Tiskane izdaje
Nikar se ne bojte, izmišljujte si nove besede, je nedavno v članku v angleškem Guardianu pozival kanadski pisatelj Andrew Kaufman. Učitelji, slovaropisci, zadrti tipi, ki v vsakem jajcu iščejo dlako, vam bodo rekli, da ne smete. Pod nos vam bodo pomolili slovar in vas prepričevali: besede ni v slovarju – torej, ne obstaja. Ne nasedajte jim!
Toda, bodite previdni pri delanju novih besed. Nova beseda ne nastane z udarjanjem s pestjo po tipkovnici. Treba se je držati jezikovnih pravil. Kakšno malenkost lahko ukradete iz latinščine, angleščine, nemščine ... Saj to počnejo vsi. Ali pa besedo, ki že obstaja, uporabite na nov način, ji dodate kakšen sodoben odtenek, predlaga Kaufman.
Vsi moji prijatelji so superjunaki
Andrew Kaufman prihaja iz mesteca Wingham v Ontariu, ki šteje tri tisoč prebivalcev in v katerem se je rodila kraljica (kanadskih) kratkih zgodb Alice Munro. Med drugim je avtor uspešnice All My Friends Are Superheroes (Vsi moji prijatelji so superjunaki).
Glavni junak romana je Tom. Njegovo prvo dekle je bila superjunakinja, ime ji je bilo Nekega dne. Vsakič, ko je izgovorila nekega dne, se je za malenkost pomanjšala. Nekega dne je bila že tako majhna, da je lahko spala na vati iz stekleničke za zdravila, potem jo je lahko videl samo še z mikroskopom, dokler ni nekega dne preprosto izginila. Tudi dekle, s katero se je poročil, je superjunakinja – Perfekcionistka. Na poroki jo je Tomovo bivše dekle, še ena superjunakinja, Hipno, hipnotizirala in jo prepričala, da je Tom neviden ...
Konec zgodbe je mogoče prebrati v angleščini, francoščini, italijanščini, nemščini, španščini, norveščini, danščini in nizozemščini. A vrnimo se h Kaufmanovemu maternemu jeziku in nasvetom, ki jih daje pri ustvarjanju novih besed.
Špar program
Zakaj bi uporabili dve besedi, ko pa ju lahko združimo v eno, pravi Kaufman in navaja primer: cidiot. To je človek, ki je preživel že toliko časa v mestu, da je pozabil na tisto, kar imajo ljudje na podeželju za zdravo kmečko pamet. Zakaj torej dve besedi – mestni idiot, ko pa lahko povemo z eno – midiot, prosto po Kaufmanovo. Kot kaže, v slovenščini špar program, varčevanje z besedami, ne gre tako zlahka kot v angleščini.
Tam kar mrgoli takih besed. Ob sobotah in nedeljah vam v restavracijah postrežejo brunch, nekaj med breakfastom in lunchem. In kako bi to zvenelo v slovenščini? Kozajtrk ali zajsilo – za prvo silo po naporni petkovi ali sobotni noči. Brunchemanija je preplavala Rokavski preliv, za Parižane je brunch že nekaj tako običajnega kot francoski rogljič. V Sloveniji pa se še ni udomačil; v Ljubljani je v restavraciji težko dobiti že zajtrk, kaj šele kozajtrk ali zajsilo.
Na Otoku nogometaši menjajo žene in dekleta tako pogosto kot spodnjice, zato jih tamkajšnji mediji, rumeni in resni, ker morajo non stop pisati o tem, skrajšajo kar v WAG (wives and girlfriends). Ob slovenskih zelenicah in na tribunah je tako malo gledalcev ter žena in punc fuzbalerjev, da se slovenski akronim ni prijel (žene in punce – ŽIP, pa še blizu VIP-u je, very important person). V naših medijih tako ni zaslediti žipic.
Sicer pa je kraljica med wagicami Victoria Beckham. Na nakupovalni ulici jih je mogoče preprosto prepoznati: na sebi imajo vsaj nekaj rožnatega, velika sončna očala, da zakrijejo botoks, in ogromno torbo, po možnosti kakšnega priznanega modnega oblikovalca.
Kaufmanovega nasveta, da lahko kakšno besedo preprosto ukradete iz tujega jezika, so se dosledno držali Francozi in Nemci, samo svoj člen so dodali: les Wags oziroma die WAGs.
Rdeča vijugasta črta
Skajp, guglanje, mesidžiranje – vse tri besede, ki jih uporabljamo vsak dan, imajo še nekaj skupnega: takoj, ko jih napišemo, se v računalniku pod njimi pojavi rdeča vijugasta črta. Torej, ne obstajajo. Rdeča vijugasta črta se pojavi, ker da so besede slengovske, pravi Andrew Kaufman. Označiti besedo za slengovsko je po njegovem rasistično. Jezikovne avtoritete z začetka članka nam s tem dajo vedeti, da si ne smemo izmišljati novih besed.
Vsak teden preberem Druge principe Marka Crnkoviča, preden gredo v objavo. Na računalniškem ekranu je vse rdeče od vijugastih črt. Skoraj je več besed podčrtanih, kot je tistih brezmadežnih. V prejšnji kolumni je bila ena najlepših besed, kar sem jih zasledil v zadnjem času: zanjimci. Ne zanamci – bodoči pripadniki naroda, ljudstva, h katerim se šteje govoreči –, ampak zanjimci – tisti, ki prihajajo za njimi. In kako imenovati tiste, ki prihajajo za zanjimci?
Izmišljanje novih besed je ena izmed najbolj uporniških stvari, kar jih lahko počnemo, pravi Kaufman. Vsaka beseda je kovček, v katerega zapakiramo idejo in ga predamo naprej nekomu drugemu. Brez kovčka ni predaje naprej. Naša družba se spreminja hitro, in da jo opišemo, potrebujemo nove besede.
Pod Kaufmanovim člankom na spletu se je nabralo dobrih sto komentarjev s predlogom novih besed. Meni najljubša je garbaggio, ki jo uporabljajo pri neki komentatorki članka doma, da malo olepšajo smeti, ki jih nihče noče odnesti v zabojnik. Nekdo drug pa ima novo besedo za nakupovanje čevljev – shoepping.
Čebelica v čudežni deželi
A preden se lotimo novih besed, se je treba naučiti tistih, ki so zapakirane v slovarske kovčke. Moja superjunakinja letošnjega poletnega branja je Čebelica iz romana Chrisa Cleava Druga roka. Jezika (kraljičine angleščine) se je naučila v prehodnem domu za priseljence v Essexu na jugovzhodu Združenega kraljestva. Ena od starejših deklet ji je namreč pojasnila: »Če hočeš preživeti, moraš biti čedna ali pa znati spretno sukati jezik.« Videti je, da neprivlačne in molčeče ženske nimajo nikoli urejenih dokumentov, zato jih takoj repatriirajo, vrnejo domov.
Govoriti se je naučila iz časopisov, ena redkih stvari, ki jih je imela v prozorni plastični vrečki, je bil Collinsov žepni angleški slovar. Toda niso pomembne samo besede, ampak tudi vsi njihovi odtenki. Izmeček – tako taksist zabrusi enemu izmed deklet – ni samo tisto, kar izbruhne na dan, ko začne delovati vulkan. »Vsaka beseda se zna postaviti zase. Takoj ko jo hočeš zgrabiti, se spretno izvije v več pomenov, tako da sežeš po praznem zraku in ničesar več ne razumeš.«
Kako veliko vrečko bi morala imeti mala Afričanka, če bi čakala na azil v kakšnem slovenskem nastanitvenem centru za priseljence, da bi vanjo spravila Slovar slovenskega knjižnega jezika?
Fantje drkajo po ledu
SSKJ, ki je nastal na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, je najprej izšel v petih knjigah (od 1970 do 1991), pozneje pa v bolj strnjeni izdaji v eni knjigi. Ima skoraj sto tisoč gesel in malo manj kot petnajst tisoč podgesel. Vsaka od petih knjig ima dobrih tisoč strani, kar nanese več kot pet tisoč strani. Leta 1991 smo Slovenci končno dobili svojo državo, takrat je izšla še zadnja knjiga slovarja, in postali smo uslovarjeni od A do Ž, od a do žvrkljati.
Pred leti je v najuspešnejšem tv-šovu na stari celini Wetten, dass...? (Stavimo, da ...?) nastopil neki moški, ki je imel slovar nemškega jezika v malem prstu. Voditelj je povedal besedo iz slovarja, tekmovalec pa je moral ugotoviti, v kateri knjigi slovarja je ta beseda, na kateri strani in za katero besedo stoji. Zelo impresivno!
Ali zna kdo v Sloveniji povedati na izust, kje so besede verthajm, ploskoprs, marvin ... Ne samo povedati, kaj pomenijo, ampak jih tudi uporabiti v stavku. Priznam, jaz sem jih natipkal prvič v življenju.
Vem pa, kdo največkrat na televiziji uporabi glagol drkati iz prve knjige SSKJ na strani 498 (1. večkrat zdrsniti, zdrkniti: kapljice so mu drkale po čelu; 2. drsati se: gledala je, kako fantje drkajo po ledu; otroci so se hodili na potok drkat), ki ima sicer v slovarju kvalifikator zastarelo. Nad (hitrostnim) drkanjem je še zlasti navdušen odličen komentator športnih prenosov Andrej Stare.
Zgoraj brez
Če bi Čebelica v knjižnici nastanitvenega centra (imajo tam sploh knjižnice?) dobila še Slovar novejšega besedja, ki je izšel letos, bi morda zardela, ko bi – končno – prebrala, da je drkanje lahko tudi samozadovoljevanje (drkati na sliko porno igralke) ali povzročanje komu kaj nezaželenega, slabega (Dan na dan te drkajo v glavo, v možgane.).
Tako kot bi bila v zadregi, če bi sestri Nkiruki in vaškim dekletom razložila, kaj pomeni, da je bilo dekle v časopisu zgoraj brez. Ne, to ne pomeni, da ni imela zgornjega dela telesa. To pomeni, da njen zgornji del ni bil oblečen. Da ni nosila modrca. Da je razkazovala joške in strmela naravnost v fotografski aparat in se smehljala. Da to v Angliji ni sramota.
In zakaj niso vsa dekleta v Angliji zgoraj brez, če je fantom tako všeč, bi vaška dekleta vrtala naprej. Res. Le zakaj ne?
Čebelici se je vendarle uspelo prebiti iz centra za tujce. Žepni slovarček ji je rešil življenje. Iz centra je spravila tudi Jamajčanko, ki je imela v vrečki svinčnik za oči, pinceto in tri koščke ananasa.
Je Velika Britanija potem res postala lepša in živahnejša? Druga roka je izšla pri Mladinski knjigi v odličnem prevodu Mihe Avanza.
All inclusive
Med zadnjo knjigo Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovarjem novejšega besedja je preteklo dolgih dvajset let. Vmes se je marsikaj spremenilo. Mobilni telefon, ki ga je uporabil Michael Douglas v filmu Wall Street, je v primerjavi z današnjimi vse tanjšimi mobilnimi napravami in pametnimi telefoni pravo smrtonosno orožje. Poštne znamke so zamenjali e-mejli. Računalniki so nam odkrivali nove svetove. Fejsbuk, lajki in všečki, sledili smo tvitom in čivkom Lady Gaga ...
Del besed in besednih zvez iz besedilnega korpusa Nova beseda, ki so nastale v dobrih dvajsetih letih, so slovaropisci zapakirali v 6399 kovčkov in jih predali naprej.
Slovar se bere kot kakšen zdravstveni leksikon (bolezen norih krav, prašičja in ptičja gripa), kot italijanska kuharska knjiga izpod peresa Jamieja Oliverja (al dente, čabata, karpačo, panakota, pelat – njam njam v petnajstih minutah), kot strankarsko glasilo (esdeesovec, esdejevec, desusovec – in kje je enesijevec?), kot Vroči kaj (pofukan, porno zvezda, pornič), v njem je EMŠO, star denar (cankar, kobilica), ki smo ga že zamenjali za evro, veliko smo ukradli iz angleščine (casual, bungee jumping in bandži džamping, mail bombing), nekaj iz francoščine (nouveau riche, fondi in fondue, flambirati) ... Ste vedeli, da so tangice nemškega izvora?
Skratka, za vsakega nekaj. Priporočeno poletno branje, ponudba all inclusive. Zraven pašejo kokice, ki so tudi v slovarju.
Pozna se, da smo vstopili v Evropsko unijo, polovica 134. strani in naslednji dve strani se začneta z evro (od evronavdušenca do evroskeptika). Nekaj stvari so pomladili s faceliftingom. Seveda ne manjkata paparac in mafiozo, tukaj je tudi zombi, 1. kot mitološko bitje, ki je s pomočjo magije oživelo, in 2. kot tisti, ki je počasen v svojih reakcijah. Bo treba iti še na kak protest zoper vlado in elite, da bo dodan pomen še pod točko 3.
Tajkunija
Medtem ko so na jezikovnem inštitutu beležili (ne samo) janšizme in pahorizme, so nam Slovenijo ukradli gradbeni tajkuni in jo spremenili v Tajkunijo. Grem takoj poguglat, ali ta beseda že obstaja. Ne! Avtorske pravice so moje.
Naredil sem jo po šeststopenjskem besedotvornem algoritmu Jožeta Toporišiča. Prvič, določil sem govorno podstavo: dežela tajkunov. Drugič, odločil sem se, da bo to izpeljanka, torej sem izbral desno obrazilo: -ija. Tretjič, izbral sem podstavo tvorjenke: tajkun. Četrtič, podstavi sem odvzel slovnične lastnosti. Petič, sestavine sem razporedil takole: tajkun- + -ija. Šestič, vse skupaj sem združil in določil naglas: Tajkúnija. Moram priznati, v resnici je šlo bolj na izi.
Še hiter skok na razvezanijezik.org, na prosti slovar žive slovenščine. Tudi tam (še) ni Tajkunije, je pa zelo simpatičen izraz za tajkune: prigrabniki.
Sopobudnica oziroma »hišnica« spletnega slovarja žive slovenščine je Alenka Pirman, ki »ni jezikoslovka, ki bi doma onanirala na besede«, kot je v Delovem vprašalniku Ljubljanapolisa povedala novinarki Maji Čakarič, ampak ukvarjanje z besedami razume kot umetniški projekt. Po njenem ima avtorsko pravico nad slovenščino vsak, ne le strokovnjaki. »Jezikoslovci so vratarji, ki besede prepuščajo v slovar,« še meni Alenka Pirman.
V pogovoru leta 2007 je nanizala nekaj tisti hip priljubljenih besed. Tu sta dve za pokušino: zinedirati, ki je nastala pod vtisom prvenstva v nogometu, ko je Zinedine Zidane z glavo butnil Marca Materazzija; čepetek, to je četrtek, ki namiguje, da bo kmalu petek in konec tedna.
Izmišljanje je cenjen šport. Torej, športajte čim več, ne glede na to, kaj porečejo tisti, ki pravijo, da so prebivalci Izole Izoljani. Recite Izolanu, da je Izoljan, pa vam bo primazal eno okrog izole.
Iz muzeja
Peter Kolšek je ob izidu Slovarja novejšega besedja v komentarju zapisal, da se besedni zaklad, kakor se je reklo včasih, naglo spreminja. Kar potrebuje sedanji uporabnik jezika, je prilagojenost na digitalna orodja, ki jih današnjik uporablja kot žlico, in preprost način iskanja vseh vrst slovarskih informacij. Zdaj bodo težki slovarji ostali večinoma v omari, na stotisoče besed in informacij se seli v mobilne naprave.
Preprosto smo pozabili na čas, preden so se pojavili slovarji, čas, ko je bilo vse manj določeno in so imele besede prosto pot, pravi Andrew Kaufman in dodaja: Slovarji so spremenili jezik iz hiše, v kateri smo lahko vsi prosto obnavljali, v muzej, v katerega lahko samo pokukamo. Prestopite ta trak, ki varuje muzealije, izmišljujte si nove besede.
Spomnite se, da si je nekoč, pred davnimi časi, nekdo izmislil prav vse besede v tem sestavku.
