Ottavio Missoni: Barve so sestavni del moje DNK

Ottavio Missoni ni le oblikovalec barvitih pletenih oblek, je tudi filozof barv, atlet, inovator... Človek z izjemno zgodbo.

ned, 29.04.2012, 12:00
Ottavio Missoni je hedonist. Hrana, kozarec vina, delo na zemlji, delo s tkaninami, oblikovanje porcelana ... vse je užitek, umetnost uživanja v lepem. Bog se odkriva v malih stvareh, v detajlih.

Ko rečeš missoni, pomisliš na pletene barvite obleke iz sedemdesetih, na pletene kopalke, na geometrijske ali cikcak vzorce, na puloverje s črtami. A missoni že dolgo ni samo moda – missoni je filozofija, veriga podpisanih hotelov, stvari za dom, missoni je življenjski stil.

V okviru Evropske prestolnice kulture je mesec italijanske kulture 4. aprila v Vetrinjskem dvoru odprla razstava z naslovom Ottavio Missoni – mojster barv, ki v treh delih poskuša orisati zgodbo moža, atleta, filozofa, umetnika barv in inovatorja, ki je z idejami in talentom ime svoje družine ponesel v svet mode in umetnosti.

Njihova tovarna in dom že več kot petdeset let stojita v Lombardiji, v malem kraju Sumirago pri Vareseju, dobrih štirideset minut severno od Milana.

Iz okusne sprejemnice velikega škatlastega poslopja, začrtanega konec šestdesetih in obkroženega z okrasnim grmičevjem, naju s fotografom predstavnica za stike z javnostjo Maddalena Aspes odpelje navzdol po poti, pred odprta velika črna železna vrata. Gospod Ottavio Missoni prihaja proti nam po kamniti poti sredi cvetočega vrta, visok, vitalen, z nasmehom na obrazu, in razširi roke. »Dobrodošli! Kdo vam je rekel, da govorim hrvaško, veste, koliko časa nisem govoril?« pravi z dalmatinskim naglasom. »Nikoli se zares nisem učil hrvaščine ... Kar za mano.«
Z eno roko me prime za roko, drugo prijateljsko položi fotografu na hrbet in naju z mladostnim korakom popelje skozi njegov vrt. Razkaže sadna drevesa, magnolije, okrasno grmičevje, rože. »S tem se zdaj ukvarjam. Rože me razumejo in jaz njih,« pomežikne in mi v roke potisne darilno vrečko missoni, v kateri je njegova še sveža (avto)biografija. Una vita sul filo di lana, Življenje med volneno nitjo, ki jo je napisal skupaj s Paolom Scandalettijem.

»Ah, Scandaletti je pred tem pisal biografijo Galileja in potem ugotovil, da je moje življenje precej bolj zapleteno,« se šali. »Najprej sem sam zapisal zgodbe, potem jih je Scandaletti malo uredil.«

Dom Missonijevih je videti, kot bi človek vstopil v čudežno deželo. Dnevna soba s kredenco se s stekleno steno odpira na vrt, poln zelenja in rož. Kalejdoskop barv, odtenkov, potiskov na blazinah, potiskov na prevlekah. Barve, vzorci, blazine, stenske tapiserije, umetniške skulpture, kipi, poslikan porcelan, okrasne vaze – vse nosi podpis Missoni, vse so ustvarile ali njegove roke ali roke njegove žene Rosite ali njegovih sinov in hčerke, ki so prevzeli hišo. Prva beseda, ki ti pride na misel, je – domišljija. In takoj za njo harmonija, toplina. Morda atmosfero doma Missonijevih res najbolj ujameš z besedami njegove vnukinje, obraza blagovne znamke Missoni, Margherite, ki je za Vogue izjavila, da je bil njihov dom od nekdaj eksplozija barv, prepoln slik in umetnosti.

Barve so kot glasba

Vodi naju skozi hodnik, na stenah visijo številne umetnine, kolaži in tapiserije. Stenske preproge, ki jih je naredil iz koščkov, ki so ostali pri njegovem delu. Vsak košček, ki je tukaj, je že nekje bil v drugi obliki, kot šal, obleka, je že imel svoje življenje, pravi, ko se ustavimo pred stensko tapiserijo patchwork.

Pokaže nam risbo Matissa, sliko kontroverznega Balthusa, slikarja poljsko-francoskega rodu ... Vse to so njegovi prijatelji, pravi. »Jaz jim dam suknjič, oni meni podarijo sliko.«

»Sedite tukaj poleg mene,« pravi, ko se usede na zofo, v predprostoru, ki se odpira v svetlo jedilnico. »In vi,« pomigne fotografu, »vi se usedite nasproti mene. Bo tako prav? Kosilo bo kmalu pripravljeno.«

Un caffè per me, reče pomočniku, strežaju, ki nam je neslišno prinesel prigrizek in kozarec sicilijanskega belega vina. Težko je z mojstrom barv, kot ga je označil Balthus, v prostoru, tako polnem vsega, začeti pogovor o čem drugem kot o barvah.

»Pri barvah gre za to, kako jih postaviš drugo ob drugo, in šele potem govorijo zgodbe. Šele ko jih postaviš skupaj, nekaj pomenijo. Osnovne so tri barve, samo poglejte, kaj vse lahko ustvariš z osnovnimi barvami, koliko odtenkov, senc, kaj vse se ustvari z njimi. Z barvami je tako kot z glasbo. Imamo sedem not in poglejte, kaj vse je človeštvo ustvarilo v zgodovini glasbe samo s sedmimi notami!«

»Barve so sestavni del moje DNK,« piše Ottavio v biografiji. »Iz Dalmacije in moje Raguse sem s sabo prinesel modro, ki nosi aromo morja, in rdeče oranžne sončne zahode nad Jadranom, žareče rumeno, ki se meša z oker in kostanjevo rjavo, ki govorijo o skalah, pesku, ki ga oblivajo in mešajo valovi. Ne smeta manjkati niti črna in vijolična, moja najljubša barva, v vseh njenih odtenkih. Če dobro pogledaš, jo najdeš povsod, čeprav se ne vidi na prvi pogled.«

V Dubrovniku, kjer se je rodil leta 1921, je živel do šestega leta, nato so se preselili v Zadar. Ves čas je s sabo nosil Mediteran, morje, vonj morja in seveda barve morja, veliko zelenja, barve peska.
»Bila je velika vila Missoni, ne vem, kaj je zdaj tam. Spomnim se dveh cipres, občutka svobode. Moja Ragusa ...« Še vedno uporablja ime Ragusa, pripomnim. No, osemsto let se je Dubrovnik imenoval Ragusa, pravi.  »Tu te postavijo in tam živiš.«

Mama, hrvaška plemkinja, grofica Tereza Da Vidovich, njena družina je v seicentu, v 17. stoletju, pred Turki prebežala iz notranjosti na obalo, kjer so kupili posestvo Rogoznice, oče je bil kapitan ladje Vittorio Missoni, ki je prepotoval svet.

»Dalmacija zame ni južni Balkan niti ne južna Hrvaška, Dalmacija je Dalmacija. A pazite, nikoli nisem rekel, da je bila Dalmacija Italija, nikoli,« poudari. »Pustimo zdaj moje mesto Zadar, ki je bilo zelo italijansko, ne nazadnje je bil po prvi svetovni vojni pod Italijo; a vsa Dalmacija je bila šeststo let predvsem Venezia, Benetke. Zato vedno pravim: Jaz sem Dalmatinec z italijanskim potnim listom.«

Dolgo časa je bil župan mesta Zadar v eksilu; v tistem času je javno postavil vprašanje, zakaj so odstranili kip pesnika Niccolòja Tomassea. »Zakaj? Je bil morda fašist? Ni bil. Tomasseo je vendar poet mednarodnega slovesa in med drugim je pisal tudi v hrvaščini. V čem je problem? A ne bom o tem.«
Dajte, popijte kozarček. Vzemite košček, prigovarja fotografu kot pravi Dalmatinec.
Ne, on še ne bo vina, pravi, ima svoj espresso. »Moram se zbuditi.«

Ponoči ni dobro spal, pove. »Ves čas pomalem spim,« se šali. »Saj vidite, da tudi zdaj malo dremam,« se smeje in z dlanjo potreplja mojo roko. Med pogovorom ves čas govori tudi z rokami, z dotikom, kadar hoče kaj bolj poudariti, še bolj stisne mojo roko.

Zakaj šport, od kod šport? Vprašanje, kako in kdaj je začel trenirati, se mu zdi zabavno. »Ah,« zamahne z roko. »Zadar je bil za otroka čudovito mesto. Morje, vodni športi, plavanje, veslanje ... Ko nismo bili v vodi, smo tekli. Tekli smo in v tem uživali. Tek je bila igra. Ne to trpinčenje, kot počnejo vrhunski športniki danes.«
Že leta 1935 je vstopil v italijansko atletsko selekcijo in štiri leta zatem na Dunaju postal študentski svetovni prvak, specializiral se je za tek na štiristo metrov in za tek na isto razdaljo z ovirami. Čas 48,8 sekunde, ki ga je v Milanu dosegel leta 1937, pri šestnajstih, med Italijani še danes velja za rekordnega za to starost. Atletsko kariero je prekinila vojna. Vpoklicali so ga v italijansko vojsko.

Kakšna figura je bil za vas takrat Benito Mussolini, vprašam.

»Težko bi vam to povedal. Sprva je kazalo, da bo nekaj naredil, do začetka tridesetih let je naredil odlično administracijo, uredil državo, nacionaliziral je vse, na neki način je bil poskus prvega socializma, v času svetovne recesije se je Italija rešila. A potem se je vse zrušilo, potem je izgubil glavo.«
Konec oktobra 1942 se je enaindvajsetletni Ottavio Missoni znašel sredi prelomne bitke za El Alamein v Egiptu, ki je z zmago zaveznikov preprečila silam osi osvojitev Egipta in Sueškega prekopa. »Ah, to ...« pravi. »A bova šla tudi tja?« ves čas mu na obrazu igra hudomušen nasmešek. »Ne vem, ali bi govoril o tem. Prav, na kratko. Sem proti vojni, če bi bilo po moje, se vojne ne bi nikoli vojevale, a če jo že začneš, potem se potrudi, da si zmagovalec. Mi smo vedeli, da bo Italija izgubila.«

»Italijani smo bili dvakrat riti,« pravi z nasmeškom. »Najprej, ker smo vojno začeli, drugič, ker smo jo izgubili.« Počaka, med prsti zavrti cigareto. »Ni bilo lahko, predstavljajte si, 350 tisoč ljudi v Dalmaciji, vsi morajo zapustiti vse in oditi. A takšna je vojna. Nisem je jaz začel, a posledice vojne doživijo vedno tisti, ki je niso začeli. Vsi bi ostali, če ne bi bilo vojne.«

Ste ubijali? »Nisem,« reče mirno. »Imel sem srečo, da se mi je že na začetku uspelo priključiti telefonistom. Tako da nisem naredil prehude škode tisto leto,« reče v napol ironičnem slogu. »Potem so nas tako ali tako hitro ujeli.«

Bil je sam v puščavi, skrit v rovu, na drugi strani armada Bernarda Montgomeryja. »Na eni strani britanski imperij, na drugi strani jaz sam,« ponovi. Angleži so bili korektni. »Dobro, bili smo lačni, ampak imeli smo življenje. Nič se ni vedelo v tistem času. Kdo so naši? Kdo je sovražnik? Naši sovražniki pravijo, da smo mi sovražniki,« se smeje. Kdo je torej sovražnik? Delal je kot bolničar pri Rdečem križu, »sicer pa smo igrali karte, se igrali teater, brali, če smo kaj dobili ... Moja najljubša zabava sta še zdaj predvsem dve stvari,« reče hudomušno. »Spati in brati. Vse smo brali. Od Hemingwaya do ruskih avtorjev, Dostojevski, Čehov, tudi Francoze, sploh Stendhala ...«
Kateri je najljubši, vprašam. »Mislite od vseh?« Pomisli. »Cervantes, njegov Don Kihot.«

Zakaj? »Preberite ga še enkrat – in boste vedeli, zakaj,« se nasmehne. »Ko dobro knjigo prebereš pri petindvajsetih, najdeš v njej eno stvar. Potem to knjigo prebereš še enkrat čez 30 let in v njej najdeš povsem novo dimenzijo. To imajo v sebi velike knjige. Sicer jih je mnogo. Zdaj mi pride na misel Sto let samote Gabriela Garcíe Márqueza, biblija za naš čas.«

Nič se ni zgodilo brez Rosite

Po vojni se je znašel v praznem prostoru. Namesto avtomobila se je odločil, da si kupi pletilni stroj, in mama ga je podprla. S pletilno delavnico je začel v Trstu, šele ko je spoznal Rosito, je prišel na ta konec, v Lombardijo. »V Trstu hitreje narediš veliko ladjo kot obleke iz volne,« se nasmeje. »Venjulia, smo imenovali prvo kolekcijo. Venezia in Julia ...« Zakaj prav trenirke? Preprosto. Ker mu ni bilo všeč, kako so bile videti trenirke pred tem. Naredil je prvo kolekcijo športnih oblačil za italijansko olimpijsko reprezentanco na olimpijskih igrah leta 1948, na katerih je nastopil tudi sam.

A kot da bi šele z Rosito dobil manjkajoči del, v življenju in pri ustvarjanju. Spoznala sta se leta 1948 na Wembleyju, na olimpijskih igrah, on atlet, član italijanske reprezentance, lep, visok mladenič temnih las in gorečih oči, ona lepotica iz industrijalske družine iz Lombardije, ki se je ukvarjala s svilo, s potiski in šali. Rosita Jelmini (rojena leta 1931 v vasici Gollasecca, poleg Vareseja) je v London takrat pripotovala, da se izpopolni v znanju angleščine. Ljubezen na prvi pogled. Ona je bila stara 16, on 27 let. A jo je počakal, se nasmehne. Čez pet let sta se poročila, spletla skupno ljubezen do lepega, do barv in vzorcev, in na tem koncu, blizu njenega rojstnega mesta, odprla majhno delavnico.

»Sto kvadratnih metrov, trije pletilni stroji. In od takrat se zame ni nič spremenilo, jaz sem še vedno presidente, a Rosita, ona vse dela,« se nasmeje. »Ko sva zunaj, Rosita in jaz, sva vedno I Missoni, vedno smo Missonijevi. Nič se ni zgodilo brez Rosite.«

On se je ukvarjal s tekstilom, z materiali, s tehnikami tkanja, z volno, bombažem, z vsemi vrstami volne, s svilo ... In z barvami. Rosita bolj z oblikovanjem, z zamišljanjem novih tkanin, z modo nasploh.
Nič nisva vedela o tem, pravi. Kar ni čisto res, saj Rosita prihaja iz družine proizvajalcev šalov in vezenin. »No, hočem reči, da nikoli nisem študiral nič, kar bi bilo v zvezi z mojim poslom. A to je bila morda moja prednost, moja sreča. Ker ne delaš tako, kot se te naučili v šoli, iščeš svoje poti, svoje rešitve. Greš v smeri, ki ti najbolj ustreza, se smehlja. To je najbolje. Mi radimo, kako je nama drago. V določenem trenutku moraš pozabiti in misliti samo s svojo glavo.«

Vsak dan je rojstni dan

Kot bi jo nehote priklicala, se med vrati pokaže signora Rosita. S skoraj belimi elegantno začesanimi lasmi, z drobno kito na temenu, v lastni pleteni kreaciji je utelešenje gospodarice doma. Pokima proti nama, se nasmehne. »Miza je že nekaj časa pripravljena,« pravi. Andiamo a tavola, pokima Missoni. Ajmo tamo.

Dvigne se iz naslanjača, počasi, in nas posadi za mizo. Sam se usede na čelo dolge mize, Rosita sede na drugi konec mize nasproti njega. Na moji levi gospod, njen bratranec Miguele, nasproti njegov sin Luca, ki dela kot šef kuhinje restavracije v Hongkongu. »Mešanje barv, mešanje okusov, vse je v družini,« se nasmehne.

In tako vljudno, medtem ko nam natočijo vodo in vino, kramljamo o hrani. Niso le blazine missoni, kolesa missoni, preproge missoni, je tudi la cucina missoni. Missoni je življenjski stil. Rosita Missoni je v zadnjih letih sprejela nov izziv, celostno podobo verige luksuznih hotelov Missoni. Ne ukvarja se samo z oblikovanjem interjerja, z novimi materiali, ampak tudi z jedilniki, pove, ko nam strežaji za predjed na krožnike odrežejo košček riževe pogače s sedmimi zelišči z njihovega vrta.

»Ne maram dolgih jedilnikov, ker to pomeni, da jedi ne morejo biti sveže pripravljene. Hočem, da se jedilnik spremeni vsaj štirikrat na leto. Rada bi, da bi sledili letnim časom.« Paradižniki, ki nam jih postrežejo ob pečenem kozjem mesu, so iz počitniške hiše na Siciliji in imajo sladkast, poln okus.
»Sovražim šparglje in jagode za božič,« strastno reče signora Rosita z nasmeškom in zmaje z glavo. Oba se že trideset let ukvarjata z lastnim ekološkim vrtom, z zelišči, rastlinami, bučke, grah, paradižnik, šparglji ...
Narava je paleta za vse barve, pristavi Ottavio in pokaže skozi zastekleno steno na vrt. »Tu najdeš vse odtenke.« Zazrem se v njegov suknjič.

Upa, da tudi v hotelih Missoni uporabljajo organsko pridelano hrano, res pa je, da ne more natančno preverjati, odkod je hrana v Missonijevem hotelu v Kuvajtu, v Edinburgu ali na Mavriciju. Lahko samo preveri jedilnik.
Kako to, da Missonijevega hotela še ni v Italiji? »Ne gre za našo odločitev. Gremo tja, kamor nas povabijo.« Malo pomolči. »Morda zdaj v recesiji ni pravi trenutek za ta posel, bomo videli,« zamrmra bolj zase.

Na zdravje! Salute! Sicilijansko vino.

»Happy birthday,« najavi signore Ottavio in dvigne kozarec.

»Praznujemo rojstni dan?« mi uide.

»Vsak dan je rojstni dan,« se nasmeje. »Sploh zame. Ste videli tapiserije spodaj v sprejemnici naše tovarne?«
Tam visita stkana portreta Ottavia in Rosite, z napisi: »Happy, happy, but please, don’t stop.« Se smeje. »To nama, vidite, želijo naši otroci in vnuki.«

Dajta, poskusita vino, pravi in nama doliva črno vino, merlot, Rositinega brata s Sicilije. »Vi, v Sloveniji, imate dobra vina, slišim,« pravi Ottavio tako, da nama postane nerodno, ker nisva prinesla s sabo steklenico kakega kristančiča ali simčiča.

Histerija Missoni

Missoni zadnja leta očitno doživlja renesanso, rečem za mizo. Morda renesansa ni prava beseda, vidim iz izraza gospe Rosite. Mislim seveda na histerijo Missoni, ki je zajela tudi novo generacijo, se popravim, revije, kot je Instyle, objavljajo fotografije novih ikon mode, kot so princesa Kate Middleton, Mischa Barton, Cameron Diaz, Kate Blanchet ... – vse oblečene v Missonijeve kreacije. Dokaz, da se nekaj dogaja, je tudi dogodek lani septembra, ko je Missoni oblikoval 400 ekskluzivnih kosov za ameriško podružnico svetovne verige Target, ki prodaja vrhunsko modo po dostopnejših cenah.

V najeti garaži sredi Manhattna, na Šesti aveniji, so postavili improvizirano trgovino za tri dni, a so jo zaprli že drugi dan, ker je v hipu zmanjkalo vseh Missonijevih kosov. Spletne povezave so pregorele. »Množična histerija Missoni,« je pompozno objavil ameriški Time. »Bila sem tam, da, in res je bila nočna mora,« se smeje Rosita. »Ljudje so popolnoma ponoreli.« Toliko bolj neverjetno je, ker takega zanimanja za katerokoli drugo prestižno znamko pri Target ne pomnijo. Niso prodajali samo oblek, tam so bili vsi izdelki za Missoni home, blazine, odeje, kolesa, pove. Urednica ameriškega Vogua Anna Wintour je kupila kar štiri kolesa missoni, se smehlja signora Rosita. Ker ima štiri hiše, je hotela, da pred vsako hišo stoji Missonijevo kolo.
V ZDA je trenutno 17 tisoč trgovin, kjer prodajajo njihove stvari.

To je tisto, kar bi počela Coco Chanel, če bi bila še živa

Ob poobedku, jagode s Sicilije in z meto z njihovega vrta, se zdi primeren čas, da se sprehodimo skozi čas. 1958 – Milano Simpathy. Prva samostojna kolekcija Missoni, prva srajčna obleka v žarečih barvah na Piazza del Duomo. »Ah, menda ja ne bomo šli tako daleč nazaj,« se nasmehne Rosita. A že vidim, kako se obema ob spominih zaiskrijo oči.

»Z Rosito nikoli nisva načrtovala prodaje, marketinga, raziskave trga, nič,« pravi Ottavio. Ne verjamem, pravim. »Nisva. Jaz nikoli nič ne načrtujem. Živim za ta dan, za ta trenutek.« Carpe diem? »E, tako. Nobenih ciljev.«
Leta 1962 sta pletilni stoj rachel, namenjen za tkanje finih tkanin, svilenih šalov, revolucionarno uporabila za tkanje lahkih, pisanih oblek z novimi inovativnimi vzorci, začela sta eksperimentirati z viskozo. Sodelovanje z mlado stilistko Emmanuelle Khan je rodilo popolnoma drugačno kolekcijo. Njihova prva predstavitev leta 1966 v Milanu je bila senzacija. »To je tisto, kar bi počela Coco Chanel, če bi bila še živa, mlada in bi delala v Italiji,« je zapisal New York Times.

»Ko smo prvič šli čez mejo, so v tem videli nekaj novega, prelom s starim. In potem ne moreš več nazaj. Vedno te nekaj žene, da delaš nekaj novega. Da iščeš nove načine. Takrat si lahko unikaten,« pravi Ottavio.
Najprej ju je postavila italijanska kultna modna novinarka Anna Piaggi, a prelomen dogodek je bila revija v palači Pitti v Firencah leta 1967. »Da, to je bila za nas velika stvar, Firence so bile takrat center mode,« pravi Rosita. »Bilo je precej deklet, več izhodov, nosile so Missonijeve obleke iz lameja  – in ko so stopile na modno stezo, pod žaromete, so se pod oblekami zasvetili beli nedrčki. Si predstavljate?« Signora Rosita naredi nenavaden izraz. »Veste, kako je bilo takrat. Ni bilo nedrčkov kožne barve. In res je bilo videti kot napaka. Zahtevala sem, da manekenke snamejo nedrčke, nobena se ni upirala. A ko so dekleta stopila na pisto, so pod žarometi obleke in bluze iz lameja postale prosojne, modeli so bili videti polgoli ...« se smehlja. To je sprožilo velik škandal. V tisku so se pojavili posmehljivi članki v stilu »Missoni si je v palači Pitti privoščil šov za Crazy Horse« in podobno. »In to v času, ko je Dior v Parizu predstavljal svoj nude look.«

Ne obstajajo samo barve, so tudi toni

A to je bil njihov pravi preboj. V palačo Pitti naslednje leto nista bila več povabljena, zato pa so se jima odprla vrata New Yorka.

V Grand Hotelu v Rimu sta se sestala s takrat najbolj vplivno žensko v modi, urednico ameriškega Vogua Diane Vreeland, ki je izrekla kultne besede: »Poglejte! Kdo je rekel, da obstajajo samo barve? So tudi toni!« Aprila 1969 je revija Woman's Wear Daily zapisala: »Missoni vodi z eno najbolj grešnih oblek, ki se navdihuje v art decoju.«

Sedemdeseta so bila v znamenju barv in Missonija.

Leta 1976 je Il Tiempo zapisal: »Missoniji predstavljajo nov način življenja, kjer luksuz ne pomeni cene, ampak inovativnost, domišljijo in preprostost.«

»To so muzejski kosi, s to razliko, da jih lahko oblečeš,« je objavil Il Giorno po zmagoslavni modni reviji leta 1979.
»Morate vedeti, da v Milanu takrat ni bilo nič,« pravi. »V sezoni 71/72 smo bili prvi v Milanu, Firence so postale modna preteklost.« V Milanu se je rodil prêt-à-porter. Istega leta je Oliviero Toscani, ki je kasneje zaslovel s provokativnimi oglasi za Benetton, fotografiral mladega italijanskega filmskega zvezdnika v ekskluzivnem patchworku, ki ga je oblikoval Ottavio Missoni – in njegove barvne kompozicije so v medijih začeli primerjati z umetnostjo.

»Obstaja lepa knjiga, Milano Fashion, ki govori o letu 1973, ko nas je bilo v Milanu samo šest ali sedem: Krizia, Basile, Walter Albini, Trell, Caumont, Ken Scott ... In zdaj je Milano ena od svetovnih prestolnic mode,« se posmehne Ottavio.

Nato pomigne strežaju. Čas je za kavo po kosilu. Žvenketanje krožničkov. Oba služabnika v belem v hipu pospravita z mize ostanke jagod z meto in smetano, še napol polne kozarce rdečega vina ... V ličnih skodelicah dobimo espresso. Ottavio začne med prsti vrteti cigareto, tisto, ki jo je dobil že pred kosilom. Odlaganje užitka.
»Ah, Ottavio bi imel družbo,« se pošali Rosita. »Rad poskuša cigarete drugih. Veste, v obdobju, ko sva bila oba res zelo vpeta v posel, trije otroci, sem bila tako izmučena, da sem vsakič, ko me je odpeljal v kino, zaspala. In tako mi je v kinu, takrat so v kinu še kadili, dal cigareto, da sem ostala budna,« se smehlja.

Pedro Almodovar – Missonijev obraz?

Lani, ob njegovi devetdesetletnici, je bil v oglaševalski kampanji Missonijev obraz – Ottavio sam. Fotografije za kampanjo: gospod Ottavio Missoni v ležernem brezrokavniku v barvi zemlje, ob njem njegova vnukinja Margherita. Letos Missoni pod umetniško taktirko Jurgena Tellerja predstavlja španski cineast Pedro Almodovar. Precej nenavadna izbira, pripomnim. »Zakaj?« se nasmeje Rosita. »Pedro je že dolga leta velik oboževalec naših oblek.«

Prav zato je Angela Missoni, njuna hčerka, ki je v devetdesetih prevzela vodenje hiše, za režijo zadnje reklamne kampanje zaprosila Pedra Almodovarja, pove Rosita. A ker takrat zaradi svojega filma ni imel časa za režijo, je sam predlagal, da je naš model. »Si predstavljate? Sam se je ponudi za nekaj, kar se ga sicer sploh ne bi upali prositi.«

Fotografija skupaj? Rosita presenečeno pogleda fotografa; dogovorjen je bil intervju z Ottaviom, ne bi se vtikala. Z možem se spogledata čez dolgo mizo, se nasmehneta. »Če že ravno hočete, potem moramo to opraviti hitro, moram se vrniti k svojemu delu.«

Skozi steklena drsna vrata stopita na vrt, kot že tolikokrat, on se skloni k njej, kot že tolikokrat, fotograf pritisne na sprožilec, morda je za hip spet tista šestnajstletnica, ki navija za italijansko reprezentanco, in on atlet, ki se je na olimpijskih igrah leta 1948 sicer spotaknil, a je zato dobil življenjsko nagrado.
Iz te vezi je zrasla italijanska legenda, blagovna znamka, ki je še edina v nasprotju z mnogimi italijanskimi elitnimi modnimi hišami, kot so Gucci, Prada, Cerruti, v celoti v lasti družine Missoni. V njej družno sodelujejo: sinova Luca in Vittorio, Angela, ki je odgovorna za oblikovanje ženske kolekcije, ter vnuki in vnukinje, sploh Margherita, model in oblikovalka dodatkov, ki s svojo medijsko podobo »nove ikone mode« pomaga pri revivalu Missonija med mladimi ... Čeprav so otroci in vnukinje sprva hoteli pobegniti družinski tradiciji, so se po uporniškem obdobju vsi vrnili k svojim koreninam, k barvam in filozofiji missoni. Ko so lani novembra dobili nagrado za življenjsko delo, ki ga podeljujeta Rodeo Drive Committee in City of Beverly Hills, so se na odru zvrstili vsi Missonijevi.

»Ah, najbolj sem srečna, da nama je uspelo ohraniti najino družino in da v tej igri barv, vzorcev, oblik sodelujemo skupaj. Vse, kar počnemo, je povezano z eno samo besedo – la casa, dom,« pravi Rosita in njen pogled se zmehča. »Ja, res, najboljša stvar, ki sva jo naredila v življenju, je, da sva pred petdesetimi leti dom ustvarila tukaj in tukaj ostala. Daleč od mesta,« se nasmehne svojemu možu. Nato, kot bi povedala in pokazala preveč, s stvarnim glasom reče, da mora v pisarno, s sorodniki se poslovijo in z Ottaviem ostanemo sami.  

Vsak ustvarja svojo modo

»Kako zdaj občutite besedo moda?« vprašam, ko naju fotograf prestavi v dnevno sobo. »Več svetlobe, več prostora.« »Ah, delaj, kar hočeš, ne bom se vtikal v tvoje delo,« mu reče z nasmeškom, ko poslušno sledi fotografovim navodilom, da bi ujel pravi kader, pravo svetlobo na obrazu.

Moda, ponovim. Kako jo vidite? Kot nenehno spremembo? Kot odziv na družbena dogajanja? »Ah, dajte,« zamahne z roko. »Moda se nikoli ne menja. Moda je vedno ista stvar.«
No, sprehod skozi zgodovino mode je hkrati učna ura geografije, zgodovine, pravim in se za hip počutim kot šolarka. »Ah, vsak dela svojo modo. Neumno bi bilo reči, da jaz ustvarjam svojo modo za vas, mar ne?« Ne boste rekli, da moda ne zazna družbenih sprememb, že če pomislimo na vaš prêt-à-porter preboj v Milanu v začetku sedemdesetih, ki je hkrati z družbenimi in ekonomskimi spremembami pomenil dostopnejšo modo, modo za vsakogar. »Ah, to je za dva odstotka ljudi. Vedno samo za dva odstotka ljudi. Drugi so se oblekli tako, kot so se lahko v danih razmerah. In so s tem pokazali svojo kreativnost. Saj pravim. Ko se danes sprehodiš po mestu, kaj vidiš? T-shirt, džins, teniske.«

Tako kot vi, pravim. »Ah, da,« skomigne, češ, kaj pa naj. »To je danes moda, ampak vsak to nosi drugače. To hočem reči. Ampak ... kje sva ostala?«

Nekaj je jasno: ne da se mu več govoriti o modi. Govoril bi o Zadru, njegovem Zadru, o Dalmaciji. »Dalmacija in Slovenija imata nekaj skupnega, veste. Vpliv Beneške republike in kasneje vpliv Avstro-Ogrske. To je Mitteleuropa, to je kulturni prostor srednje Evrope – Dalmacija, Trst, Istra, to je vse bilo pod Avstro-Ogrsko. No, moj prijatelj bi me popravil: to je bilo skupaj z Avstro-Ogrsko, ne pod njo,« se smeje.

Ste veliko brali Claudia Magrisa? »Sem, moj prijatelj je. A ni ga lahko brati, priznajte,« se smeje. »Veliko jih je, velikih, na našem koncu. Eden od naših, torej srednjeevropskih avtorjev, je tudi Italo Svevo, pravi. Čudovit pisatelj.« Omenim Draga Jančarja, Borisa Pahorja, namršči se, »da, sem slišal, a žal nisem še bral«.
Ottavio Missoni je hedonist. Hrana, kozarec vina, delo na zemlji, delo s tkaninami, oblikovanje porcelana ... vse je užitek, umetnost uživanja v lepem. Bog se odkriva v malih stvareh, v detajlih.

Verjamete v Boga, vprašam. Pomolči. »So me že vprašali, da.« Pokima in se smeje. Seveda, vse so ga že vprašali. »Ne vem. Nisem prepričan, da je res, kar pravijo, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi. Ali smo se mu ponesrečili ali pa Bog ni kaj prida,« je hudomušen. Nato se zresni: »Veste, spoštujem vse religije in evangelij, ki pravzaprav ne govori o ničemer drugem kot samo o ljubezni. Vse drugo je druga stvar. Če me že sprašujete, se bolj držim načel Epikura – tristo let pred Kristusom je vedel vse, kar je treba vedeti v življenju.«

S tem se ujema tudi njegova filozofija o delu. »Ne razumem ljudi, ki hočejo ves čas trdo delati, ki se ubijajo s svojim delom,« večkrat pravi. Če bi želeli našteti nagrade, ki jih je dobil on oziroma Missonijevi za svoje delo, bi porabili vsaj dve strani. Njihova dela so bila med drugim razstavljena v newyorškem metropolitanskem muzeju, v Guggenheimu, v Museum of Fine Arts v Dallasu, Sezon Museumu v Tokiu, Muzeju mode v Antwerpnu in v londonskem Muzeju Victorie in Alberta, v Benetkah v palači Grassi ...

V osemdesetih je naredil kostumografijo za milansko Scalo, za opero Lucia di Lammermoor; v glavnih vlogah Luciano Pavarotti in Luciana Serra. »Prvič in zadnjič, da sem se lotil česa takega,« pravi. »Težko razmišljam tako, to ni moj posel. A zanimivo, da so me poklicali za zgodbo, ki se dogaja na Škotskem, škotska volna ...« se namuzne sam zase. Treba je bilo narediti 120 kostumov. Spet smo pri harmoniji. Če narediš dobro, je to normalno. »Če zgrešiš pri enem samem barvnem odtenku, je vse narobe. Na srečo se je vse izšlo.«
Ne, tudi to ni moj posel, odgovori, ko ga vprašam o filmski kostumografiji. »So pa na filmu uporabljali naše kose, ki sem jih seveda prepoznal. Vedno prepoznaš Missonijev kos.« Samozadovoljen nasmešek. Vedno veš. Nino Cerruti, prav tako visok in galanten velikan italijanske mode? Nino je nekaj drugega, pokima. On je oblekel Dolce Vito, se nasmehne. Pravzaprav ves Hollywood.

Bil je tudi dober prijatelj s Federicom Fellinijem, tudi z Monicellijem (Mario Monicelli, režiser, scenarist in igralec). »Vidite, njega ni več. Predlani se je pri devetdesetih letih vrgel s petega nadstropja bolnišnice v Rimu.« Skomigne, pomolči. »Tako gre to ... življenje.«

In Fellini, vprašam. »Čudovit človek. Še zdaj imam shranjena njegova pisma, tudi slike. Kaj bi vam rekel o Felliniju? Ni kompliciral, to je. Hočem reči, veličino je našel v drobnih stvareh.« Njegov najljubši Fellinijev film? »Hm. Vsi so dobri. Fellini je velik avtor, umetnik. Amarcord, morda. Popularna zgodba, nič intelektualnega, samo vonji, spomin in rdeča obleka.« Vsak odgovor pospremi nasmešek.

To ni več moj Zadar, so samo še spomini

»Veste, moj nono je bil sodnik, Misson. Brez i-ja. Oče si je enkrat leta 1914 dodal i na koncu, ne vem, zakaj.« Pove, da družina izhaja iz dveh Napoleonovih oficirjev, dveh bratov iz Bretanje, ki sta se naselila blizu Vidma. Šele kasneje, po vojni, je izvedel, da je v Bretanji cel klan Missonov, kakih 50 ali 60 družin, ki so nosile ime Misson. In ko so izvedeli, da je moj prvi priimek Misson, so ga vpisali v njihovo rodbinsko drevo. Javljajo se vsako leto, pravi. Začetnik tega klana je pirat Misson iz 16. stoletja, ki naj bi bil anarhist in utopist. Verjel je v svet, v katerem bi bili vsi enaki. O njem naj bi pisal celo lord Byron.

Ste malo pirata? »Moj um je anarhičen. Ne maram, da mi ukazujejo, in tudi sam ne maram ukazovati. Pirat? Morje je moja ljubezen, če to pomeni to,« se nasmehne. In spet se vrnemo k Dalmaciji, točki nenehnega hrepenenja in nostalgije. »Vsako leto gremo tja, riba na barki, plujemo, spimo na barki, ves čas na morju. Včasih smo jadrali okrog otokov, Pakleni otoki, blizu Hvara, poznate, ne? Ko sva bila še z otroki in prijatelji, smo kdaj spali na Visu. A zdaj večinoma spimo samo na barki. Čudovita barka je, stara jadrnica, lesena, sedemnajst metrov. Ni moja, a kot da bi bila, ne bi je zamenjal za nobeno drugo. Moja Rosita pravi, da Jadranskega morja ne bi zamenjala za nobeno morje na svetu.« Pomolči, njegove oči, nedoločljive barve oliv, se vlažno zasvetijo.

»A to ni več moj Zadar, ni več mojih prijateljev, so samo še spomini. Veste, imigrant vsak dan sanja, kako se bo vrnil v mesto svojega otroštva, sanja, kako bo s prijatelji sedel v isto kavarno, v isto restavracijo, igral karte v istem baru, hodil po isti ulici. On sanja, da se bo nekega dne vrnil. A jaz ne morem več sanjati. Vem, da tam nimam nikogar več. Zame je to drugo mesto. A še zmeraj je lepo. Vračam se kot turist. Dalmacija, to je moje morje, ni lepšega morja v Evropi, celo na svetu ne.« Tudi njegov oče, ki je preplul ves svet, je rekel, da takšne obale ni nikjer na svetu.

Prav od očeta je dobil hrepenenje po pogledu na morje, po bonaci, brezvetrju, harmoniji narave, ki se kaže v njegovih barvnih paletah. In od matere? Kaj je dobil od svoje matere, česa se najbolj spomni? Pomisli, pomolči. »Nekaj je ... Moja mama mi je vedno ponavljala: Nikoli ne pozabi svojega maternega jezika. Nemoj nikada zaboraviti svoj materni jezik.« Pokima, oči, ki se uprejo vame, so videti tako otroške, žareče. V njih je ves svet, ki ga ni več, in hkrati otožnost, ker ga ni več.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se