Parkirana perspektiva

Nekako na sredini prejšnjega stoletja je bilo. Zunaj je padal močan dež, v avtu, ki je bil parkiran pred beograjsko vilo Milovana Djilasa, pa sta ob Djilasu sedela še Boris Kidrič in Edvard Kardelj. »Deževalo je in mi smo se pogovarjali,« Djilasovo poročilo o nenavadnem sestanku povzema zgodovinar Jože Pirjevec. »Videl sem naglo in škandalozno pomnoževanje birokracije in papirja, pa mi je padlo na misel – ob branju Marxa – da bi bilo vse to mogoče poenostaviti.« Potem je Djilas slovenskima sogovornikoma predlagal nekaj neverjetnega. Z uvedbo samoupravljanja bi bilo marsikaj mogoče zelo poenostaviti, izboljšati. Samoupravljanje. Ideja, ko bi tovarne dali v upravljanje delavcem, država pa bi od delavcev, ki bi postali lastniki tovarn, pobirala le še davke. Slovenska tovariša sta bila sprva skeptična. Po dveh ali treh dneh pa je Kidrič priznal: »V resnici je to dobra ideja. To je mogoče.«

Pustimo ob strani vprašanje, ali je Djilasovo poročilo o začetkih samoupravljanja, ki je v primerjavi z logiko trdega partijskega diktata predstavljalo določen napredek, resnično ali ni. Djilas je bil namreč propagandist, šef jugoslovanskega Agitpropa, institucije, pristojne za agitacijo in propagando. Djilasovo poročilo je zanimivo zato, ker ne gre za edini zgodovinski sestanek, ki je med nevihto potekal v avtu. Tudi leta 1990 je bila ideja o plebiscitu, ki ga je predlagal Demos, izrečena med dežjem, v avtu, parkiranem pred ustavnim sodiščem. V avtu sta sedela Jože Pučnik in Peter Jambrek. Idejo o plebiscitu so pred tem omenjali že socialisti, a z njo niso bili uspešni, ker so bili politično šibki. Potem sta med dežjem misel o plebiscitu premlevala še Pučnik in Jambrek. Nekaj dni pozneje je koalicija Demos misel o ljudskem glasovanju, s katerim bi se Slovenija iztrgala iz SFRJ, sprejela s toplim aplavzom.

Kaj je skupni imenovalec dveh sestankov, med katerima je kakšnih 40 let razlike? Ne gre le za to, da je zunaj deževalo, udeleženci pa so zgodovinsko razpravo vodili v neudobni sejni sobi, osebnem avtomobilu. Sestanka o uvedbi samoupravljanja in izvedbi plebiscita sta bila sklicana v trenutku, ko je postalo jasno, da družbeni model ne deluje več. Jugoslovanski stalinistični model na sredini prejšnjega stoletja ni več funkcioniral. Federalni model jeseni 1990 ni več deloval. Razmere so se slabšale in nekaj je bilo treba storiti. Člani bolj ali manj nove politične elite – Djilas, Kidrič in Kardelj so bili na oblasti pet let, Pučnik in Jambrek pa kakšnih pet mesecev – so morali ljudstvu ponuditi verodostojno perspektivo.

Leta 1950 in leta 1990 je šlo za neke vrste družbeno menjavo, ki pa ni bila blagovna menjava. Ljudstvo se je v času hude krize za nekaj časa odreklo blaginji, a je v zameno dobilo verodostojno perspektivo. Samoupravljanje je bilo boljše od stalinizma. In neodvisna Slovenija je bila boljša od SFRJ.

Da je neblagovna menjava, ko so se ljudje v zameno za verodostojno perspektivo pripravljeni odreči delu blaginje, možna tudi danes, dokazuje sogovornik v današnji številki Sobotne priloge Dušan Mramor, odhajajoči dekan ljubljanske ekonomske fakultete. Akademskim kolegicam in kolegom je ponudil nadaljevanje perspektivne usmeritve razvoja šole, zastavljene v devetdesetih letih, katere cilj je bil, da se fakulteta uvrsti med sto najboljših poslovnih šol na svetu. Ideja je nastala še v letih, ko je fakulteto vodil Ferdinand Trošt. No, na ekonomski fakulteti so se ob odločitvi, da bodo del blaginje zamenjali za perspektivo, zavedali, da ne počnejo nič osupljivo novega. Pomemben del razvoja zahodnega sveta je temeljil na ideji protestantske etike, ki je ponujala zapleteno trgovino: trdo delo in odrekanje na tem svetu povečuje možnost za zveličanje na onem svetu.

Ne gre torej zgolj za to, ali je sodobna slovenska politična elita sposobna izdelati domačo nalogo, ki so jo sestavili nekje med Frankfurtom, Brusljem in Washingtonom. Vsaj tako pomembno je tudi vprašanje, ali je sposobna izkoristiti napovedano jesensko deževno obdobje, ki bo ponudilo priložnost, da udobje vladnih soban zamenjajo za sestanek v avtu. Djilas, Kardelj, Kidrič, Pučnik in Jambrek so se o formuli, ki naj zagotovi perspektivo, dogovorili na deževnih parkiriščih.

Kaj bi bila nujna konstanta enačbe, ki naj zagotovi perspektivo? Ko bodo iz avta sestopili na dež, naj ne pozabijo na neusmiljeno izvajanje načela enakosti pred zakonom. In predsedniku republike naj povedo, da niti on nima pravice, da v športno dvorano vstopi s palico, na katero je pripel zastavo. Ker je vstop s palico prepovedan prav za vse. Če je prepovedan za vse, je prepovedan tudi za predsednika.