Tiskane izdaje
Moški se ljubi z ženo najboljšega prijatelja, ko na dovozu zaslišita možev avto. Brž plane v omaro. Mož vstopi, gre k omari, da bi obesil suknjič, zagleda prijatelja, ki tam stoji nag, in reče: »Janez, kaj pa ti tukaj?« Janez plaho skomigne in reče: »Vsi moramo pač nekje biti.«
To je nekakšen »eksistencialistični« vic, ki ga pač lahko zlorabimo tudi za našega, slovenskega Janeza, ki se ga po novem ne bo dalo kam umestiti. Z umestitvijo Alenke Bratušek za premierko se je namreč v Sloveniji marsikaj premaknilo – ali pa tudi ne?! Nekoliko drzno bi bilo trditi, da smo z izvolitvijo Bratuškove preskočili valovno dolžino, da utegnemo preiti v nov diskurz, morebiti celo v novo ontologijo. Vsekakor pa se je nekaj zgodilo. O tem govorijo že televizijski posnetki JJ, ki gleda kot nagec iz omare. Dobro je, da je zmogel vsaj toliko samodiscipline in novi premierki stisnil roko (ne čestital!), kar je bil majhen prispevek k navidezni kultiviranosti slovenske politike.
Navidezni. Tu pravzaprav ne vemo, s kom in s čim imamo opraviti. Mika Špiljak, predsedujoči v predsedstvu SFRJ, se je nekega dne znašel na Surčinu, beograjskem letališču: »Dali mi negde putujemo ili dolazimo?« Bomo odpotovali ali prihajamo? Pravzaprav dobro vprašanje. V slovenski politiki nikoli ne vemo, ali smo arrival ali departure – kajti že dvajset in toliko let gledamo iste »ksihte«. Zavest in podzavest nacije sta že toliko impregnirani, da nimata več samoočiščevalnih potencialov. Ljudstvo je ob vso domišljijo in ustvarjalnost. Voli se samo še pozicionirano nomenklaturo, iste obraze, kot da so večni, političnih in intelektualnih izzivov ni več. Nacija je intelektualno mrtva.
No, nekoliko drzna trditev! Vendar: na Slovenskem valovijo nekakšne vstaje (ki dosegajo občudovanja vredno množičnost), a so pravzaprav nedefinirane; brez jasnega, izpiljenega namena. Nekje v ozadju, na psihiatrovem kavču, se da registrirati, da ima civilna družba vrh glave države in politike, ki se za državo skriva, vendar civilna družba, kot kaže, ni sposobna nekega novega preboja. To ji je čudežno uspelo konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, ko so se na sceni pojavili Peterle in Cerkev, trgovci z orožjem, tajkuni itd. Država je mladoletna izgubila nedolžnost.
Vse to se zdaj vrača in ponavlja, ko se nekega nagca preprosto ne da izvleči iz omare, in prav tako je vprašljivo, ali se sploh da vzpostaviti neko novo stanje duha. Ki ne bo zgolj eksistencializem. Celo Rimskokatoliška cerkev se je sposobna znebiti papeža, ko telesno in duhovno opeša; odenejo ga v nekakšno svetniško belino, sezujejo mu rdeče šolenčke (!) in ga prizemljijo v rjave, s helikopterjem ga odpeljejo v Castelgandolfo itd. Ne vem, zakaj je papežem toliko do rdečih čeveljčkov, vsekakor bi se Freud vsaj malce zamislil. Kdor se skriva nag v omari, in to v rdečih čeveljčkih, mora vsekakor biti zelo zanimiv tip.
Vlada Alenke Bratušek (če bo) utegne biti nekaj zelo zanimivega ali pa ponikniti v blato zgodovine. Kot že marsikatera doslej. Bistveno je dvoje: prvič po dveh desetletjih smo »odkrili«, da imamo tudi sposobne ženske, ne le tistih dolgočasnih in pogosto puhloglavih možakarjev. Zdi se, da se je tu zgodil nekakšen spin v pameti in politiki, ki ga bo treba še doreči in osmisliti. Prvič za krmilom države ženska! Bravo, ampak zgodilo se je približno tako: »muškarci« so se bili nesposobni karkoli dogovoriti in je morala vajeti prevzeti babnica – ki že po prvih ministrskih ponudbah nakazuje spretnost in daljnovidnost. To je vsekakor erupcija v slovenski politiki, primerljiva s tisto, ko se je v Beograd in pozneje na čelo slovenske vlade zavihtel Janez Drnovšek.
V šentflorjanski dolini je ženska pač manjvredno bitje, zato se kar pripravite, kdaj bodo nekaterim zavore popustile. Imamo imenitno priložnost, da se z »ženskim predsedovanjem« emancipiramo med politično najbolj kultivirane nacije, kolikor pa poznam ta parlament in njegove inteligenčne sposobnosti, bodo vse zamočili. Problem žensk je tudi, da se ne znajo ali nočejo medsebojno podpirati. Ko je Bratuškova v državnem zboru imenitno nastopala, je bila za njenim hrbtom neka ženska v zelenem kostimu, ki se je ves čas zagonetno nasmihala. Morda celo zaničljivo. Skratka, ni ga hujšega sovražnika od tistega, ki si s teboj deli – še spol.
Alenka Bratušek je morda svetla stran medalje, to bomo še videli. Vsekakor, zagotovo, pa je temna stran JJ, ki je znova sporočil, da nikoli ne bo odšel. Se nikoli poslovil. Na politično prizorišče je prišel kot (dupleški?) novinar, potem pa se je utelesil kot kak Stalin, kot za vselej nenadomestljiv. Zdi se mi, da ga je še posebej prizadelo, ker ga je porazila ženska. Kakšen odnos ima do žensk? Moj prijatelj, sovjetski diktator, generalisimus Josip Visarionovič, je menda zinil tudi tole: Pogovarjal se je z Leninovo vdovo in jo grajal zaradi napačnih nazorov. Poskušal jo je pridobiti za svojo stvar. Ko je uvidel, da se trudi zaman, je vzkliknil: »Pazite, tovarišica! Če boste še naprej trdovratni, bom prisiljen imenovati drugo žensko za Leninovo vdovo!«
Usoda človeštva je, da se tu in tam znajdemo v primežu posameznikov. Niti ne vemo, kako nas je to doletelo. V skladu z marksistično teorijo smo si vse razlagali s teorijo (lačnih, nezadovoljnih revolucionarnih) množic, vendar že sedanja Slovenija to grobo demantira. »Permanentna revolucija« se je zdaj surovo skrčila na nekaj posameznikov, ki so si prigrabili Zgodovino in sedanjost. In nikakor nočejo oditi. Ljudstvo pa kot da tega ne opazi. Politika je tu sprijena do najgloblje profanosti, ne razume več morale in etike in je dejansko v škodo ljudem. Naj se kdo izprsi in pove, kaj so politiki v zadnjih dveh desetletjih naredili dobrega! Če ne bi bilo neke vrste samoorganizacije nacije, njene trpežnosti in požrtvovalnosti, bi bil že zdavnaj klavrn konec.
Z JJ in Alenko Bratušek smo – morda ne zavedajoč se povsem razsežnosti dogodka – še enkrat podoživeli klavrno usodnost politike v slovenski naciji. Po navadi se pridušamo, da je naše »bistvo« kultura, v resnici pa nas opredeljuje politika; ta je tista, ki zna in zmore zniževati sredstva za kulturo. Za univerze. Ta, primitivna politika, je sposobna vzpostaviti in vzdrževati konflikt s civilno družbo, ki je na Slovenskem nekaj posebnega. Zamislite se.
Po neki čudni dialektiki izvolitev Alenke Bratušek ni le politični, temveč tudi civilnodružbeni fenomen. Ne bomo ponavljali, da gre za osebo ženskega spola, vsekakor pa gre za prelom. Saj vemo, da ji bodo metali polena pod kolena, tudi njeni navidezni prijatelji in sodelavci. Zdi se mi, da bo še naporno. V koaliciji, ki je prevzela vladanje, je kar nekaj previrantov, ki bodo že za jutrišnje kosilo pripravili kaj novega. Sicer pa je slovenska pamet v politiki nekaj podobnega, kot sta Terry Southern in Mason Hoffenberg objavila svojo prostaško verzijo o Candy, naivnem mladem dekletu, ki kljub temu da jo izkoristi vsak moški, ki ga sreča, ostaja nedolžna in optimistična. Leta 1964 so po njej posneli film z zvezdniško zasedbo, katere del je bil tudi filozof Ringo Starr.
Ringo je bil imeniten bobnar Beatlov.
