Tiskane izdaje
Čas je, da spet vzamem kanglico v roke
Spomnim se, bilo je pred dobrimi tridesetimi leti, ko sem po nekem taborniškem naključju začasno postal del planinske ekipe, ki je na poti od Bohinja do Vogarja obnavljala obledele planinske markacije. Eden od planincev je hodil s kanglico, v kateri je bila bela barva, in s čopičem osveževal notranjost markacije, ki je že skoraj povsem izgubila belino. Drugi je hodil s kanglico, iz katere je sem ter tja kapnila rdeča barva, in se s čopičem trudil okoli bele sredice narisati čim bolj popoln rdeč krog. Čez čas sem dobil belo kanglico tudi jaz in ponosen sem bil, da lahko prispevam k obnavljanju planinske poti.
Samoumevnost markiranih poti je zame odtlej izginila za vedno in še danes se mi zgodi, da ko kje na planinskih poteh na skalah odkrijem sled rdeče barve, sam pri sebi vzkliknem - aha, tu je markacistu kapnilo s čopiča. Markacije in rdeče sledi me opominjajo na srčnost planincev, ki nam, sprehajalcem in pohodnikom, že vsa ta leta olajšujejo dostop do naravnih lepot v slovenskih gorah.
Letos spomladi se po naših gričih in hribih ne bo tako enostavno sprehajati. Marsikje bo namreč potrebno povsem sveže »markiranje« običajnih sprehajalnih in planinskih poti.
Ko sva z Boštjanom dva dni po žledolomu zvečer odšla na tek po šišenskem delu Poti spominov in tovarištva (PST), se nama je zdelo, da sva padla v postapokaliptično razsuto pokrajino iz romana Cesta Cormaca McCarthyja. Črne okončine ranjenih dreves so ležale na belem snegu ob koseškem bajerju. Tapiserija razdejanja je pronicala izza koprenaste megle, ki jo je zakrivala noč. Dežne kaplje so polzele po meni in se mi zažirale v premrlo telo. Duh ni zmogel predelati tega, kar so videle oči.
Boštjan se je med tekom vsake toliko časa ustavil in fotografiral razdrapana drevesa, ki so bila sem ter tja tudi popolnoma izruvana iz zemlje. Zdelo se je, kot da so šli ravnokar mimo velikani. Pa klopce, na katerih se je nabral sneg in led. Dodobra jih je zdelala ledena nevihta. Pa nebesni svod, za katerega se je zdelo, da se v neponovljivi barvi islandske noči stikata tema večera in belina snega. Manjkal je samo blisk svetlobe na obzorju in saje, ki prhutajo v zraku, zakrivajo luno in dražijo nos.
Ko sva pritekla na izhodišče, sem komaj razumel, kaj se nam je zgodilo. Živim namreč v središču mesta in skoraj nisem občutil naravne katastrofe, ki je prizadela dobršen del Slovenije. A ni bilo kaj: spet sem se moral vrniti v realni svet.
Led, ki je stisnil v svoj objem in uničil drevesa, se je nekaj dni kasneje začel taliti. Isti del poti je bil slab teden kasneje, ko smo še z Žigom obkrožili celoten PST, povsem očiščen. Odlomljena drevesa so pridni ljudje zgledno sežagali v skladovnice polen, ki čakajo na odvoz. Moščanski, bežigrajski in šišenski del PST-ja je že skoraj povsem saniran. Precej drugače je z viškim delom, ki poteka ob kanalu Mali graben in kjer so se breze in vrbe žalujke uklonile sili narave in se žalostno polomljene povsem priklonile njeni moči.
Najbolj žalostno je na Golovcu, na »županovi sprehajalni poti«, na prizorišču vsakoletnega teka trojk za dan zmage, na kucljih, po katerih se preganjam že več kot štiri desetletja. Pot je prekrita s polomljenim drevjem in mestoma neprehodna zaradi padlih debel. Na nekaj koncih sem skoraj izgubil sled za PST-jem, tako na debelo je bil prekrit z odlomljenim vejevjem, ponekod sem moral iznajti prvenstvene smeri, da sem se sploh lahko prebil naprej.
Naslednje mesece Golovec ne bo primeren za sprehode in teke, sem pomislil, ko sem se vrnil domov. Podobno mi je rekel prijatelj, ki redno teče po Rožniku. Zvečer sem na Tekaškem forumu odkril, da bo, kot kaže, odpadla tudi letošnja tradicionalna tekma 12 ur Šmarne gore. Nekdo je predlagal, da bi jo letos raje preimenovali v 12 ur čiščenja Šmarne gore. Hm, Golovec, Rožnik, Šmarna gora ... najbrž je podobno povsod v bližini, sem pomislil.
Morda letošnja pomlad ni namenjena sprehajanju in tekanju po bližnji naravi, temveč njenemu čiščenju. Morda samoumevnosti pri čiščenju in urejanju poti tokrat ne moremo prepustiti tistim, ki to počnejo običajno. Vsega tega dela je zanje enostavno preveč. Že desetletja uporabljam poti, za katere je ves ta čas skrbel nekdo drug. Včasih sem po njih tekel z očetom, ki ga že šest let ni več. Zdaj na njih iščem mir in razumevanje s svojo družino in prijatelji.
Čas je, da spet vzamem kanglico v roke. (Samo Rugelj)
Letošnje trojke naj bodo »trojke pomoči«
Tekel sem na res številnih vojnih območjih. Praktično povsod, od koder sem poročal. Športni copati so v zadnjih petnajstih letih le enkrat ostali v potovalki. A to se ni zgodilo v vojni, pač pa na prizorišču ene najhujših naravnih katastrof v moderni zgodovini - v popolnoma opustošenem in s trupli ter svežimi množičnimi grobišči prekritem indonezijskem mestu Banda Ače na Sumatri, kjer je 26. decembra 2004 izgubila življenje večina izmed 260.000 žrtev cunamija. Ta me je, kot novinarja in kot človeka, ganila bolj kot vse vojne skupaj. Ne le zaradi neopisljive razsežnosti tragedije, ki je, zame popolnoma nova okoliščina, ni zakrivil človek, temveč tudi zaradi odziva preživelih. Zaradi njihove neverjetne moči, vzdržljivosti, solidarnosti in samorefleksije. Zaradi tega, ker nihče ni iskal (dežurnih) krivcev; zaradi tega, ker so (si) vsi pomagali. Ker bolečina ni bila naša ali njihova, moja ali tvoja. Ker so takoj, ko so izgubili preteklost in del prihodnosti, zavrgli metafiziko in se ozrli pod noge.
Podobni občutki - in misli - so me obdajali v dneh, ko je Slovenija spremenila svoje agregatno stanje. Ko je poledenela, ko je bilo težko ranjenih 42 odstotkov gozda, ko so v kleteh zapeli ... agregati. Čim več časa sem želel preživeti zunaj. Udobje je v takšnih dneh - nepravično. Že prvi večer, ko je bilo jasno, da se lomijo drevesa in da bo škoda strahovita, se je pojavilo kar nekaj pozivov k »pogozdovalni akciji«. Tako kot kasneje za veliko čistilno akcijo - v slogu super uspešnice Očistimo Slovenijo. Točno to Slovenija zdaj najbolj potrebuje. In za takšne akcije je bilo pri nas vedno veliko posluha, kar dokazuje, da družba obstaja. In - deluje. Za prihodnost je to vendarle zelo dobro sporočilo. A refleks se mora razviti v refleksijo.
Dokazov, da družba deluje, je bilo v minulih dveh tednih kolikor hočeš. Solidarnost - z malo začetnico - je delovala na polnih obratih. Prebudil se je občutek za skupno. Javni servisi so, skupaj s prostovoljci, državi omogočili preživetje. Tudi mediji so se enkrat za spremembo bolj kot sami s seboj ukvarjali s človeškimi usodami. Politika je ob tem, vsaj za nekaj dni, kakšno olajšanje, zasluženo postala tretjerazredna tema.
O vsem tem sem razmišljal med svojimi večernimi teki po uničenih poteh - ne le spominov in tovarištva - okoli Ljubljane, ki je tekačem vseh vrst eno najbolj prijaznih mest na svetu. Ranjena drevesa, umorjena drevesa. Zamrznjene podobe iztekajočega se življenja. Uničenje neverjetnih dimenzij. Udarec v srce prostora svobode, gibanja, dihanja, meditacije. Tudi sence so bile drugačne. O vsem tem sem razmišljal tudi med vožnjo proti Vrhniki, Borovnici, Logatcu, Postojni, Notranjski in Primorski, ko sem začudeno in nemočno zrl v podobe zamrznjenega jedrskega vrta. Prizore »carpet« bombardiranja brez bomb. Se bo narava obnovila? Je takšno opustošenje sploh mogoče »pospraviti«? In če da, kako? In če da, kako lahko pri tem pomagam(o)? Mar ni - če se imamo za družbo - temeljno vprašanje?
Ne, nikakor ni samoumevno, da imamo dobro javno infrastrukturo. Ne, nikakor ni samoumevno, da morajo stvari delovati. Ne, nikakor ni samoumevno, da mora škodo, ki je nastala po žledolomu, očistiti nekdo drug. To je naš skupni prostor. Naša skupna odgovornost. Naša skupna dolžnost. Naša skupna država in - družba. Se opravičujem za prvo osebo množine - a ravno mi, tekači, ki toliko energije larpurlartistično mečemo v zrak, bi morali čim prej množično prijeti za lopate, sekire, motorne žage in samokolnice ter kreniti na, denimo, huje ranjeni Golovec, ki ga je ujma od vseh ljubljanskih hribovitih tekaških (in sprehajalnih) rajev najbolj zdelala.
Ob vseh javnih pobudah zatorej naše malo tekaško-pisno moštvo predlaga še eno, ki jo s tem pisanjem naslavljamo na organizatorje Teka okoli žice in Ljubljanskega maratona ter Mestno občino Ljubljana: Namenimo letošnji tek trojk obnovi Poti spominov in tovarištva. Med pospravljanjem in popravljanjem pa lahko tudi malo tečemo. (Boštjan Videmšek)
Substanca podobe
Ko se zamaje sistem, se ljudje zatečemo k podobam. Vržemo si rešilni jopič ter se oprimemo slik, glasbe, vonja in okusa, ki jih povezujemo z nečim lepim, pozitivnim, izpolnjujočim. Ko nas na osebnem nivoju doleti težava, ovira ali izziv, zapremo oči in podoživimo katerega izmed navdihujočih trenutkov preteklosti. V tistem trenutku se vrnemo k sebi z namenom zbrati pogum in odločnost za premostitev.
V praksi to za vsakega izmed nas pomeni svojevrsten pobeg in umik. Nekateri se pred negotovostjo in pritiski v službi zatečejo na svojo rajsko plažo, drugi pred nasiljem v izmišljene svetove, kjer pravica obstaja zato, da se ji zadosti. Padli super junak Lance Armstrong je na bolniški postelji, ko so zdravniki odkimavali nad njegovo usodo, podoživljal kilometer za kilometrom svojih dirk in treningov. Med kemoterapijo ga v resnici ni bilo tam. Bil je zunaj, na cesti, v glavnini, z vetrom v laseh, tam, kjer je hotel biti. Čeprav se je okoli njega v zadnjih letih zbralo ogromno temnih oblakov, bi rad verjel, da so mu ravno osredotočenost in z njo podobe pomagale pri ozdravitvi in k vrnitvi. Njegovo zgodbo dopolnjuje na tisoče podobnih, ki se rojevajo vsak dan, pišemo pa jih ljudje, ki si želimo in potrebujemo spremembo. Vrnitev k sebi je motivacija brez primere, substanca podobe pa edinstvena in stalno dopolnjujoča se snov, ki jo nezavedno režiramo in kreiramo sami.
Nekateri tekači nabiramo samoohranitveni material tudi tam zunaj. Nešteti koraki, ki za marsikoga pomenijo nepotrebno izgubljanje časa in energije, v resnici pomenijo krepitev osebnostnega imunskega sistema v vseh pogledih.
Večino svojih tekaških poti začenjam na Golovcu oziroma na hribih in v gozdovih na vzhodnem koncu Ljubljane. Na poteh, ki še niso pretirano odkrite in razkrite, na katerih si lahko dobrodošlo in presenetljivo sam, na katerih je mogoč iskren pogovor s seboj. In kot kaže, bo še nekaj časa tako. Tekaški potep po PST, ko je Slovenija bila še v čvrstem ledenem oklepu, je kljub zmernemu tempu jemal sapo in dramil solze. Drevesa so bila sklonjena, prelomljena, izruvana, premagana. Kljub tišini je bilo mogoče slišati njihovo ječanje.
Pot, ki jo znam na pamet, je bila neprepoznavna. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem se znašel v zakletem gozdu ene izmed Burtonovih zgodb, v katerih na posameznika prežijo zli duhovi, da bi ga oropali njegove substance. Podobe, ki me krepijo, so bile in še vedno so načete na najbolj krut ter neposreden način. Zavedam se, v tej zgodbi nisem edini. Ujma se je tako ali drugače dotaknila večine. Njen dotik je spremenil vsakdan in nas celovito stresel v naši osnovi.
Ko smo s Samom in Boštjanom, tekaškima kompanjonoma, pred dnevi po PST obkrožili Ljubljano, smo na Golovcu nemo opazovali pustošenje. Ko smo po isti poti tekli pred nekaj tedni, si niti pod razno nismo mogli misliti in predstavljati, da je kaj takšnega mogoče. Silovita je moč narave in kruto je spoznanje, da smo ljudje le delček v njeni zgodbi. Ob prečenju predrugačenega Golovca so misli pobegnile k tistim, ki jim narava v resnici ni prizanesla. K soljudem ne tako daleč stran, ki so v trenutku in brez opozorila ostali brez osnovnih sredstev za življenje.
Skušal sem se vživeti v njihovo stanje in jih vsaj delno razumeti. Zavedel sem se, kako pogumni in odločni morajo biti, kako žive morajo biti v tem trenutku njihove podobe, da zdržijo in se ne predajo. Razmišljanje v golovškem labirintu vejevja, debel in lubja je krepilo spoznanje, da v minulih dneh niso bili sami. Da država, ki jo podobno kot ledeni oklep stiskajo roke pohlepa, brezbrižnosti in malodušja, zgolj in samo zaradi svojih ljudi še premore neverjetno mero sočutja, zavedanja in simbioze. Moreč in vsiljen vsakdan zadnjih let je resno in vztrajno načenjal našo osnovo ter z njo človečnost in vedrino. Podobe pomoči, razumevanja in sobivanja, ki so v zadnjih dneh prevzele Slovenijo, zagotovo vzbujajo upanje in čeprav je pred nami velikanski izziv odpravljanja posledic, smo s podobami, ki izvirajo zgolj iz nas samih, torej brez vodenja, manipulacije in zavajanja, že dokazali, da zmoremo in znamo. Žledlom nas je, ne glede na to, kako krut in neprizanesljiv je njegov značaj, povezal in usmeril k skupni točki okrevanja in rasti.
Sam bom začel na poteh, v gozdovih in hribih, ki mi tiho in v izobilju dajejo neopisljivo mnogo. Čas je, da jim vrnem. Opogumljen s podobami minulih dni si bom prizadeval za resetiranje in okrepitev substance, ki mi bo v prihodnosti zagotovo stala ob strani. Upam, da se srečamo tam zunaj! (Žiga X Gombač)
