Pismo Maji K., Dejanu G., Roku B. in Gregi B.

V teh dneh se je zgodilo nekaj, kar je v temelju omajalo eno od medicinskih strok (pišem lahko le o tisti, ki jo poznam, verjamem pa, da bi tako pismo lahko napisali tudi moji kolegi družinski zdravniki, pa kirurgi, pa internisti …). V temelju je omajalo tudi moje dolgoletno delo predstojnika, zdravnika, učitelja in raziskovalca. Saj zgodba je le ena izmed mnogih, ob katerih se najbrž nihče ne bo posebej ustavljal. Zlasti ne v času, ko so država, vlada, javnost in mediji zaposleni z enim od državnih sekretarjev enega od ministrstev. A preden jo povem, naj mi bralec dovoli krajšo razlago.

V času, ko so Maja K, Grega B., Rok B. in Dejan G. spoznavali prve črke, so bile bolezni živčevja ena izmed obrobnih medicinskih vej. Upravičeno in razumljivo: medicina dolgo časa ni imela orodij, s katerimi bi preučevala možgane; možganske bolezni so izjemno hude, zanje pa nismo imeli zdravil; bolezni možganov so spremljali sram, zanikanje in stigma; še v začetku prejšnjega stoletja je bila povprečna življenjska doba manj kot 50 let; a za starejše in odhajajoče so s človeško toplino skrbeli številni otroci.

Deklica, ki bo živela sto let

V zadnjih dveh desetletjih sem bil priča dramatičnim spremembam: zdrave in bolne možgane danes lahko slikamo, nekatere nevrološke bolezni (npr. demenco) lahko ugotovimo deset let pred prvimi znaki, mnoge bolezni lahko čudovito uspešno zdravimo (preprečimo lahko razvijajočo se kap, pri parkinsonovi bolezni lahko nadomestimo manjkajočo možgansko snov ali pa opravimo preprosto možgansko operacijo). Tudi o možganskih boleznih se pogovarjamo odkrito, društva bolnikov z roko v roki z zdravstvenimi delavci in skrbniki razbijajo stigmo. Po drugi strani pa se tudi v Sloveniji nezadržno staramo; povprečna življenjska doba se je v zadnjih sto letih skoraj podvojila in trenutno se (v Tokiu danes, v Sloveniji jutri) rojeva deklica, ki ima 50 odstotkov možnosti, da bo živela sto let. Manjše, bolj jedrne in bolj zaposlene družine vse težje skrbijo za ostarele svojce; zlasti sedanja nesrečna generacija mladih, ki bo – prva od začetka 20. stoletja – revnejša od svojih staršev. In stroški možganskih bolezni so dramatično narasli: skupni (neposredni in posredni zdravstveni ter neposredni nezdravstveni) stroški več kot 19 največjih skupin bolezni možganov v EU dosegajo neverjetnih 800 milijard evrov na leto; ti stroški daleč presegajo stroške kardiovaskularnih (192 milijard evrov) in onkoloških bolezni (150 do 250 milijard evrov). V Sloveniji so za leto 2010 ocenjeni na 2,4 milijarde evrov, prilagojenih na pariteto kupne moči, kar pomeni 7 odstotkov bruto domačega proizvoda. Neposredni zdravstveni stroški za možganske bolezni predstavljajo 32 odstotkov vseh neposrednih zdravstvenih stroškov v Sloveniji.

Navedena dejstva so vzpodbudila EU in ZDA, da pospešeno vlagajo v raziskovanje možganov in zdravljenje možganskih bolezni. Stroka v Sloveniji se je skušala prilagoditi novim časom. Uvedli smo nova slikanja in nova zdravljenja. Pri ministrstvu za zdravje smo se vključili v delovne skupine in komisije ter skušali vzdrževati vizijo srednjeevropskih standardov stroke – tudi z izobraževanjem zdravnikov. Sam sem svoje specializante in mlade raziskovalce za dlje časa poslal v najboljše nevrološke ustanove: Milico K. na Karolinsko; Grego B. v Tel Aviv in Mü nchen; Majo K. v London; v London oktobra odhaja tudi Dejan G.; Rok B. pa se konec septembra vrača s King’s Collegea. Vsi so živeli izjemno skromno: klinično delali in obenem raziskovali od jutra do pozne noči; kolegici sta morali doma pustiti svoja triletna sinova; vsi so prinesli nove metode diagnoz ali zdravljenja, ki jih prej v Sloveniji nismo imeli. Kljub temu nam kot stroki ni uspelo ne pri širitvi dejavnosti ne pri kadrovskih okrepitvah. Zrem v parkinsonizem, ki ga poznam najbolje: pred slabim desetletjem smo se s tem področjem večino delovnega časa v Sloveniji ukvarjali štirje zdravniki, danes ostajata dva.

Preprosta resnica o denarju

In zdaj k zgodbi: v tem letu je klinični oddelek od štirinajstih izgubil štiri sodelavce (»glave«): prof. A. M. (subspecialist za parkinsonizem), prim. dr. B. K. (multipla skleroza), dr. J. Ž (splošna nevrologija) in dr. A. D. (demenca); trije od teh so se upokojili in enega smo začasno »nadomestili« s sobnim zdravnikom. Upokojitev kolegov smo skrbno načrtovali in skušali uskladiti s prihodom mladih specialistov. Prva je specializacijo te dni končala Maja K.; Majo smo (poleg 6-letne specializacije) poslali še za tri leta v London. Tam se je naučila najnovejših metod s področja nevrodegenerativnih bolezni, v Ljubljano uvedla metodo transkranialne stimulacije (nekirurško draženje možganske skorje) in v treh letih objavila 21 pogosto citiranih člankov, ki jih lahko najdemo na PubMedu (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed).

In ko sem te dni končno pričakoval nadomestila za sodelavce, sem z nejevero sprejel novico, da ni mogoče nadomestiti niti enega od njih. Z nejevero sem zrl tudi v obrazložitev: prav nobena od kadrovskih potreb se ne more zapolniti, ker je UKC imel 1,4 odstotka zaposlenih več kot planirano in 2,75-odstotni primanjkljaj. »Zaposlovanje specializantov, po opravljenem specialističnem izpitu je odvisno od planiranih sredstev v Finančnem načrtu in ob uravnoteženem poslovanju zavoda. Pri čemer se upošteva tudi mehanizem restriktivnega pristopa pri sklepanju dogovorov o nadaljevanju delovnega razmerja tistih javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev po ZUJF-u in ZPIZ-2.«

Maja K., ki je 2. septembra zaključila devet let izobraževanja z uspešno opravljenim specialističnim izpitom in bo konec leta v Londonu zagovarjala doktorat, ostaja brez dela. K sreči ima tudi ponudbe iz tujine. Me lahko razumete, s kakšno grenkobo se mi zapisuje ta »k sreči«? Pisal sem strokovnemu direktorju, generalnemu direktorju in strokovni direktorici UKC in naletel na iskreno podporo in razumevanje – a storiti niso mogli nič, administrativni mlin slovenskega zdravstva melje s svojo logiko.

Kaj naj Vam porečem, Maja? In Vam, Rok, ko se boste oktobra vrnili s King’s Collegea, kjer ste se naučili nove metode funkcijskega slikanja možganov? In Vam, Dejan, ki polni entuziazma odhajate v London, kjer Vas bo prof. Rothwell učil, kako elektrofiziološko preučevati višje duševne funkcije, in prof. Bhatia, kako zdraviti motnje gibanja? »Ostanite v tujini, mlad človek ima odgovornost predvsem do svojega življenja; v nekaterih okoljih pa boste le nezaželen strošek?« Naj še pošiljam mlade zdravnike v tujino po tisto znanje, ki jim ga v Sloveniji jaz in moji kolegi ne moremo in ne znamo dati? Ali naj se zaradi tega, ker UKC za 1,4 odstotka presega načrt, jeseni sesujejo deli strok? Ali bomo ob tem javnosti lagali: »Ne skrbite, teh sprememb bolniki ne bodo čutili.« Bo po natančno diagnozo in zdravljenje treba odhajati v Celovec in Gradec, ker bomo v Sloveniji izvajali le še osnovno in urgentno medicino?

V teh mesecih s spoštovanjem spremljam napore politikov in ekonomistov za finančno stabilizacijo države; žalosti me sicer, da so tako redki sposobni sneti si strankarske okove in si dovoliti svobodo lastnega mnenja in znanja. In se sprašujem: kako lahko v tej težki situaciji pomagam sam. Morda še najbolj s preprosto resnico, za katero trdno stojim kot človek, zdravnik in učitelj: denar je pomemben, a samo denar – pa naj ga bo še toliko – nam ne bo pomagal, če ne bomo zadržali mladih, si v najboljših okoljih nabirali znanje, povsod in vedno pa negovali osnovne človeške vrednote: skrb za nemočne, bolne, za stare in za otroke. Toliko bolj v teh težkih časih.

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., je predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana.