprosta, je preprostejši tudi nadzor. Pri nas še ni bilo precedenčnega primera, ko bi bil kdo zares kaznovan.

Matos: Imamo primere, ki so zelo jasni. Blizu mene je odlagališče, kamor vozijo žice in akumulatorje in to sežgejo. Na poplavnem območju. Natančno se ve, da je vse narobe. Po zakonodaji bi lastnik vsak teden lahko dobil 10.000 evrov kazni, pa tega ne naredijo. Take očitne primere moramo prijaviti, nekaj bi jih morali križati, da bi bili opozorilo vsem drugim. Ljudje se morajo zavedati, da nekateri delajo škodo. Tako pač ne gre več. Neki Avstrijec mi je povedal, da je prosil obrtnika, ki mu je obnavljal kopalnico, naj z odpadki utrdi breg potoka. Pa mu je obrtnik rekel, da ne pride v poštev, ker bi takoj izgubil avto in bi mu zaprli podjetje. Nekaj takega bi moralo veljati tudi pri nas. Pri nas pa obrtnik, od katerega zahtevaš račun za ustrezno odložene odpadke, reče, da si prvi, ki je to zahteval.

Kaj Ekologi brez meja še delate?

Matos: Ukvarjamo se z motiviranjem ljudi, da prevzamejo odgovornost za svoje okolje. To delamo s takimi množičnimi akcijami, kot je čiščenje. V prihodnje bomo take akcije nadaljevali, a upam, da to ne bo več čiščenje. Nobenega društva ni, ki bi se bolj zavzeto lotilo odpadkov in potrošnje, zato je to velik del našega dela. Vsi naši projekti gredo v smer zmanjševanja nastajanja odpadkov.
Zgojznik: Ukvarjamo se tudi z drugimi stvarmi, ki niso tako odmevne, a so pomembne. Tak projekt so kozarčki za večkratno uporabo. Naš namen je zmanjšati količino plastike na družabnih dogodkih. Plastični kozarec imaš v rokah nekaj minut in greš po drugega. Zato postavimo premično pralnico za kozarce z življenjsko dobo deset let. Drugi projekt je izmenjava oblačil. Še pred kratkim so jih zbirali v Rdečem križu in Karitasu, pa se jim je začelo nabirati toliko tekstila, da je postalo neobvladljivo. Zato so ga odlagali na smetišča. Tak koncept očitno ni v redu, zato smo si zamislili projekt izmenjave oblačil.

Matos: To je odlično!

Kranjc: Ona je največja uporabnica.

Zgojznik: Punce že eno leto nismo bile v trgovini z oblačili.

Kranjc: Saj so za izmenjavo na voljo samo oblačila za punce!

Matos: Za okolje bi se pa tudi ti lahko oblekel v krilo!

Zgojznik: Želimo okrepiti tudi lokalno delovanje, zato smo se pridružili Planu B, zvezi okoljevarstvenih organizacij za trajnostno energetsko politiko.

Kranjc: Lani smo zbirali star papir za novo upanje, polovico denarja smo namenili za obnovitev hiše v Zavrču, polovico pa za šolo v Malaviju.

Matos: Tam imajo za 300 otrok tri učitelje in tri učilnice, od katerih je ena brez strehe. Otroci so lačni in jim morajo zjutraj dati kašo, da se lahko dovolj zberejo za učenje pisanja.

Zgojznik: Tak projekt pokaže tudi na planetarno odgovornost, ki se je premalo zavedamo.

Kljub protestom smo v Evropi še vedno privilegirani.

Matos: Ti ljudje bodo prišli k nam, a mi tega še ne vemo. Ker jih res izkoriščamo, molzemo jih. Malo bolj poznam Indijo; tam so odvisni od vode, ki prihaja z ledenikov. Ko teh ne bo več, bo dve milijardi ljudi prišlo k nam. Mi pa vidimo v trgovini majčko za tri evre in rečemo, kako krasno, kar štiri bom vzel.

Zgojznik: Če izračunaš, kako je proizvodnja te majčke vplivala na okolje, takoj ugotoviš, da si posredno kriv.

Kranjc: Če pomisliš še na transport, ni daleč ugotovitev, da v ta izdelek niso vključeni realni stroški, niti okoljski stroški, niti izkoriščanje delavcev. Mi, ki smo privilegirani, tako grdo ravnamo z viri. V Evropi nastane 90 milijonov ton odpadne hrane na leto. To je pol kilograma hrane na prebivalca na dan in veliko te hrane je še povsem užitne. To je ostudno.

Matos: Ko začnem o tem razmišljati, komaj živim. Potem si pa rečem, dobro, Petra, kaj pa lahko ti narediš. S svojim zgledom lahko potegneš nekaj ljudi za sabo in upaš, da bomo dovolj hitro pripravljeni nekaj spremeniti. Smo pa taki, da se odzovemo šele, ko je res hudo.

Nekaj se vendarle dogaja na svetu, rojevajo se nova gibanja. Se to ne čuti?

Matos: Ljudje so dobri in želijo delati dobro, a nimajo dovolj informacij. Treba je raziskati zgodbo ene majčke, pa se zamisliš. Ne vidimo še širše slike. Vsak od nas se vsak dan uči.

Se vam zdi pravična trgovina dovolj dober koncept?

Kranjc: To je razmišljanje v pravo smer.

Zgojznik: V bistvu odločamo kupci; če nečesa ne bomo več hoteli kupovati, bo izginilo s polic, nihče tega ne bo več prodajal in nihče proizvajal. Le obrniti se mora vse skupaj, kritična masa se mora zbrati.

Matos: Živela sem na ekološki kmetiji, kjer ni bilo odpadkov. Vse je bila sveža hrana, edini odpadki so bili biološki in so šli na kompost. Morda bomo pa mi odprli prvo trgovino, v katero prideš s posodo za vnovično polnjenje. Semena, stročnice, moka, vse to se da tako kupovati.

Kaj pa menite o čedalje bolj razširjeni prodaji kmetijskih pridelkov na dom?

Matos: To je super. Hrana bo skupaj z vodo vedno bolj strateški problem. Pri nas hočemo biti samooskrbni z elektriko, s hrano pa ne.

Kako čim bolj preprosto zmanjšati količino odpadkov?

Matos: Vedno se vprašam, ali neko stvar res potrebujem. Nikoli ne smem lačna v trgovino, ker potem več kupim.

Kranjc: Težava je, da je veliko novejših izdelkov narejenih za odpad, saj se pokvarijo takoj, ko se izteče garancija. Poleg tega je čedalje več elektronike, ki se je ne da popravljati.

Zgojznik: Ob tem nas vztrajno prepričujejo, da ne bo novih delovnih mest brez povečevanja proizvodnje, pri tem pa ne računajo na delovna mesta, ki bi jih lahko odprli pri popravljanju stvari in tudi pri predelovanju odpadkov.
Odpadke na smetišče odpelje eno vozilo in to sta dve delovni mesti. Pri ločenem zbiranju so ta vozila vsaj štiri, poleg tega je treba odpadke razvrstiti. Veliko delovnih mest je tudi pri predelavi, dobimo pa surovine. Prihranimo surovine in energijo.