Tiskane izdaje
Da bi ta nesporazuma razumeli, moramo uvodoma zapisati nekaj biografskih detajlov. Dr. Stres ni le teolog, temveč sodi tudi med najboljše slovenske poznavalce filozofije.
Ni le eden vodilnih poznavalcev Hegla, marveč tudi izjemen marksolog. Kot teolog je Marxova besedila prebiral v času, ko je bil marksizem jugoslovanska uradna ideologija. In kot teolog je do Marxa zavzel primerno kritično stališče. Marxa je prebiral - če si pri interpretaciji dovolimo nekaj svobode - zato, da bi v slovenski Rimskokatoliški cerkvi obstajal vsaj en vrhunski poznavalec ideologije in filozofske misli, ki je v svoji vulgarni različici sovražno nastrojena do Cerkve.
In kje je nesporazum?
V prvi polovici devetdesetih let je slovenska Rimskokatoliška cerkev posvojila domislico, da Cerkev za vzdrževanje duhovne nadstavbe potrebuje močno materialno bazo. Materialna baza bo določala kvaliteto in kvantiteto družbene nadstavbe. Z mislijo o materialni bazi, ki določa nadstavbo, pa se začenjajo ceneni (in danes že zaprašeni) učbeniki marksizma.
Ne trdimo, da je dr. Stres avtor na vulgarnem marksizmu temelječe strateške odločitve, da bo močna materialna baza omogočila delovanje duhovne nadstavbe. Odločitev je namreč nastala v času, ko dr. Stres še ni bil škof. Bi pa - morda - lahko polemiziral s strategijo, ki ima z duhovnim poslanstvom institucije, ki ji pripada, bolj malo skupnih imenovalcev.
In drugi nesporazum?
Tudi če smo do Marxa skeptični, je vsaj na eni točki sledil najbolj pronicljivim umom politične ekonomije. Izhodišče politične ekonomije pa je v tem, da vrednost nastaja med delom. Delo ustvarja novo vrednost. Ne drži, da nova vrednost sama po sebi nastaja iz denarja. Nova vrednost ne nastaja s finančnimi špekulacijami.
In vendar je gospodarsko krilo slovenske RKC sprejelo ideologijo, da bo nova vrednost, ki bo tudi temelj gospodarske moči in s tem materialna baza duhovne nadstavbe, nastajala s finančnimi špekulacijami. Ker se vrh RKC (in z njim tudi znaten del globalnih finančnikov) ni zavedal temeljnega aksioma, da vrednost nastaja med delom, se je dr. Stres leta 2010, ko je postal ljubljanski nadškof, ukvarjal z nenavadnimi vprašanji: kaj je z likvidnostjo ljubljanske borze? Bo likvidnost v doglednem času višja? Bo morebiten konec borznega mrtvila prinesel tudi dvig tečajev delnic, ki so bile pod posrednim ali neposrednim nadzorom finančnih institucij, povezanih z mariborsko nadškofijo?
Dr. Stres je na javno prizorišče vstopil drugače, kot s prizorišča sestopa. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je veljal za enega od štirih za partijsko oblast najbolj motečih katoliških mislecev (ob dr. Stresu so bili na seznam štirih »jastrebov« uvrščeni še nekdanji dekan teološke fakultete Štefan Steiner, poznejši kardinal Franc Rode in poznejši beograjski nadškof Franc Perko), zamero pa si je nakopal zaradi kritike osnovnošolskega učbenika o socialistični morali. V osemdesetih letih je kritično dejavnost nadaljeval kot prvi predsednik Komisije Pravičnost in mir, ki si je prizadevala za varovanje človekovih pravic.
Kot prvi mož Komisije Pravičnost in mir je v drugi polovici osemdesetih let pokazal širino duha, ko je protestiral proti drakonskim kaznim, s katerimi so jugoslovanska vojaška sodišča obsojala pripadnike Jehovovih prič, ki zaradi pacifističnega svetovnega nazora med služenjem obveznega vojaškega roka niso hoteli prijeti orožja. Ni bilo zadnjič, da je - četudi so nekatera njegova stališča konservativna - pokazal širino duha: sredi prejšnjega desetletja se je zelo jasno zavzel za pravico islamske skupnosti, da postavi džamijo.
Praktično hkrati je kot prvi visoki funkcionar Rimskokatoliške cerkve povedal, da je slovenska država izbrisanim naredila krivico, ki jo je treba popraviti. Mimogrede: dr. Stres je bil ob koncu osemdesetih let član dveh institucij, ki sta se ukvarjali z varovanjem človekovih pravic: kolegija »Bavčarjevega« Odbora za varstvo človekovih pravic in »Bavconovega« Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Leta 2000 je postal mariborski pomožni škof; v Mariboru je ostal do leta 2006.
Odstop, ki ga je moral ponuditi, je povezan prav z mariborskim obdobjem. V prvi polovici prejšnjega desetletja je bil dr. Stres namreč član škofijskega gospodarskega sveta, ki je sprejemal strateške poslovne odločitve mariborske škofije. Ko se je po izbruhu krize leta 2008 mariborska nadškofija finančno zlomila, je sledilo iskanje grešnega kozla. In ko je nekdanji ekonom mariborske škofije Mirko Krašovec sklenil, da pač ne bo edini grešnik, je breme finančne polomije padlo tudi na ramena nadškofov Antona Stresa in Marjana Turnška. Pred dvema letoma je podobno breme že padlo na tedanjega mariborskega nadškofa Franca Krambergerja, ki je moral škofovsko funkcijo zapustiti nekaj mesecev pred izpolnitvijo pogojev za upokojitev.
Kolikšna je subjektivna odgovornost dr. Stresa, bi lahko pokazala forenzična preiskava. Prepričanje, da Cerkev potrebuje možno materialno bazo, do katere vodi bližnjica finančnega posredništva, pa je bilo kolektivno. Napaka dr. Stresa je gotovo v tem, da ob ravnanju institucije, ki ji je pripadal in je bil tudi v vrhu njene hierarhije, ni obdržal kritične distance.
———————————————
Kratka biografija dr. Stresa
* Leta 1942 rojeni teolog in filozof.
* Dvojni doktor znanosti: doktoriral je v Ljubljani in Parizu.
* Leta 2000 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa in ptujskega naslovnega škofa. Za celjskega škofa je bil imenovan leta 2006. Ljubljanski nadškof je postal leta 2010.
* Lazarist, vrhunski intelektualec in pogajalec, ki se je po letu 1997 dogovarjal o ureditvi odnosov med Cerkvijo in državo.
