Perverzija oblasti

Kadar nam kdo govori o skupnem dobrem, se moramo vselej vprašati, o čigavem dobrem pravzaprav govori.

Objavljeno
16. maj 2014 13.06
Renata Salecl, filozofinja
Renata Salecl, filozofinja
Pred bližajočimi se volitvami bodo v javnosti kot feniksi vzniknili različni medijski svetovalci – spin doktorji. To so nekakšni zdravniki, ki poskušajo z različnimi oblikami manipulacije izboljšati položaj svojega klienta, umazati nasprotnika in sploh zmanipulirati javnost tako, da se identificira z določeno politično figuro. V predvolilnih debatah je velikokrat prav smešno opazovati, kako kak kandidat nenadoma začne na poseben način viti roke, kako je drugi spremenil slog oblačenja in tretji poudarke svojega govora.

Privlačnost tovrstne manipulacije je tako velika, da so na Danskem oblikovali celo redno televizijsko oddajo, imenovano Spin, kjer novinarji skupaj z medijskimi svetovalci preigravajo vprašanja, katera medijska manipulacija je določeni stranki uspela in katera ne. V debatah o medijskem uspehu sploh ne gre več za razpravo o vsebini političnih strank. Pomembno je le, kdo je bil prepričljivejši, kdo je bolje lansiral kako zgodbo, kdo je učinkoviteje umazal nasprotnika in podobno.

V Veliki Britaniji je bil v teh novodobnih gladiatorskih igrah do nedavnega največji mojster Max Clifford. Njegovo podjetje je skrbelo za javno podobo slavnih osebnosti iz sveta politike in estrade z najbolj pretkano in kruto strategijo. Clifford je medijem posredoval obscene zgodbe iz zasebnega življenja tekmecev, zelo učinkovito pa je znal preusmeriti tudi medijske napade na svoje stranke. Mnogi slavni so ga dojemali kot nekakšnega boga, ki jim lahko naredi ali uniči kariero, za velike denarje pa so ga najemale tudi korporacije, ki so želele spremeniti javno podobo.

Zadnje tedne pa je Cliffordova zvezda popolnoma ugasnila. Pri policijskem raziskovanju spolnega nadlegovanja zdaj že pokojnega televizijskega voditelja Jimmyja Savila je bilo namreč ugotovljeno, da je bil v podobne igrice – kot Savile v 70. in 80. letih – vpleten tudi Clifford. Ženske, ki so bile kot najstnice njegove žrtve, so prišle na dan s svojimi zgodbami in Clifford je bil pred kratkim na prvi stopnji obsojena na osem let zapora. Med pričevanjem žrtev je bilo zanimivo opazovati, kako je Cliffordovo mojstrstvo z manipulacijo delovalo že pred davnimi 40 leti, ko se je zgodila večina primerov spolnega nadlegovanja. Najstnice je velikokrat zapeljal tako, da se je delal, kot da je v njihovi prisotnosti sprejel klic velikega filmskega producenta, in jim potem obljubljal, da bo iz njih naredil zvezdnice kalibra Jodie Foster.

Clifford se je že od mladih let vselej postavil v vlogo nekoga, ki je podaljšana roka ideje uspeha – tej ideji je sledi kot kakšen igralec z marionetami, ki gradi veliko zgodbo, hkrati pa se še malce naslaja nad lutkami v svojih rokah. Njegova perverzija niso bile le spolne igrice, ki se jih je šel z uspeha željnimi najstnicami, ampak tudi z javnostjo kot tako. Desetletja dolgo je kot medijski svetovalec s pikantnimi zgodbami gradil in uničeval podobe javnih osebnosti. Bil je nekakšen vsemogočni kreator, ki je lahko odločal o življenju drugih, in pri tem zelo užival. Toda ker se je tudi med sojenjem obnašal izrazito arogantno, se smejal in se sploh delal, kot da gre še za eno od njegovih medijskih akrobacij, mu je sodnik izrekel še enkrat višjo sodbo, kot je bilo pričakovano.

V psihoanalitični teoriji je perverznež dojet kot nekdo, ki nima dvoma glede lastnega užitka, in tudi kot nekdo, ki se mnogokrat dojema kot nekakšen izvrševalec velike ideje. Jacques-Alain Miller zato pravi, da lahko perverzno strukturo najdemo tudi pri tistih, ki govorijo s pozicije morale, na primer duhovniki, šolniki, sodniki. Tisti, ki se postavlja v superiorno pozicijo nekoga, ki ve, kaj je prav za družbo, na poseben način preigrava perverzen scenarij, kjer pravzaprav ni prostora za dvom, kaj naj bi bilo prav in kaj narobe.

V današnjem času je mogoče videti znake takšne generalizirane perverzije, ko politiki počnejo kaj v imenu ideje skupnega dobrega in še posebej ideje razvoja. Kadar nam kdo govori o skupnem dobrem, se moramo vselej vprašati, o čigavem dobrem pravzaprav govori. Tudi ko nam kdo govori o nujnosti razvoja, je treba vključiti vse zavore skepse, da se nam ne bi zgodilo to, kar se po tekočem traku dogaja južnim sosedom Hrvatom.

V slovenskih medijih lahko vsak dan sledimo ljubezenskim težavam Severine, skoraj nič pa ne izvemo o ideoloških in kapitalskih bojih, ki potekajo v njeni domovini. Primer tragičnega boja predstavnikov civilne družbe proti dominantni politiki in velikemu kapitalu, ki deluje v imenu strateškega razvoja, ki naj bi bil v dobro ljudstva, se je nedavno zgodil v Dubrovniku.

To prelepo mesto je v zadnjih letih postalo žrtev divjega kapitalizma, ki je v navezavi z državno in lokalno politiko iz mesta pregnal večino prebivalstva, ga zatrpal s turisti z velikih križark in odprl vrata kriminalcem različnih političnih barv. Pred nekaj leti se je gospodarska in politična elita odločila, da bi se dalo dobiček še povečati, če bi na hribu Srđ, ki obkroža staro mesto, naredili igrišče za golf. Sanaderjeva vlada je sprejela celo t. i. zakon o golfu, ki omogoča, da se namembnost zemljišč in vsi potrebni zakoni za graditev igrišč za golf sprejemajo po hitrem postopku. Kmalu se je pojavila še ideja, da bi tam zgradili še več kot tristo vil, apartmajev in hotelov za najpetičnejše goste, ki bi imeli s hriba čudovit pogled na morje in staro mesto. Investicijo je začel voditi izraelski poslovnež, ki je obogatel pri posredovanju prodaje vojaških letal med Izraelom in Rusijo in čigar mlada žena je Hrvatica, ki je bila nekoč na visokih položajih v Agrokorju in Račanovi vladi.

Skupina umetnikov in intelektualcev, združenih v kulturno organizacijo Lazareti, se je začela tem načrtom upirati. Z vrsto javnih tribun, publikacij, sodnih tožb proti oblastem, ki so se na vse načine začele polaščevati zemljišč na Srđu, so poskušali preprečiti eno največjih urbanih katastrof na Jadranu. Zadeli pa so na spin izjemnih razsežnosti. Novinarji so začeli pisali članke o pomembnosti golfa in vil za razvoj Hrvaške. Upornikom je sicer uspelo zbrati dovolj podpisov za lokalni referendum, a župan je dan pred referendumom pozval Dubrovčane, naj se referenduma ne udeležijo. No, na volišče je le prišlo 33 odstotkov volivcev, od katerih jih je 84 odstotkov glasovalo proti investiciji. Ker pa zakon o lokalnih referendumih pravi, da mora za uspeh referenduma glasovati vsaj 50 odstotkov volivcev, referendum ni bil uspešen. Paradoks je, da takšna omejitev ne velja za državne referendume. Tako sploh ni bilo ovira, da je na referendum o hrvaškem vstopu v EU prišlo le 43,5 odstotka državljanov.

Kako se je boj končal? Markiz de Sade bi o tej novodobni krutosti lahko napisal roman! Hrvaška je namesto zakona o golfu sprejela pet novih zakonov, ki omogočajo, da se po hitrem postopku izvedejo strateške investicije – za slednje se lahko seka gozdove, prisili ljudi k prodaji zemljišča, spreminja namembnost zemljišč in podobno. V dubrovniškem mestnem svetu so se za en dan združili levica, desnica in drugi mešetarji ter izglasovali spremembo namembnosti zemljišča na Srđu. Glavni organizator upora Slaven Tolj je bil pretepen, njegovo delo v mestu je bilo onemogočeno in zdaj živi v izgnanstvu na Reki.

Črnogorski premier Milo Đukanović je nekoč dejal, da bo pod njegovo oblastjo imel vsak Črnogorec 2000 evrov plače, nič mu ne bo treba delati, edina njegova naloga pa je, da se ne upira strateškim investicijam. Čeprav je Franklin D. Roosevelt znan po tem, da je poudarjal, da test našega razvoja ni v tem, da damo več tistim, ki imajo vsega preveč, ampak da damo dovolj tistim, ki imajo malo, je pravzaprav resnico ideje razvoja zadel Đukanović: Bodi tiho in morda še tebi kaj kapne.