Portret Igorja Lukšiča: bojevnik, ki se je ob porazu umaknil

Kdo je Igor Lukšič, so portretiranca spraševali pred štirimi leti v intervjuju za Jano, ko je še opravljal funkcijo ministra za šolstvo in šport. Novinarka, ki se je pogovarjala z njim, je zapisala, da je odgovoril zelo odrezavo in brez premišljevanja. »Bojevnik.« Pa se bojevniki umikajo? Se, ko so poraženi – in Igor Lukšič je bil na volilno nedeljo na dan mladosti potolčen do kolen.

Doktor političnih znanosti na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Igor Lukšič je večino življenja posvetil politiki. Eni najstarejših obrti v zgodovini človeštva se je zavezal že v zgodnji mladosti med študijem, tako kot mnogi danes znani Slovenci, ki so zaznamovali obdobje po osamosvojitvi – na primer Janez Janša ali Milan Zver, s katerima je delil prostore nekdanje FSPN za Bežigradom. Ali pa z Borutom Pahorjem, predsednikom republike, s katerim sta bila dolgo časa tesna sodelavca v nekdanji partiji in kasneje v prenovljenih oblikah socialne demokracije. Ko so mlajši prišli na vrh, je bil Pahor zunanja podoba stranke, Lukšič pa je kot njegov najtesnejši sodelavec v ozadju snoval strategije – tako sta ob prelomu tisočletja iskala navdih v tretji poti Anthonyja Giddensa, ki jo je v Veliki Britaniji poosebljal laburist Tony Blair.

Ko se je v slovenskem političnem prostoru napovedoval zaton LDS in zasuk v desno, je postal Lukšič dekan FDV, zaradi česar se je za nekaj let umaknil iz politike, a stranke nikoli ni zapustil. Nekaj časa je bil tudi notranja opozicija v stranki z ozkim krogom somišljenikov, kar mu je omogočilo poznejši naskok na vrh SD. To se je zgodilo po bolečem porazu Socialnih demokratov, ko so po treh letih vodenja vlade na predčasnih volitvah leta 2011 neslavno padli s 30 na 10,5 odstotka podpore. Vendar Pahor tedaj ni odstopil, temveč se je v skladu z lokalnimi običaji slovenske strankarske politike trdno oklepal položaja, dokler se mu stranka na kongresu čez pol leta ni zahvalila in s tesno večino na vrh postavila Igorja Lukšiča. Zanj so se tedaj začeli zvezdniški trenutki, saj je lahko v vlogi opozicije ostro kritiziral desnosredinsko vlado in konkurenco na levici, ki se je čez noč organizirala pod avreolo uspešnega župana in menedžerja Zorana Jankovića.

Lukšiču je na kongresu SD uspelo tudi z napovedjo, da bo stranko od sredine obrnil bolj na levo in povezal fragmentirano levo volilno telo. Pri tem se je opiral na misel italijanskega političnega misleca in marksista Antonia Gramscija. Tako je Lukšič opozarjal, da se na levici ne znajo organizirati in vzpostaviti protifronte neoliberalizmu, »ali kot je rekel Gramsci, kontrahegemonije«. Vendar hegemonije na levici z izjavami – »Nove stranke bodo pred volitvami zagotovo skočile v neko koalicijo z naslovom Zares Verjamem v Solidarnost in bodo verjetno zbrale kaj več kot za sladkorni Trs glasov« – ni zmogel. Na očitke, da ima pri vodenju stranke premalo karizme, pa je odgovarjal, da karizma ni nikoli problem, ker jo je mogoče zgraditi. Lukšič je bil tudi odločen zagovornik politike čistih rok, čiščenja političnega prostora korupcije in akterjev, ki so se po poročilu komisije za preprečevanje korupcije znašli v težavah in so se morali (začasno?) umakniti. Te stvari je lahko vehementno razlagal, dokler se tudi nanj niso začele lepiti afere o domnevno potratni porabi denarja, ko je bil šolski minister. Kljub temu je bil za Lukšiča volilni rezultat evropskih volitev veliko presenečenje, saj v prvih odzivih še ni kazal volje, da bi se poslovil, po prespani noči pa si je premislil.

»Kaj se dogaja v Sloveniji? Tisti, ki so obsojeni, ki ne znajo pojasniti izvora svojega premoženja, so na položajih, mi, ki zagovarjamo politiko čistih rok in močno socialno državo, pa se poslavljamo,« se je po volilnem pretresu na evropskih volitvah spraševal Lukšič, ko je naznanil, da se kot predsednik stranke poslavlja. »Moja politika, ki sem jo vodil v stranki in na volitvah, ni dobila podpore,« je suhoparno povzel razloge za politično potezo. In poraz je bil silovit. Socialni demokrati so na evropskih volitvah leta 2009 prejeli dvomestno podporo v odstotkih (18,43) oziroma 85.407 glasov, po petih letih pa enomestno podporo v odstotkih (8,02) oziroma so prejeli skoraj dve tretjini manj glasov (31.681). Socialni demokrati so tako izgubili en mandat od dveh v evropskem parlamentu. Vendar s temi številkami še ni bilo konec slabih novic za Lukšiča. Podoba, ki so jo narisali preferenčni glasovi, je zanj najbolj boleča, saj s statistično suhoparnostjo pričajo, kako veliko podporo je imel v stranki in med volivci.

V stranki so imeli različne poglede in mestoma tudi zelo polemične razprave na oblikovanje kandidatne liste SD. Mnogi so menili, da bi morali na vrh liste postaviti eno od obeh poslank evropskega parlamenta Tanjo Fajon ali Mojco Kleva Kekuš; če se želi Lukšič pomeriti na volitvah, pa naj se postavi na zadnje mesto – da ponovijo scenarij izpred desetih let, ko so na zadnje mesto na listi postavili tedanjega predsednika SD Boruta Pahorja. Takrat se je to pokazalo kot dobra odločitev, saj se je Pahor iz Bruslja vrnil v mandatarski kondiciji za zmago na parlamentarnih volitvah. Lukšič se je odločil po moško in bojevniško, z za socialne demokrate neobičajnim odporom do spolne enakopravnosti, in sebe postavil na vrh. »Te volitve so za SD pomembne in kot njen predsednik se nobenih volitev ne izogibam,« je pogumno zatrjeval ob najavi, da bo stranko povedel na evropske volitve. Doktor politoloških znanosti in dolgoletni strateg stranke je po kriteriju preferenčnih glasov zbral skoraj polovico manj glasov kot Tanja Fajon na drugem mestu – za predsednika SD je oddalo svoj glas 6706 volivcev, za Fajonovo pa 11.446. Ljudstvo je v Lukšičevem primeru spregovorilo in presodilo. Zato drugačne odločitve kot odstop z vrha stranke tudi ni mogel sprejeti.

Je mogoče, da se bo zasvojenec s politiko poslovil od nje, ji pomahal v slovo in se posvetil zgolj predavanjem na FDV, kjer predaja bogato politološko znanje bodočim rodovom družboslovcev? Malo verjetno, saj se je Lukšič v preteklosti že umikal v ozadje. Njegovi najožji sodelavci v stranki pravijo, da si človeka, ki je zasvojen s politiko, ne predstavljajo v udobnem profesorskem sedežu, kjer bi se sončil in pozabil na stranko. Te pa so, kot je vedno rad poudarjal, prvi filter čiste politike in v središču političnega življenja. Zato se lahko vprašamo: se bojevniki tudi vračajo? Seveda, če se jim zacelijo rane in postanejo spretnejši in modrejši.