Tiskane izdaje
Ko je po svetu hitela novica, da so v Braziliji odkrili na kupe zlata, je francoskemu gusarju Renéju Duguay-Trouinu prišlo na misel, da bi Rio de Janeiro obravnaval kot ladjo. Leta 1711 je torej mesto razglasil za ladjo, pomorski plen, ga zasedel in razvil na svojih plovilih jadra šele po tem, ko so prebivalci plačali velikansko kontribucijo. Plena je bilo menda za petindvajset milijonov dukatov, najmanj današnje pol milijarde evrov.
Kapitalizem se je zares razmahnil šele s suženjstvom, piratstvom in kolonializmom. Danes se vrača h koreninam, le da se je Zemlja medtem že ničkolikokrat zavrtela, zato je vse malce drugače. In kajpak zavito v nove pojme.
Če ostanemo samo pri piratstvu: v Saint Maloju, zdaj turističnem središču, lahko najdemo predhodnico razvpite čikaške šole neoliberalizma z Miltonom Friedmanom na čelu; v 17. stoletju je tam cvetelo gusarstvo kot nikjer drugod v Franciji, pirati so veljali za poštenjake in njihovo početje so obravnavali kot čisto spodobno obrt. Duguay-Trouin je v svojem življenju oplenil in potopil na stotine angleških ladij, njegove sposobnosti je cenil celo francoski kralj, ki ga je povzdigoval do viceadmirala.
Plenjenje je bilo razuzdana gostija zgodnjega kapitalizma in plenjenje se je po medfazi nekakšne »realne ekonomije«, navideznega ravnovesja med produkcijo in denarjem, vrnilo kot preizkušena šablona za preživetje sistema. Nekdaj je šlo za zlato, srebro, dišave, dobrine, zdaj pa je v igri virtualni denar, kapital v samooplajanju, ki ne potrebuje več tal pod nogami – kot je prihodnost videl že Marx. Kapital se čuti čisto samozadostnega, vendar za svoje perpetuiranje, žal, še vedno potrebuje ljudi.
Vse države, ki se danes štejejo v t. i. svobodni svet, so obogatele s suženjstvom, piratstvom in ropanjem kolonij. Če ostanemo samo pri piratstvu, mu gre celo zasluga za nastanek mednarodnega prava. V začetku so namreč svetovnim morjem vladali Portugalci in Španci, ki so se sklicevali na pravice, izhajajoče iz papeških razsodb. Tako so Španci vse do 19. stoletja trdili, da je Tihi ocean »dominij njegovega katoliškega veličanstva«, torej izključno njihovo vplivno območje. Seveda je ta »nepravičnost« motila tekmece, zlasti Angleže.
Boj za prevlado na morjih, piše nemški zgodovinar Hellmut Diwald, se je za Anglijo, Francijo in Nizozemsko začel z obdobjem neomejenega gusarstva, ker se s čim drugim tedaj niti niso mogli postaviti po robu Španiji in Portugalski. Gusarstvo je bila naravna stopnja v razvoju lastnega oceanskega ladjevja, je pa to obdobje trajalo znatno dlje, kot bi bilo treba. Zaostrilo se je z invazijami, na primer z angleško-francoskim podvigom leta 1543 v severni Afriki, ko je 300 mož napadlo Kartagino in jo izropalo.
Francoska gusarja Jacques de Sores in François Le Clerc sta tista leta z nenadnim napadom s krdelom hugenotov vdrla v Havano, požgala cerkve, oropala mesto in odplula z bogatim plenom. Prevlada na morjih ni bila samo sredstvo za ustanovitev kolonij, ampak tudi najboljši proračunski prihodek kraljevin.
Večino draguljev v angleško krono je prispeval razvpiti Francis Drake, zaradi katerega so španski in francoski diplomati njegovo pokroviteljico kraljico Elizabeto I. zmerjali s »perfidno predrzno Jezabelo s severa«. Drake je leta 1572 izpeljal najbolj spektakularno gusarsko akcijo, ko se je potikal po severni obali Paname, napadal mesta in garnizije, plenil fregate in se bojeval s španskimi četami; bliskovito in popolnoma nepričakovano se je prikazal tam, kjer ga sploh niso pričakovali, naglo napadel in izginil, kot da bi ga pogoltnilo morje.
Kakorkoli že, piratstvo ni samo nekakšna otroška bolezen kapitalizma; omogočilo je njegov razcvet in globalizacijo ter zdaj ostaja v podzavesti dominantne politike/ekonomije kot najbolj temačne Freudove sanje. Zanimivo je, da je dogajanje na svetovnih morjih samo od sebe porodilo potrebo po samoomejevanju, sicer bi onemogočilo nadaljnji razvoj trgovine. In tako se je začelo s frazeologijo o svobodi morja kot »sveti idejni dobrini človeštva«, s sklicevanjem na to, da so morja načelno svobodna. Načelno.
Iz tega se je razvilo tisto, čemur pravimo moderno mednarodno pravo. In to pravo – z vsemi svojimi gnilimi koreninami in nedorečenimi plodovi – kreira razplete balkanskih ali ukrajinskih kriz in »rešitve« raznih arbitraž, kakršna bo slovensko-hrvaška.
Najbolj so se za »svobodna morja« zavzemali Angleži, ki so proti papeškim delitvam sveta v prid iberskih držav protestirali z utemeljitvijo, da jim je dostop do zahodne Indije zaprt contra ius gentium. Strastno zagovarjanje svobode in svoboščin je bilo seveda prežeto s pohlepom in ga kot takega lahko vzamemo za začetek pleteničenja o svobodnem trgu in neoliberalizmu. Izogibajte se ideologijam, ki se sklicujejo na svobodo česarkoli, razen svobode človeka, ki bi morala biti samoumevna.
Mimogrede, tudi prva ameriška ustava se strastno zavzema za svobodo, vendar ne odpravlja suženjstva; obsoja le trgovino s sužnji. V tem se skriva mnogo licemerstva, s katerim je prežeto mednarodno pravo, da o politiki niti ne govorimo.
Obrazec »svoboda morij« izhaja iz naslova nekega spisa, ki je izšel leta 1609 v latinščini. Imenoval se je Mare liberum, bil pa je sprva, bodite pozorni, del večje knjige O pravici plenjenja, ki jo je po naročilu nizozemske vzhodnoindijske trgovske družbe napisal pravnik Hugo Grotius. V njej je s kar največjim juridičnim pompom utemeljeval pravico rojakov do popolnoma svobodne plovbe in trgovanja z Indijo.
In kdo se je prvi uprl povsem odprtim, svobodnim morskim širjavam? Jasno, Angleži. Leta 1635 je pravnik John Selden po naročilu kralja Karla I. spisal odziv na Grotiusovo knjigo, in sicer Mare clausum – Zaprto morje. Selden sicer ni oporekal načelom svobodne plovbe, vendar je hotel pravno utemeljiti tudi angleško oblast nad tistimi morji, ki oblivajo Veliko Britanijo. Odtlej so Britanci vselej pazili, da jim ne bi kdo zašel preblizu, sami pa se seveda niso nikoli zmenili za pravice drugih.
Pomorsko pravo se zdaj zdi kolikor toliko stabilna gora predpisov in praks, seveda pa je še vedno izpostavljeno samovolji velesil in »muhavosti« povzpetniških držav, kakršna je Kitajska. Kajpak z zanimanjem spremljamo, kako se bo razpletel konflikt v Južnokitajskem morju, kjer si Peking lastni Paracelsko in Spratlyjevo otočje, ki sta tako rekoč predpražnika Vietnama, Malezije in Filipinov. Če bo Kitajcem uspelo – in skoraj zagotovo jim ne bo –, bomo tudi mi smeli s slovenskega morja pljuniti na savudrijski rt.
Obvladovanje svetovnih morij je v 21. stoletju že manj pomembno kot nekdaj, ker se v geopolitiko hitro vrača pomen kopnega. Briljanten primer je bilo rusko hitropotezno zavzetje Krima, ko nihče ni niti s prstom mignil, ker niti ni bilo kaj storiti. Ruse je sicer Zahod zaprl v Črno morje, vendar sam v tem morju tudi nima kaj početi. V dneh krize je tja sicer vplula ameriška fregata, vendar le zato, da se je videlo njihovo zastavo.
Vse kaže, da evrazijska celina – vključno z Arktiko in Severnim polom, kamor je dal Putin zapičiti rusko zastavo – skriva največ surovin in energentov za prihodnost, zato je vse bolj aktualno razkosavanje tega dela sveta. Britanci so iz bitke za oceane izšli kot zmagovalci, zdaj so njihove vajeti na morjih in kopnem prevzeli njihovi potomci Američani, kajpak nadejajoč se, da bodo razpad Sovjetske zveze izvedli do konca. V zunanji politiki včasih niti ne prikrivajo svojega »pionirskega«, torej piratskega zanosa.
Zelo mimogrede: prav sramotno je, kako se je evropska t. i. zunanja politika v »zadevi Ukrajina« čez noč ponižno pokorila ameriškim direktivam, ki jih je mogoče razumeti le kot topoumno rožljanje z orožjem. Saj res, le kaj te dni počnejo ameriški vojaki na naših vadbiščih? Bomo skupaj napadli Rusijo?
Mednarodna arbitraža o morski meji med Slovenijo in Italijo – in mnogo pomembneje: o našem mare liberum ali mare clausum – je vse prej kot le trenutni meddržavni politični dogodek. Navsezadnje Hrvaška na nobenem zgodovinskem zemljevidu do leta 1945 ni »vsebovala« Istre, zdaj pa figurira kot prva država, ki Slovencem formalno odreka dostop do odprtega morja. Za to prijazno gesto bomo Zagrebu, ki si je vzhodno jadransko obalo, zgledujoč se na Italijo, sčasoma prisvojil po obrazcu mare nostrum, večno hvaležni.
Politiki sedanjega časa ne dojemajo ne časa ne prostora. Nekdaj je tehnologija omogočala ožja obzorja, vendar se je mislilo dlje.
Dejstvo je, da smo odločitev zaupali pravno izurjenim potomcem nekdanjih piratov. Francisa Draka, Duguay-Trouina in drugih. Če se ne da več pleniti po Havani ali panamski obali, se jim še vedno ponuja neizčrpna neumnost šentflorjanskih ljudstev.
