Podnebne spremembe in ignorital

V eni od epizod Simpsonovih dobi Lisa v šoli nalogo, da pripravi predstavitev, kakšen bo Springfield videti čez petdeset let. Lisa se poglobi v študij podnebnih sprememb in njena predstavitev je tako zastrašujoča, da jo starši zaradi njene črnogledosti peljejo na pregled k psihiatru. Ta ugotovi, da Lisa trpi za z okoljem povezanim obupom, in ji predpiše zdravilo ignorital, ki naj bi ji pomagalo odgnati črne misli. Lisa ubogljivo jemlje zdravilo in pogled na svet se ji res spremeni. Pade v nekakšen trans, ko namesto pesimističnega pogleda na okoljske spremembe ob zvoku pesmi Kakšen čudovit svet vidi svet kot smejoči se obraz. Ko se starši ustrašijo, da je Lisa padla v optimistični delirij, ji - kljub nevarnosti ponovnega padca v pesimizem - vzamejo tablete.

Mnogi energetski lobiji danes delujejo tako, kot da so zasvojeni z veliko dozo ignoritala. BP (British Petroleum) je nedavno imel veliko marketinško kampanjo, v kateri so iz dimnikov prihajale čudovite cvetlice. BP se je tudi odločil, da bo po novem pomen njihovega imena Beyond Petroleum (Onstran nafte). Družba E.ON, ki je lastnica več premogovnikov, se je odločila, da si bo nadela ekološko podobo, tako da bo strehe svojega pisarniškega poslopja prekrila s sončnimi celicami.

Znanost o podnebnih spremembah je že dolgo enotna, da se na našem planetu dogajajo radikalne podnebne spremembe. Zaradi povečane koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju se povečuje segrevanje Zemlje in drugi učinki toplogrednih plinov. Največ k temu prispeva uporaba fosilnih goriv – premoga in nafte.

Vsi dosedanji mednarodni dogovori o zmanjšanju onesnaževanja so pomagali le industrijsko hitro se razvijajočim državam in so na tretji svet pozabili. Prav tako pa so pozabili na prihodnje generacije, ki se bodo rodile v radikalno spremenjeni svet. Zaradi podnebnih sprememb bodo nastali konflikti med bolje razvito severno poloblo, ki disproporcionalno onesnažuje podnebje, in manj razvito južno poloblo, ki bo zaradi nižje ležeče geografske lege in slabše infrastrukture precej bolj trpela.

Odkar se zavedamo, da svetu grozijo vedno hujši problemi zaradi onesnaževanja ozračja, se tisti, ki na nevarnost opozarjajo, soočajo z energetskimi lobiji, ki so skeptični do podnebnih sprememb. Boj med ekologi in energetskimi lobiji je danes zelo podoben tistemu, ki smo mu bili nedavno priča v boju proti kajenju. Tudi takrat so znanstveniki opozarjali na nevarnost kajenja, tobačna industrija pa je z močno piarovsko mašinerijo različno vzpodbujala skepso do teh znanstvenih dognanj.

Pri propagandi energetskih lobijev prednjačijo ZDA, kjer so že od Reaganovih časov naprej energetski lobiji v navezi z mnogimi republikanskimi politiki opozarjanje na nevarnost klimatskih sprememb ljudem prikazovali kot izmišljotino levičarskih fanatikov. Predsednik George Bush mlajši pa je dejal, da nevarnost segrevanja ozračja ne obstaja.

Nekoč je veljala predstava, da se bodo podnebne spremembe kazale tako, da se bodo linearno povečevale temperature. Danes pa raziskovalci poudarjajo, da spremembe ne bodo linearne, ampak se bodo vedno pogosteje dogajale vremenske katastrofe: poplave, suše, orkani in predvsem vse bolj nepredvidljivo vreme. To bo močno spremenilo poljedelstvo. Povečanje lakote na svetu lahko povežemo s tem, da kmetje ne bodo mogli več slediti običajnim ciklusom setve in žetve, ker se bodo vremenske razmere kar naprej spreminjale.

Če le malo pobrskamo po spominu, si moramo priznati, da se nam podnebje dejansko spreminja. Angleži pred desetletji niso poznali vročih poletij in snega. Prebivalci mnogih pacifiških otokov ne morejo verjeti, da že nekaj let niso izkusili pravega ciklona. Prebivalci ob vzhodni indijski obali v šoku gledajo, kako jim vsako leto morje odnese nekaj obale. Slovenci pred desetletjem nismo razmišljali o hladilcih zraka, Norvežani pa ne o strojih za umetni sneg, ki zdaj tudi v tej severni deželi niso več neznanka.

Da se politika zlasti v bogatih državah s podnebnimi spremembami težko sooča, vidimo te dni v Avstraliji, kjer je nedavno močno deževje v državi Queensland odneslo večino lepih peščenih plaž. Namesto peska so tam ostali le v zemljo zarezani prepadi. Medtem ko lokalna vlada razmišlja, da bi uvedla posebni plažni davek, ki bi jim omogočal financiranje navoza peska za plaže od drugod, ekologi opozarjajo, da so tovrstna močna deževja in poplave v tej državi povezani z globalnimi ekološkimi spremembami. Ta opozorila pa zvezni vladi niso preprečila, da se tik pred volitvami ne bi poskušala prikupiti volivcem in korporacijam tako, da je zmanjšala davek za onesnaževanje zraka. Ob tem si mane roke zlasti premogovniški lobi, ki bo še povečal dobičke z izvozom premoga na Kitajsko.

Za Norveško si predstavljamo, da gre za državo, ki je zelo ponosna na svojo lepo naravo in kjer živijo kleni ljudje, ki obožujejo pristen stik z naravo. Ne zavedamo pa se, da je ekonomski razvoj, ki se je tam zgodil zaradi velikih nahajališč nafte, povezan z izjemnim povečanjem emisij toplogrednih plinov.

Raziskovalka Kari Marie Norgaard se je vprašala, kako je mogoče, da Norvežani sebe vidijo kot velike ljubitelje narave, hkrati pa ne naredijo nič, da njihova država z naftno industrijo ne bi radikalno povečevala onesnaževanja ozračja. Pri politikih je ugotovila zanimiv način zanikanja, ki njihovo lokalno onesnaževanje veže na boj za izboljšanje onesnaževanja na mednarodni ravni. Politična razlaga, zakaj Norveška na državni ravni ne naredi prav veliko za zmanjšanje onesnaževanja zrak, povezanega s črpanjem nafte in plina, gre nekako takole: če bi Norveška omejila črpanje nafte in začela več vlagati v alternativne oblike energije, bi sicer res sama manj onesnaževala, toda posledica bi bila, da bi začele druge države bolj onesnaževati. Ker bi Norveška načrpala manj nafte, bi cene nafte v svetu porasle. To bi povzročilo, da bi države začele kupovati več premoga. Ker premog bolj onesnažuje od nafte, bi se zgodilo, da bi bilo dolgoročno ozračje bolj onesnaženo. Sklep je torej na dlani: majhna Norveška se s svojim onesnaževanjem žrtvuje za ves svet.

Če pri politikih lahko razumemo, da besede obračajo tako, da čim bolj služijo kapitalskim interesom, pa je za Norgaardovo še pomembnejše vprašanje, kako navadni ljudje združijo razmišljanje o sebi kot o velikih ljubiteljih narave, in to, da javno ne naredijo nič, da bi njihova država več storila za zmanjšanje onesnaževanja ozračja.

Običajna teza je, da so ljudje premalo izobraženi o nevarnosti globalnega segrevanja in da zato niso bolj zaskrbljeni zaradi podnebnih sprememb. V mnogih razvitih državah to ni res. Mnogokrat si zaradi ekonomske prosperitete, ki je vezana na ekološko problematično energijo, kolektivno zatiskajo oči pred tem, kakšne posledice ima njihova energija za okolje.

Glavno gonilo pri zanikanju nevarnosti klimatskih sprememb je strah. Ljudi v razvitem svetu je strah priznati, da ideja razvoja, na kateri temelji sodobni kapitalizem, ne more trajati v nedogled. Ljudi je strah, da bi soočenje s podnebnimi spremembami vodilo v padec ekonomske rasti ter da bi intervencija vlade v trg prek različnih mehanizmov nadzora nad emisijo ogljikovega dioksida in kaznimi za glavne onesnaževalce pomenila izgubo ideje svobode, ki jo predvsem povezujejo s svobodnim trgom.

Tudi tisti, ki se zavedajo, da je opozarjanje znanstvenikov na podnebne spremembe resno, se velikokrat obnašajo, kot da to zanje nima nobenih posledic. Ljudje preprosto zanikajo, kaj podnebne spremembe pomenijo, in se obnašajo, kot da jih te ne zadevajo. To zanikanje je velikokrat povezano s tem, da se ljudje pravzaprav bojijo sprememb.

Problem sodobne družbe je, da vedno težje razmišlja o prihodnosti. Če lahko brez težav mislimo 200 let za nazaj, zelo težko razmišljamo, kaj se bo zgodilo čez 20 let. In ko nas je strah, da se v prihodnje ne obeta nič dobrega, si zatiskamo oči pred tem tako, da se še bolj obračamo nazaj in se ukvarjamo s starimi boji iz preteklosti.

Clive Hamilton v knjigi Requiem for a Species: Why We Resist the Truth about Climate Change opozarja, da so podnebne spremembe račun, ki smo ga dobili zaradi stoletja neverjetno hitrega razvoja, ki je temeljil predvsem na energiji, pridobljeni iz fosilnih goriv. Prosperiteta je bila za sedanje generacije večinoma dobra stvar – ljudje živijo dlje in bolj zdravo kot pred industrijsko revolucijo. Toda problem je, da te generacije niso plačale celotne cene za ta napredek. Ostanek računa bo izdan prihodnjim generacijam.

Najbolj običajna oblika zanikanja je, da o nečem molčimo. Drugačen način pa je, da govorimo le o eni plati zadeve, nič pa o drugi. Prav to se že od začetka proslulega projekta Teš 6 dogaja tudi v Sloveniji.

Ob razpravah o Tešu že leta slišimo predvsem o finančnih sredstvih, povezanih s tem projektom. Če so si tako levi kot desni politiki kar naprej zatiskali oči pred korupcijo, ki je vezana na ta projekt, pa si je javnost zatiskala oči še pred ekološko katastrofo, ki jo Teš dolgoročno predstavlja. Civilnodružbena iniciativa »Še je čas«, ki je opozarjala javnost in politike na posledice, ki jih bo Teš imel za zdravje ljudi v okolici in za splošno onesnaževanje zraka in z njim povezane podnebne spremembe, ni naletela na velik odmev. Opozarjanja okoljevarstvenikov so bila v medijih namreč ob pomoči piarovskih kampanj slovenskih energetskih lobijev hitro pometena pod preprogo. Ker tudi sedanja vladna ekipa ne zmore politične moči, da ta uničujoči projekt ustavi, da preseka gordijski vozel korupcije in zanikanja, kaj ta projekt pomeni za okolje, lahko pričakujemo, da bomo v medijih kmalu videli, kako iz dimnikov termoelektrarne poganjajo čudovite planike in encijani. Teš se bo preimenoval v Turizem, Elektrika, Šov. Ljudje pa bodo zastonj dobili povečano dozo ignoritala.