»Mislim, da ima režiser pravico in jo od mene pošteno, da mu izpolnim njegov sen.«

Medtem ko se nameščava na stole v lokalu blizu njenega šišenskega doma, mi kar naravnost pove, da ima strašansko tremo. Ona?! In res, med prižiganjem cigarete ji mezinček rahlo trza. Zakaj, vprašam. »Kar tako,« odvrne. »To se mi vedno dogaja, ko je Pia v igri,« brez oklevanje pove. In se glasno zasmeje, tako kot se zasmeje samo ona.

Nedolgo tega smo jo gledali v Antigoni, kot Micko v Županovi Micki, kot Luise v Uroku, Evo v Jesenski sonati, 'Freulein' Fischer v Picassu, v alternaciji s Polono Juh je bila gospa Vogler v Personi... Povsod vrhunska. Lani je na festivalu Zlata paličica prejela nagrado za najboljšo vlogo in Večerovo nagrado za najboljšo igralko v sezoni 2009/2010 ter Borštnikovo nagrado za vlogi Babice in Evice (Žabe).

»Osvoboditi sem se morala pretiranih želja in ambicij in se prikopati do tega, da je bistvo vsega, kar si želim, delati dobro. Najprej s kom, potem kaj in šele nato kje, v kateri gledališki hiši,« odgovori, ko jo pobaram, zakaj je ne zaposlijo v Ljubljani. »In če to pomeni toliko in toliko ur v avtu, tudi če imam doma dva otroka, je težko, ampak gre. Morda pa bom nekoč res delala v Ljubljani. To je del sreče, ki še pride...«

Pravite, da še niste srečali človeka, v katerem ne bi našli kaj dobrega...

Se vam zdi to nenavadno? Res je sicer tudi, da še nisem srečala popolnega človeka, sijoče sestavljenega iz ene same dobrote... (smeh) S to izjavo v nekem intervjuju sem mislila predvsem na soigralce, ustvarjalce, s katerimi sodelujem. Ampak zelo enostavno lahko to misel navežem tudi na življenje samo.

Mar ni tako, da do takšnih zaključkov ljudje pridemo pozneje, na pragu starosti?

V kateremkoli letnem času lahko to uzreš, če le dovolj dobro gledaš. Na primer, spomnim se mame, ki mi je v otroštvu dopovedovala, da mi neumni ljudje vendarle ne smejo iti tako zelo na živce, da imajo nekatere druge darove, morda celo vrednejše, pa je bila kar dolga pot do tega, da sem to uvidela. Ker se z neumnimi niti pošteno skregati nisem mogla, če pa niso nič razumeli. (smeh)

Izkušnje so me pripeljale do takšnih zaključkov, tudi – če že ne predvsem – napake so me izklesale v to, kar sem. Zaradi tega se počutim bolj odprt, svobodnejši človek. Moja izbira je. In zakaj bi se osredotočala na minuse, slabosti, na stvari, ki so mi tuje pri drugih? Spremeniti jih ne morem, lahko samo kopičim slabo voljo in se spravljam v stres. Lahko pa najdem pri drugih dobre, krasne, vznemirljive lastnosti. Verjemite mi, vsak jih ima. Je to zelo neumno?

Nasprotno, verjetno bliže resnici kot si drznemo priznati. Sicer pa imate menda izjemno razvito logiko, v tem, filozofskem razdelku matematike ste bili daleč pred sošolci...

Uf, tudi sošolci niso bili od muh, sploh gimnazijski, skoraj sami dr-ji. (smeh) Sem bila pa res kar dobra pri reševanju logičnih nalog. To je en tak dober rajc. Že od malega sem se kar tresla od vznemirjenja, kako se jih bom lotila. Mislim, da prvorojenec že kaže znake in privrženost tej slasti.

Mogoče pa ravno zaradi tega ne marate neumnih ljudi.

Nisem marala, poudarek na pretekliku. (smeh) Ker kako naj človek definira neumnost ali inteligenco? Toliko različnih dejavnikov je, ki štejejo, testi so ozki in največ šteje človekova osebnost. Še tako visok IQ ne prepreči, da ne bi bleknil kakšne res do amena neumne. Ne maram vzvišenosti, podcenjevanja, aroganca zelo boli.

Od vsakega človeka se lahko česa naučim. Opazujem. Pri svojem delu sem odvisna od odnosov, v prvi vrsti mi je pomembno, s kom delam, kaj delam in potem kje. Bistvena je človeška energija in želim, da je pretočna. Zato bom našla nekaj, kar mi bo pri drugemu všeč, kar bo dobro, na kar se bom navezala. To bo moje izhodišče, da lahko dobro sodelujemo. Z nekaterimi se takoj zgodi kemija, nič se ni treba pregovarjati, z drugimi gre težje, zato pa morda odkrijem kaj še dragocenejšega, včasih pa je tudi zelo hudo in boleče.

Tako preprosto kot v življenju. Rada se učim od soljudi. Sem prilagodljiva oseba. Moj ego med ustvarjanjem ne more biti na prvem mestu, vsaj zame ne. To se mi zdi za igralca ključno, v smislu, da bi me moja osebnost, ko gre za nekaj več, za skupno idejo – zavirala.

V zadnjih dveh sezonah ste na slovenskih gledaliških odrih naravnost zablesteli, izjemne vloge, kar nekaj nagrad ste prejeli. Je napak, če rečem, da je vaš talent do izraza prišel z zamudo?

Dobila sem kar nekaj noro dobrih vlog in sem izjemno hvaležna za te priložnosti, bila sem pripravljena in željna izzivov, pa tudi sreča ni zanemarljiva. Razmišljam o zamudi... Ne vem, precej negotova sem še bila takoj po akademiji. Še sebi nepoznana. Ko veš, da je nekaj v tebi, veš, da imaš, toda kot da ni še bilo pravega časa, morda moči, zaupanja. Morda dela, vztrajanja. Včasih tudi zgolj priložnosti.

Že res, da ni malih in velikih vlog, da so takšni samo igralci, a vendarle ima ena Eva v Bergmanu vehementnejši in vidnejši zamah kot pa trije stavki v fantastični obleki kje drugje. Govorim tudi za tiste igralce, ki so nadarjeni, čudoviti, pa še niso dobili takšne priložnosti. Zase vem, da takrat zagotovo nisem imela pravega samospoštovanja, pristne samozavesti. To je, kar žari, kar se kaže kot karizmatično – kar naredi dobrega igralca izvrstnega. Pa seveda čisti užitek v tem, kar počneš. Eni so že rojeni s tem, drugi pridobijo z zorenjem.

Talent imaš ali pa ne, drugo je trdo delo in neusmiljeno spoznavanje sebe. Tega ne pozabijo povedati na akademiji, dojameš pa malce zrelejši ( smeh ). Vedno sem vedela, da starejša ko bom, bolje mi bo šlo. Lažje mi bo. V resnici sem komaj čakala, da gre ta prvi del mimo.

Verjetno vas je to, da so vas leta po akademiji še vedno gledali kot lepotico v vlogah lahkoživk, oviralo?

Me je, ja. In zdaj, ko gledam nase s časovno distanco, mislim, da sem se po nepotrebnem tako obremenjevala s tem. Mar bi izkoristila. Ves čas sem imela občutek, da moram dokazati, da sem veliko več. Zdaj se mi ne zdi več najstrašnejša psovka, če mi kdo reče, da sem bila lepa na odru (smeh).

Kdaj veste, da ste na odru dobri?

Ko Pie ni. Ko je absolutno ni. Ko je ni tam zadaj, ki bi mi žugala, češ, »kako si to povedala, to res ni bilo za nikamor, haloo, kakšna intonacija, na pamet, na pamet, sploh nisi notri«... Kolegice bodo vedele, o čem govorim, se rade šalimo na to temo. Ko je na odru samo moj lik, ki ne ve sekundo, dve vnaprej, kaj se bo zgodilo, in se samo spontano odziva v dani situaciji... Vse je sestavljeno, ti pa plavaš. In navadno se tisti, ki gledajo, strinjajo s tem.

Pravite, da pri proizvajanju emocij na odru fizično, na prsnici občutite pritisk.

Pri ustvarjanju vloge se v začetku zanašam na intuicijo, med vajami postanem precej racionalna. Povezujem, razčlenjujem, kopljem, se ukvarjam z detajli. Rada sama potegnem dramaturški lok svoji vlogi. Ko je stvar zrela, pa skočim na glavo in spustim emocije, preizkušam meje.

Vsak igralec ima svojo metodo za priklic, spodbujanje čustev. Meni čustveni spomin, vezan na lastno življenje, ne pomaga, če že – morda imaginacija, kaj bi, če bi... Oprimem se teksta, vloge, situacije, režijskih napotkov in pustim, da steče skozi mene. Od grla, srca, pleksusa, trebuha, jajčnikov do... se naseljujejo te moje vloge.

Koliko se strinjate z Mametovo izjavo: čarovnik je igralec, ki pooseblja čarovnika?

Tako preprosto, kaj (smeh). Mamet zna prizemljiti stvari. Pri meni pa je še največ zemlje v priimku.

Ker igralci na odru počnete čarovnije...

Rada verjamem v to. Kadar nam uspe, ko se vse sestavi, tekst, ekipa, energije, luna, občinstvo...

Žabe (Strniša/Lorenci) so, na primer, gotovo ena teh mojih ljubih čarobnih predstav; metafizika, fizika, človek, duša, igra, igranje, igračkanje. Krasen tim smo bili, ko smo ustvarjali, in čudovito je še naprej igrati z velikima Igorjem Samoborjem in Radkom Poličem - Racem. Veliko sem se naučila. O igri in čaranju. Pingpong z njima je glasba. Je džez.

Kakšen je dan, ko je čarovnija?

(smeh) Navadno je tak dan že pri koncu. Izpolnjen, popoln. Včasih pa v kotel zmečeš prav vse potrebno za urok, čarobni napoj, po receptu, po intuiciji, z vso ljubeznijo, ki jo premoreš – pa ni čarobnosti ne čarovnije. Samo zmazek – no, takrat si pa potrt... Kakšna čarodejka neki – navadna čarovnica! (smeh) Ustavi me pa ne, ne bom nehala verjeti.

Antigona, Županova Micka, dva Bergmana, Picasso, Strniševe Žabe, Urok... Kako ste sestavili vse te vloge?

Z veseljem, uživala sem. Včasih tudi v trpljenju. Tako različne vloge, tako različne predstave. Priznam, potešena sem zadnji dve leti. Všeč so mi različni koncepti, različni igralski izrazi, različni študiji, različni soigralci, različna gledališča, delo z različnimi režiserji in vsak hoče od tebe nekaj drugega in ti se na novo odkrivaš.

Rekli ste, da vas ne smem vprašati, kdo ali kaj je Pia. Kje je Pia na odru?

(smeh) Kot da ne že ves čas samo o Pii govorim! Pia na odru? Je posoda. Če si sposodim in priredim Strnišo – vloga »... bo čisto taka, kot si ti. Bo imela isti obraz, isti glas, kretnje, isto telo bo imelo njo, ampak bo imelo vse... Potlej to ne bom več jaz.«

In nisem jaz. Moja vloga nisem jaz. Nima mojih spominov, mojih izkušenj, mojih ljubezni, mojih strahov, mojih upov, mojega življenja. Je svoj človek v mojem telesu. Na odru vedno zagovarjam svoj lik. Nikdar ga ne sodim, kakršna koli prepričanja že ima. Ne režem kompleksnosti zaradi svojih stališč. Četudi imam v resnici marsikaj povedati o Antigoni, o Evi iz Jesenske sonate, Evici, Louise, Micki, ga. Voglerjevi – ja, groza, ta je pretresljiva izkušnja – 'Fraulein' Fisher... V marsičem se z njimi kot Pia ne strinjam.

Zakaj?

Ker vidim jasno in natančno, kam so jih pripeljali njihovi strahovi, zaslepljenosti, frustracije, zaprtost, egocentrične odločitve... To vidim zdaj, kot Pia. Ko pa sem na odru, tega ne želim videti in ne vidim. To gledajo drugi. Tako zapleteno banalno je to.

Je vse v življenju tako drastično povezano z egom?

Se vam zdi, da ni? Pa že moram imeti strašno velikega in razraščenega, če imam toliko dela z njim. Imam izkušnje, dobre, slabe, s sabo, z drugimi in ta veliki vladar našega bistva, tiran, je vsepovsod. Včasih je presneto premeteno zakrinkan... Sem že šla skozi kakšen psihofizični remont, ja.

S svojim egom se ubadam in ga zbadam, ker ne želim postati samo izpolnjena igralka, temveč predvsem človek, ki bo mirno zrl v zrcalo – igralec narcis, kaj – in z lahkoto legel spat. Ni tako drastično, sploh ne, prej duhovito. Samoironija ga dotolče.

Pred kratkim ste mi rekli, da so najlepši trenutki takrat, ko se na odru nikogar več ne bojite.

Hja, ko si dober, ne slišiš nikogar več. Zmaga je trenutek, ko se nehaš bati preverjanja občinstva in režiserjev, avtoritet, ki si si jih vzpostavil v glavi. Včasih, ko med občinstvom sedi nekdo, ki ga cenim, čigar mnenje mi je dragoceno, me to lahko zavira...

Še vedno?

Ne vedno, ampak ja, še vedno. In takrat si grem precej na živce.

Od kod vam ta strast, tudi zdaj, ko pripovedujete o svojem delu?

Ne vem. Iz horoskopa. (smeh) Ne znam drugače. Vedno sem si želela biti uglajena in jako umirjena oseba.

Kaj človek pridobi s pretirano uglajenostjo – povprečno melanholijo?

Haha, ne vem. No, moram reči, da že od nekdaj občudujem igralke, ki so čisto drugačne kot jaz, diametralno nasprotje v izrazu, tehniki, domišljiji, videzu... Nasprotja pač privlačijo, tako in drugače. Znam ceniti drugačnost, ne bi pa menjala. Sebe.

Menda se vam včasih zgodi, da gledate predstave in v sebi kričite: tudi jaz bi bila zraven.

Ja, si.

Jih lahko imenujete?

Naj odgovorim drugače. Ena mojih prijateljic mi je nekoč rekla, da ne razume igralcev...

... se strinjam. Saj kar naprej kopljemo po vas, če ne, ko ste na odru, pa z intervjuji.

Že, ampak saj sploh ne moremo reči, da je naše delo ustvarjanje, ker gre za poustvarjanje, potem gre ves čas za repeticijo, kar spet onemogoča kreativnost.

In prijateljici sem odgovorila, da ima morda prav. A ko gledam kolege igralce, vidim umetnost. Kot gledalko me, ne glede na to, kaj sporoča predstava, kako je postavljena, kakšna je njena estetika, v prvi vrsti zanima igralec. Kaj bo naredil igralec? Fascinantno je, ko včasih vidim igralca, ki ga omejuje neki režijski format, obenem pa mu je uspelo v tem omejenem okviru pokazati svoj maksimum.

To, da me kdaj omejuje tekst, mi pogosto daje še večji razmah za svobodo interpretacije. Če je preveč opcij, ker se režiser ni odločil, kaj pravzaprav išče, se v tem lahko izgubim, ker se bodo v moji glavi še podvojile. Vse to odločanje in odgovornost do tega! (smeh) Omejitev je na neki način svoboda. Mislim, da ima režiser pravico in je od mene pošteno, da mu izpolnim njegov sen. Da mu izpolnim njegovo vizijo – pa naj bo meni še tako tuja. Prevečkrat sem videla igralce, ki so zaradi hudega egotripa ali pomanjkanja rahločutnosti zbojkotirali projekt, ki bi lahko bil čaroben. To ni konstruktivno, ni dobro.

Se je zgodilo tudi vam?

Nisem pohlevna ovčica, da ne bo pomote. Poslušam, ja. A rada sem tudi slišana in uslišana, zanašam se na intuicijo, imam svoje poglede, svoj razum in znam biti nemogoča... Vendar želim narediti vse, da bom člen, ki bo pomagal do dobrega, do skupnega rezultata.

Vzkipim, jočem, travmiram, dan, dva, potem pa skušam razumeti. Antigono, na primer, sem si predstavljala popolnoma drugače, kot si jo je režiserka. Pa sem šla gledat prizore, v katerih me ni, opazovala, kam pelje, in ugotovila, da ima prav, da je v tem konceptu njena ideja bolj smiselna.

Za vas vendar soigralci pravijo, da ste izjemna kolegica...

No, ja... Za koga pa morda tudi ne (nasmešek). Sem pa pripravljena prisluhniti, priznati napako, stopiti korak bliže... Rada imam odkrit dialog.

Pri katerih predstavah ste si torej želeli biti zraven?

Veliko jih je. Pri Macbethu After Shakespeare zagotovo, Beneškem trgovcu, Mački na vroči pločevinasti strehi, pri Personi mi je po spletu še čarobnejših naključij celo uspelo. Vsekakor so to predstave, v katerih sem videla izvrstne igralske kreacije. Prav ponosna in vesela sem bila. In malce nevoščljiva, toda ne toliko, da bi me potrlo.

Ste ena redkih, ki ne kritizirate slovenskega filma.

Ker si kakšnega tudi pogledam. Dovolj mi je omalovaževanja iz ust ljudi, ki so zadnjega videli pred dvajsetimi leti. Mislim, da delajo naši filmarji več kot korektno, nekateri njihovi izdelki pa so čisti presežki. Dotaknejo se me lahko različni žanri, različne poetike, estetike, scenariji. Sem privrženka osebnoizpovednih dram, pikrih črnih komedij, vem, da to morda ni za masovno populacijo, a za kaj naj bi vse, kar se ustvarja, sploh bilo? Zagotovo pa v tem nisem osamljena uš.

Igralka – kaj je vaša prva asociacija ob tej besedi?

Ste pa zabavni, ja, igralka. Ultimativne sanje mojega življenja in uresničitev. Veliko mi je pomenilo to postati, mi še pomeni. Čeprav je včasih naporno biti igralec. Nič ne jamram, ampak je. Fizično še najmanj, čeprav tudi, no, ja, je pa tudi seksi. To besedo rada uporabljam v povsem neprimernih situacijah, zanalašč... Greš tja, kamor v življenju nikdar ne bi šel (potiho): in to nekaznovano (krohot). To je rekel De Niro, če se prav spomnim, da mu je super, ker lahko kot igralec počne stvari, ne da bi zanje kasneje moral polagati račune.

Ampak poudarjate, da ste izkustven tip človeka.

Že, a v svojem intimnem, zasebnem življenju. Ni mi pa ravno treba čisto vsega zares izkusiti, da bi znala razumeti, začutiti, odigrati, hvala bogu. Potlej bi najbrž v kakšnem sanatoriju končala s tabletkami in mono mjuziklom. Empatija včasih povsem zadošča.

Bogatijo me vloge skozi odigrane izkušnje, Pia v tem smislu veliko pridobi. Čeprav v resnici ločujem poklicno in zasebno življenje. Starejša ko sem, bolj ju ločujem. Odklapljam. Če je le mogoče, ne vlačim s seboj težkih kovčkov z novimi izkopi z odra domov. Cenim in naučila sem se skrivati tisto, kar sem zasebno. In zasebnost samo. Nekaj pa vendarle mora biti samo moje. Naj o meni govori moje delo. Vse drugo je iluzija, projekcija, postavljanje na piedestal ali pa klatenje z njega. Nočem sodelovati v tem.

Tudi zato redko privolite v intervju?

Tudi.

Kaj pomeni za igralko kot ste vi, da dela na svobodi?

Na svobodi sem bila dve leti. Prej sedem let v SNG Maribor, zdaj že drugo sezono v SLG Celje. Svoboda ni tako zelo svobodna. Že, da lahko izbiraš, če imaš to možnost. Utegne pa biti kar kruta... Četudi vi pravite, da me vidite strastno, je dobro delati iz miru.

Ukvarjati se z eksistencialno stisko, dokazovanjem, s preverjanjem, prošnjami lahko zelo stiska, spravlja v anksioznost. Kot gost precej težko dobiš res noro dobre vloge, sploh zdaj, ko je recesija in pomeni vsak gost odtok denarja. Nič nimam proti komercialnim projektom, z veseljem, nekateri so res kvalitetno pripravljeni, a ne bi se mogla posvetiti samo njim...

Stvari, ki me privlačijo, so v repertoarnem teatru, filmu, rada pa bi se preizkusila tudi v eksperimentalnem gledališču. Toda ne vabijo me tako kot Marka, na te »popoldanske krožke« (smeh). To je najina mala interna šala. V mnogo stvareh bi se še rada preizkusila, a ne bom nestrpna. Vse še pride. Sama najdem srečo – v življenju in pri delu –, ko se osvobodim pričakovanj.

Zveni kot velika modrost.

In verjetno tudi je. Moje lastne želje in pričakovanja so pekel, ne drugi ljudje. Sartre se je motil. Znebiti se svojih frustracij je sreča. Včasih traja dneve, tedne, mesece... Vedno večkrat mi uspe, da me želje ne odnesejo predaleč.

Nekoč ste rekli, da bi na samotnem otoku, kjer bi se znašli vi kot režiserka skupaj z možem Markom Mandićem, Bradom Pittom in Julio Roberts, najprej uredili tako, da se Brad in Marko ne bi slekla niti do pasu, Julii pa bi naložili kuhanje čaja... Niste pa povedali, kdo bi koga igral: Brad Pitt Marka, Marko Becketta?

(smeh) Ja, in jaz bi bila Lina Wertmüller. Dala bi si duška. Mandiću bi ukazala, ne vem, naj vodi viktorje!

Pa bi jih?

Japajade. Brad mi pa tudi že leži pod nogami, kajne? (smeh)

Prva potrditev, da ste precej nadarjena vokalistka, je bila v času skupine Vindy, ko ste se pojavili na posterju v Pilu...

Takrat, pri petnajstih, se mi je zdelo to neverjetno. Zmagali smo na Pilovem žuru.

Za kakšno zvrst je šlo?

Adolescentni pop. Razšli smo se zaradi različnih interesov, okusov, pogledov na glasbo. Hvaležna sem za izkušnjo, dobro investiran prosti čas, ko bi me lahko odpeljalo drugam, pa še žepnino sem zaslužila. V življenju sem počela marsikaj, da bi naposled ugotovila, česa ne bi rada.

To, da boste igralka, ste vedeli od vedno?

To pa.

Zakaj?

So stvari, ki jih preprosto pač veš. Na srečo.

Zase preveč skromno pravite, da ste dovolj nepravilni, da ste lahko zanimivi.

Ja. A nisem?