Oliver Reichenstein: »Za Facebook sem bil predrag.«

Oliver Reichenstein? To je tisti švicarski oblikovalec, ki piše dolge bloge o oblikovanju, oblikovalcih in njihovih naročnikih, pod katerimi je tudi po tisoč komentarjev, mi je sogovornika opisal Sjors, nekdanji nizozemski sošolec in oblikovalec spletnih strani. Zakaj so njegovi spletni zapisi in nastopi tako odmevni?

Reichenstein se je za oblikovanje odločil po študiju filozofije v Baslu in na pariški Sorboni. Nekaj let je pripravljal digitalne prenove za korporativne naročnike, a so se prve počitnice na Japonskem nepričakovano podaljšale za skoraj deset let. Za silo se je naučil jezika in ustanovil agencijo Information Architects, ki je postala znana po številnih uspešnih prenovah spletnih časopisnih izdaj (Die Zeit, Süddeutsche Zeitung …). Ko je v medijski panogi zmanjkalo denarja, so storitve ponudili spletnim trgovcem, Reichenstein pa se je po potresu in jedrski katastrofi v Fukušimi z družino vrnil v Švico.

V blogih in predavanjih združuje praktične oblikovalske izkušnje z evropsko filozofsko tradicijo in vtisi, ki jih je pridobil na Japonskem. Tam se je naučil prepoznavati ujetost v lastne predstave, zaradi katerih se kar nekaj časa ni mogel vključiti v drugo kulturo in njeno estetiko. Ter razumeti misel, da oblikovanja ni mogoče samo opazovati, ampak ga je treba izkusiti z uporabo in vsemi čuti – podobno kot hrano.

Ko ste prisedli za mizo, ste najprej prelistali vse tiskovine – od jedilnika do večernega glasbenega programa – in nato naročili kapučino. Ste si ogledovali ponudbo ali oblikovanje?

Res me je zanimalo oblikovanje! Opazil sem, da v hotelu uporabljajo veliko različnih pisav: v sobi, recepciji, na plakatih, na kartičnem ključu od sobe in v jedilnici. Ko sem korakal proti kavarni, sem pomislil, da imajo na jedilniku verjetno spet drugačno pisavo, in nisem se zmotil. Take navidezne malenkosti so zame zelo zgovorne.

Kaj vam povedo?

Sediva v središču glavnega mesta, v hotelu s štirimi zvezdicami, kar pomeni elitno lokacijo [sedela sva v kavarni hotela Union]. Hotel je dobro vzdrževan in vidimo, da se vodstvo trudi ustvarjati lepo zunanjo podobo. A kljub temu ni nihče pomislil, da v podobo takšnega hotela sodi tudi premišljena uporaba pisave. Ta zelo neposredno nagovarja naša čustva, občutja in pričakovanja, zato dober družinski hotel izbere tople, domačne črke. Če hotel gosti predvsem poslovneže in konferenčne goste, pa to formalnost kažejo že črke na jedilniku in oznake v dvigalih. Po Ljubljani sem opazil veliko takšnih nedoslednosti, ki kažejo, da je prebivalcem sicer zelo pomemben zunanji videz, a jim manjka malo …

Okusa?

Tradicije in razgledanosti, brez katerih se okus ne more razviti. Vendar je treba pri takih sodbah nujno ohraniti kulturno empatijo. Ljubljana je imela podobno smolo kot številna mesta v nekdanjih socialističnih državah. Pozoren sprehajalec ne more spregledati bogate secesijske arhitekture in številnih ostankov jugendstila, ki kažejo, da je bila Ljubljana na prelomu stoletja razmeroma premožna in arhitekturno bolj povezana s tedanjim Trstom kot s Prago. Vendar je socialistična arhitektura poleg modernizma nasilno uvajala tudi futuristično barvno paleto, ki še danes povezuje češka, poljska, madžarska in slovenska mesta.

Futuristično barvno paleto?

Zdajle sem si izmislil ta izraz (smeh). Ponavadi neformalno govorim kar o barvnih odtenkih vzhodnega bloka.

Kakšni odtenki so to? Betonsko sivi?

Ne nujno. Poglejte stene te kavarne: temni rdeči in zamolklo oranžni toni. Na zahodu ne bi nikoli uporabili takšnih barv v javnem prostoru, ki je namenjen druženju in zabavi. Če ste odraščali, se izobraževali in živeli pod vplivom futuristične estetike, si verjetno tako predstavljate imenitno mestno kavarno, jaz pa začnem takoj razmišljati o arhitekturni zapuščini socializma. Vendar ste imeli v Ljubljani še srečo. V mestu je ostalo veliko dobrih arhitekturnih in oblikovalskih zgledov. Manjka vam le nekaj vrhunskih objektov: stavb, javnih prostorov in lokalov, ki bi odražali vaše 21. stoletje in bili hkrati avtentični – ne le površne kopije tistega, kar je neki vaš arhitekt videl v Londonu ali kje drugje. Tistega, kar je avtentično v Londonu, ne morete prenesti k vam. Ne bo zaživelo v vašem okolju.

Kako vidite, da je nekaj avtentično?

Japonska izkušnja je bila zame zelo dragocena. Med prvim obiskom sem bil šokiran nad grdoto oblikovanja in arhitekture, saj verjetno nikjer drugje na svetu ne vidite toliko oblikovalskih smeti. Ti prizori so podrli mojo tedanjo teorijo, da je občutek za oblikovanje in estetiko zelo povezan z okusom za hrano, saj v obeh primerih iščemo harmonijo vseh čutov. Nisem mogel razumeti, kako ima lahko dežela s tako mojstrsko kulinarično tradicijo tako obupno oblikovanje.

Ali niste bili že tedaj velik ljubitelj britanskega oblikovanja? Njihove visoke oblikovalske kulture prav tako ne morete pojasniti z izbranim kulinaričnim okusom.

Priznam, ni bila ravno najboljša teorija (smeh). A sem kljub temu hotel ugotoviti, od kod takšno neskladje, saj Japonska kultura ni znana samo po hrani, ampak tudi po hajkujih, bonsajih, kaligrafiji in zenovski izčiščenosti. Del odgovora sem našel v zadnjih stoletjih japonske zgodovine, saj so vojne, modernizacija, tehnologija in prodor ameriške kulture še bolj grobo prekinili vezi s tradicijo kot pri vas socializem. Šele po nekaj letih bivanja pa sem doumel, da sem vrhunsko japonsko oblikovanje iskal na čisto napačnih krajih. V Londonu in drugje po Evropi se pomemben del javnega življenja dogaja na prostem, zato so tako pomembna oblačila, pročelja, vrtovi, parki, izložbe in ulice. Japonska kultura je čisto drugačna, saj se družbenega statusa ne razkazuje na prostem, ampak v notranjosti stavb.

Doma?

Doma in v zaprtih javnih prostorih: v restavracijah, butikih, nakupovalnih središčih, hotelih, gledališčih … Tam najdemo fantastično oblikovanje prostora in predmetov, kjer se lahko nosilci družbenega statusa zares izkažejo – z oblekami, mojstrsko veščino ali umetnostjo. Tam zares zaživi tudi japonsko industrijsko oblikovanje. Če japonske izdelke gledate pri dnevni svetlobi, se vam ne zdijo najbolj privlačni. Ko jih uporabite tam, kjer je njihovo mesto – v zatemnjenem zaprtem prostoru –, pa vas očara njihova funkcionalnost. Pri vsakdanjih predmetih je najbolj pomemben otip. Ko primete nož za pripravo sušija, vam mora nož pomagati, ne sme ovirati mojstra pri delu. To je bilo zame eno najbolj dragocenih oblikovalskih spoznanj: da moram vsako oblikovanje nujno spoznati v njegovem okolju in ga izkusiti s praktično uporabo, preden ga lahko razumem ali vrednotim – naj je to stol, pisava ali računalniški program.

Katere računalniške izdelke je mogoče primerjati z nožem za suši? Orodjem, ki ne sme ovirati mojstra pri delu?

Številni kolegi bi izstrelili, da so najbolj uporabni izdelki računalniškega podjetja Apple, ker da so hkrati lepi in funkcionalni. Vendar je to preveč površno razumevanje Appla. Če pozorno spremljate njihove oglasne kampanje in predstavitve v trgovinah, vam v oglasih nikoli ne kažejo samo izdelka, ampak vedno tudi njegovo uporabo. Ko primete Applov izdelek, natanko veste, kako ga morate prijeti in kaj početi z njim. Zato se vam zdi, da 'so uporabni' in 'delujejo'. Če pa uporabljate samo posamezne Applove izdelke in niste pripravljeni sprejeti njihove celotne uporabniške filozofije, boste zagotovo manj navdušeni. Poskusite naložiti iTunes na Windows računalnik. Grozljivo! Tudi internetni brskalnik Safari ni konkurenčen okenskim in odprtokodnim programom, a na Applovih računalnikih njegove pomanjkljivosti niso moteče. Zato Applovih računalnikov ni tako enostavno posnemati. Oblikovalec sicer lahko poskuša na okenskem prenosniku posnemati Applovo oblikovanje, vendar bo tak računalnik skoraj zagotovo manj uporaben od običajnih okenskih naprav. To je tako, kot bi hoteli samo z novo fasado zamenjati hišo – spremeniti skladišče v hotel, nakupovalno središče ali stanovanjski kompleks.

So vas že kdaj najeli, da bi z novo fasado zamenjali hišo?

Za kaj pa mislite, da naročniki najemajo oblikovalce, če ne za prenovo fasade? (nasmešek) V našem poklicu veliko večino računov izdamo za slikopleskarska dela. Vendar naloga oblikovalca ni nanašanje lepe fasade na ruševine. Morali bi se prepoznati v vlogi nekdanjih renesančnih graditeljev, ki so gradili svoje stavbe od temeljev naprej. In si upati odpustiti naročnike, ki nas silijo v slabo oblikovanje.

V renesansi je bilo marsikaj drugače. Aristokratski investitorji so si postavljali spomenike in niso imeli petletnega poslovnega načrta za povrnitev naložbe. Delo je bilo poceni, stari mojstri so enako spretno izračunali statiko kot uporabljali kladivo in dleto. Je takšna univerzalnost v današnjem oblikovanju sploh mogoča?

Večkrat razmišljam o vplivu informacijskih tehnologij na oblikovanje. Danes se oblikovalci, arhitekti in gradbeniki ne razlikujemo več po rabi orodij – vse delamo z računalniki. Vendar to skupno orodje ni povezalo naših področij, ampak jih je prej oddaljilo. Vse v naših poklicih je postalo izjemno specializirano, zato arhitekt težko postane oblikovalec ali gradbenik. Še znotraj posameznega poklica so prehodi zelo težavni. Grafični oblikovalec se ne more zlahka prekvalificirati v oblikovalca spletnih strani. Tipografijo jemljemo skoraj kot znanstveno disciplino, ki se ji ne morete posvečati samo v prostem času in računati, da se boste lahko potegovali za zahtevne grafične projekte. Postali smo tako močni specialisti v naših poddisciplinah, da nimamo več pregleda nad celotnim oblikovalskim procesom. Zato smo verjetno izgubili renesančne gradbeniške ambicije.

Kdaj bodo oblikovalci spet odkrili dleto, kamen in kladivo?

Ne morem govoriti za druge, ampak na Japonskem mi je postalo jasno, da si moram nujno umazati roke s temeljnimi oblikovalskimi orodji, če se hočem kdaj približati svojemu renesančnemu idealu. Zato sem začel sestavljati svoje pisave, ki so za vsakega pravega tipografa obupne, a sem se pri risanju črk ogromno naučil o urejevalnikih besedil, berljivosti na zaslonu ter razlikah med digitalnim in papirnim založništvom.

Vam je to znanje prineslo prve projekte v časopisni panogi?

Ne, mi je pa zelo pomagalo pri zasnovi prenove. Za moj prvi časopisni projekt je bila kriva prva različica zemljevida internetnih trendov iz leta 2005, kjer sem poskusil internet prikazati z mrežo tokijske podzemne železnice. To je bila prva takšna infografika, zato so bili plakati zelo priljubljeni v pisarnah programerjev in drugih spletnih navdušencev. Pri hišnem programerju ga je opazil tudi marketinški vodja večjega švicarskega založnika in pomislil: tale pa očitno razume internet in še Švicar je. Popoldne sva že govorila po telefonu.

Kaj so od vas pričakovali časopisni naročniki?

Oh, samo skromno obljubo, da lahko z uspešno oblikovno prenovo spletne in pozneje tablične izdaje čudežno rešijo vse težave, v katerih se je znašla njihova panoga (nasmešek).

Od tod vaša metafora, da ste morali s fasado reševati hišo?

Pri medijih je bilo takšno nerealno pričakovanje verjetno najbolj izrazito. Samo polepšajte to, kar delamo, in bralci se bodo vrnili, sem razbiral med vrsticami. Spravite naš papir na internet ali tablico in prepričajte uporabnike, da bodo zanj plačevali prav toliko ali več kot prej. Naš način dela in organiziranost sta seveda nedotakljiva. O podelitvi filmskih oskarjev je pisal naš kulturni novinar, zato mora biti novica objavljena pod zavihkom kultura. Seznam takšnih nesmiselnih zahtev in pričakovanj je neskončen. Časopisi so s preteklimi neučinkovitimi prenovami zapravili veliko denarja in danes nimajo več proračuna niti za tisto, kar bi lahko izboljšali.

Kaj pa bi lahko izboljšali?

Pri naših prenovah sta me vodila dva najpomembnejša cilja: narediti strani berljive in ugotoviti, kako naj se vsebine čim bolj smiselno povezujejo. Prvi cilj je bil razmeroma preprost: spremenili in povečali smo črke ter prilagodili razmike med vrsticami, učinke pa preverjali na interaktivnih prototipih z realnimi bralci. Tu smo bili tudi najbolj uspešni, saj se je branost po prenovi izjemno povečala. Z navigacijo po vsebini smo imeli več težav, saj so časopisni uredniki skoraj tako birokratski kot državni uradniki. Vse mora biti hierarhično in razdeljeno po redakcijah, da ne bo kake zamere. Vendar resnični svet ni organiziran hierarhično. Enaka vsebina se sme in celo mora pojaviti večkrat – v različnih oblikah in rubrikah. Predstavljajte si, da bi na stokilometrski avtocesti postavili samo en smerokaz in pričakovali, da si bodo vozniki pač zapomnili vse izvoze na pamet, če so sploh opazili tablo. Smerokazi voznika vodijo vso pot in podobno bi morale biti zasnovane medijske spletne strani, a niso. Drugačno informacijsko arhitekturo opažam šele v nekaterih aplikacijah za mobilne naprave.

Ali zahtevajo zasloni na dotik drugačno podajanje informacij?

Naročnikom smo nekajkrat pripravili interaktivni prototip, kakšne bi bile videti njihove želje na pametnem mobilniku ali tablici – z desetinami zavihkov in podkategorij. Po nekaj minutah drsanja jim je jasno, da na začetnem zaslonu nihče noče imeti petdesetih izbir in posebnih učinkov. Zato so prisiljeni razmišljati o čisto drugačnem strukturiranju in podajanju informacij. Ko jim uspe glavne kategorije spraviti na zaslon mobilnika, lahko takšno zgradbo uresničimo tudi na spletu. Vendar so za takšno razmišljanje precej bolj odprti trgovci in ponudniki spletnih storitev, zato skoraj ne sodelujemo več z medijskimi strankami. Nimajo denarja in nočejo sprememb.

Leta 2005 so vas na tedaj mladem družabnem omrežju Facebook skoraj najeli za prenovo strani. Ste jim še kdaj ponudili svoje storitve?

Ne, s Facebookom si nisva usojena (nasmešek).

Zakaj pred osmimi leti niso uporabili vaših osnutkov?

Bi verjeli, da zaradi denarja?

Ste bili zanje predragi?

Da! Njihov ustanovitelj Mark Zuckerberg je na spletu zasledil moj prototip uporabniškega vmesnika, za katerega sem uporabil kar slavni ameriški burger s sirom, ki je Markova najljubša hrana. No, produktnemu vodji je naročil, naj pokliče avtorja tega spletnega sirovega burgerja in ga vpraša, ali bi se lotil prenove njihovega družabnega omrežja. Slišala sva se najmanj dvajsetkrat, kovčke sem že pripravil za odhod, a so mi nato sporočili, da si me ne morejo privoščiti.

Koliko ste pa zahtevali?

Petnajst tisoč dolarjev za letalsko vozovnico, dva tedna bivanja v Kaliforniji in pripravo osnutka, a je bilo zanje preveč.

Niste bili v skušnjavi, da bi spustili ceno ali jim izdelali osnutke zastonj? Dobri poznavalci silicijeve doline so že tedaj napovedovali, da ima podjetje velik potencial.

Ne, to ni bil nikoli moj način, saj sem vedno verjel v vrednost svojega dela. Pa tudi ni se mi zdelo, da zamujam življenjsko priložnost. Takrat so bili vznemirljivi časi. Prebujali so se blogi, nastajali so spletni mediji, ustanovljena sta bila Youtube in Techcrunch. Današnji spletni velikani so bili še drzni začetniki, ki so počeli nore reči. Imel sem veliko srečo, da sem postal del tega dogajanja, saj je današnji internet drugačen – dolgočasen in predvidljiv, kar bom poskusil zajeti v peti izdaji zemljevida internetnih trendov.

Boste tudi tokrat uporabili tokijski metro?

Verjetno. Razmišljam, da bi Google pomaknil s postaje Šibuja na Šindžuku, kjer je znan mafijski predel. Še tako objektivna podatkovna vizualizacija vedno izraža tudi osebno mnenje avtorja (nasmešek).