Pomisleki: Izberi si resnico

Mi lahko kot medijski človek nekaj razložiš, me je prejšnji teden prosil znanec, ki se že skoraj od osamosvojitve ukvarja z javnimi naročili. Kako se novinarji odločite, na katero stran se boste postavili, kadar vas nagovorita stranki, ki imata popolnoma nasprotni stališči? Boste dali obema enako prostora ali poskusite ugotoviti, katera ima boljše argumente?

Povedal mi je, da je zadnje mesece spremljal zanimiv primer medijskega poročanja. Časopisi so najprej kritizirali državno revizijsko komisijo, ker da so zaradi brezdušnih birokratskih postopkov zavirali nakup nujno potrebne zdravstvene opreme in s tem povzročali trpljenje bolnikov, ki morajo predolgo čakati na zdravljenje. Ko so izjemoma dovolili nabavo še pred izdajo končnega poročila, pa so začeli isti mediji namigovati, da gre morda za korupcijo in favoriziranje določenega ponudnika opreme. »Ubogih bolnikov« ni nihče več omenjal.

Zanimalo ga je, ali novinarji sploh poznamo informacijsko vojno, ki se skriva za vsakim večjim javnim razpisom. Prodajalci medicinske opreme novinarje radi nagovarjajo s presunljivimi zgodbami pacientov, ki bi jih lahko rešili z nakupom njihovih izdelkov, saj tako ustvarijo učinkovit javnomnenjski pritisk in hitreje prodajo drage naprave. Konkurenčni ponudniki, ki niso bili izbrani, imajo drugačen motiv. Medije hočejo prepričati, da so bili na razpisu oškodovani zaradi nepravilnosti v postopku ali pokvarjenih državnih birokratov. Zato novinarjem pošiljajo anonimke in dokumente, da bi zaradi medijskih zgodb morda dosegli ponovitev razpisa.

Razumevajoče je dodal, da se novinarji verjetno premalo zavedamo te igre in zato preveč zlahka nasedamo nastavljenim informacijam – podobno kot mladi in neizkušeni uradniki, ki se prvič srečajo s prekaljenimi lobističnimi mačkoni. Vendar je tudi poudaril, da si medijski delavci takšne nevednosti ne smemo privoščiti, če hočemo ohraniti zaupanje pozornejših bralcev. »Od novinarjev pričakujem, da mi boste pojasnili, kako lobiranje vpliva na porabo javnega denarja. Ne pa, da se pustite izrabljati informacijskim mešetarjem in mi prodajate njihove zgodbe kot vsakič drugačno resnico.«

Njegova kritična analiza medijskega poročanja me je vrnila v obdobje, ko sem začel tudi sam spoznavati ozadje medijskih zgodb.

Po prvi diplomi sem imel polno glavo medijske teorije. Zbiral sem podatke za svoj prvi zemljevid medijskega lastništva v Sloveniji in pridobival izkušnje na dnevnem časopisu. Hotel sem razumeti mehanizme družbenega vpliva in mediji so se mi zdeli obetavno izhodišče, saj so v sodobnih družbah prav množični mediji najmogočnejši ustvarjalec družbene realnosti. Vendar nisem hotel izhajati samo iz teorije, saj me je zanimalo, kdo in kako dejansko odloča o vsebini in poudarkih medijskih zgodb – so to lastniki, uredniki ali novinarji. Zato sem se začasno odrekel akademski karieri ter se zaposlil v podjetju za proizvodnjo in dostavo novic.

Zelo hitro sem ugotovil, da medijski vpliv ne deluje po načelu srednjeveške galeje. Ni priganjača, ki bi vihtel bič nad novinarskimi sužnji in jih silil v pisanje propagandnih sporočil. Predsednik uprave ali direktor redko neposredno vplivata na uredniške odločitve in uredniki avtorjem le malokrat naročajo, kako in kaj naj pišejo. Med novinarji – zlasti mlajšimi – skoraj nisem spoznal gorečih privržencev katerekoli politične stranke ali ideologije. Cenzura, grožnje in poskusi podkupovanja so sicer redni spremljevalci medijskih delavcev, a se jim novinar pri nas skoraj vedno lahko upre brez hujših posledic. Instrumentalne metode upravljanja medijev so večinoma neučinkovite in z njimi ni mogoče razložiti, zakaj so mediji enotno podprli vstop v vojaško zvezo Nato, zakaj so spregledali napihovanje kreditnega balona in zakaj novinarji vztrajno prikazujejo Slovenijo kot bojno polje med Grosupljem in Murglami.

Mehanizmi medijskega vpliva so veliko bolj ­zapleteni.

Poklicna vzgoja mladega novinarja se začne z vprašanjem: kaj je novica? »Če pes ugrizne človeka, to ni nič posebnega. Novica je, kadar človek ugrizne psa,« je novinarjem pred več kot sto leti zabičal John B. Bogart, urednik prvega sodobnega ameriškega tabloida New York Sun. Bogartov citat slišijo študenti novinarstva že na uvodnem predavanju in mu sledijo celotno poklicno pot. Novinarji se hitro naučijo, da jim uredniki ne bodo objavili »običajnih« novic, zato začnejo iskati izjemne dogodke ali v navadnih dogodkih iskati nenavadnosti. Novica je za urednike tisto, kar vzbudi pozornost in sproži čustvene odzive, saj le takšne novice prodajajo časopise in povečujejo gledanost, kar je ključna valuta medijske industrije. Zato je zgodba o javnem razpisu za večino medijev zanimiva samo takrat, ko jo je mogoče predstaviti z »ubogimi bolniki« ali »pokvarjenimi birokrati«.

Merilo ugriznjenega psa novinarji udejanjamo v delovnem okolju, ki mi ga je dolgoletni varuh pravic bralcev v britanskem Guardianu Ian Mayes nekoč opisal kot idealno tovarno napak. Neizkušeni, slabo plačani in preobremenjeni novinarski začasneži morajo vse hitreje napolniti vse več medijskih kanalov. Nekateri preobremenjeni kolegi oddajajo tudi po več člankov na dan, zato nimajo časa razvijati zgodbe in preverjati informacij. Takšne razmere krepijo vpliv organiziranih interesnih skupin in mnenjskih voditeljev, ki so v vsakem trenutku pripravljeni stopiti pred kamero in izreči nekaj udarnih stavkov. Poklicni mojstri medijske manipulacije zato danes niti ne potrebujejo več vplivnega urednika, ki bo izvrševal njihova navodila, ampak le spretno izrabljajo napake v medijskem sistemu – podobno kot računalniški hekerji vdirajo v informacijske sisteme in nameščajo zlonamerne programske vrstice. Saj vedo, da v medijih skoraj ni več uredniških varovalk, ki bi prepoznale in ustavile njihove poskuse.

Njihovega vpliva ne krepijo le senzacionalizem, politični in komercialni pritiski, slabšanje delovnih razmer in negativna selekcija med uredniki. Za prevlado informacijskih plačancev in njihovo ugrabitev medijske javne sfere je najbolj krivo nevarno, a v zadnjem času vse bolj razširjeno prepričanje, da ima vsak pravico do svoje resnice – ne glede na dejstva.

Iskanje resnice je bilo v vseh zgodovinskih obdobjih najpomembnejše vodilo (pred)novinarskih idealistov in zagovornikov pravice do svobode izražanja – ne glede na medij in komunikacijsko platformo nekega časa. To ni bila absolutna resnica, kakršno pridigajo verski voditelji ali politični ideologi, ampak je bližja znanstveni resnici, ki jo potrdimo ali ovržemo z dejstvi, argumenti in preverjanjem informacij. Takšne resnice v kompleksnih sodobnih družbah skoraj ni mogoče iskati brez svobodnih in neodvisnih medijev ali medijskih platform, ki omogočajo svobodno izmenjavo informacij in javno soočenje argumentov. Idealistična zavezanost resnici je edino, kar lahko novinarja loči od poklicnega demagoga, reklamarja, piarovca, reciklatorja, režimskega informacijskega delavca ali cinično nevtralnega moderatorja, ki bo še strokovnjaka ameriške vesoljske agencije Nase »uravnotežil« z zagovornikom ploščate Zemlje.

Današnji svetovni dan svobode tiska zato ni bil posvečen nereguliranemu poslovanju medijskih podjetij, neodgovornemu novinarstvu ali neoviranemu razširjanju sovražnega govora in laži. Njegov namen je zavarovati in ohraniti pravico do iskanja najboljšega približka resnice – kaj, kje, zakaj in kako se je nekaj zgodilo in kaj to pomeni za družbo, v kateri živimo. Ter ohraniti upanje, da mi na uvodno vprašanje ne bo več treba odgovarjati s predavanjem o tegobah novinarskega dela, ampak bom lahko zatrdil, da se novinarji vedno postavimo na stran, ki ima boljše argumente. Ali si za to vsaj zares prizadevamo.