Poljska za evropsko mizo

Je ena redkih članic EU, ki ne dvomi o nemški doktrini varčevanja, vendar Poljska ni v evroobmočju. Diplomat in svetovalec Radoslawa Sikorskega, tačas enega najopaznejših evropskih zunanjih ministrov, pojasnjuje, zakaj Poljske ne razjeda angst: v času krize se je ognila recesiji, evro je zanjo »geopolitična varnost«. Odstira mentalni svet bivšega Vzhoda, nekdanjih komunističnih držav, ki so se najbolj voljno oprijele neoliberalizma.

Medtem ko večina Evrope prevprašuje evropsko povezavo, ki se je odmaknila od načel, v katera smo verjeli, je Poljska po definiciji nepopravljivo evrooptimistična – kljub krizi verjame, da se bo pridružila območju evra. Država, ki se je v zadnjem desetletju dobro pozicionirala v EU, ne skriva svoje ambicioznosti za evropsko mizo in stavi na izvrstne odnose z Nemčijo; pravilnost varčevalne smeri, ki jo diktira Angela Merkel, je zanjo nesporna.

Jakub Wiśniewski vodi direktorat za zunanjepolitično strategijo na poljskem zunanjem ministrstvu in je ministrov svetovalec. Pogovarjala sva se pretekli teden, med njegovim obiskom v Ljubljani.

Pred časom je zunanji minister Radoslaw Sikorski dal odmevno izjavo, češ da se manj boji nemške moči kakor njene pasivnosti. Kako Poljska gleda na to danes, ko se pretežni del Evrope sprašuje, ali ni kanclerka premočna in njena varčevalna doktrina ne uničuje samega tkiva Evropske unije?

Ne strinjam se s tezo, da je večina Evrope skeptična glede vloge Nemčije. Nemčija je kot posojilodajalka v posebni vlogi. Ima torej poslanstvo, od nje se pričakuje vizija, dolgoročni načrt za ureditev evrskega območja. Kot največja delničarka v Evropski uniji je v posebnem položaju, kar pa ne pomeni, da vsiljuje svoje ukrepe drugim. Poljska se ne počuti ogrožene s strani Nemčije in njenega voditeljstva. Dokler Nemčija posluša druge, recimo Poljsko, je velika verjetnost, da bomo končali v novi Evropi, v kateri bo manj trenj in grenkih občutij.

Toda Nemčija je skoraj sama: Poljska ni v evroobmočju in samo peščica majhnih držav se strinja z njeno politiko. Francije, ki je bila vedno gonilo Unije, ni ob njej.

To je preveč poenostavljena razlaga. Ne bi rekel, da je Francija jezna zaradi smeri fiskalne konsolidacije kot poti iz krize. Mislim, da je široko ukoreninjeno prepričanje, da mora varčevanje potekati vzporedno z rastjo za povečanjem konkurenčnosti gospodarstva in s programi za mlade brezposelne.

Glede tega zadnjega ni bilo narejenega veliko. Zadnji vrh Evropske unije se je z brezposelnostjo mladih ukvarjal deklarativno, to je piar, ne politika, v ta namen gre komaj kaj denarja.

Strinjam se in problema brezposelnosti mladih niti ne bo mogoče rešiti na evropski ravni. Vrh je bil samo znak dobre volje, gesta političnega razreda, ki naj bi pokazala, da so za prizadevanji za zvišanje konkurenčnosti ljudje, družba, skupnost, ki trpijo zaradi kreditnega krča, hipotek. Ne bi pa se strinjal, da je Nemčija osamljena v svojih stališčih. Saj vendar nihče nima alternativnega programa za rešitev dolga in za strukturne nepravilnosti, ki obstajajo v evropskem gospodarstvu.

Ali ni odsotnost idej povezana s šibkostjo akterjev, zlasti Francijo, ki ni v položaju, ko bi lahko predlagala kaj? Še šibkejša je Italija. Med velikimi gre ekonomsko dobro samo Nemčiji.

Za to ni mogoče kriviti Nemčije.

Vprašanje je: je varčevanje prava pot?

Vsakdo ima pravico do svojih dvomov, toda kot pravim, alternativnega načrta ni. Doslej je veljalo, da so gospodarstva v težavah imela na voljo samo dvoje: ali sprejmejo strikten varčevalni načrt ali pa bankrotirajo. Gre za suverene odločitve držav. Grčija in Ciper sta svobodna, lahko tudi ne bi izbrala poti varčevanja, toda to bi verjetno imelo za posledico izstop iz evrskega območja in pavperizacijo dela gospodarstva. A izbira je njuna. Nepošteno bi bilo reči, da je v primeru Grkov ali Ciprčanov kdo drug razen njih zavozil gospodarstvo.

Poljska torej ne dvomi o varčevanju. In vendar ta doktrina ne deluje; poglejte Irsko, ki spet tone, in Portugalsko, ki rigorozno varčuje.

Ne strinjam se s tezo, da varčevanje ne deluje. So primeri držav, ki so se bile sposobne vrniti h gospodarskemu razvoju, denimo baltske države: Latvija, Litva in Estonija. Za oceno, o kateri govorite, pa je še prezgodaj. Ne smemo se vdati skušnjavi, češ da imamo zgolj izbiro med varčevanjem in nevarčevanjem, ne gre za izključujoče stvari. Pot varčevanja morajo spremljati razumni instrumenti socialnih in ekonomskih investicij, tudi v javno sfero. Ne govorim, da ni bilo napak. Potrebni so ukrepi, ki ustrezajo posameznim državam, in potrebna je hitrost prilagajanja, odvisna od strukture gospodarstva. Ne želim ocenjevali, ali je hitrost prilagajanja v Grčiji ali na Irskem prehitra ali prepočasna. Poljska ni v vlogi, ko bi lahko bila ali zaveznica ali tekmica Nemčije pri politiki varčevanja. Smo v udobnem položaju, ko nismo odvisni od finančne pomoči, hkrati pa ne moremo reči, ali naj Nemčija plačuje več ali manj državam, ki so v stiski.

Evropska unija ni pretirano zadolžena, toliko manj, če jo primerjamo z Japonsko, a tudi z Združenimi državami. Se vam v tem kontekstu varčevanja ne zdi preveč?

Pri primerjavi Japonske in Evropske unije je pomembno vprašanje, kdo je pripravljen kupiti njihove državne obveznice. Lahko si do vratu v dolgovih, a če ti še vedno verjamejo, da jih boš odplačal, je tvoja možnost za nadaljnje zadolževanje večja. Primerjava z Združenimi državami Amerike pa je zgrešena, ker so ZDA ena država. Nemški državljan zelo težko sprejme, da bo stal za vsemi grškimi, ciprskimi ali portugalskimi dolgovi. Evropska unija še ni skupnost, v kateri bi bila solidarnost popolna.

Evropska unija se tačas ukvarja samo z ekonomsko razsežnostjo, določa jo globok konflikt med dolžniki in upniki, med Severom in Jugom. Kako gledate na to evropsko razdeljenost?

To je problem in izziv. Če bi predvideval, da je ta transakcijski pristop k evropski integraciji prihodnost Evropske unije, bi dvomil o vzdržnosti projekta. Treba se je vrniti k solidarnosti. Veliko je bilo izgubljenega z neprijetnimi razpravami o količini denarja, ki ga je treba nakazati tej ali oni vladi, in ko bo kriza mimo in bodo gospodarske razmere boljše, bo treba poskrbeti za oživitev evropskega procesa. Tudi s tem, da ljudem pokažemo, da evropsko povezovanje seže onkraj razprav o količini denarja, proračunu, stabilnostnih mehanizmih in ostalem – in da so enotni trg in prost pretok ljudi češnja na torti evropske integracije. Ne bi smeli podceniti intelektualnih in ideoloških vidikov integracije: obstaja nekaj, čemur pravimo evropski socialni model, evropski način življenja in evropske vrednote, ki jih lahko izvažamo. Evropa je, skratka, lahko močna kulturna entiteta.

Ampak prav te socialne države je čedalje manj in Evropa izgublja svojo tako imenovano mehko moč, mar ne?

To je neposredna posledica krize. V preteklosti so si države v evropskem sosedstvu goreče prizadevale za članstvo, zdaj se podpora ljudi v Turčiji in Ukrajini zmanjšuje. Morali bi imeti nekaj, kar bi lahko opisali kot strateško potrpežljivost. Ta kriza, četudi je ena najhujših, kar jih pozna Evropa, bo enkrat minila. In zbudili se bomo v razmerah, ko nam bo dobro ozračje omogočilo dobre odločitve, vrnili se bomo k bolj aktivistični agendi, kakršna je odnos s sosedstvom EU. To še vedno obstaja, naj spomnim, da bo letošnjega novembra vrh o vzhodnem partnerstvu, na katerem bodo sprejete nekatere za te države pomembne odločitve: podpis pridružitvenega sporazuma z Ukrajino bi pomenil pomemben korak zanjo v smer pripadnosti evropski družini.

Zelo ugledni evropski intelektualci, recimo Ulrich Beck in Jürgen Habermas, že dlje opozarjajo, da je evropska demokracija poškodovana. Delite te dileme?

Smo v razmerah, ki jih lahko primerjamo s pacientom, ki je bolan, pa ne ve natančno, katero bolezen ima. Zato pogoltne vsa zdravila, ki jih lahko najde. To je zgrešen pristop. Treba je bolje razumeti izvor krize in namesto preizkušanja reformnih poti in spreminjanja vsega bi morali locirati šibkosti sistema. Evropska unija je zelo delikatna »mašinerija« in odprava določenih vidikov sistema evropskega odločanja lahko stvari poslabša.

Ne mislim, da Evropska unija trpi obupni primanjkljaj demokratične legitimnosti. Ta ocena se mi zdi prenapihnjena. Evropsko komisijo sestavljajo predstavniki, ki so jih izbrale demokratične vlade, evropski parlament je neposredno izvoljen, evropski svet tvorijo demokratično izvoljeni šefi držav oziroma vlad. Scela živimo v demokratičnem okolju. Očitno pa obstaja potreba po oblikovanju novega sistema ravnotežja in nadzora, saj doživljamo hitro rast evropskih pristojnosti na področju ekonomskega upravljanja. Morali bi si prizadevati za načine razširitve nadzora državljanov nad temi odločitvami. Pri tem je potrebna previdnost in to je razprava, ki jo je treba opraviti v širokem krogu, od ekonomistov, pravnikov, do tistih, ki se ukvarjajo z demokracijo. Ampak težko si predstavljam, da bo Evropska centralna banka na referendumu spraševala državljane, ali naj zviša obrestne mere ali ne. Nekatere odločitve pač morajo sprejeti strokovnjaki.

Kaj pa smer evropske politike, ki je postala docela nespremenljiva? Celo po tem, ko se zamenjajo vlade in desnosredinske garniture nadomestijo recimo levosredinske, in to velja tako za Francijo kakor za Slovenijo, varčevalna smer ostane ista.

Sodobne demokracije imajo veliko hib. Za vse pač ne smemo kriviti Evropske unije. Dandanes je najlažje reči, da so vsega krive neke netransparentne evropske institucije, ker je to kritika, ki jo je težko spodkopati, saj ni nikogar, ki bi jih branil. Vlade pa so zadovoljne, da niso one krive za slabo upravljanje svojih gospodarstev. Govorim o tem, da smo prepogosto na napačni poti, kritike uperjamo v priročno tarčo, treba bi jih bilo usmeriti na nacionalne vlade.

Vlade imajo v času varčevanja čedalje manj pristojnosti v svojih rokah. Ali ne gre za to, da ob vseh fiskalnih paktih in podobnem ni skoraj nobene suverenosti več?

Nimam odgovora, ki bi odpravil vse dileme, povezane z nacionalnimi vladami in evropsko ravnijo. Toda vprašanje suverenosti se mi zdi zgrešeno. Slovenska, grška ali poljska vlada imajo vso svobodo in se lahko odločijo, katero pot bodo šle, varčevalno ali drugo. Vedno je opcija, da ostaneš zunaj. To je definicija suverenosti: izstopiš iz kluba, ki ne zadovoljuje tvojih pričakovanj. Poljska vlada je v preteklosti naredila veliko napak in zdaj je naš javnofinančni primanjkljaj skoraj 60 odstotkov bruto domačega produkta, kar pomeni, da ne bomo zadostili maastrichtskim kriterijem; in predstavlja problem za poti v evrsko območje. Težko je kriviti kogar koli drugega razen nas samih. Vedno obstajajo razlogi v siceršnji krizi in poslabšanju gospodarskih pogojev, na primer v državah, kot so Nemčija ali Kitajska. Toda zgrešeno upravljanje držav je stvar vlad in to so zelo kruta dejstva, ki jih je težko sprejeti, še posebno nam, predstavnikom družb, ki jih nismo neposredno sprejeli. Grški poslovnež ali učenec ni kriv za prikrojevanje statistik, za to, da so javne finance zašle v tolikšne težave. In vendar ti ljudje danes nosijo posledice vladnih odločitev. Kljub vsemu bi bilo nepošteno kritizirati tistega, ki hoče vpeljati disciplino, tako kakor težko je kriviti zdravnika, če mora bolnik skozi težko terapijo.

Kako gledate na proteste, ki so jih polne evropske ulice, na nakopičeno nezadovoljstvo?

Kapitalizem in demokracija sta zelo vzdržljiva sistema, vedno najdeta način za samoizboljšanje in prilagajanje. Ljudje imajo veliko razlogov za to, da demonstrirajo, čeprav nekateri njihovi slogani predlagajo zgrešene rešitve. Na primer tisti, ki so brezposelni, z ekonomskega stališča nimajo prav, ko zahtevajo zaposlitev v javnem sektorju, saj bi to vplivalo na poslabšanje gospodarskih razmer. Morali bi zahtevati liberalizacijo delovne zakonodaje, zmanjšanje ovir. Reforme so običajno zelo boleče, za to, da nekomu nekaj daš, je treba omejiti privilegije drugih skupin. Številni problemi držav, kot sta Italija in Španija, so povezani s segmentacijo trga dela: na eni strani je veliko mladih brez delovnih pogodb, ki bi jim omogočale določeno stabilnost, na drugi strani so skupine ljudi, ki se lahko upokojujejo po zgolj petnajstih letih delovne dobe. To pomeni, da nekatere družbene skupine živijo na račun druge. Treba je redefinirati sistem in takšne reforme so boleče.

V Evropi je venomer več evroskepticizma. Kako je s tem na Poljskem, ki je še vedno med najbolj proevropskimi članicami, čeprav v času krize dvomi bolj?

Poljska je relativno imuna za evroskeptična razpoloženja. Podpora Evropski uniji je še vedno visoka, čeprav Poljaki dvomijo o nekaterih evropskih projektih, recimo o evroobmočju. Če jih vprašate, ali so naklonjeni prevzemu evra, bo večina rekla »ne«. Ne morem pa si predstavljati Poljske, da bi šla po poti številnih evroskeptičnih članic Unije. Ne poznamo občutka globoke, celo eksistencialne krize poljske državnosti ali evropske identitete. Smo koristniki evropskih strukturnih fondov, preteklih deset let članstva je bilo za Poljsko zelo dobrih, celo v najgloblji krizi nimamo recesije. Poljaki opažajo prednosti evropske integracije, številni so emigrirali, delajo v Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem in so zadovoljni s prostim pretokom ljudi. Ne trdim, da so vsi zadovoljni s socialno-ekonomskim statusom, so tudi problemi, vendar ni populizma. Na Poljskem ni politične stranke, ki bi se zavzemala za izstop iz EU, imela evroskeptična stališča kot na primer Pravi Finci, Siriza ali Švedski demokrati.

Je Poljska naklonjena ideji »več Evrope«, o čemer govorijo politične elite, ali je bolj skeptična do nadaljnje integracije, kakor javnost drugod?

Poljaki ne proučujejo podrobnosti evropskih institucij in reform in če jih vprašate, ali želijo neposredno izvoljenega predsednika evropske komisije, nisem prepričan, ali boste dobili jasen odgovor. Hkrati so zadovoljni z logiko »več Evrope«. To se navezuje na tisto, o čemer sem govoril prej – za nas evropska integracija deluje, posebno glede na svež spomin globoke krize leta 1989 in prej. Zadnja leta komunizma so bila za Poljsko strašna. V tem pogledu Poljske in Slovenija pač ni mogoče primerjati. Pomnimo umiranje komunizma in čas po tem: v devetdesetih smo doživeli sicer relativno kaotična leta, a tudi hitro rast, to je vodilo k pridružitvi Evropski uniji in odtlej imamo dobro ekonomsko in politično klimo. Položaj naše države se je po vstopu v EU zelo izboljšal.

Po letu 2004 se je država dobro pozicionirala v Evropski uniji. Je velika, največja nova članica in tudi zelo ambiciozna. Kaj je njena strategija?

Obstaja veliko strategij in nanašajo se na številne vidike naše zunanje politike. Eno od njih bi lahko imenovali »noga med vrati«. Pomeni, da želimo s procesom evropske integracije, posebej kar zadeva pospeševanje ekonomskega upravljanja, biti del novega nastajajočega sistema. Za zdaj to še ni mogoče, ker smo zunaj območja evra. Toda zaradi strukturnih razlogov hočemo postati člani zelo hitro. Naše partnerje, tudi Slovenijo, poskušamo prepričati, da je za Evropo pomembno, da smo za skupno mizo: da smo vključeni in smo slišani. Priključili se bomo takoj, ko bomo pripravljeni in ko bo pripravljena tudi Evropska unija. Drugi del strategije je novo partnerstvo z Nemčijo, ki je še posebno zanimivo glede na težavno zgodovino odnosov. V zadnjih letih ne obstaja samo dobro gospodarsko sodelovanje, temveč tudi dialog, ki sega onkraj običajnih dvostranskih tem. Nanaša se na nemško stališče, da je zaželena poljska vključenost v reševanje evropskega projekta, pri čemer Poljska kaže verodostojnost tudi z ekonomsko in politično stabilnostjo, ambicijami v evropski soseščini in v EU sami. Sprejeli smo zelo aktivistično agendo, poskušamo iskati kompromise za jesensko vzhodno partnerstvo, biti konstruktivni glede dialoga EU z Rusijo, mislimo, da je TTIP, transatlantski prostotrgovinski sporazum z Združenimi državami, dobra stvar, smo animatorji več regionalnih povezovanj, denimo višegrajske skupine, weimarskega trikotnika. Vse, kar počnemo, je v duhu širšega evropskega interesa. Ko se denimo srečamo v weimarskem formatu, ni naša ambicija samo biti med »velikimi«. V več formatih, kot smo, bolje lahko predstavljamo interese evropskih institucij, evropske integracije in Evrope ene hitrosti.

Nedavno je zunanji minister Sikorski izjavil, da je Poljska manj del Srednje Evrope kot odgovornega, resnega Severa. Kako razumeti to izjavo? Oziroma kako Poljska sploh percepira samo sebe?

Izjave ne bi smeli jemati izven konteksta; govoril je preprosto o tem, da je danes Poljska zaradi svoje ekonomske stabilnosti bolj razumljena kot del Evrope, ki tradicionalno velja za odgovornega. Šlo je za reakcijo na stereotipe. V preteklosti je veljal stereotip o nerazviti Poljski, ki pripada Vzhodu ali slabo upravljanemu Jugu. Sam mislim, da se ne bi smeli preveč osredotočati na takšne regionalne oznake, vsi smo sicer del njih, vendar ta opredeljevanja segajo prek ostro začrtanih geografskih razmejevanj.

Evropska unija se spreminja, stara zavezništva razpadajo: s krizo se je preoblikovalo francosko-nemško zavezništvo, ki je potiskalo EU naprej, Britanija je precej bolj na obrobju, kot je bila. Kaj to pomeni za odnose v Evropski uniji in kaj pomeni za Poljsko?

Vse to, o čemer govorite, ni neizogibno. Velike Britanije še ni treba odpisati kot nečlanice Evropske unije in tudi Francija in Nemčija pri svojem nestrinjanju še nista prekoračili rubikona. Veliko teh problemov je predimenzioniranih zaradi krize in zaradi resnosti razmer nacionalnih vlad in nacionalnih gospodarstev. Še vedno se lahko nadejamo enotnosti, čeprav se strinjam, nekaj se je spremenilo – in če hočemo ali ne, poti nazaj ni. Nima pa se smisla ukvarjati s praznino, z drsenjem ene ali druge države vstran zaradi krize oziroma ker ne želi sodelovati v procesu odločanja. Če se bo na primer Velika Britanija odločila za odhod iz Evropske unije, bo to tragično za Poljsko in za našo agendo, saj imamo veliko skupnega. Vendar bo obenem izziv in poiskali bomo nov način za odnos z njo, ne glede na to, kje bo na evropskem zemljevidu. Hočemo diverzificirati naše vezi in naše odnose, zadnje čase smo na primer razvili dobre relacije s Francijo. Napak bi bilo, če bi se vezali na to ali drugo državo, potrebujemo stike, ki gredo onkraj tradicionalnih povezav. Veliko vlagamo v sodelovanje v višegrajski skupini in evropske institucije. Še bolj kot prej potrebujemo evropsko komisijo, ki bo nepristranska in ne bo predstavljala interesov velikih držav članic. Naša dolžnost je, da okrepimo komisijo in stremimo k voditeljem, ki bodo predstavljali naše ambicije. Govorim o novi garnituri leta 2014.

Poljska ni članica območja evra, vendar o tem razmišlja, čeprav znani ekonomisti, med drugim Krugman, opozarjajo, da bi bilo to za njeno gospodarstvo uničujoče. Koliko so ambicije, povezane z evrom, ekonomski interes in koliko so stvar politične taktike, ker hoče Poljska pač sedeti za veliko mizo?

Nekateri poljski ekonomisti poudarjajo, da bi Poljska s pridružitvijo evrskemu območju pridobila, še posebno dolgoročno. Ko bodo problemi evroobmočja mimo, bo dobro biti njen del.

Smo globoko v krizi, ni ji videti konca.

Mislim, da je to začasno in da bo kriza minila. Kar pa se tiče političnih in ekonomskih vidikov naših stremljenj, gre za oboje. Če me vprašate, ali je to politična taktika, bom rekel, da gre bolj za strategijo. Dolgoročno in zaradi geopolitičnih razlogov Poljski koristi, da postane del evrskega območja. To je enaka odločitev kot tiste, ki so jih sprejeli v Latviji, Estoniji in Litvi. Ta del Evrope je trpel pod senco velikega soseda, Rusije, skupna valuta z Nemčijo pomeni za nas določeno stopnjo geopolitične varnosti. Geopolitični dejavnik je zelo pomemben, nemara celo najpomembnejši. Rekel bi celo, da bi sam tudi v primeru, če evro za Poljsko ne bi imel velikih ekonomskih učinkov, še vedno zagovarjal pridružitev. Če pa sprejmemo reforme in poskrbimo za gospodarstvo, nam bo članstvo koristilo. Kočljivost je v tem, da je vprašanje članstva naše vprašanje: je stvar discipline in poguma oziroma spoprijema z ekonomskimi problemi, ki gredo prek maastrichtskih kriterijev, kot so javni dolg in stopnja inflacije. Gre za temelje poljskega gospodarstva, za konkurenčnost. Če se bomo s tem spopadli zgolj tehnično, bomo lahko nadaljevali tragično pot držav, ki so se zbudile v evroobmočju, ki jim ni bilo všeč in ni bilo v skladu s strukturno identiteto njihovih gospodarstev. Veliko je torej odvisno od nas samih: pridružitev je lahko polomija ali pa zgodba o uspehu, odvisno od naših reform.

Do pred kratkim se kriza Poljske skoraj ni dotaknila, šele letos so se kazalci poslabšali. Kakšna je tačas gospodarska slika?

Tehnično vzeto nismo v recesiji, pravzaprav smo daleč od nje, letošnja rast bo 1,5 ali 1,6 odstotka BDP. Brezposelnost je relativno visoka, čeprav ne dramatična, približno 14-odstotna, vendar se zmanjšuje. Kar zadeva splošno gospodarsko stanje, pa smo zelo odvisni od Nemčije, njena upočasnitev takoj učinkuje na nas. Vsi smo del svetovnih tokov, veliko stvari je lahko strukturno pravilnih, a nas to ne bo obvarovalo recesije. Scela so poljski gospodarski temelji močni, ni temeljnih nesorazmerij v našem finančnem sistemu, ki bi predstavljala tveganje za nepremičninski pok ali podobno. Toda Poljska je relativno revna in si šele prizadeva za pridružitev klubu razvitih držav, kar pomeni, da so naši finančni trgi plitki in bančni sistem zelo odvisen od tujih bank. Ena naših vodilnih bank PKO je v lasti italijanske skupine UniCredit – če je torej sistemski problem tam, smo neposredno prizadeti.

Nedavno je Jacques Rupnik, eden najodličnejših proučevalcev regije, komentiral, da je kriza pokazala, da Srednja Evropa ne obstaja, da med temi državami ni nikakršne solidarnosti. Kaj pravite?

Ne strinjam se. Pravkar smo končali naše predsedovanje višegrajski skupini, veliko je bilo narejenega in mobilizirane je bilo veliko solidarnosti. Maja je višegrajska četverica tudi izoblikovala skupni prispevek k sklepom evropskega sveta – in to je zadeva brez precedensa. Čedalje pogosteje lahko govorimo v en glas in usklajujemo svoja prizadevanja, sebe in druge prepričujemo, da kadar je nekaj pomembno za Češko ali Madžarsko, bo tudi Poljska zelo blizu. Na neki način stojimo in pademo skupaj.

Pa vendar, kot sva omenila malo prej, je bil vaš zunanji minister tisti, ki je v času globoke krize izjavil, da je Poljska del evropskega severa, ne regije.

Poljsko radi obtožujejo, češ da je sebična, tiranska, velika država, kot slon v trgovini s porcelanom, toda sposobni smo bili dokazati, da to ne drži. Nimamo problemov z grandioznostjo, naša moč je otipljiva samo, kadar je koordinirana v regiji. Samo tedaj, ko nas po lastni volji podpirajo Čehi, Madžari in Slovaki, lahko igramo z velikimi. Ne bomo obrnili hrbta sosedom. V tem je naša moč, navsezadnje tudi v ekonomskem smislu, saj energetske povezave, ki so geopolitični projekt, prispevajo k naši varnosti. ¾