Pesniki na Strehi sveta

V noči med 15. in 16. novembrom 1706 se je na obali jezera Kokonor zgodil umor. Karavana je bila že nekaj tednov na poti. Dolga vrsta slavnostno okrašenih konj, vozov in belih jakov se je pomikala po Tibetanski planoti proti severovzhodu. Praporci, zastave in sončniki so čez dan nemirno valovali v vetru, z nočjo, ko se je karavana ustavila, so postavili šotore, zakurili ognje in še preden so ti dogoreli, legli k počitku. V najmogočnejšem in najlepše okrašenem šotoru je spal triindvajsetletni moški. Kdo bi vedel, o čem je sanjal, tik preden sta se dve senci nagnili nadenj in mu s kratkim bodalom prerezali grlo. Nato sta zavili truplo v platno, ga trdno povezali in odnesli iz šotora. Na obali jezera sta ga naložili v majhen, iz ustrojene jakove kože narejen čoln, naložili vanj še nekaj težkih kamnov in odveslali od obale. S kamni obteženo truplo sta odvrgli v ledeno jezersko vodo, vse naokrog je bila tišina, planjave so bile pobeljene s snegom, ki je prav tisto noč prvič zapadel. Le od časa do časa se je zaslišalo prhanje spečih jakov, belih kot pokrajina okrog jezera.

Navsezgodaj so podrli šotore in se obrnili nazaj, od koder so prišli. Proti jugozahodu, proti Lhasi, prestolnici Tibetanskega kraljestva. Nikdar niso prispeli v Peking, kamor so bili namenjeni, kot je mislil umorjeni. Umorjeni je bil Tsang Jang Gjatso, 6. dalajlama, ki sta se ga dvor in vladajoča teokracija hotela znebiti, saj se ni pokoraval že stoletja ustaljenim protokolom, ki naj bi veljali za posvetnega in duhovnega voditelja Tibetancev, živega boga, utelešenje boga Čenreziga. Tsang Jang Gjatso, kar v prevodu pomeni Učeni ocean čiste pesmi, je ljubil ženske, vino, vsako noč je zapustil palačo Potalo in se v paviljonu, imenovanem Hiša kač, sredi jezerca ljubil. Predajal tantričnim veščinam, v katerih je z ljubljeno lahko dosegal najvišje telesne in duhovne užitke.

Tsang Jang Gjatso je pisal tudi pesmi. Triinpetdeset jih je ohranjenih in v vseh opeva svojo zemeljsko željo in hrepenenje po ljubljeni osebi. Konservativni dostojanstveniki in teokrati niso smeli dovoliti, da bi ta mladenič ogrozil stoletno tradicijo živih bogov, kot je bil najvišji naziv dalajlam, ki so vladali tibetanskim ljudem in prostranstvom. Zato so sklenili, da ga bodo poslali na »diplomatsko misijo« v Peking. Tedaj je bilo Tibetansko kraljestvo veliko in mogočno, zato so v Prepovedanem mestu zelo radi videli, da so se princese, ki so odraščale v senci svetih cipres, poročale s tibetanskimi kralji in princi.

Moje sledi v snegu;

Skrivnosti ni več, ne skrivanja.

V postelji moje ljubljene

Kot školjka belo srce,

Telo tako nežno.

Tako se glasi pesem, s katero je Tsang Jang Gjatso opisal svojo usodo: ko se je nekega jutra vračal iz Hiše kač v Potalo, je stopal prek na novo zapadlega snega. Stopinje so ga izdale.

In prav na obalah tega svetega jezera, ki ga danes Kitajci imenujejo Qinghai, Modro jezero, se je točno opoldne 9. avgusta letos dogodil najslavnejši trenutek 4. mednarodnega pesniškega festivala, imenovanega po jezeru Qinghai. Petinpetdeset tujih pesnikov, od Kanade do Argentine, od Finske do Čada, od Estonije do Indonezije, od Rusije do Peruja, ter sto petdeset izbranih kitajskih pesnikov je bilo prisotnih na slovesnosti pod globoko sinjino tibetanskega neba in na nadmorski višini 3200 metrov. Prireditelji festivala so podelili najvišje priznanje, zlato tibetansko antilopo, dvema pesnikoma: sirskemu pesniku Aliju Ahmedu Saidu Esberju, bolj znanemu po pesniškem imenu Adonis, in ameriškemu pesniku Simonu J. Ortizu, pripadniku indijanskega plemena Akoma iz Nove Mehike. Pred Zidom poezije je veliki simfonični orkester izvedel Odo vrelcu življenja, nastopilo je tudi nekaj pevcev, eden od njih v podobi, ki je spominjala na Elvisa Presleyja, četverica opernih pevcev pa je za konec zapela Napitnico iz Verdijeve Traviate. Je bila temu vzrok dvestota obletnica Verdijevega rojstva ali le kitajska ljubezen do te mogočne glasbe, ki je na Strehi sveta še pridobila vznesenost?

Ob Zidu poezije smo se udeleženci podpisali na napeto platno, kasneje bodo naša imena vklesali v granit, da bodo tam ostala dlje od večnosti(?). Plato ob jezeru, ki ga imenujejo tudi Trg poezije, krasijo figure iz svetovnih epov: od Gilgameša do Nibelunga. Človeku se zazdi, da se je znašel na »posvečenem« kraju, četudi je jezero, nekdaj imenovano Kokinor, danes Qinghai, vse bolj priljubljen turistični kraj; »posvečenem«, ker prireditelji tega veličastnega pesniškega srečanja razumejo tisto, čemur danes na Zahodu rečemo multikulturnost, na prav poseben način: vsi ljudje smo čuteča bitja, ne nazadnje so takšna tudi vsa živa bitja, pa tudi rastline, vode, kamni, gore ... Ta ideja je temelj tibetanskega budizma, ki so ga, ko so Kitajci na silo priključili Tibet Ljudski republiki, sprejeli, kot so sprejeli bogato tibetansko duhovno in materialno izročilo. Zanje je tibetansko vprašanje dokončno rešeno. Porušili so na stotine samostanov, pobili na tisoče menihov, 14. dalajlama se je moral že 1959. leta umakniti čez Himalajo v Indijo, Kitajci pa so kar nadaljevali etnično čiščenje in se ustavili (?), ko so pobili skoraj dva milijona Tibetancev. V provinci Qinghai, katere glavno mesto je Xining, kjer smo udeleženci festivala prebivali v luksuznem hotelu, je skoraj dve tretjini prebivalstva tibetanskega. A nič zato, menijo naši kitajski gostitelji, Tibetanci so le eno od mnogih ljudstev na ozemlju Ljudske republike Kitajske.

Ko sem na Zidu poezije odkril, da je med svetovnim pesniki, katerih portreti so vklesani v granit, od Danteja do Rilkeja, od Shakespeara, Goetheja do Kavafisa, tudi portret Tsang Jang Gjatsa, mi je marsikaj postalo bolj jasno, četudi ne tako, kot je bilo jasno nebo nad menoj. Tsang Jang Gjatso je véliki pesnik, njegove pesmi so tako rekoč ponarodele, da je bil žrtev zarote budistične teokracije, je – za Kitajce – le znamenje, kako zaostal je bil teokratski vladajoči sistem v Tibetu in zato je bila naloga kitajskih komunistov in vojakov Ljudske armade, da so Tibetance osvobodili teh mračnih, tako rekoč fevdalnih spon, četudi je bilo ob tem treba preliti reko krvi.

Kar same od sebe so se vame prikradle misli o tem, da sem bil opoldne tistega sončnega, sinjega avgustovskega dne pravzaprav priča posebnemu paradoksu, pa ne zato, ker je tam nastopil pevec, podoben Elvisu Presleyju, njegov glas je bil skoraj kastratski, tudi ne zato, ker so bili simfoniki oblečeni v frake, še manj zaradi tega, ker se je tam zgoraj, na Strehi sveta, zaslišala Verdijeva arija, ampak zato, ker so zlato tibetansko antilopo, nagrado za pesniško delo, podelili severnoameriškemu Indijancu, pripadniku ljudstva, ki so ga očetje demokracije iztrebili, tako kot bizone! Z nagrado Adonisu, sirskemu pesniku, ki že desetletja ne živi v Siriji, se pesnik in kulturnopolitični delavec, kot se je takemu človeku nekoč reklo pri nas, pesnik in esejist Jiji Maja, predsednik festivala, verjetno ni politično opredeljeval za Bašarja al Asada ali proti njemu?

Treba je bilo stopiti v slano vodo svetega jezera, ker to pomeni, da se bo odtlej človek počutil srečnejšega, pomirjenega s svojo in usodo sveta. Nisem bil edini, mnogi so tisto avgustovsko zgodnje popoldne zabredli v vodo, v prapravnukinjo vode, v kateri je potonilo truplo 6. dalajlame, edinega med dalajlamami, ki so ga ubili in čigar truplo ni balzamirano in postavljeno na posvečeno mesto eni od tisočih soban palače Potale. Resnici na ljubo; tudi 14. dalajlama, ki so ga Kitajci že zdavnaj politično ubili in prisilili v izgnanstvo, ne bo nikdar balzamiran in pozlačen počival med predhodniki.

Ker na Tibetanski visokogorski planoti izvirajo tri največje azijske reke, Jangce, Rumena reka in Mekong, se je pesniška karavana spustila s planote k Rumeni reki, v okrožje Guide, kjer smo v času sončnega zahoda in v zgodnjem večeru na Trgu molitve poslušali pesmi kitajskih in španskih pesnikov, ki pesnijo v dveh največjih svetovnih jezikih. Moje prvo srečanje s Kitajsko me je navdalo s posebnim posluhom za skrajnosti (ki se, vsaj na Kitajskem, ne dotikajo!) in z nenehnim zaznavanjem paradoksov, ki so včasih prehajali v razbiranje cinizma, agresivnosti, superiornosti. Pri tem ne mislim na naše gostitelje, ki so odlično opravili svojo nalogo, saj zanje ne obstaja vprašanje denarja, ampak na nekatere posebnosti, ki so, tako sem skušal sam sebi pojasnjevati, nasledek prastare civilizacije. Tudi svojim pesniškim kolegicam in kolegom sem govoril: znova moramo brati Konfucija, da bomo morda le razumeli to véliko neznanko, ki ji je ime Kitajska.

V nežnih večernih in nato tudi nočnih urah, nebo je bilo seveda posejano z zvezdami, ki jih v Ljubljani ne morem videti, Rumena reka, ki tu še ni rumene barve, taka postane šele nekaj sto kilometrov nižje, je šumela kot že milijone let, sem si ogledoval nenavadno stavbo, imenovano Trg molitev. Pravzaprav so Kitajci ob Rumeni reki zgradili sodobno budistično svetišče, z mogočnim vhodom, dvoriščem in stopniščem, ki vodi na plato, na katerem je velik bazen, v katerem plavajo umetne rože; lokvanji, vrtnice in kdo ve katere cvetke še, na dnu prizora se šestindvajset metrov visoko dviga pozlačen molilni mlin, največji na svetu, o čemer priča tudi Guinessov certifikat, ki ta molilni »stroj« uvršča v Knjigo rekordov! Je bila to le domislica lokalnega veljaka ali morda »oddolžitev« Tibetancem oziroma budistom za stotine porušenih templjev in samostanov? Kdo ve? Pragmatičnost Kitajcev dopušča vsakršno razlago, v duhu maksime Deng Xiaopinga: Ni važno, kakšne barve je mačka, važno je le, da lovi miši.

Drugo jutro smo obiskali dobro ohranjen taoistični tempelj iz 16. stoletja, tempelj Žadastega cesarja, in palačo Nanhai, ki ju – kdo ve iz kakšnih razlogov – v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je na Kitajskem divjala kulturna revolucija, podivjani rdeči gardisti niso porušili. Kot je po čudežu ostal nepoškodovan tudi samostan Ta'er blizu Xininga, zgrajen na mestu, kjer se je leta 1356 rodil znameniti budistični modrec Tsongkhapa, reformator lamaizma in ustanovitelj ločine Gelukpa, Rumenih kap. Glenn H. Mullin v svoji knjigi iz leta 1986 Death and Dying, The Tibetan Tradition [Smrt in umiranje: tibetanska tradicija] poroča, da je bilo modrečevo telo, ko so kitajski komunisti vdrli v samostan in grobnico, kjer je počival Tsong­khapa, še toplo in brez znakov razpadanja. Kitajci so vrgli mumijo v reko, a truplo ni potonilo. Zato so ga potegnili iz vode, polili z bencinom in zažgali.

A Tsongkhapa je vedel:

Tvoje življenje je le dežna kapljica,

Lepota, ki mine, še preden se je zaveš.

Obisk tega velikega samostana, ki ga sestavlja najmanj deset stavb in je dan za dnem oblegan zlasti od bolj ali manj nevernih turistov, pa seveda tudi budistov, mi je ponudil še bežno srečanje z romarji z visoke Tibetanske planote: trije moški in tri ženske so, vsi zaprašeni, umazani, temne polti, oblečeni v cunje, sedeli v senci v enem od notranjih samostanskih dvorišč. Ob njih ciza na dveh kolesih, na katerih so bile naložene odeje in nekaj loncev. Na dlaneh in kolenih so imeli lesene deščice, kar je pomenilo, da so svojo, morda tudi večstokilometrsko romanje opravili na tradicionalen način priklanjanja in razprostiranja telesa po tleh, nato znova dvigovanja na kolena in vstajanja, nenehno ponavljajoče se čaščenje božanstev, ki delijo sočutje in obljubljajo možnost osvoboditve priklenjenosti na Kolo življenja. Osvoboditve trpljenja, ki je temeljni zakon človeškega bivanja in doseganja stanja prebujenosti, ko človek postane bodisatva in se prepoln sočutja vrne med ljudi, da bi jim pomagal na poti od rojstva do smrti in ponovnega rojstva. Nekaj trenutkov sem strmel v ta bitja, ki so istega rodu kot jaz. So mar res? So moje oči kdaj tako žarele kot njihove, da se je senca, v kateri so počivali, prelila v nežno in blago zatočišče vseh nas čutečih bitij, ki ne zmoremo priznanja, da je trpljenje naše vrhovno določilo. Iz ljudi, ki smo krog romarjev prodajali zijala, nekateri so jih hoteli celo slikati, česar romarji niso dovolili, je stopila ženska in podarila romarki nežnorožnato jabolko. Bilo je dejanje človečnosti, ki me je globoko pretreslo in me bo spremljalo do smrti.

Sam sem imel čast brati nekaj svojih pesmi (v slovenščini in angleščini, prevajalec je prebral pesem tudi v kitajskem prevodu) naslednjega dne v Geološkem parku, čudežni pokrajini ob Rumeni reki, ki jo je izo­blikovala erozija, veter in voda sta ustvarila svet, ki spominja na svet, ko se je ta šele začel. Četudi nas takrat še ni bilo. Zbrane sem opozoril, da če smo prejšnji večer na Trgu molitve poslušali pesmi v dveh največjih jezikih, je zdaj priložnost, da slišijo pesmi v najmanjšem jeziku. Da je to slovenščina in ne slovaščina in da smo med prvimi prevedli sveto pismo v svoj jezik. Ne vem, ali sem s to svojo opazko naredil kakšen poseben vtis, le direktor enega največjih svetovnih pesniških festivalov, ki se vsako leto odvija v kolumbijskem Medellínu, Fernando Rendón me je takoj povabil, naj bom drugo leto njihov gost.

Pesniška karavana se je znova zbrala v Xiningu, mestu z 1,8 milijona prebivalcev, kjer smo imeli tudi manjši simpozij Pesnikovo individualno ustvarjanje in družbenost poezije. Mnogi pesniki so izgovorili veliko modrih besed, vsi pa smo se strinjali, ne glede na vladavino globalnega kapitala in iz nje izvirajoče vse globlje krize, da poezija potrjuje, kot je dejal Simon J. Ortiz, da smo ljudje, in ljudje smo samo zaradi jezika, in da je pesniški jezik središče vseh jezikov. Jezik poezije nam daje moč in to moč moramo uporabiti, da obvarujemo svet pred katastrofo. Ortizov jezik in njegove pesmi so prihajali k nam iz izvira njegovega rodu, rodu Indijancev Akoma, ki so jih ustanovitelji Združenih držav neskončnih možnosti pobili, preostanek, kot eksotične živali, pa strpali v rezervate in gasili njihovo žejo po svobodi z »ognjeno vodo«.

Končno se je naša pesniška karavana, povezana z neštetimi tankimi nitmi, simpatijami in potopljena v babilonsko zmešnjavo jezikov, vrnila v Peking. Od tod, iz tega novodobnega popka sveta, nas je, nepomembno smetje na zemljevidu resničnega sveta, ki se ukvarja z obrestmi in bonitetnimi ocenami, topel in vlažen veter raznesel po svetu. Četudi sem s hrvaško pesnico Sonjo Manojlović, izraelsko pesnico Tal Nitzán in bosanskim pesnikom Farukom Šehićem nekaj ur preživel v Prepovedanem mestu, posedajoč v zavetju zimzelenih grmov, svetih cipres in s pogledom počivajoč na bajerčkih, na katerih so cveteli pravi lokvanji, nisem mogel odtrgati oči od Trga nebeškega miru, kjer res ni več tankov, a tudi ničesar nebeškega ni tam; le policisti in vojaki, strumno stoječi ob drogu s kitajsko zastavo, pa še množica kamer, ki nadzorujejo dogajanje na trgu.

Ni treba, da si prof. dr. Maks Tajnikar niti Angela Merkel, lahko si samo eden od pesnikov, ki so obiskali Streho sveta, in si čudenje, otrok, ki se nenehno čudi, a tudi spoznava, kar je drugim morda še prikrito, da je Kitajska prihodnost sveta. Edina možnost preživetja, četudi v onesnaženem okolju, ko bomo morali vsi nositi maske in rokavice. Državni, pravzaprav komunistični kapitalizem, pa naj se to poimenovanje sliši kot contradictio in adiecto, ali po naše leseno železo, je edini »družbeni sistem«, ki bo, ne glede na obresti, bonitetne ocene, dolgove in vse, kar muči staro gospo Evropo, ko se vsa artritična muči s svojim vrtičkom in negoduje enkrat zaradi suše, drugič zaradi toče, tretjič pa zaradi deževnikov, preživel in vladal prihodnosti, saj se ne meni za osnovne človekove pravice, še manj za strahotno onesnaženost okolja.

Zato se naši nadvse prijazni in pozorni gostitelji niso kaj dosti trudili, da bi bile pesmi njihovih pesnikov prevedene v angleščino, da bi se tako lahko spoznali s sodobno kitajsko poezijo. Brez posebne zadrege so nam dali vedeti, da prihodnost pripada kitajščini. Da nam ne bo prav nič pomagalo, če nam bodo ponudili ribo za večerjo, sami se bomo morali naučiti loviti ribe, kot nas uči stara kitajska modrost. Morda tudi ribe iz jezera Kokonor, kjer je grob 6. dalajlame, pesnika Tsang Jang Gjatsa.