Polde Bibič: Sejalec besed

Vedno me boš spominjal na Groharjevega sejalca, odkar si nas, študente, sprejel v svoji pisarni ravnatelja Drame, v predpasniku in škornjih – kostumu za Zajčevega Voranca, tvoji nepozabni vlogi! Ujet si bil v čas med dvema predstavama, zastal v robati toplini kmeta, ki se je kot blatna zemlja z odra držala tvojega telesa, hkrati poravnan v odločne ravnateljske geste, prežet z občutljivostjo profesorja, ki želi pozorno poslušati svoje študente in jim s široko gesto sejalca raztrositi znanje, izkušnje, modrost. Tvoja razslojenost in bivanjska mnogoterost sta zevali vame, kot bi iskal odgovor na vprašanje, kaj mi je vsega tega treba. Kot bi ga slišala recitirati: Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve … Le neznanska utrujenost, neverjetna delovna vz trajnost, prežeta z upanjem, da je vredno, in mehka žalost so združevale te razpršene energije v harmonično celoto: Polde Bibič – igralec, ravnatelj, profesor, pisatelj, prijatelj …

V svoj dnevnik sem 4. februarja 1980 zapisala:

Tretji letnik dramske igre. Dobili smo novega profesorja. Izredno pameten človek – Bibič! Dobro premisli, preden reče, stvari čutno dojema in daje prednost emocionalnosti. Privlači ga vse neizumetničeno. V zraku plava njegova medvedja človeškost, pametna in strastna obenem. Zna postavljati prava vprašanja. Krasno! Šokantno! Preiskovalno! Pedagoško in prijateljsko, vse obenem! Zadetek v črno! Kot bi se razlila blaga črnina njegovih oči po človeku. Obdala me je z občutkom varnosti in smelosti.

Moj profesor je imel res magično moč sugestije. Negotovost dvajsetletnice me je minila, verjela sem, da zmorem vse. Znal je razsuti svojo svobodo med nas, enako kot jo je živel sam, sejalec smelosti in vitalizma. Prav vse naše šolske ure so se začele s Poldetovim širokim nasmehom: »Dober dan!« » Dober dan, profesor!« smo začivkali v odgovor. Delali smo veliko, program je bil raznolik, nekoč smo začeli s Cankarjevim Pohujšanjem, a že na začetku se je delo ustavilo, stavki nam nikakor niso stekli naravno in jasno, za kar si je Polde na vseh področjih svojega delovanja vedno prizadeval. Potrpežljivo nas je nekaj časa prekinjal, nakar je stopil malo v razkorak in nagnjen naprej, zopet sejalec s slike, z eno roko stegnjeno in z značilno kretnjo podrsavajočih prstov, ki so govorili o nečem pretanjenim, kot bi sejali igralski gen ... Z zvenečim, globokim glasom, meni domačim od otroških let iz radijskih iger, je začel pripovedovati. Bil je mojster govora. Kako lahkotno je ustvarjal dramatično napetost in poslušalca nenehno držal v radovedni pozornosti! S tem darom je vedno znova očaral, naj je govoril v parlamentu ali za gostilniško mizo, pred množico ali na štiri oči. Tokrat nam je namenil pedagoško anekdoto:

»Enkrat sem delal z amaterskimi igralci, ampak dlje od prve replike, pozdrava 'Dober dan', nismo prišli. Kar naprej smo vadili, vsak dan, pa ni in ni šlo. Po enem mesecu sem obupal in šel!« Nakar nam je nazorno pokazal neštete variacije neuspelih poskusov 'dobrega dne', oponašal je nastopaško pozdravljanje s poskoki in karatejskimi gestami, nadaljeval z nelogičnimi intonacijami, poudarek na dober je bil nedopovedljivo smešen, kot bi z njim hotel reči, da dober pomeni slab in priliznjen, zraven je buljil v nas z vrtajočim in očitajočim pogledom. Našel je še kup glasovnih modulacij, razpotegnil je dan v neskončen vokal, se klanjal, mežikal, vstopal ritensko skozi vrata in pri vsem tem neskončno užival. Mi smo seveda uživali z njim, občudovali njegov smisel za komičnost in se porogljivo režali diletantskim težavam igralcev začetnikov. Polde pa se nenadoma zresni in močno pribije: »Kaj se smejete? Vi niste čisto nič boljši! Že en mesec vam pravim, govorite smisel, vi pa izumljate ene melodije!«

Tako smo bili mi trije – Dušanka Ristić, Bojan Umek in jaz – njegovi zadnji študentje. Najbrž je bil prezaposlen in je izgubil voljo, vsaj tako mi je potožil na gostovanju v Sarajevu v letu tamkajšnjih o limpijskih iger; rekel je, da ne zmore več tolikih naporov. Meni se je zdelo, da zmore vse in še več, saj je prav na tej turneji po Jugoslaviji vsak večer igral Bulgakovovega Molièra. Igral ga je z zavidljivo kondicijo in koncentracijo, s popolno predanostjo in z občutkom nekakšne radikalne dokončnosti. Bil mi je v oporo in navdih, vskočila sem v vlogo Armande in skupaj sva se pretolkla skozi prizore, za katere ni bilo veliko časa za vaje. Skupaj sva tudi prehodila vse ulice mest, kjer smo gostovali, vsakič sem mu rekla, jaz ne morem več hoditi, pa se je vedno le široko zasmejal in rekel: »Dober igralec je zmatran igralec, kar hodi, ni daleč!« Po zadnji večerni predstavi sem mu hotela vrniti milo za drago (Milo za drago je tudi naslov Shakespearove igre, kjer sva prvič skupaj nastopila in po kateri se ga bom spominjala kot sijajnega nosilnega igralca), torej – skoraj bi mu rekla: »Kakšen krasen aplavz, najbrž si bil do konca zmatran!« A mu nisem, po predstavi se je namreč zelo slabo počutil – srce! Prav tako kot je sredi odra Molièra izdalo srce, prav tako kot je naše številne kolege opozorilo, da je igranje za srce velik napor. A kaj, ko brez srca ni igre! Ni pisanja, ni pedagoškega erosa.

Polde je bil človek velike življenjske energije in vztrajnosti, zato takrat srce ni moglo ustaviti njegove ustvarjalnosti. Pozdravil se je, postavil si je nove cilje, njegova neizčrpna fantazija in želja po izpovedi, igranju, pisanju, družbenem angažmaju in izobraževanju ter podpiranju mladih ni usahnila. Pred dvema letoma sem ga povabila na izpit mojih študentov iz umetniške besede. Rekel je: »Dobri so, vejo, kaj govorijo! To sem te jaz naučil!«

Njegove vz trajne volje in veselja do igre se spominjam tudi s predstave Translacije, občinstvo ga je po bolezni sprejelo z ovacijami; spomin jam se njegovih vedno čudovitih filmskih vlog, za katere je v šali rad rekel, da ni bilo kaj igrati, ker je pač fotogeničen.

Rada se spomnim njegovega veselja do življenja in neumorne navihanosti: mislim, da je bilo v sedemdesetih letih, ko je nekega dne pri mojih starših pozvonilo. Po domofonu se zasliši znan glas: »Dober večer, Polde Bibič, naj Tone pride dol.« Oče je šel in videla sem ju, kako sta se fantovsko pozdravila, se stlačila v Poldetovo malo bolho in se odpeljala. Dolgo v noč so trajali njuni pogovori, oče je trdil, da ga prepričuje, naj piše. Nismo preveč verjeli v njuno nočno literaturo, ko sta z bolho romala iz gostilne v gostilno, in ko se je zdelo, da je vse skupaj le moški izlet, se res pojavi Poldetov rokopis. Njegovo pisateljsko delo, s katerim je pravzaprav začel že v mladih letih, je steklo in je postalo ne le izjemen dokument slovenskega gledališča, marveč dragoceno pričevanje občutljivega in ostrega misleca. Take knjige, kot je denimo Izgon, je sposoben le človek izjemne delovne kondicije in kritičnega uvida.

»Dober dan, Polde,« je bil moj zadnji pozdrav Poldetu letošnje pomladi v bolnišnici. Rekel je, da je slabo, da je vse slabo. Res ni bilo dobro, pa sem mu rekla, ampak tvoja vnukinja Nina je pa sijajna. Široko se je zasmejal, kot se je znal le on, in rekel: »Ja, ona je pa res!« In videti je bil srečen človek, kljub trpljenju, kljub bolečinam in kljub iztekajoči se tuzemskosti. Vprašala sem ga, ali lahko še pridem, in je rekel: »Ja, seveda, ti kar pridi.«

Naslednjega dne mi je Ivanka Mežan – poosebljena dobrota – rekla, da je naš Polde slabše.

Človek ne sme izgubiti upanja, sem si ponovno mislila, in vere, da je naše življenje vredno in dragoceno, pa četudi le za trenutek. Trenutek, ki ga posvetiš drugemu, ima vedno smisel. Enako je smisel n vsak minljivi trenutek na odru, ko ga prežari iskrenost igralca, enako kot vsaka beseda, ki jo je Polde sejal med nas, enako kot beseda, ki stoji sredi polja črk v njegovih knjigah.

Verjamem v neminljivost tvojih besed, tistih, ki si jih sejal na odru, na platnu in na papirju, zato Te bom še naprej pozdravljala z Dober dan, Polde, pa četudi gledaš na nas z višin svojih večnih gora.