Portret tedna: Alenka Bratušek

Prva predsednica vlade, parlamenta ali republike.

pet, 01.03.2013, 21:00
Diplomantka fakultete za naravoslovje in tehnologijo, ki je prestopila v menedžment. Žalčanka, ki živi v Kranju. Sopotnica ali članica LDS, Zaresa, Liste Hermine Krt in Pozitivne Slovenije. Dolgoletna šefica oddelka za proračun na finančnem ministrstvu. Prva predsednica vlade, državnega zbora ali republike v zgodovini Slovenije.

Mediji poročajo, da gre za plagiat, je začel prvi. Zakaj se poslanska skupina Pozitivne Slovenije ni izrekla o plagiatu, je nadaljeval drugi. V uvodnem delu parlamentarne debate je bila stopnja gotovosti, da je dobrih 80 stani magistrske naloge Alenke Bratušek v resnici plagiat, še relativno nizka. Ob koncu parlamentarne razprave je pet članov poslanske skupine SDS z znatno količino gotovosti ugotavljalo, da je Alenka Bratušek magistrsko nalogo enostavno preplonkala.

Kaj je torej z magisterijem nove predsednice vlade? Ker razprava ni tekla o tem, ali gre za bleščeč, manj bleščeč ali zgolj povprečen akademski izdelek, bi morda najprej odgovorili na vprašanje, za kakšno magistrsko nalogo gre. Naloga Statusna sprememba servisa za protokolarne storitve iz neposrednega proračunskega uporabnika v javni gospodarski zavod, ki govori o bolj tržnem obnašanju protokolarnega objekta Brdo, ni primer akademske odličnosti. V besedilu je citiranih okrog 30 enot literature, kar je malo. Naloga je dopolnjena z empirično raziskavo, kar je koristno.

Kako se je pojavil očitek o plagiatu? Neznani recenzent naloge je na 14. strani skopiral odstavek, ga prenesel v googlov iskalnik in ob tem ugotovil, da je zelo podoben stavek zapisan v znanstvenem članku socio­loginje Martine Trbanc. Ker na 14. strani magistrske naloge besedilo Martine Trbanc ni bilo navedeno, je recenzent sklepal, da gre za plagiat ali vsaj za izpustitev navedbe vira. Vendar ni opazil, da je Alenka Bratušek Martino Trbanc kot vir navedla na 13. strani magisterija. Dodati velja, da Martina Trbanc v seznamu literature v resnici ni navedena. Avtorica, nova predsednica vlade, se je namreč zatipkala. Namesto M. Trbanc je v seznamu literature navedena M. Trmanc. Članek, ki ga je povzela, je bil objavljen leta 1992 v Družboslovnih razpravah, v literaturi pa je napačno navedeno, da je bil leta 1996 objavljen v reviji Teorija in praksa ...

Vzrok za trditev, da je Alenka Bratušek plagiatorka, je torej tipkarska napaka, površnost in dejstvo, da bralci poročila anonimnega recenzenta niso preverili, kaj v resnici piše v magisteriju.

Kaj prinaša nova predsednica vlade? V trenutku, ko na mizi še ni nove koalicijske pogodbe, ki bi razkrivala programske cilje, lahko ocenjujemo vtis. Nastop je bil dovolj odločen, a hkrati ni bil nepotrebno piker. V trenutkih, ko se je branila pred očitki, je pokazala dober talent za polemične dvoboje. V relativno kratkem času je sestavila koalicijo, ki se januarja lani ni zdela mogoča, kar kaže, da - za razliko od Zorana Jankovića - ima nekaj smisla za iskanje političnih kompromisov. Javnost je poskušala prepričati tudi z retorično bravuro, med katero je napadla kadrovske poteze vlade, ki izgublja podporo. Vladajoča stranka bi po njenem mnenju morala »pakirati kovčke, ne pa parkirati svojih ljudi na stolčke«. Zaradi poskusa retorične bravure, ki se je celo rimala, je bila nemudoma deležna očitka, da zganja rasizem, saj naj bi napovedala čistko, temelječo na politični pripadnosti.

V tem trenutku ima Slovenija predsednico in predsednika vlade. Da bi imela država zgolj predsednico vlade, mora Alenka Bratušek še skozi en test politične spretnosti. V tem trenutku namreč vodi zgolj ohlapno politično zavezništvo, ki si je za cilj zadalo odstavitev predsednika vlade Janše. K moči tega ohlapnega zavezništva je precej prispeval tudi Janša, ki je s pikrimi izjavami odganjal zaveznike, s katerimi se je povezal na začetku leta 2012. Da bi se ohlapno zavezništvo z negativnim političnim programom spremenilo v koalicijo s pozitivnimi cilji, mora najprej doseči podpis koalicijske pogodbe.

Ali Alenka Bratušek lahko doseže, da bi se podpisi predsednikov precej heterogene združbe znašli pod dokumentom, ki se imenuje koalicijska pogodba? S posveti, ki naj bi privedli do sklenitve nove koalicije, je začela po 12. januarju, ko je zaradi poročila protikorupcijske komisije Zoran Janković zamrznil status predsednika Pozitivne Slovenije. Predsednik SD Igor Lukšič - stranka, ki jo vodi, v parlamentu zaseda le deset poslanskih mest - se z Alenko Bratušek sploh ni želel sestati, češ da pravila političnega protokola ne dopuščajo sestankov med predsednikom s polnimi pooblastili in začasno voditeljico stranke, ki ima predsednika v zamrzovalniku. Če bi Alenka Bratušek Lukšičevo gesto razumela kot poskus poniževanja, konstruktivna nezaupnica ne bi bila možna.

Dvainštiridesetletna Kranjčanka, ki je odraščala v Žalcu, mora v desetih dneh sestaviti vladno koalicijo in predstaviti prepričljiv vladni program. Bo to dovolj, da bomo poslej živeli imenitno? Nikakor. Če sodimo po izjavah bolj razposajenih strankarskih tovarišev Alenke Bratušek, objavljenih v Financah, se ti že veselijo, ker bodo kot operativci v novi vladi pokazali, kako mora delati pravi »gazda« (glej tudi blog Jožeta P. Damijana, damijan.org).

Da Slovenija potrebuje »gazdo«? Slovenija, kot utemeljeno navaja Jože P. Damijan, potrebuje vladavino prava. Med nastopom Alenke Bratušek o vladavini prava nismo slišali dovolj.

Prijavi sovražni govor