Tiskane izdaje
Tako radikalne intervencije iz Vatikana v kako krajevno cerkev v bližnji preteklosti ne pomnimo. Čistka v Sloveniji pa bržkone ni povezana z očiščevalno potjo, na katero je krenila cerkev s prihodom Frančiška na Petrov sedež, ampak je bila v vatikanskih uradih pripravljena že pod Benediktom XVI. Se pa ujema s Frančiškovim programom, ki se je v petih mesecih pontifikata že precej izkristaliziral.
Frančišek je namreč kleru že nekajkrat zabičal, da gmotne dobrine za cerkev niso pomembne. Če jih je sprejela in se okitila z enakim perjem kot bogataši, se jim lahko tudi v hipu odpove, pri čemer njeno poslanstvo ne bo niti najmanj trpelo. Še več, postala bo bolj verodostojna, ne nazadnje »sv. Peter ni imel bančnega računa«. »Cerkev je ustvarjena za to, da daje, revščina, ki bi morala biti značilna zanjo, pa nas razlikuje od podjetnikov. Cerkev mora delati s srcem reveža in ne s srcem investitorja ali poslovneža.«
Hladna in pridigarska cerkev
Namesto da se cerkveni dostojanstveniki posvečajo kopičenju premoženja pod izgovorom, da je to potrebno za opravljanje poslanstva cerkve, bi se morali ukvarjati z vprašanji, ki jih načenja papež: se je cerkev preveč oddaljila od ljudi, je samozadostna, hladna in dogmatska, ukazuje in pridiga, kako živeti, namesto da bi širila evangeljskost?
Papež Frančišek s spontanostjo, skromnostjo, neposrednostjo preseneča že od trenutka izvolitve. Preseneča tudi z neutrudnim obsojanjem novodobnega suženjstva, izkoriščanja, velike družbene in ekonomske neenakosti in te obsodbe so imele še posebno težo na njegovem prvem potovanju v tujino, v Braziliji, ki se je končalo v ponedeljek. Bergoglio je kot kardinal v Argentini nasprotoval teologiji osvoboditve, ki je vzcvetela v Braziliji, danes pa govori o »divjem kapitalizmu, tiraniji denarja, globalizaciji brezčutnosti, kulturi razsipništva, diktaturi varčevanja«. Ko je obiskal reveže v faveli, v katerih živi dvajset odstotkov prebivalcev Ria de Janeira, je izrekel pravcati družbeni manifest, ko je poudaril, da bi morali bogati v svetu storiti več za zmanjšanje socialnih razlik in da bi morala »kultura solidarnosti« zamenjati »sebičnost in individualizem«. In ko se je pogovarjal z reveži, ki so ga vabili na kavo v svoje bedne domove, je imel solzne oči.
Brez zadržkov pred novinarji
Frančišek, ki samega sebe ne imenuje papež in se tako tudi ne podpisuje, temveč zase uporablja naziv rimski škof – kar je pomembno sporočilo o zbornosti odločanja in ekumenski odprtosti –, največkrat pa se podpiše zgolj z imenom, je neformalen, odprt in dostopen človek. »Treba je biti normalen,« je rekel novinarjem na letalu, ko so se vračali iz Brazilije.
Novinarji, ki redno spremljajo papeže na njihovih poteh, česa podobnega še niso doživeli: medtem ko so prejšnji papeži na tiskovnih konferencah v letalu odgovorili le na nekaj z vatikanskim tiskovnim predstavnikom skrbno izbranih vprašanj, je Frančišek skoraj uro in pol spontano odgovarjal na prav vsa vprašanja. Za primerjavo: na tiskovnih konferencah z najvišjimi predstavniki cerkve v Sloveniji novinarjem praviloma niso dovoljena poljubna vprašanja in tudi ni pričakovati spontanih ter iskrenih odgovorov. Cerkveni možje govorijo takrat in toliko, kot so se sami namenili, in so ogorčeni, kadar novinarji pred uradnim cerkvenim sporočilom objavijo resnične informacije kot v primeru odstavljenih nadškofov Stresa in Turnška. Nadškofa sta po tiskovni konferenci dala intervju le Radiu Ognjišče in z njima se ni pogovarjal novinar, marveč – tiskovni predstavnik slovenske škofovske konference.
Frančišek je, ne prvič, spontano in za povrh še duhovito odgovarjal na vse, tudi na vprašanje, kaj ima v črni torbi, ki jo je na potovanju ves čas nosil sam. »Nimam v njej ključa atomske bombe! Imam brivski aparat, brevir, knjigo za branje o Mali Terezi ... Nosim jo sam, ker je tako normalno. Treba je biti normalen!«
Normalen papež
In ta papež je normalen, rad ima življenje in ljudi, živ stik z njimi, zato sam hodi po vatikanskih ulicah in se pogovarja z ljudmi. Zato se tudi ni preselil v Apostolsko palačo in tudi poletja ne preživlja v papeški poletni rezidenci Castel Gandolfo. Frančišek še vedno živi v Domu sv. Marte, edinem hotelu v Vatikanu, kjer je z drugimi kardinali volivci stanoval tudi med konklavom. Tam je vedno kakih štirideset ljudi, je dejal papež, in to mu je všeč, ker ne želi biti izoliran.
Manj všeč pa je to tistim, ki skrbijo za njegovo varnost. V hotelu sploh ni posebnih varnostnikov, ampak okolico diskretno nadzorujejo švicarski gardisti in vatikanska žandarmerija. Frančiškov apartma s številko 201 ima dnevni prostor, v katerem so pisalna miza, dva naslanjača, zofa, nekaj stolov ter polic za knjige, in ima spalnico, v kateri je hladilnik, ter kopalnico. Dom sv. Marte ustreza hotelu s tremi zvezdicami, v njem živijo kleriki in laiki, zaposleni v vatikanskem državnem tajništvu, ter škofje in kardinali od drugod, kadar obiščejo Vatikan. Hotel vodi monsinjor Ricca, ki ga je pred kratkim papež imenoval za svojega prelata v vatikanski banki, imenovani Istituto per le Opere di Religione, med zaposlenim osebjem so redovnice in laiki.
Papež v tem hotelu sprejema tudi državnike in kardinale iz tujine. In mož v črnih frakih z odličji in križem ob državniških obiskih ni več poleg. Ti gentiluomini oziroma papeški plemiči so ukinjeni, kot je Frančišek ukinil vse fevdalne oz. monarhične simbole. Papež plemičev noče videti, tudi zato, ker so svoje plemenite naslove izkoriščali za finančne malverzacije. Gentiluomini, je dejal papež, so odveč, arhaični so in škodljivi. »Karneval je končan,« je ob neki priložnosti dejal Frančišek, ki je vedno oblečen enako, v preprost bel talar, kajti že od začetka zavrača kraljevska oblačila s krznenimi obrobami. Ne mara, da mu poljubljajo roko; če kdo to stori, mu papež vrne poljub.
Okrcal je duhovnike, ki se vozijo z dragimi avtomobili; sam se doslej ni peljal v nobenem od avtomobilov, v katerih so se vozili njegovi predhodniki, ampak največkrat sede v forda focusa vatikanske žandarmerije. Pred kratkim se je sam podal v vatikansko garažo, da si je ogledal številna prestižna vozila, in pričakovati je, da se jih bo hotel znebiti.
Retorika je pomembna
Vse to so resda bolj simbolna dejanja, a tudi zgledi niso zanemarljivi. Gre za slog papeževanja, ki nekaterim cerkvenim krogom ni všeč, nasprotnike ima tudi v Vatikanu, posebej med tistimi, ki želijo ohraniti status quo. Dežurni kritiki cerkve pravijo, da Frančišek ni vpeljal nobenih vsebinskih, doktrinarnih sprememb in da je drugačna le retorika. A papeži ne spreminjajo kar čez noč uradne doktrine, retorika pa je še kako pomembna, kakor so pomembne papeževe poteze, ki lahko reinterpretirajo tudi doktrino. Ta pa je eden od bistvenih temeljev cerkve, brez nje te ustanove ni.
Odrešeni tudi ateisti
Frančišek je redefiniral poslanstvo papeštva, kar opažajo verniki, saj se precej tistih, ki so se od cerkve oddaljili, vanjo vrača. Trg sv. Petra v Rimu je ob sredah na splošnih avdiencah in na nedeljskih molitvah Angelovega češčenja spet poln ljudi, kar pred Frančiškom že nekaj časa ni bil. Frančišek se je prikupil tudi ateistom, malo zaradi sloga pa tudi zato, ker jih ne obsoja, saj zanj v prvi vrsti šteje človeška dobrota, zato so lahko odrešeni tudi ateisti. Kristus ni odrešenik le kristjanov, je dejal, ampak tudi ateistov, saj so edino merilo za to dobra dela.
Gejevski lobi v Vatikanu
Papež ne prenaša karierizma, ki ga med cerkvenimi ljudmi ni malo. Ti tako ostre kritike na svoj račun še niso slišali. V Vatikanu so sveti ljudje, je dejal, obstajata pa tudi koruptivna struja in gejevski lobi. Kler si mora prizadevati za takšno cerkev, je dejal, ki ne bo hladna in ujeta v rigidne izraze, ampak bo v koraku z ljudmi in bo »uporabljala gramatiko preprostosti«. Želi, da bi duhovniki namesto v zastarelih doktrinarnih izrazih govorili preprost jezik, da bi šli na ulice med ljudi. Kakor je šel sam na Lampeduso v znamenje solidarnosti z begunci iz Afrike, ki trpijo v svoji bedi in se utapljajo v morju na pragu Evrope. »Kdo od nas je zajokal zaradi takih dogodkov? Zaradi smrti bratov in sester? Zaradi mladih mater, ki so nosile svoje otroke? Zaradi ljudi, ki so hoteli vzdrževati svoje družine?« se je spraševal papež. »Smo družba, ki je pozabila izkušnjo joka, sotrpljenja.«
Razlika med grehom in grešnikom
Za ugotovitev, da gre v resnici za spremembe in ne zgolj za videz sprememb, ki naj bi prikril ohranjanje bistvenih doktrinarnih stališč, je treba pozorno poslušati ali brati Frančiškove izjave in jih primerjati z izjavami njegovih predhodnikov. Največjo pozornost medijev je vzbudila njegova izjava o homoseksualcih, kot da bi bil to osrednji problem cerkve in sveta. Interpretacije te izjave so različne; od tega, da papež dopušča homoseksualnost, celo pri duhovnikih, do tega, da papež vztraja pri tradicionalnem doktrinarnem stališču. Dejal je takole: homoseksualna nagnjenja niso greh, greh pa so homoseksualni odnosi. Ta izjava ni nič posebnega, saj natanko tako piše v Katekizmu katoliške cerkve.
Drugačne pa so besede, ki jih dodal: »Če homoseksualec išče Boga, kdo sem jaz, da bi mu sodil?« Te besede so drugačne zato, ker papež ne obsoja, kot to radi počno mnogi duhovniki in škofje, in ne nazadnje tudi zato, ker Benedikt XVI. ni izpustil priložnosti za poduk, da je homoseksualnost neurejena in v nasprotju z naravnim zakonom. Papeževe besede v duhu, da se homoseksualcev ne sme obsojati in diskriminirati, so bile v svetu sprejete z vzhičenjem ravno zato, ker ljudje niso navajeni na tolerantno cerkveno retoriko. Papež pa je v bistvu zgolj parafraziral dva tisoč let stare besede: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.« Saj tudi Bog ne sodi, ampak oprošča in pozablja, pravi papež. Kam je torej zašla cerkev, da se svet čudi najpreprostejšim evangeljskim sporočilom?
Niso torej problem homoseksualna nagnjenja, je rekel papež, problem so lobiji – gejevski, finančni, poslovni, masonski –, pri čemer je imel v mislih tudi ali predvsem vatikansko kurijo. Sam te, v mnogočem še fevdalne strukture, ne more reformirati, je dejal, zato je sestavil skupino osmih kardinalov iz različnih držav, ki se bo lotila sprememb.
Brez obsojanja
Pomenljivo je tudi to, da Frančišek v Braziliji ni pridigal o prepovedi kontracepcije, ločitve, splava, evtanazije ... In sploh nikoli doslej ni govoril o temeljnih doktrinarnih stališčih, s katerimi sta bila obsedena Wojtyla in Ratzinger. Frančišek prav tako ne napada zakonov, ki dovoljujejo splav, istospolne poroke, ločitve. Krščanske vrednote promovira drugače, z besedami: da življenju in ne smrti, da ljubezni in ne egoizmu ... ter nikakor z obsojanjem. Kot da je toleranten do vseh življenjskih situacij, veliko bolj kot do svojih duhovnikov, in kot da razume, da zakoni niso stvar cerkve, ampak laične, sekularizirane države.
Izogibanje ideološkim temam
Doslej se je izogibal vsem ideološkim temam, morda tudi zato, ker takšne konfrontacije prinašajo tveganje za cerkev: če bi se postavil na tradicionalistično stran, bi cerkev lahko zapustili milijoni vernikov, če bi se postavil na progresivno stran, bi se od cerkve oddaljili tisoči. Zato se je raje odločil za preprosta krščanska sporočila. V nasprotju s predhodnikom je v središču konkretni človek in ne svet, kar je značilnost latinskoameriške šole.
Celibat in žensko duhovništvo sta temi, ki še posebej zanimata Evropo, in tu Frančišek ostaja neomajen. Zagovarja večjo vključenost žensk v cerkev in tudi v vatikanske strukture, vendar je o posvetitvi žensk dejal: »Vrata so zaprta.«
Konkretne poteze
Frančišek ne ostaja zgolj pri izjavah, ampak je povlekel tudi nekaj konkretnih potez. Za vatikansko banko, znano kot pralnico denarja, je ustanovil komisijo in po proučitvi položaja se bodo odločili, ali jo bodo reformirali ali zaprli. »Ne vem, kaj bo s tem. Nekateri pravijo, naj ostane banka, drugi predlagajo, naj se spremeni v humanitarni sklad, in tretji, da jo je treba zapreti,« je dejal papež novinarjem. Reševanje problema vatikanske banke je ena od ključnih potez, ki je pomembna tudi za druge reforme v kuriji.
V vatikansko kazensko zakonodajo je vpeljal stroge kazni za zločine nad mladoletniki, kot so prodaja, spolno nasilje in siljenje v prostitucijo. Po tem zakonu bodo lahko kaznovani ne le člani vatikanske kurije, ampak vsi zaposleni v ustanovah, povezanih s Svetim sedežem, tudi zunaj ozemlja države Vatikana, se pravi tudi nunciji. Vpeljal je kazni za finančne malverzacije, ukinil je dosmrtni zapor in ga nadomestil z do 35 let zaporne kazni. Uveljavil je kazensko odgovornost javne uprave na podlagi konvencije Združenih narodov proti korupciji, ki predvideva tudi možnost zaplembe premoženja obtoženim.
Politični pomen
Papeževa sporočila nimajo le verskega in človeškega pomena, ampak tudi politični. Ne le zato, ker je na svetu milijarda in dvesto milijonov katoličanov, temveč zato, ker ga posluša toliko ljudi. Na plažo Copacabana v Riu de Janeiru je na srečanje z njim ob svetovnem dnevu mladih prišlo tri milijone ljudi z vseh petih celin. Ni politika na svetu, ki bi mu uspelo zbrati tolikšno množico, in celo ne glasbenega zvezdnika. Absolutni rekorder je Janez Pavel II., ki je ob svetovnem dnevu mladih na Filipinih pritegnil pet milijonov ljudi. Frančišek je presegel rekord, poldrugi milijon ljudi, ki so ga na Copacabani dosegli Rolling Stonesi leta 2006. Mladi pa so se s papežem veselili enako kot na koncertu, peli so in plesali, k čemur jih je spodbudil tudi sam Frančišek s španskima besedama hacer lio, kar pomeni naredite trušč. In ne boste verjeli: skupaj z mladimi je na živahno pesem, posvečeno Frančišku, plesalo tudi kakšnih tristo brazilskih škofov, ki so se pred tem učili koreografije (video si lahko ogledate na www.youtube.com/watch?v=zo_1_WZ5DmA).
Šarmantni in srčni pastir
Čeprav je Benedikt XVI. s svojim odstopom storil revolucionarno dejanje, je kot papež ohranjal kontinuiteto tako kot njegova predhodnika. Vtis je, da se nekaj podobnega aggiornamentu Janeza XXIII., ko je odprl vrata in okna cerkve, dogaja danes. Gre ze enega pomembnejših obdobij v papeški zgodovini, vprašanje pa je, ali bo imel 76-letni papež dovolj moči in časa za korenite spremembe. Bržkone res ni tako velik intelektualec, kot je Ratzinger, kar mu nekateri tudi očitajo, vendar so osebni šarm, simpatičnost, strpnost, iskrenost, srčnost ... tiste lastnosti pastirja, ki so za človeštvo vsaj tako pomembne kot globoke intelektualne misli.
