Peter Dahlgren: Krizi medijev in demokracije sta tesno povezani

Tako mediji kot demokratične ustanove so izgubili večino zaupanja javnosti, trpijo za krizo identitete in legitimnosti.

sob, 02.03.2013, 21:00
Raziskave kažejo, da je v avtoritarnih državah izjemno težko uporabljati komunikacijske tehnologije za udejanjanje svobode govora, saj jih vlade uporabljajo za cenzuro in nadzor prebivalstva. Zato za svobodo govora ni ključna razvitost internetne infrastrukture, ampak politična kultura, pravna država in druge varovalke, ki varujejo civilne svoboščine in preprečujejo zlorabo oblasti.

... a rešitve iščejo v hitrih tehnoloških in družbenih popravkih.

Profesor Peter Dahlgren se večino znanstvene kariere ukvarja z dvema družbenima pojavoma, ki sta trenutno v težavah – z mediji in demokracijo. Problemi medijev in demokracije so tesno prepleteni, saj se zdijo medijska podjetja, demokratične ustanove, politiki in novinarji soodgovorni za globalno krizo, ki je na ulice pognala zelo različna civilnodružbena gibanja.

Oboji so izgubili večino zaupanja javnosti, trpijo za krizo identitete in legitimnosti, a rešitve iščejo v hitrih tehnoloških in družbenih popravkih. Mediji upajo na čudežne nove poslovne modele in zaklepanje interneta, politiki stavijo, da jim bodo komunikacijska orodja pomagala učinkoviteje nagovoriti volivce in jih spraviti na volišča.

Vendar je resničnost preveč zapletena za takšne preproste rešitve, je prepričan Dahlgren. Atenska demokracija ne bi delovala niti v stari Šparti, kaj šele v Evropi 21. stoletja, zato se nima smisla zatekati v zgodovinske nostalgije in jih preoblačiti v tehnološke utopije, kakršna je obljuba elektronske agore in neposredne demokracije. Družabna omrežja lahko obidejo tradicionalne informacijske vratarje in pomagajo mobilizirati na milijone protestnikov proti vojni v Iraku, a so protesti še daleč od političnega odločanja. Alternativna in civilnodružbena gibanja pa niso nujno demokratična, na kar opozarja razmah nacionalizma, ksenofobije in populizma v številnih državah EU.

Dokončnih odgovorov, kako odpraviti krize demokracije, nam ne more dati noben politični ali družbeni mislec. Lahko pa nam družboslovje pomaga najti dejavnike, ki spodbujajo demokratično delovanje, in določiti tiste, ki ga onemogočajo. Kar je že zelo spodbuden začetek, je dejal sogovornik.

Ali svoja gostovanja kdaj izrabite za ogled političnih protestov, ki se v zadnjih letih dogajajo po Evropi?

Kadar le utegnem. Na žalost bom zamudil napovedani zborovanji v Ljubljani [pogovor je potekal pred shodom Zbora za republiko in tretjo vseslovensko vstajo], kjer se bosta na isti dan zgodila protivladni in provladni protest, čeprav bi me zelo zanimalo videti ta nenavadni politični fenomen.

Nenavaden?

Morda sem se nerodno izrazil, ker premalo poznam slovenske razmere. Ampak če sem prav razumel, imate na eni strani spontane protivladne proteste različnih družbenih skupin, kar je precej značilno za čas krize, vlado pa podpira Zbor za republiko, ki se predstavlja kot civilnodružbena organizacija. To se mi je zdelo nenavadno, ampak je morda bolje, da neham na glas razmišljati, preden izrečem kako neumnost (nasmešek). Mimogrede: se protestov v Sloveniji udeležujejo tudi mladi?

Če vprašate raziskovalce mladine, je njihova udeležba celo presenetljivo visoka. Zakaj?

Pred nekaj leti sem imel v ZDA doktorski seminar in ravno tedaj so bili na ulicah Philadelphie množični protesti proti pohlepu finančnega sektorja, brezposelnosti in političnim elitam – podobno kot pri gibanju okupirajmo Wall Street. Prepričan sem bil, da tisti teden na predavanjih ne bo nobenega študenta, ker bodo vsi protestirali, a so bile predavalnice polne. Ko sva se s soprogo udeležila shodov, so bili med protestniki delavci, sindikati, etnične manjšine, protiglobalisti in aktivistične skupine, a nobenega študenta ali profesorja. Ko sem to vprašanje načel na predavanjih, so bili študenti v zadregi. Niso vedeli, kaj naj mi odgovorijo, nato jih je nekaj povedalo, da proteste spremljajo na spletu in družabnih omrežjih. Počutil sem se kot dinozaver iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, zato me zanima, ali lahko tudi na ljubljanskem predavanju doživim kaj podobnega – ali tudi slovenski študenti raje klikajo, kot protestirajo na ulici.

Kaj pa, če ti študenti pač udejanjajo elektronsko participacijo, o kateri so pred desetletjem navdušeno pisali številni medijski in politični teoretiki? Navsezadnje ste v preteklosti tudi vi objavili kar nekaj optimističnih besedil o političnem potencialu svetovnega spleta za mlade.

So se vam res zdeli tako optimistični?

Sledili so pogostemu vzorcu razmišljanja: mladi so politično pasivni, a vešči interneta, ki da je po svoji naravi demokratično orodje. Če mladim približamo internet, jih bomo morda spodbudili k sodelovanju pri političnih procesih.

Z današnje perspektive se verjetno zdi, da smo bili pred desetimi leti celo zmerni optimisti preveč naivni (nasmešek). Sam sem se dobro zavedal pasti tehnološkega determinizma, ker smo ta pojav v medijskih študijih doživeli že velikokrat. Ko se je pojavil telegraf, so tehnološki navdušenci pisali, da bo nov izum povezal ljudi, ukinil fizične razdalje in končal vojne. Telefon je reševal demokracijo, prav tako pozneje radio, televizija in sateliti. Zelo dobro se spomnim medijskih konferenc v sedemdesetih letih, ko smo se čisto resno pogovarjali o neslutenih demokratičnih potencialih kabelske televizije, ker ne bo več manjkalo frekvenc in bo lahko vsaka lokalna skupnost ustvarjala svojo televizijo ter poskrbela za medijsko ponudbo in mnenjski pluralizem. Vse to smo vedeli. Poznali smo zgodovino neuresničenih tehnoloških utopij, se zavedali mogočnega marketinga informacijske in komunikacijske panoge, se pogovarjali o pasteh ideologije informacijske družbe, a smo v internetu vseeno videli tudi realne politične potenciale.

Kakšne?

Če ste hoteli ustvarjati televizijski program, to nikoli ni bilo preprosto ali poceni, tudi geografsko ste bili zelo omejeni. Razvoj računalništva in mrežna infrastruktura sta prvič zares omogočila globalno distribucijo medijskih vsebin, ki jih je lahko ustvaril vsak. Internet ima pomembno vlogo pri razvoju današnjih alternativnih političnih gibanj, kar zadeva varovanje okolja, človekove pravice, naravne vire in trajnostni razvoj, ki bi bili brez mreženja še veliko bolj omejeni. Poleg tega imajo internetne tehnologije močan psihološki vpliv, saj uporabniku dajejo občutek večje moči. Vidimo, da se naše misli širijo, doživljamo odzive, občutimo povezanost s svojo spletno skupnostjo, kar so pomembni občutki za politično mobilizacijo.

Zakaj tega potenciala niste prepoznali pri vaših študentih?

Verjetno je krivo moje poznejše delo na projektih, povezanih z informacijsko družbo. Videl sem, da avtorje informacijskih politik večinoma zanimajo samo hitre tehnološke rešitve za zapletene družbene probleme. Mladi ne volijo? Kupimo jim računalnike, spodbujajmo gradnjo informacijske infrastrukture, financirajmo programe e-participacije in oglašujmo spletno podjetništvo. Volivna udeležba se znižuje? Potem moramo najeti najboljše strokovnjake za spletni marketing in z naprednim podatkovnim rudarjenjem poiščimo volivce, da si izboljšamo možnosti v politični tekmi. Množične medije obvladuje peščica globalnih korporacij? Svoboden in odprt internet omogoča vsakemu uporabniku svobodo govora in onemogoča cenzuro, zato bodo za medijski pluralizem poskrbeli kar aktivni spletni potrošniki. To preprosto niso načini za spodbujanje progresivne politike.

Kakšni so ti načini?

Najprej moramo potegniti jasno ločnico med potenciali, ki jih neka tehnologija prinaša, in družbenimi dejavniki, ki vplivajo na spodbujanje ali onemogočanje teh potencialov. Dober primer je razmerje med svobodo govora in cenzuro na internetu. Mediji so imeli zelo radi novice o domnevnih internetnih revolucijah v Ukrajini, Iranu in Egiptu, ker so jim potrdile vplivno zgodbo o internetu kot rušitelju nedemokratičnih režimov. Vendar so pri tem spregledali kritična poročila o delovanju policije in tajnih služb, ki so na družabnih omrežjih in mobilnikih iskala politične aktiviste. Raziskave kažejo, da je v avtoritarnih državah izjemno težko uporabljati komunikacijske tehnologije za udejanjanje svobode govora, saj jih vlade uporabljajo za cenzuro in nadzor prebivalstva. Zato za svobodo govora ni ključna razvitost internetne infrastrukture, ampak politična kultura, pravna država in druge varovalke, ki varujejo civilne svoboščine in preprečujejo zlorabo oblasti. Enako velja za potrošniški nadzor nad korporacijami in preprečevanje korupcije – ključni so regulatorji, močne potrošniške organizacije in kultura državljanskega pritiska na politiko in kapital.

Kaj vpliva na kulturo državljanskega pritiska? Občutek, da lahko z angažiranostjo dosežemo pozitivne družbene spremembe?

Za aktivno državljanstvo v današnji družbi je pomembno več dejavnikov. Brez znanja in obveščenosti ni mogoče kompetentno sodelovati v javnem življenju. Znanje nam ne pomaga brez vrednot, ki se odražajo v vsakdanjem življenju, kulturi in pravnem sistemu: smo pripravljeni živeti demokratične vrednote dialoga, tolerance in iskanja konsenza? Ali zaupamo drug drugemu, demokratičnim ustanovam, izvoljenim predstavnikom, strokovnim avtoritetam in sodnikom? Imamo možnost udejanjati aktivno državljanstvo? Ta možnost ni samo institucionalna, povezana s politično svobodo in formalno demokracijo, ampak je odvisna tudi od socialnih in ekonomskih dejavnikov. Če morate opravljati dve negotovi zaposlitvi, da bi preživeli družino, odplačevali kredite in vzdrževali potrošniške identitete, ki jih od vas zahteva sodobni kapitalizem, za aktivno državljanstvo nimate realnih možnosti. Na ulico vas lahko požene kvečjemu obup.

S sedanjimi družbenimi gibanji nimajo težav samo politiki, ampak tudi mediji. Vas študenti kdaj vprašajo, kakšna je v kriznih časih njihova vloga? Na čigavo stran naj se postavijo – naj podprejo vlado, nadnacionalne finančne ustanove ali protestnike?

Medijska panoga preživlja v zadnjih desetletjih tako radikalne pretrese, da imajo novinarske katedre po svetu hude težave, kaj sploh ponuditi študentom. Novinarske šole iščejo nova znanja in veščine, ki bodo študentom morda pomagale do zaposlitve v sedanjem medijskem svetu – od programiranja do upravljanja spletnih skupnosti. Vse več zadreg je pri načelnih vprašanjih, ki jih omenjate: kakšna je danes družbena vloga novinarstva? Ko sem začel v osemdesetih letih predavati na novinarski šoli v Stockholmu, je bilo sporočilo naše katedre zelo jasno: novinarji služijo demokraciji in javnemu interesu, ne delodajalcu, kapitalu ali političnim elitam. Prav tako se novinarstva ni smelo mešati z oglaševanjem. To zahtevo smo jemali tako dosledno, da je bil inštitut za marketinške raziskave varno skrit na drugi strani stavbe, da se ne bi nedolžne novinarske študentske duše nalezle kake škodljive ideje (nasmešek).

Ko so začeli delati v medijskih podjetjih, pa ta delitev ni bila več tako stroga?

Ne, tam ni bilo več dolgega hodnika in steklenih vrat, ki bi fizično ali simbolno ločevala oglaševalski in novinarski del. Za današnjega medijskega delavca je novinarstvo le eno izmed opravil, ki jih mora opravljati, če hoče preživeti. Današnji študenti novinarstva že na praksi ugotovijo, da jih v ponedeljek čaka pripravljanje ponudb za oglaševalce in pisanje sponzoriranih vsebin. V torek in sredo bodo od njih morda pričakovali pokrivanje tiskovne konference. Konec tedna bodo preživeli v spletni redakciji, kjer bodo prirejali agencijske novice in sporočila za javnost, delodajalci pa bodo izdatke za njihove honorarje zmanjševali z objavljanjem brezplačnih uporabniških vsebin, ki jih bodo našli na družabnih omrežjih in blogih. Priznam, da svojim študentom vse teže predavam o interesu demokracije in javnosti.

Je od komercialnih medijskih podjetij sploh mogoče pričakovati, da bodo delovala v interesu demokracije in javnosti?

Kapitalizem in demokracija sta že tradicionalno nekoliko nenavadna sopotnika, saj je kapitalizem v osnovi nedemokratičen – ni univerzalen in nas deli na zmagovalce in poražence. Vendar se je po drugi svetovni vojni izoblikovalo zavezništvo med industrijskim kapitalizmom in zahodnimi socialnimi demokracijami, pri katerih se je kapital samoomejil v zameno za stabilnost, družba pa je dobila polno zaposlenost, socialno državo in močan srednji razred. V takšnem okolju so do konca sedemdesetih let delovala tudi zasebna medijska podjetja, ki so lahko s poročanjem, prenašanjem informacij in oglaševanjem preživela na trgu in pri tem nekako skrbela tudi za obveščenost državljanov. Danes nam Kitajska kaže, da kapitalizem ne potrebuje več demokracije, deregulirana medijska industrija pa je postala učbeniški primer napake trga, kjer delovanje v javnem interesu ni več pozitiven stranski učinek iskanja zasebnih interesov, v kar verjamejo zagovorniki nevidne roke trga.

Lahko to napako trga odpravijo alternativni spletni mediji? Do njih ste bili nekoč podobno optimistični kot do spletnih družbenih gibanj.

Zmerno optimističen, lepo prosim! (smeh) V osemdesetih letih smo že zelo dobro poznali negativne vplive komercializacije na medijske vsebine: odpuščanje novinarjev, ukinjanje redakcij in vdor oglaševalskih vsebin. Javni servisi so imeli vse večjo krizo identitete in le malokdo je verjel, da mediji opravljajo vlogo varuhov demokracije. Takrat so bili blogi, forumi in alternativni spletni mediji zelo zanimivi, saj so prinesli nove žanre, spremenili odnos do medijskih občinstev in dali glasove tudi tistim, ki jih v tradicionalnih medijih ne bi imeli. Vendar imajo spletni mediji tudi nekaj slabosti. Večinoma so finančno prešibki za poglobljene in dolgotrajne novinarske projekte, saj na spletu še ni vzdržnega poslovnega modela za zahtevnejše novinarstvo. Občutljivi so na prikrite vdore političnih in komercialnih interesov, kvalitativne raziskave pa kažejo, da se pluralizem mnenj na spletu vse bolj umika mnenjskim mehurčkom – združevanju enako mislečih skupin pri iskanju informacij, ki potrjujejo naše predsodke in prepričanja. Če bodo hoteli spletni mediji pridobiti zaupanje javnosti, bodo morali prej ali slej upoštevati tudi nekatere dobre tradicionalne novinarske prakse.

Katere?

Zvestobo dejstvom, transparenco, iskanje najboljšega približka resnice in ločevanje dejstev od mnenj. Te vrednote se ne bodo spremenile. Vprašanje je le, kako jih udejanjiti v današnjem medijskem svetu.

In kako najti vzdržne vire financiranja.

Financiranje je velik problem. Celo v kapitalističnih ZDA so se pojavili resni predlogi, da bi morali določene tipe novinarstva plačevati z davkoplačevalskim denarjem. Ta denar bi moral biti kar najbolj zaščiten pred interesi politike, da ne bi ponovili negativnih izkušenj številnih evropskih javnih servisov, ki so se jih polastile aktualne vlade in vplivni politični posamezniki. Vendar ne gre samo za financiranje. Novinarji boste morali postaviti tudi nove okvire poklicne legitimacije – kdo je vaše občinstvo, kdo so naravni zavezniki in kakšna je vaša vloga v demokratičnih procesih. Prej ste vprašali, na katero stran bi se morali v sedanji krizi postaviti novinarji. Kot državljana in medijskega potrošnika me izjemno moti, ker novinarji tako prizanesljivo obravnavate gospodarstvenike, ekonomiste in ekonomske analitike.

Prizanesljivo?

Vzemimo samo bonitetne agencije, ki so, denimo, islandskim bankam podeljevale najvišje ocene samo nekaj tednov pred propadom. Te agencije so v sedanji gospodarski krizi odigrale izjemno negativno vlogo, za katero niso nikoli odgovarjale, a jih mediji še vedno navajajo kot verodostojne ustanove, ko poročajo o krizah v Grčiji, Španiji in drugod. Novinarji pri pokrivanju gospodarskih tem niso našli svojega glasu, ampak so področje prepustili diplomantom poslovnih šol, ki nekritično širijo neoliberalno ekonomsko doktrino. Prav tako novinarji premalokrat kritično poročajo o dvomljivih ekonomskih špekulacijah, preoblečenih v dejstva, čeprav na njih temeljijo politične odločitve, ki prizadenejo večino prebivalstva. Zato čaka novinarstvo na ekonomskem področju velik popravni izpit.

Kaj pa če se novinarji bojijo očitka, da niso strokovnjaki za ekonomijo? Takšna nesamozavest je med novinarji pogosta.

Novinarstvo bi se moralo počasi naučiti zagovarjati pred starim očitkom, da ni dovolj strokovno in zato kompetentno, da bi smelo podvomiti o formalni avtoriteti. Takšno tehnokratsko razmišljanje smo ponotranjili tudi v zasebnem življenju, saj vse več naših državljanskih, starševskih in intimnih odločitev prepuščamo svetovalcem in strokovnjakom. Vendar takšna pasivna miselnost človeka ne pripravi na aktivno državljanstvo. Politika niso samo tehnike vladanja in upravljanja, ampak soodločanje, v kakšni družbi hočemo živeti. Zato je popolnoma legitimno, če mediji od strokovnjakov zahtevajo pojasnila, kako bodo njihovi strokovni ukrepi zmanjšali revščino, odpravili neenakost in omilili socialno izključenost. Čeprav se morda zdijo taka vprašanja včasih naivna ali, še huje, preveč angažirana za ideale nevtralnega novinarstva.

Prijavi sovražni govor