Papež in predsednik

Revolucija, ki jo je v katoliški Cerkvi v letu dni sprožil papež Frančišek, je ob četrtkovi obletnici njegovega imenovanja ostala brez proslave in brez spektakularnih javnih dogodkov. Umaknil se je iz Rima, v svojem slogu se je skladno s postnim časom potopil v post in molitev. Poanta je več kakor poučna, kajti pontifex maximus, absolutni voditelj največjega in najdolgotrajnejšega družbenega sistema na svetu, je pokazal, da ne bo šlo brez samotne kontemplacije vsebine, okoli katere se ta sistem organizira.

Laični svet je že davno razumel, kaj so simboli, ob katerih se zbirajo ljudje. Najpomembnejše moderne države sveta so izjemno občutljive nanje in državniška forma je liturgija modernističnih formacij, ki jo sestavljajo. Vsebina tu pripada ustavam, ki jo ničkaj samotno obkrožajo ponosni strokovnjaki, in potrebno kontemplacijo njenih postulatov bi morala na skrbi imeti politika.

Videti je, da jih res skrbi, toda iz napačnih razlogov, ker jih ogroža resnica o njih samih. Kjer je na potezi greh, je potrebna šola samoobvladovanja, in v Sloveniji se je izkazalo, da je bila protikorupcijska komisija zadnjih nekaj let dokaj dobra spovednica za domače falote. Toda prišli smo do oskrbnika simbolov države, do predsednika Boruta Pahorja, ki je ta teden dokazal, da ni simbola, katerega se ne bi na hitro dalo poriniti v cirkuško areno, za male potrebe malih ljudi. Je bilo njegovo imenovanje ne le kontroverznega, temveč neprimernega in nalogi nedoraslega Borisa Štefaneca za predsednika KPK res le plod spleta naključij?

Kdo ga prehiteva po levi

Ko se je govorilo, da bodo Borutu Pahorju decembra 2012 nasprotniki v predsedniški kampanji očitali nekaj moralno delikatnega, je bil njegov odgovor samovšečno duhovit, šel je nekako takole: kandidiral bom za predsednika države, ne za papeža. Toda vseeno je v drugem krogu zmagal s slabo prikrito podporo desnice in s staro levico spojene, a na desnico sklicujoče se slovenske Cerkve. Potem je »všečkal« naprej in njegova zunanja spodobnost in vljudnost nista bili nikoli preveč usklajeni s (s)podobo v zaprtih krogih, ko ni bilo televizijskih kamer ali novinarjev, so vedeli povedati poznavalci. Če kaj, se je predsednik Pahor znal učinkovito postaviti na skupno presečišče interesov levice in desnice, to je bilo povsem skladno z njegovo zunanjo podobo in željo po splošni všečnosti. A v táko držo je vgrajena napaka, ki ga utegne na koncu stati vsega, kar je priigral v dolgih letih političnega všečkanja. Slovenski predsednik Borut Pahor resda decembra 2012 ni kandidiral za papeža, saj je bil vedno levičar, celo predsednik stranke »naslednice« zgodovinske zveze komunistov, toda papež Frančišek ga je prehitel po levi in zelo nerodno postaja, ko se nekateri ljudje na levici, ki se pripravljajo na pomlad socializma, hvaležno sklicujejo na papeža, ko kritizira neoliberalne koncepte vladne levice, in njihov politični reprezentant, estradni ekstrakt, je predsednik države Borut Pahor. Tale s papežem mu je v perspektivi dogodkov, ki so sledili, dobro spodletela.

Res je tudi to: Borut Pahor ni nič od tega, kar je hotela biti in je bila stara Partija, on je hotel biti slovenski Kennedy in še leta 2007 se je Janezu Janši omračil um, ko je avtor teh vrstic takšno tezo zapisal v Sobotni prilogi Dela. Nekaj let zatem sta Janša in Pahor na podlagi navzven nerazumljive politične kemije postala politična zaveznika in SDS, ki je prejšnjega predsednika Danila Türka politično diskvalificirala, kadar ga je le mogla − če je bilo treba, tudi s ponaredki −, je pri zdajšnji Pahorjevi polomiji (SDS Štefanecu očita, da je bil partijski sekretar v Murski Soboti) pojedla svojo načelnost kot kamela iztrebke svoje družice in o kakšni zahtevi po ustavnem odpoklicu predsednika države ni slišati ničesar.

Oglasili pa so se pisatelji in zahtevali njegov odstop. Navedli so krepke, a utemeljene razloge, ki sodijo k monumentalnosti ustave in vrednotam, ki jih zajemajo državni simboli. Očitali so mu škodljivo, nesprejemljivo, škandalozno in nedostojno odločbo o imenovanju novega predsednika KPK, njegov podpis pod njo pa da je klavrn in nenačelen. Predsednik države ima na simbolni ravni – taka pa je njegova funkcija – izjemno težko premostljiv problem: ujela ga je beseda, ki je po slovenski tradiciji vgrajena v temelje te države.

V imenu čigave zmage

Če bi imel Janez Janša prav in bi med t. i. staro Partijo in predsednikom države Borutom Pahorjem obstajala vzajemnost, mu to ne bi govorilo v prid, kajti tako bi njegovo zavezništvo s Pahorjem izzvenelo kot partijski projekt, v katerem sodeluje celo na lastno pobudo. To je vidik, ki ga je vredno premisliti, zlasti v luči novega predsednika KPK, v govorici kritikov zadnjega partijskega sekretarja v eni od občin in člana vladajoče Pozitivne Slovenije, ki je po »ukazu« predsednika države o imenovanju na funkcijo celo izstopil iz stranke.

Toda predsednik države se je v zadnjem tednu izkazal kot politik, ki odstopa prostor drugim in podaja žogico po pravilih igre, ki niso njegova. Škandalozna tiskovna konferenca dveh članic izbirne komisije, Simone Habič in Polonce Kovač (ob soudeležbi poslanke PS Melite Župevc v tudi sporni komisiji), je razkrila mizerno raven administracije, ki obkroža Pahorja, in vse skupaj spominja na dvorne spletke evnuhov v Prepovedanem mestu okrog zadnjega kitajskega cesarja, ki je bil zadnji simbol zadnjega kitajskega cesarstva, vendar ni odločal o ničemer. Vrhunec »demokratičnega cinizma« je predsednik kot tisti, ki edini lahko imenuje člane senata KPK, izkazal z besedami, da bi se odločil drugače, če bi mu postopek dopuščal več samostojnosti. Tu so maske zares padle.

V aktualnih dogodkih se predsednik Pahor javlja kot lik, ki ga je vredno pogledati tudi v obdobju, ko je bil predsednik vlade, ali še pomembneje, kot nekoga, ki mu je bilo dano prevzeti in voditi prenovljeno oziroma preobraženo stranko nekdanje zveze komunistov. Kot predsednik vlade je s pojmom neodvisnih načel korporativnega upravljanja v podjetjih z državnim lastništvom utemeljeval − pozneje se je izkazalo, da sporna − kadrovanja ljudi, ki so kazali znake omreženosti in jih neodvisni komentatorji danes pripisujejo korupcijskemu omrežju. Zgodilo se je vse, kar so hoteli zloglasni ljudje iz ozadja, sam pa je v imenu demokracije in korporativnega upravljanja vedno izkazoval podobo lepe duše in lepega predsednika, ki da se ga Slovenkam ni treba sramovati.

Vse to vodi v vprašanje, pod kakšnimi pogoji in s kakim smislom je končno prevzemal stranko, katere predsednik je postal 1997. Bil je čas, ko je interesna politična omrežja za potrebe privatizacije prevzemala naraščajoča LDS. Vsa korupcijska omrežja, ki, kot trdijo poznavalci, v grobem delujejo še danes, so imela ambicijo osvojiti politična zaledja, bodisi na levo bodisi na desno, v formuli velikih koalicij LDS celo na oboje hkrati. Pahorjeva trpna potrpežljivost v dolgoletnem statusu quo se je tako njemu kot njegovi stranki bogato izplačala in pozicija lepe in všečne duše ga je na koncu pripeljala do zmage. Postavlja se seveda vprašanje, čigave.

Pisatelji so razumeli

Simboli države so povezani z verodostojnostjo besed, ki stojijo v njenem ustanovnem dokumentu, to pa je ustava. Da je korupcija strahoten problem slovenske države, je po vseh anketah prepričana absolutna večina Slovencev. Táko je tudi mnenje tujih opazovalcev in raziskovalcev. Absolutna večina Slovencev tudi meni, da je t. i. Klemenčičeva komisija kljub včasih hudim napakam naredila ogromno, da je premaknila meje v pojmovanju in pregonu korupcije, da si je upala upreti se tudi prvakom političnih strank, da si je glede korupcije celo upala dokazati koruptivnost Zorana Jankovića in Janeza Janše in da pod ta standard država več ne sme iti. Predsednik države Borut Pahor je zelo dobro vedel za ta dejstva; ne nazadnje smo mu jih komentatorji na tem in podobnih mestih sporočali mesece in leta.

S tem, da je v postopku imenovanja novega senata iz komisije KPK naredil cirkuško areno, v kateri klovni zabavajo ljudi in pripravljajo teren za vrvohodce in krotilce levov, je predsednik države v vsakem primeru lahko storil le premišljeno politično dejanje, ki za seboj glede pravilnosti in legitimnosti ne pušča nobenega dvoma. Verjetne so najslabše možne razlage, v najboljšem primeru pa je šlo za spektakel brez vsebine, kajti Borut Pahor je že v predsedniški kampanji povedal, da ne kandidira za papeža, temveč za predsednika države. Pisatelji so zelo dobro razumeli, kaj je hotel povedati, zato so mu povedali, kaj si mislijo o takem načinu mišljenja in o njem osebno. Zato so od njega zahtevali, naj kot predsednik odstopi s položaja, kajti nosilec te funkcije v nobenem primeru ne bi smel žaliti ustave.