Olga Kacjan: Kemična sestava solz je enaka, če gre za solze sreče ali solze žalosti

Pogovor teče tam, kjer se za igralko spodobi, v maskirnici Slovenskega mladinskega gledališča. Kljub temu da je že od začetka leta formalno v pokoju, da je lani prejela Župančičevo nagrado za življenjsko delo in da si bo jutri nadela Borštnikov prstan, najvišjo stanovsko nagrado, prav tako namenjeno življenjskemu delu, ima za pogovor časa le dobro uro. Potem se začne predstava. In tako je že štirideset let.

V današnjem času je večina rada v soju žarometov, četudi se tam znajdejo povsem po naključju ali pa se v ospredje prerinejo s samopromocijo in pomočjo zvez. Olga Kacjan je povsem drugačna, ob brskanju po arhivih je skoraj nemogoče iztakniti kaj uporabnega, intervjujev skorajda ni in še za tiste, v katere je privolila, pravi, da ji je bilo kasneje žal, ker so bile njene besede napačno interpretirane ali intonirane. »Ne pustim si blizu,« pravi in prešerno citira stih Svetlane Makarovič: Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši, rada grem s poti ljudem, vsako leto rajši. Vendar nikakor ni zagrenjen ljudomrznež, prav nasprotno, le v svojo intimo ne pusti nikogar. Umetnost govori sama zase in prav nobene potrebe ni, da bi izpostavljala svoje zasebno življenje, poleg tega veliko lažje kaj napiše, kot pove.

Zasije in se umakne

Člani žirije za podelitev Borštnikovega prstana so zapisali, da je Kacjanova »kot daljni komet – zasije v polni svetlobi in izgine. Pravzaprav se le umakne, utihne, se pritaji, da bi se znova vrnila in zasijala. Je posebna igralka; nikdar ni v prvih bojnih vrstah, nikdar na naslovnicah, zdi se skoraj odsotna, biva v senci. O njej se ne govori veliko in ne piše, zdi se, da sama tako hoče, ne potrebuje govorjenja in pisanja o sebi, ni ji mar za tisto zgoraj, ne za vseprisotno, ne za stalno prisotno. Zasije in se umakne. In tako v nedogled.«

Obrazložitev drži le pogojno, vsaj trditev, da ni nikoli v prvih bojnih vrstah. Pravzaprav je vedno bila, še zlasti v obdobju, ko je bila v svobodnem igralskem poklicu, kar je bila več kot tretjina njene kariere. Sodelovala je pri predstavah, ki jih brez zadržkov lahko imenujemo antološke, saj so bile v svojem času najbolj udarne in kontroverzne, z njimi je pretresla domačo sceno in prepotovala pol sveta.

Tedaj kot Jugoslovanka. Tega ne izpostavlja v političnem ali celo ideološkem pomenu, prav tako pri njej ni čutiti kakšne posebne nostalgije po nekdanji državi, gre zgolj za različne postaje v njenem življenju, ki so jo zaznamovale. »Ta prostor je moje življenje, to so selitve naše družine, naša dvojezičnost, vse to sem jaz.«

Jesti, spati in predvsem brati

Rodila se je v Zemunu pri Beogradu, oče je prihajal iz Brestanice ob Savi, mama iz Bosanskega Novega, kratek čas so živeli v Celju, nato dolgo v Zagrebu, kjer sta bila najprej predmet zanimanja cirkus in kino, nato opera in gledališče. In tukaj je bila velika opora in spodbuda mamina mama, baka Milka, ki je imela samo dva razreda osnovne šole, vendar veliko zdrave pameti, in kdorkoli iz družine je imel kakšne težave, se je posvetoval najprej z njo. »Klicala sem jo modrec z Vzhoda, ker smo mi pač živeli nekoliko bolj proti Zahodu,« se zasmeji Olga Kacjan. Selitev v Ljubljano v najstniških letih je bila težavna, kar nekaj časa je potrebovala, da jo je sprejela za svoje mesto.

Odločitev za igralski poklic – poklic je tukaj mišljen v smislu, da smo za nekaj poklicani, in ne kot birokratski pojem – je v gimnaziji ves čas tlela, vendar se zaradi strahu, da ne bo sprejeta, najprej ni upala vpisati na igralsko akademijo. Izbrala je primerjalno književnost in umetnostno zgodovino, vendar to leto nikakor ni bilo izgubljeno, saj je »samo hodila na predavanja, jedla, spala in predvsem brala«. Predavanja Dušana Pirjevca so bila navdihujoča, ob eruditstvu in duhovitosti je bil tudi topel človek, najbolj pa mu je hvaležna, da jo je osvobodil »treme« do branja, njegovo vodilo je bilo »pustite podatke, letnice in imena in uživajte v branju«. Še danes je njeno najljubše čtivo zbirka Sto romanov, in to ne samo zaradi izbora del, temveč tudi zaradi izjemnih spremnih besed, ki so jih ob Pirjevcu napisali še Ocvirk, Kos, Kralj ... Prav nič je ne moti, da vedno znova prebira pravzaprav ene in iste knjige.

In tukaj je še nekaj mesecev, ki jih je preživela v Afriki, potem ko se je zaradi nekaterih neprijetnih dogodkov na akademiji odločila za eno leto prekiniti študij igralstva. Starša in mlajši brat so v Burundiju preživeli petnajst let, sama le krajše obdobje, nasprotja med Tutsiji in Hutuji, ki so kasneje privedla do nepojmljivih brutalnosti in genocida, so bila tedaj bolj ali manj benigna, Burundi se ji je z raznolikostjo in slikovitostjo zdel kot raj. Da je Ljubljano po diplomi spet zapustila, ni bila toliko njena odločitev, računala je na angažma v ljubljanski Drami, kjer je odigrala svojo diplomsko predstavo in še kot študentka nastopila tudi v predstavah Cement, Strindbergovem Očetu in projektu Spati v barvi Borisa A. Novaka, vendar se pričakovanja niso izpolnila.

Vsi smo politična bitja

Polde Bibič, ki je bil njen profesor na akademiji in v tistem času tudi ravnatelj ljubljanske Drame, ji je sporočil, da je žal ne morejo zaposliti, zato se je odločila za Beograd in Atelje 212. In nato še za sodelovanje v pisani druščini, ki se je imenovala KPGT, kar je kratica za Pozorište, Kazalište, Gledališče, Teater, ki so jo ustanovili režiser Ljubiša Ristić, režiserka in koreografinja Nada Kokotović, igralec Rade Šerbedžija ter dramatik in režiser Dušan Jovanović. Skupina s sedežem v Zagrebu je doživela izjemen uspeh že s prvo predstavo Osvoboditev Skopja, ki je bila odigrana kar osemstokrat, z njo so gostovali tudi v ZDA in Avstraliji, predvsem v takratni Jugoslaviji pa so dvignili veliko prahu in dodobra razburkali kulturno in politično sceno.

»Nikoli nisem želela politizirati, ne v življenju ne v gledališču, politično gledališče naj obravnava teorija. Politična bitja smo vsi, razen tistih, ki jih sploh ne zanima, kaj se okoli njih dogaja, vendar to ni naš primarni ustvarjalni impulz in inspiracija. Če vzamemo za primer predstavo Karamazovi Dušana Jovanovića, je osnovni okvir nedvomno političen, vključno z resolucijo informbiroja in Golim otokom, vendar sem sama v ospredje postavila svoj igralski lik ter intimna medsebojna razmerja do drugih oseb v igri, politične razsežnosti in implikacije se mi nikoli niso zdele najpomembnejše.« Priznava, da je bila glede tega tudi nekoliko nepoučena in naivna, ob prvih nemirih na Kosovu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v Beogradu nonšalantno izjavila, da naj se kosovski Albanci pač odcepijo, če si to želijo, ne nazadnje gre za najstarejši narod na Balkanu, kar je povzročilo vsesplošno zaprepadenost.

Podobno velja za dramo Osvoboditev Skopja, s katero so gostovali po svetu, še zlasti zanimiva je bila izkušnja iz ZDA. »V Chicagu naj bi bili gostje neke gledališke hiše, ki pa je medtem, ko smo bili na poti, bankrotirala in tako nismo imeli prizorišča za uprizoritev. Režiser Ljubiša Ristić se ni pustil kar tako pregnati, našel je dvorišče ob neki cerkvi, kjer smo uredili zasilni oder, vendar je bila težava v tem, da smo igrali samim sebi, saj na predstavo ni prišel niti en gledalec. Nazadnje smo tisti teden, preden smo nadaljevali ameriško turnejo, preživeli v majhnem letoviškem mestecu na vzhodni obali in v lunaparku odigrali nekaj predstav, ki so jim prisostvovali zgolj obiskovalci s pokovko in sladoledom v rokah.«

Ristić, sicer izjemen režiser, jo je kasneje zaradi svojega nacionalističnega političnega angažmaja in naveze z Miloševićem zelo razočaral, po njenem mnenju je pravzaprav izdal predvsem samega sebe in svoja nekdanja načela. Sicer pa je šele kasneje razumela vso kompleksnost položaja, če se le spomni Ristićevega nasprotovanja gostovanju v Prištini, sicer njegovem rojstnem kraju, pa četudi so s predstavo Karamazovi obredli vso Jugoslavijo in nastopali od stadionov do zakotnih vaških dvoran. Prav tako se ji ne zdi korektno ravnanje drugega velikega protagonista KPGT Radeta Šerbedžije, ki je bil po razpadu Jugoslavije v Sloveniji dovolj prijazno sprejet, vendar je njegov odnos do tega obdobja nekoliko preveč omalovažujoč ...

Tukaj se ustavi. »Ups, zdaj smo pa že zašli v trač in obrekovanje.« To ni njen slog, pa tudi spomini na to obdobje so predvsem lepi. Ob gledaliških je tukaj še vrsta filmskih vlog. Že prva, vloga Katice v Povesti o dobrih ljudeh, je pri mnogih utrdila prepričanje, da je primerna zgolj za interpretacijo tragičnih ali žalostnih likov, kar jo je dolgo omejevalo, saj je užitek ob tem, da nasmejiš gledalce v gledališki ali kinematografski dvorani, izjemen. Da ima izjemen smisel za humor, je bilo jasno že med pogovorom, ko se kar ni mogla premagati, da ne bi povedala dveh šal, ne nazadnje pa je pred dvema desetletjema na Dnevih komedije v Celju za vlogo Pepeta v predstavi Klovni prejela tudi naziv žlahtne komedijantke.

Prstan je le krona nagrad

Ob številnih drugih je nastopila tudi v kultnem filmu Karpa Godine Splav Meduze, posebna izkušnja pa je bilo sodelovanje v hollywoodskem projektu Železni križec Sama Peckinpaha, kjer je nastopila ob boku Jamesa Coburna, Maksimiliana Schella in Jamesa Masona. »Vloga, ki sem jo dobila predvsem po zaslugi Petra Zobca, ki nas je izbral, ni bila velika, vendar sem dobila veliko pohval, še zlasti mi je veliko pomenila pohvala Matjaža Klopčiča. Sicer pa je imel Peckinpah posebno strategijo dela z igralci, s katerimi je ravnal izredno spoštljivo, vendar smo morali vsak dan kostumirani priti na sceno, pravzaprav je bil to zapuščen skedenj, četudi nismo imeli nobenih zadolžitev. Po desetih dneh so bile naše uniforme ravno prav pomečkane, naši lasje umazani, predvsem pa si je vsakdo po intuiciji našel najprimernejšo lokacijo na prizorišču, da smo lahko prepričljivo nastopili, ko je prišel na vrsto naš prizor.«

Kacjanovi so bili izziv najrazličnejši projekti, saj je sodelovala tako v znameniti predstavi Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice in v Kozmokinetičnem gledališču Rdeči pilot Dragana Živadinova kot v lastnih avtorskih monodramah, ki se jih je lotila, ko je imela občutek, da ima premalo dela. Takšni sta denimo Svinčnik piše s srcem ali Zrno soli, kjer je na odru kuhala za svoje realne in imaginarne oziroma literarne junake. »Strokovnjake sem vprašala, ali je kemična sestava solz enaka, če gre za solze sreče ali solze žalosti, in na moje začudenje so mi dejali, da je povsem enaka.«

Veseli jo raznovrstno delo, iz mladih let se spomni, da je igralec počel vse, igral, pisal, po potrebi tudi risal. Nekajkrat se je znašla tudi v vlogi dramaturginje, in sicer pri predstavah Preganjanje in umor Jean-Paula Marata, Fragile! in Stolp, in upa, da je svojo nalogo opravila dobro, sama ima namreč zelo različne izkušnje z dramaturgi, nekateri so ji zelo pomagali pri oblikovanju vloge, drugi nekoliko manj ...

Brez pomišljanja se je v najhujši vojni vihri odpravila v oblegano Sarajevo in tam nastopila s tekstom Intervju s paradoksom z besedili iz Petrice Kerempuha in Jesihovimi soneti in počastila Tomaža Šalamuna s sodelovanjem v ambientalnem performansu Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana.

Predvsem pa je tukaj niz izjemnih vlog, ki jih je v zadnjih dveh desetletjih nanizala v Slovenskem mladinskem gledališču. Od Irine v Čehovovih Treh sestrah do Gospe v Genetovih Služkinjah, za katero jo je pravkar pripravljala maskerka, preigrala je večino velikih ženskih vlog, od Irine, Alice, Lulu in Jacinte do Gertrude, Nausíkae, Agate Schwarzkobler in Jokaste. Borštnikov prstan je le krona nagrad, doslej jih je prejela že ničkoliko, med njimi so tri Borštnikove nagrade, zlati lovorjev venec, srebrna arena in zlata ptica.

Velikih zgodovinskih premikov in sprememb se danes skoraj ne zavedamo, ob izjemni medijski eksponiranosti se vsak, še tako velik preobrat banalizira in minimalizira, podobno se zdi tudi v polju umetnosti. »To je tako kot s srečo – ko jo doživimo, se tega ne zavedamo, enako, če jih pogledam retrospektivno, velja za predstave in filme, v katerih sem sodelovala,« pravi Kacjanova. In doda: »Vendar mi vsega, kar sem vam povedala, ne smete verjeti. Zelo mi je pri srcu Andrićeva misel, da ni neumen tisti, ki ne zna brati, ampak tisti, ki verjame vse, kar prebere.«