Po levici na potezi desnica

Takole. Karte so po predčasnih volitvah razdeljene in sporočila so precej jasna. Ljudje so povedali, da se odrekajo negativizmu. Ker so centrirali in nagradili sredino, so povedali, da državo razumejo kot skupni projekt, ki ga je treba reševati in končno iz krize potegniti skupaj. Porazili so desnico in jo v embalaži SDS odvrgli kot iluzijo, da je mogoče atavistične vzorce potegniti v prihodnost. Nastavili so ogledalo slovenski katoliški Cerkvi, katere preostanek škofovskega zbora se je za krščansko desnico pokazal kot zbirek neprijetnih stricev iz ozadja, za SDS pa kot lakomni partner v sveti pogodbi s skušnjavcem tega sveta, denarjem.

Naslednici ZKS, Socialnim demokratom, so volivci dali rdeči karton in iz njihove agende izbrisali tako tretjo pot kot neoliberalno ugrabitev državnega gospodarstva in birokracije. Združena levica se je dvignila iz pepela kot Ozirisov Feniks in s tem zaokrožila desetletje diferenciacije na levici, ki se je doslej videla kot popolnoma brez perspektive. Zato so te predčasne volitve – poleg najbistvenejšega, to je konceptualne rešitve države iz krize, seveda – pravzaprav zgodba o desnici. Vse, kar je poleg trenutne rešitve države pomembnega, je vsebovano v vprašanju, kako v hramu demokracije zagotoviti dolgoročnost političnega pluralizma, reprezentativni seštevek mnenj, idej in programov. To, morda ne dosti več, toda upamo lahko na najboljše.

Na levi vse novo

Začnimo pri levici, kjer je zagotovo mogoče reči, da se je zgodil paradoks, kakršni ljudem vzbudijo »voljo« do načelnosti. Pogleda na renesanso levice sta bila dva in oba sta poskušala vzpostaviti odnos do salonske levice SD, ki je pravzaprav čisto jasno neoliberalna. Stranka Solidarnost se je vdala v konformno skušnjavo, da je svet mogoče spreminjati le, če si »zraven«, zato se je odločila za »varno« varianto, za skupni nastop z Židanovo SD. Kazalo je, da vstop izbranih predstavnikov Solidarnosti v parlament ni in ne more biti vprašljiv. Združena levica, ki ji tako rekoč do predzadnjega dne ni niti od daleč kazalo, da bo dosegla volilni prag, je ne glede na to trmasto vztrajala na načelni poziciji programa in na absolutni trditvi, da obstajajo humanistične vrednote, ki ne morejo biti predmet trgovanja in preprosto nimajo cene, s katero bi bilo mogoče poplačati njihovo prelomitev. Gre za čisto shemo, ki praviloma pride na preizkus, ko se na uspeh pionirjev začnejo lepiti povzpetniki.

Kar je ZL že storila etablirani levici, ni le plod desetletne diferenciacije, temveč tudi konec nekega obdobja, ki se na primer v vehneči SD kaže takole: če, kakor so se vzpostavili v Pahorjevi, Blaira posnemajoči ideologiji na koncu devetdesetih let, nadaljujejo svoje popotovanje v slepo ulico levičarstva, bodo – končno brez volivcev – tam tudi obtičali. Če pa se bodo pod vplivom ZL začeli pomikati bolj v levo, bodo stopili na pot idejne katarze, nevšečne neoliberalnim lobijem državno-gospodarske birokracije, ki je to stranko imela za matično, in bodo tvegali podobno pot kot politični – seveda neprimerno bolj načelni – kolegi na levi.

V obeh primerih ne gre za enostavno, temveč kompleksno zgodbo in v enostavni slovenščini bi se lahko reklo, da se jim je ubila skleda, iz katere so dve desetletji jedli dobro hrano in jih ni dosti skrbelo, ali so sodržavljani nemara lačni oziroma ali bi lahko v svoji državi z boljšo ekonomiko živeli bolje.

SD je v tranziciji državnega gospodarstva podajala žogo SDS, medetapna motnja je bila LDS, ki je logiko pravzaprav za desetletje prevzela, pomladila, naredila bolj liberalno in elegantno, zato pa nič manj problematično, saj so se začasno tja preselile stare pohlepne podjetniško-birokratske klike, željne privatizacije družbenega premoženja v velikem zamahu. Vrnitev levice v njeno načelno izhodišče je velika zgodba teh volitev, od ZL same je seveda odvisno, ali bo to zgodbo vzdržala in nadgradila ali ne.

Na koga ne bo mogoče računati

Zgodba desnice je mnogo kompleksnejša. Za začetek skušajmo postaviti trditev, da se je NSi na in po teh volitvah na desni postavila kot prostor potencialne inovacije in si je odprla možnost, da bi v drugo lahko odigrala demokratično vlogo prihodnosti, za kakršno je bila po lastnem prepričanju ustanovljena avgusta 2000. Volilna dejstva in sporočila pa lahko vidimo v temle: verjetno se ta stranka lahko zahvali spretno vodeni kampanji, da se je sploh uvrstila v parlament in izboljšala volilni rezultat s prejšnjih volitev. Toda v tem ni velikega uspeha, zlasti ne za stranko, ki je v svojo vsebino vgradila dvestoletno tradicijo krščansko-socialnega gibanja, v katerem sta bili dve absolutni »nespremenljivki«: katoliška Cerkev in slovenski narod.

Še leta 1991 je imela ta zgodba po SKD brez marketinške tehnologije teže za vsaj dvajset odstotkov volilnih glasov. Potem se je začela negativna diferenciacija. Z desne je SKD prehitevala SLS, ki si je polovico tega dvojca vgradila v ime, poleg tega je po letu 2000 in nastanku NSi vase posrkala staro SKD, ta pa je v njej končala podobno, kot je na volitvah Solidarnost v SD.

Cerkev se je še v tistem času čutila precej suvereno in že v času vladavine LDS in privatizacije premoženja iz certifikatov si je vzpostavila vzporedni medijski sistem (Radio Ognjišče, TV3), že pred tem pa je za potrebe ideološkega spina imela Družino in pred tem, ko ga je finančno prevzela, še dnevnik Slovenec. Vzpostavila je vzporedni bančni sistem (Krekova banka) in vzporedni poslovni sistem, ki je bil sestavljen dvodelno: najprej iz dejavnosti modernega poslovanja in nato »fevdalno-nepremičninskega dela«, izsekavanja gozdov in upravljanja nepremičnin, dobljenih iz zakona o denacionalizaciji. Vzpostavila je uspešen, na državni proračun naslonjen srednješolski sistem in vzpostavila je uspešno karitativno omrežje, se s tem dokazovala svoj prispevek k humanističnemu razvoju družbe.

Te zgodbe so pravzaprav znane, pravo vprašanje je, na kateri točki se je Cerkev obrnila proti SLS, SKD in kasneje NSi in se je stoodstotno naslonila na Janšo in njegov strankarski izdelek, SDS. Iz pogleda nazaj je mogoče reči, da je šlo za izključno interesno dejanje in da si ni več mogoče privoščiti naivnosti v mišljenju, da je bila zadnja primerjava enega od škofov med »po nedolžnem obsojenim« Janšo in Jezusom Kristusom na križu zgodba naivnosti ali škofovske politične nerazgledanosti.

Mogoče bo prihodnost prinesla dokaze ali kako pričo, toda prepričanje pisca teh vrstic je, da si take politične drže, kot jo je zavzela slovenska katoliška Cerkev pred temi volitvami, ni mogoče razložiti drugače kot z interesno pogodbo med Janšo (SDS) in Cerkvijo, ki, kot je znano, ječi pod bremenom milijardne luknje, hipotekami cerkva in cerkvenih prostorov, zemljišč, podjetij in podobnega.

Drugo pomembno sporočilo teh volitev je, da Slovenija z domačo katoliško Cerkvijo, kakršna je, v prihodnje ne more računati niti versko – kajti pred volitvami je nastopala čisto mejno, če ne že heretično – niti državniško, kajti po svojem atavističnem nacionalizmu ni zmožna zagotoviti nikakršnega razvoja, zmožna pa je bila sodelovati pri desetletni blokadi države in to je njen greh, ki ji ga državljani na volitvah niso spregledali.

Na desni modro nebo

Cerarjeva SMS, Zavezništvo Bratuškove, ki se načeloma uvrščata bodisi v strogi center bodisi levo od sredine, nimata toliko ideološke prtljage kot SD in desnica; v tem se pravzaprav kaže Cerarjev uspeh, ki ga bo šele moral upravičiti. Zdi se, da to ve, vsekakor pa si zasluži priložnost, kot so si jo vsi drugi. Če je ne bo upravičil, ga čaka enaka usoda kot Šoltesovo Verjamem in primerjava med Alenko Bratušek in Zoranom Jankovićem je v luči dejstva, da je prva komajda prišla v parlament, drugi pa sploh ne, tudi zelo zgovorna.

Iz razumljivih razlogov bomo iz obravnave izpustili Desus, ki v svoji razvojni paradigmi nima nikakršnega koncepta, le en in edini interes, na katerega je Karl Erjavec prilepil svoje osebne, čeprav tehnično spretne karierne ambicije.

Pravo vprašanje je torej, kaj je tisto, kar bo na desni SDS in njenega razdiralnega predsednika pospremilo v politični had in z njim propagandno medijsko omrežje – tako lastno kot tisto, ki si ga je na reverz interesov Janša izposodil od Cerkve, v mislih pa imamo Družino in Radio Ognjišče. Če kdo, si ta dva medija, glede na podeljene državne koncesije, nerealno široko terensko pokritost frekvenc za komercialno in politično rabo in pomanjkljivo verski značaj svojega izhajanja, zaslužita zelo resen premislek dostojanstvenikov pri Svetem sedežu, kajti podoba krščanstva, ki jo prek teh medijev izrisuje slovenska Cerkev, je diametralno nasprotje vrednot, ki jih zastopa papež Frančišek.

NSi ta trenutek stoji na kemično čisti poziciji, ki ima transformativni potencial, saj ta stranka po volitvah ni nikomur dolžna popolnoma ničesar. Janša in SDS sta ji vzela popolnoma vse, kar sta ji lahko, tudi dobro ime, obdelovala sta jo z lažmi, poniževanji, stopnjevala sta občutek, da gre za lakajsko stranko in podobno.

Celo bolj suverena SLS (ki tudi ni brez potenciala) je ostala na cedilu in bržčas bo držalo, da je njen izpad iz parlamenta mogoče pripisati Mariboru in problematičnemu, pravnomočno obsojenemu županu te stranke, Francu Kanglerju.

Vsekakor ne zgrešimo, če rečemo, da ima NSi od vseh strank na desnici pred seboj veliko priložnost, ki pa jo bo morala »oddelati« in upravičiti iz nekaj razlogov. Prvič, ker drugače od intelektualnega potenciala Združene levice doslej ni pokazala zadostne konceptualne načelnosti in programske lucidnosti; drugič, ker se je trudila biti mala Janševa SDS, z vsemi političnimi vulgarizmi, večkrat podpasnimi prijemi, in cena za izbris teh napak se meri v funkciji pretekajočega časa. Tretjič pa zato, ker ima prav predsednica te stranke, da je ceno za napake Cerkve plačevala NSi, bonitete pa dobivala SDS, toda NSi tega ni artikulirala, ni se temu suvereno uprla – in sporočilo teh volitev je, da se suverenost in načelnost končno izplačata, taktiziranje pa ne.

Na koncu rečeno, se NSi sooča s podobnim problemom kot SD, vendar z druge strani. Njena pozicija ni, da se bolj postavi v desno, kot se je, temveč da se bolj modernizira v smeri nemške CDU/CSU in programa novega vodje evropske komisije Junckerja, ki je v neoliberalni EU napovedal socialne korektive.

Glavna dilema NSi se bo izkazala, če ali ko bo povabljena k sodelovanju v Cerarjevi koaliciji. Na tem mestu ji ne želimo olajšati katarze, toda zdi se, da prava odločitev ne more pasti, dokler pred javnost in pred sebe ne (iz)postavi svojih prezrtih načel, ki jih v prihodnje za nobeno ceno ne bo pripravljena žrtvovati na oltarju interesov. ●