Osebna in evropska zgodba Simone Škrabec

Prste vmes je imela ljubezen, in tako si je v okolju, ki je bilo nekoč zanjo španska vas, ustvarila dom – dom na zahodnem delu stare celine v času, ko se je ta začela postavljati na novo.

S Simono Škrabec (1968), ki prevaja iz katalonščine v slovenščino in obratno pa še v španščino, sva se pogovarjali na prikupni kavarniški terasi knjigarne La Central v Barceloni. V prekrasnih koncih Mediterana je zanimivo razmišljala o Evropi, ki jo dobro pozna in zna zatorej vzpostaviti do nje pronicljivo distanco.

V Španijo vas je pred dobrima dvema desetletjema, tik preden je padel berlinski zid, iz Ribnice popeljala ljubezen. Drobci iz zasebnosti so na tem mestu pomembni, saj kažejo, kako je vaša osebna pot nekako sovpadala s preobrazbo Evrope, tudi družbe nasploh.

Premalo se zavedamo, kaj vse je dovoljeno danes, še pred leti in kaj šele desetletji pa si ni bilo mogoče tega predstavljati niti v sanjah. Dobro se spominjam, kako smo se nekoč tresli pred okenci obmejne kontrole, ker so obmejni organi izkoriščali pravico, da so v ljudeh zbujali strah. Skoraj težko je verjeti, da smo se vsega tega osvobodili, da smo toliko dosegli.

Včasih ljudje kar jemljejo stvari za samoumevne, pa niso. In kako drugače se danes tudi premikamo! Kaj vse so prinesli nizkocenovni letalski prevozniki! Na letala sedamo, kakor smo včasih na avtobus: ko sem bila stara 15 let, sem v eni uri prišla iz Ribnice v Ljubljano, zdaj pa sem v skoraj istem času iz Barcelone do Benetk.

V Sloveniji ste končali študij germanistike in primerjalne književnosti, zdaj domujete povsem drugje – v katalonščini in španščini. V katalonščini ste napisali magisterij in doktorat, ki sta predelana izšla še v knjigah Po sledeh izkopanin [L'atzar de la lluita] in Potomci samote [L'estirp de la solitud]. V obeh razmišljate o Srednji Evropi. Kako?

Danes govoriti o Srednji Evropi je zelo banalno, vsakomur je jasno, kaj pomeni. Ko pa sem se s Srednjo Evropo ukvarjala na začetku 90. let, je bila precej neuporaben pojem. Poznali smo Vzhod in Zahod, nihče ni razmišljal o tem, kaj je vmes. Vmes je bila zavesa.

Izraz Mitteleuropa je sicer star in od prej.

Seveda je od prej, toda njegov pomen je bil drugačen. Mitteleuropa se je kot ideja geopolitično prebudila v 19. stoletju, z njo so se Nemci hoteli uveljaviti v Podonavju. Ni pomenila istega kot pozneje nacizem, čeprav je bilo zaznati težnje po hegemoniji; da bi nemščina postala vezivo Srednje Evrope. V številnih deželicah, ki so se začele prav v tistem času nacionalno prebujati, so bili seveda zelo proti temu, da bi nemščina kulturno povezala srednjeevropski prostor. Ker pa se je pozneje z nacizmom vse, kar je bilo nemškega oziroma je bilo povezano z nemško idejo, sprevrglo v izjemno sovražnost, se po drugi svetovni vojni, ko so svet ideološko razdelili na Vzhod in Zahod, nihče več ni hotel spomniti pojma Mitteleuropa. Zdaj, dve generaciji zatem, ga spet uporabljamo.

Ker smo že marsikaj pozabili.

Da se je pojem vrnil v rabo, je med teoretiki najbolj zaslužen Claudio Magris iz Trsta. Leta 1963 je v italijanščini objavil Habsburški mit v moderni avstrijski književnosti. S knjigo, ki so jo nekaj let pozneje [1966] prevedli v nemščino, je natančno zadel trenutek, ko se je spet lahko začelo govoriti o izgubi Nemčije oziroma Avstrije. Ni se govorilo več samo o nacizmu, ampak tudi vsem, kar je bilo prej. Magrisov pregled se končna okrog leta 1918, manjka torej ključnih trideset let. Zato pa je knjiga tudi doživela toliko uspeha med Nemci ali Avstrijci, kajti naenkrat jim je bilo spet dovoljeno, da so se lahko spominjali nečesa, kar je bilo lepo, prijazno, dobro in zanimivo. Drugo močno potezo je Magris potegnil sredi 80. let s potopisom Donava [1986]. Bil je eden prvih v Evropi, ki si je upal po reki do konca, vse do Črnega morja. V času, ko nas je še ločevala železna zavesa, je rekel: »To je povezano.« Postavil je nov pogled na srednjeevropski prostor. S knjigama je poskušal odstraniti neke namišljene sheme, čeprav ne povsem do konca. Problematično se mi zdi, da nikoli ne pove, koliko slabega je povzročil italijanski fašizem. Temu se vedno izogne.

Kar pa ni mogoče.

Kdor se resno ukvarja z 20. stoletjem, ne more prezreti najprej italijanskega fašizma in pozneje nacizma kot temeljnih vprašanj v Srednji Evropi. In zatem še komunizma. Bistven za Srednjo Evropo je, seveda, tudi Kundera in vsa gibanja, ki so se od sredine 80. let širila proti železni zavesi oziroma komunizmu. Danes se mnogim zdi, da se je Evropa naredila sama od sebe, kdor pa je razvoj spremljal natančno in od blizu, ve, da ni bilo tako. Kakšna utopija je bilo sredi 80. let govoriti, da nekoč ne bo več meje z Avstrijo ali Italijo! Zid je bil razločen. A očitno dovolj načet, da so si dogodki sledili zelo hitro.

O srednjeevropskem prostoru pišete v katalonščini in jo tako prenašate v drug konec Evrope.

Da, po Sledeh izkopanin sem prevedla še v slovenščino, brati jo je mogoče tudi v estonščini in prav zdaj jo prevajajo v poljščino. Čeprav je izšla že leta 2005, ni mrtva. Morda se nekatera vprašanja, ki jih postavljam v njej, zdijo nekoliko zunaj časa, po drugi strani pa je mnogo tistega, kar je bilo leta 2005 skoraj na robu zanimanja, v krizi spet postalo aktualno.

Kajti v knjigi ni temeljno vprašanje, kaj je Srednja Evropa, ampak kaj je Evropa. Z dobro definicijo Srednje Evrope je mogoče tudi razumeti, kaj je tisto, kar škriplje v Evropi.

In kaj je tisto, zaradi česar mislimo, da je Evropa padla s tečajev?

V Evropi je po eni strani čutiti močno tradicijo velikih držav, ki hočejo biti vezni člen, neke vrste skupni imenovalec. Seveda je velikih kultur preveč, da bi bilo kaj takega mogoče. Po drugi strani zna Evropa živeti razdrobljeno, nestrukturirano in neimperialistično. Bili so časi imperijev, rimskega, nemškega ipd., a je tudi takrat preživelo še ničkoliko kultur, jezikov in tradicij. Različne kulture sobivajo ena zraven druge, včasih se resda kaj izniči, in vendar soobstajajo. Od nekdaj – sploh v 19. in tudi večino 20. stoletja – je zaznavati potrebo, da bi odkrili skupno zgodbo, takšno, ki bi jo delili vsi. Morda smo prav med iskanjem enotne Evrope spregledali, da je njena moč v razdrobljenosti, da so različnosti pogoj za preživetje. Seveda se postavlja vprašanje, ali je ta nedefiniranost dovolj močna, da ne bomo podlegli želji po eni sami rdeči niti. Ni sicer enostavno označevati tujih kultur, narodov in jezikov za enakovredne sogovornike, kajti v resnici niso enakovredni: ne po številu prebivalcev, ne po kupni moči, niti po produkciji ali problematikah. Za kaj takega je potrebna močna želja po sobivanju znotraj istega okvira in po spoštovanju drug drugega. Zelo me skrbi diskurz, ki se v zadnjem času pojavlja v nemških medijih – o jugu, ki da jim pije kri. Evropa je v zadnjih dvajsetih letih pokazala, da je napredovala samo zato, ker smo se povezali v različnostih. Slovenija je danes res v krizi, Španija tudi in Grčija verjetno še v večji, ampak dobro se spominjam, kako je bilo, ko smo stali v vrstah za banane, ali ko so nam vsak četrtek ugasnili luči, ali ko smo se vozili ob parnih oziroma neparnih dnevih.

Kaj nismo precej hitro pozabili?

Danes se nam zdi kaj takega nepojmljivo. Nekoliko previdnejši bi morali biti pri vrednotenju krize in si priznati, do kam sega. Zagotovo so bile politike, ki so jih vodili že pred krizo, napačne. Katalonci pravijo, da smo preveč stegnili roko, rokav pa je prekratek. Živeli smo nad svojimi zmožnostmi, iz česar se moramo kaj naučiti. Verjetno bomo morali tukaj na Mediteranu res gospodariti nekoliko bolj smotrno – v Nemčiji znajo gotovo bolje –, ampak sklepati iz sedanjih razmer, kako nima jug Evrope več nikakršnih možnosti za razvoj, je nevarno. Polarizacije so nevarne.

Diskurz o bogatem severu in revnem jugu je v medijih pogost. Hkrati pa vemo, da je mediteranski prostor prava zakladnica.

Zgodba o severu in jugu je prastara, vleče se stoletja. Že Goethe je sanjal o tem, da bo našel deželo, v kateri zorijo limone. Treba se je vprašati, v kakšnem smislu so ljudje revni na jugu. Španija je dober primer. Tukaj je v resnici veliko ljudi, ki so na robu preživetja, ker so v preteklih letih sprejeli vrsto napačnih odločitev: hipotekarni krediti, ki jih zdaj ne morejo odplačevati, so ena takih. Ampak kaj pa vsi drugi Španci? In da ne govorim o tem, kako si je v Španiji mogoče organizirati življenje. In koliko zaupanja je med ljudmi! Tudi profesionalni odnosi so velikokrat zelo topli in prijateljski, česar na severu verjetno ni pričakovati. In kako znajo improvizirati! Če je na letališču v Barceloni gosta megla, boste vzleteli, če je v Zürichu, bo kolaps lahko trajal dva dni ... Hkrati je treba imeti pred očmi, da ni to, kar se zdaj dogaja v Evropi, nič takega, kar se ne bi že prej. Danes je le svet tako tesno povezan, da se ni mogoče izolirati. Mi morda še ne, naši otroci pa brez dvoma dojemajo odprtost kot nekaj popolnoma naravnega. Nevarno je, da bi v tem optimizmu pozabili, kaj vse je Evropa doživela v 20. stoletju. Predvsem na institucionalnih ravneh ne bi smeli pozabiti. Nujno je razumeti, kaj se je dogajalo, zakaj je prihajalo do konfliktov. Teh poglavij ni mogoče zapreti z optimizmom in pozabo.

Španski prostor je poln duhov iz preteklosti, kajne?

Vsa Evropa mora razumeti, da svetovni vojni nista bili ločeni, ampak je evropska državljanska vojna potekala od leta 1914 do leta 1945. V tem kontekstu je treba razmišljati tako o španski državljanski vojni kakor tudi o slovenskih partizanih in domobrancih in vsem, kar se je zgodilo na Poljskem ali v Romuniji, od preganjanja Judov in tako naprej. Slovencem je morda težko razumeti poboj evropskih Judov, saj ga pri nas praktično ni bilo, a vsekakor prav tako v Sloveniji ni mogoče odmisliti, da je bil skrajna posledica politik, ki so obstajale povsod: politike čiščenja.

Vemo, kako so se Nemci spopadli s svojo preteklostjo, Španci pa se nekako še zmeraj niso.

Nemčija se nam na prvi pogled res zdi država, ki je uradno zelo racionalno in dobro premislila svojo novejšo zgodovino; obstaja veliko knjig, dokumentov, filmov. Za Španijo pa vemo, da je uradno komajda kaj storila. Po drugi strani se da v Nemčiji zlahka srečati ljudi, ki še vedno brez zadržkov zakričijo: Heil Hitler!, kakor tudi ogromno ljudi v Španiji trmasto nasprotuje uradni pozabi preteklosti. Obstaja veliko raziskav, ogromno je vedenja o tem, kakšna je bila frankistična represija. Na uradni ravni je v Nemčiji resda prevladal racionalen pristop, a z njim še zdaleč niso ozavestili vseh ljudi. Tega ni mogoče nikoli doseči. Sploh pa so neredki Nemci verjetno siti, da jih ves čas označujejo za biriče. Morda ni malo mladih ali mlajših ljudi, ki bi se spet radi počutili junake. Ozaveščanje je proces, ki ni nikoli dokončan.

Množičnih grobišč je v Španiji še vedno ogromno.

Morda je potlačen spomin celo močnejši od uradnega. Današnja španska oligarhija, ki ima tako politično kakor ekonomsko moč, je v veliki meri dedič frankistične ideologije. A to ne pomeni, da je to edina tradicija, ki se prenaša. V Špancih je zelo močna vera v večjo pravičnost, tudi republikanski duh je živ. Na vsaki demonstraciji nekdo izobesi vijoličasto republikansko zastavo. Zmeraj več jih je.

Obstajajo vzporedni svetovi.

Nevtralne zgodovine ni mogoče nikoli napisati, lepo bi le bilo, če bi se zmogli srečati vsaj kje na pol poti; da bi se poskušali razumeti. Pri tem je pomembno, da imamo pred očmi celo Evropo. Kadar nacionalno zapiramo konflikte, na španskega, katalonskega, francoskega, slovenskega ..., pozabljamo, kako močno so v resnici povezani. Francove čete so leta 1939 vkorakale v Barcelono in pregnale katalonske republikance. Cele družine so peš čez Pireneje zbežale v Francijo, kjer so zanje postavili zasilna taborišča na obali; tam, kjer so danes mondeni turistični kraji. Na peščenih plažah so v zelo nehumanih razmerah ostali dve ali tri leta, potem pa je v drugi svetovni vojni Francija mnoge med njimi izročila Nemcem. Ni malo katalonskih republikancev, ki so se po eksilu na francoskem jugu znašli v Mauthausnu, po koncu vojne pa niso imeli kam. Mnogi so tudi dvajset let življenja preživeli po taboriščih, zadoščenja za trpljenje niso dobili nikoli, še danes ne. Evropska zgodovina je čisto premalo razumljena tudi zato, ker o njej vedno presojamo z aktualnega zornega kota; kar v določenem trenutku ustreza, da vemo. In konflikte zapiramo nacionalno, ker jih je mogoče ideološko nadzorovati in polarizirati samo znotraj določene identitete. Šele ob širšem pogledu na judovsko vprašanje v Evropi 20. stoletja, na primer, človeka obide kurja polt. Grozljivo je spoznanje, da je prva vseevropska politika prav politika iztrebljanja Judov. Tako kakor so jih lovili po Ukrajini, so jih tudi po Franciji. Skupni evropski spomin temelji na krutosti. Treba se je zavedati, da se evropsko povezovanje ne konča nujno kot nekaj pozitivnega, ampak je lahko tudi zelo negativno.

Od tod tudi toliko primerjav s 30. leti preteklega stoletja?

Razlika med danes in takrat je v tem, da je zdaj v Evropi veliko ljudi, ki znajo misliti zgodovinsko in kritično. Tega v 30. letih ni bilo. Mediji imajo resda izjemno moč in lahko »prodajo« kar koli, hkrati pa je ogromno ljudi, ki vedo, da propaganda ni nujno resnična. Lahko se uprejo in se kar tako ne udeležujejo mitingov ... Dober primer imamo v Španiji, ko je 11. marca 2004 prišlo do terorističnega napada na železniški postaji Atocha v Madridu. Vlada z Joséjem Mario Aznarjem na čelu je poskušala odgovornost takoj in brez vnaprejšnje raziskave obesiti baskovski teroristični organizaciji Eta. A se uradna različica ni prijela. Zaradi tesne povezanosti s svetom so bila v državi takoj znana tudi mnenja mednarodnih strokovnjakov in resnice ni bilo mogoče dolgo tajiti. Internet je tu odigral glavno vlogo. Danes je preprosto nemogoče nadzorovati tok informacij in ga usmerjati. Strategija prikrivanja je gotovo eden glavnih razlogov, da je tri dni kasneje, 14. marca, Aznar pogorel na voliščih: ni imel več zaupanja ljudi. Na teh volitvah se je španska družba močno polarizirala med desno in levo opcijo. Po osmih letih socialistične vlade z Zapaterom je danes spet na oblasti – z absolutno večino – Ljudska stranka, sicer res z drugim voditeljem. A žal gre še vedno za pozicije »oni proti nam«, kar nikakor ni dobro. Ampak vseeno, danes je kritične presoje več, kot je je bilo kdaj prej. Seveda so strahovi navzoči, povsod so, čeprav ne v enaki meri, odvisno je od tega, koliko so v posameznih družbah odvadili ljudi, da še znajo misliti skozi zgodovino. Verjetno pa ni naroda, ki bi bil imun na željo, da postane junak.

Katalonija želi imeti tudi svojo lastno zgodbo o uspehu.

Mislim ali vsaj upam, da je v Kataloniji dovolj močno zavedanje, da tudi, če bodo šli svojo pot, ne smejo izgubiti povezav z zaledjem, s Španijo, in prav tako ne z ljudmi, ki živijo tukaj, a so prišli iz drugih španskih koncev. Po državljanski vojni je bil pravi eksodus v razvito in politično svobodnejšo Katalonijo, ki je bila še na začetku 20. stoletja nacionalno zelo homogena. Republikanska dediščina je tukaj preživela, čeprav je bilo prav tako veliko frankizma. Razloga za emigracijo sta bila dva, eden je bil ekonomski in drugi ideološki. Katalonija je imela industrijo, torej delo, mogoče je bilo preživeti. Na podeželju se ni dalo, tudi zato ne, ker je bila politična represija v majhnih krajih po Andaluziji ali Estremaduri, na primer, grozljiva. Republikansko gibanje je bilo namreč močno predvsem v koncih, kjer so bili na eni strani veleposestniki in na drugi popolnoma brezpravni kmetje. Ljudje, ki so se med vojno postavili na rdečo stran, se po njej niso imeli kam vrniti. Ponovno so se vzpostavila predvojna razmerja, v katerih je imel nekdo vse in mnogi ničesar, morda celo v hujši obliki. Pred politično represijo so v mesta bežali tudi zato, ker so jim zagotavljala anonimnost. V mestu niso bili vidni, novi sosedje niso vedeli, na kateri strani so bili. Barcelona je bila v 50. ali 60. letih precej podobna kakšnemu današnjemu brazilskemu mestu, Riu, na primer – po revnih favelah, mislim. Plaže so bile polne barak ... Težko si je predstavljati, koliko bede je bilo in brezpravja. Razmer, v katerih so pred pol stoletja živeli priseljenci v Barceloni, nikakor ni mogoče primerjati s slovenskimi zgodbami o priseljencih z juga. Tukaj so cele družine živele v kartonastih škatlah in resnično brez vsega. Začeli so znova iz nič, zagrabili so priložnost, da so si postavili kolikor toliko dostojno življenje. Zato pa danes tudi veliko ljudi, ki živijo v Kataloniji, a so španskega izvora, verjame v katalonsko neodvisnost.

So tudi v Kataloniji »kradli otroke«? Zgodbe o ukradenih španskih otrocih, v katero je bila vpletena tudi cerkev, so pretresljive. Dogajalo se je tudi po koncu režima.

Zgodba o ukradenih otrocih je pretresljiva, a marginalna. Brez dvoma pa je dokaz več, kako strašen je bil Francov režim, koliko podtalne krutosti je premogel. Čeprav se je morda marsikomu zdelo, da ni obstajala, ker ni bila vidna. Podobno kakor smo mi v Titovi Jugoslaviji velikokrat mislili, da je samo to, kar pač vidimo. Zakaj je prihajalo do kraj otrok? Ker je bil splav prepovedan, je bilo neporočeno dekle, potem ko je zanosilo, izobčeno iz družbe. Verjeli so, da ji smejo kar vzeti dojenčka in ga dati krušnim staršem, ker da mu bo pri njih bolje. In če danes na državni ravni spet govorijo, da bodo prepovedali splav, je jasno, da se porajajo nekateri strahovi. Se res želimo vrniti tja, kjer smo že bili?

Kako se upirajo državljani?

Španska država je na uradni, birokratski ravni organizirana izjemno dobro. Tudi v pozitivnem smislu, mislim. V Španiji je nasploh zanimivo razmišljati o socialnih strukturah. Obstaja kasta, ki ima že desetletja ali stoletja v rokah izjemno veliko moči. Ljudje in družine se morda menjavajo in spreminjajo, a mreža je močna in pomembna. Po drugi strani pa obstajajo ljudje, ki so skorajda brezpravni, brez vsakršne moči. Mednje sodijo zdaj tudi žrtve hipotekarnih kreditov, ki nimajo nobenega vpliva, pa čeprav so organizirane v posebno platformo. Ni mostu, ki bi vodil od človeka, ki ima hipotekarno posojilo in ga ne zmore odplačevati, do banke. Ta most obstaja v Ameriki, v Španiji ga ni. Ker ni nobene komunikacije z vladajočimi strukturami, je toliko več solidarnosti med sorodniki. Posledično je prava grozljivka siva ekonomija. Vsakemu človeku je jasno, da je je veliko, ko pa pri več kot 25-odstotni brezposelnosti v mestih skorajda ni nikogar, ki bi kar ležal na cesti. V krizi morda niti ne gre toliko za vprašanje eksistenčnega minimuma, ampak za to, da so na eni strani ljudje, ki imajo službo z vsemi pravicami, in so na drugi strani ljudje, ki delajo na črno in dobijo, kolikor pač dobijo. Morda res preživijo, ničesar pa ne prispevajo v skupno blagajno. In to je problem. V resnici goljufamo sami sebe.

Je komunikacije vedno manj?

Španci ne verjamejo, da jih kralj ali celo vlada v resnici predstavlja. Kakšnemu brezposelnemu Francozu ali Nemcu je popolnoma jasno, da ima pravico zahtevati delo od predsednika države. Ta mora poskrbeti, da imajo ljudje službe. Tukaj pa se bojim, da si česa podobnega ljudje ne upajo niti pričakovati. Komunikacije je zmeraj manj. Zato pa je toliko množičnih gibanj in med njimi tudi gibanje za neodvisnost Katalonije. Obstaja želja, da bi bila demokracija bolj neposredna in bi lahko ljudje bolj vplivali na politične odločitve. Španija je imela nekaj desetletij priložnost, da utemelji sobivanje med Španci in Katalonci tako, da priznava različnosti in jih poskuša razumeti. Zdaj je konec. Mnogi v Kataloniji ne verjamejo več, da je kaj takega še mogoče. Ker so bili tolikokrat izdani in razočarani.

Imate tri otroke, ki bodo letos stari 21, 18 in 15 let. Vas je kaj strah zanje in njihovo prihodnost?

Če bo ostalo tako, kakor je sedaj, me ni. Kriza je bila skoraj nujna. Morda bi me bilo bolj strah, če ne bi nastopila. Kajti balon se je zelo napihnil ... A če se bodo stvari še dodatno zaostrile, potem se ne bom bala samo za svoje otroke, ampak za ves svet.

O Grčiji se piše s precej katastrofičnim besednjakom. Mediji delamo s tem Grkom v resnici tudi škodo, saj odganjamo turiste.

Morda pa bi se morala Grčija spet navaditi na življenje brez turistov, mogoče bi morali Grki znova odkriti, kako se da živeti brez te odvisnosti. Zdi se mi, da Grčija v resnici nikoli ni bila bistveno drugačna, kakor je zdaj. Nanjo smo le gledali kot na del Zahodne Evrope, ker pač ni bila komunistična. A ni bila nikoli Zahod, ampak balkanska država, kakršna je še danes. Nekoga, ki jo pozna nekoliko bolj od blizu, situacija niti ne preseneča. Kar pomeni, da znajo Grki živeti tudi v krizi. Verjetno se znajdejo bolje kot marsikje drugje.

Tudi Barcelona je zelo turistično mesto. Kakor v Kataloniji nasploh pa kriza za zdaj ni načela tukajšnjega turizma.

Da, turistov je res veliko, še preveč. Barcelona se bo sesedla pod njihovo težo. Ko sem prišla sem tik pred olimpijskimi igrami leta 1992, je ni nihče poznal. Na zemljevid so jo postavili komaj z olimpijskimi igrami, šele takrat so začeli turisti počasi odkrivati, kako fino se imajo tukaj. Pozneje so s poceni letalskimi prevozi postala prva destinacija turistov velika evropska mesta – Barcelona je med njimi –, in ne več toliko obmorski kraji. Medtem ko so pred dvajsetimi leti množično vozili turistični avtobusi iz Ljubljane v Lloret de Mar, zdaj množični turizem temelji na Ryanairu, ki leti v Barcelono in Palmo de Mallorco. Zato pa je v Pirenejih ali celo ponekod na obali turizma bistveno manj.

Kaj vam gre najbolj na živce v Bar­celoni?

Oh, veliko stvari. Preveč je ljudi, miru ni nikoli. Živeti v Barceloni je tako, kakor bi imel kamenček v čevlju. Nenehno te nekaj moti ali koga motiš, kar je seveda tudi dobra vaja v strpnosti in odprtosti.