Portret tedna: Darko Majhenič

Darko Majhenič je zadnje dni kar pogosto pred novinarji, saj pojasnjuje razloge, zakaj so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada nenapovedano obiskali osumljence kaznivih dejanj na njihovem domu ali v poslovnih prostorih. In ker je že nekaj časa jasno, kako zelo je v Sloveniji razpasen kriminal belih ovratnikov, bo v naslednjih petih letih gotovo še večkrat stopil pred kamere.

Generalni direktor policije Stanislav Veniger je namreč v sredo Majheniča s prvim januarjem imenoval za direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada s petletnim mandatom. Od poletja je bil Majhenič le začasni direktor s polnimi pooblastili. Veniger je imel takrat na mizi življenjepis štirih primernih kandidatov za vodenje elite slovenskih kriminalistov, a je nekoliko presenetil, ker je sklenil, da bo pred dokončnim imenovanjem še malo počakal. Govori se, da je želel s takšno potezo Majheniča preizkusiti. A ga je ta, kot kaže, z dobrim delom prepričal, saj ga je Veniger še nekoliko hitreje imenoval za prvega moža NPU, kot je bilo sprva predvideno.

Darko Majhenič, 46-letni Mariborčan, je po izobrazbi magister mednarodnih in diplomatskih študij. Je šolski primer kariernega policista. Modri suknjič je prvič oblekel pred 27 leti. Kot uniformirani policist je bil na različnih delovnih mestih devet let. Profesionalno pot je leta 1996 nadaljeval na oddelku za gospodarsko kriminaliteto v sektorju kriminalistične policije na Policijski upravi Maribor. Nekaj časa je bil tudi vodja oddelka. V Nacionalnem preiskovalnem uradu je zaposlen že od njegove ustanovitve. Dokler ni prvega avgusta zasedel mesta začasnega direktorja, je bil na NPU vodja preiskave.

Majhenič se je za poklic takratnega miličnika odločil še v času, ko so v družbi veljale vrednote, kot so poštenje, morala in pravičnost. Njihovo delo je bilo po njegovem mnenju nekoč precej bolj cenjeno, varuhi pregona pa so imeli večjo avtoriteto. Prav poštenje, moralo in pravičnost Majhenič v današnji družbi pogreša. Ni ponosen na to, da je družba vse bolj razslojena – medtem ko nekateri bajno bogatijo, je na drugi strani čedalje več revežev.

NPU je že od obstoja trn v peti marsikateremu politiku, zato očitki o selektivnem pregonu kaznivih dejanj niso redkost. Majhenič zagotavlja, da je NPU popolnoma strokovno avtonomen in nepolitičen. Sam vpletanja politike ni občutil, zato ga takšni očitki seveda motijo, a jim zagona za pregon najtežjih oblik kriminalitete s tem vsekakor ne vzamejo.

Nacionalni preiskovalni urad je bil ustanovljen pred slabimi štirimi leti, ocene pa so, da se takšne službe iz prvih porodnih krčev do formiranja celotne ekipe preiskovalcev sestavljajo tja do pet let. Kadrovsko so zdaj 90-odstotno okrepljeni. Majhenič pravi, da so v vseh teh letih že dokazali, da znajo delati in si tudi upajo. Na podlagi njihovih preiskav je bilo vloženih veliko pravnomočnih obtožnic, padle pa so tudi že nekatere obsodilne sodbe (Merkur, Dari Južna, davčne utaje poslovneža Roka Snežiča in Nenada Đukića ...). »Včasih se s kolegi pogovarjamo, da smo do pravnomočnih postopkov speljali stvari, ki so se na prvi pogled zdele nemogoče,« težavnost dela opiše Majhenič. Ob tem poudarja, da niso pomembne le zaporne kazni, temveč tudi stranske denarne in predvsem odvzem premoženja nezakonitega izvora oziroma povračilo denarja nazaj v davčno blagajno.

Korupcijska kazniva dejanja so specifična tudi zato, ker imaš vedno na eni strani nekoga, ki nezakonito darilo sprejme, in na drugi strani nekoga, ki ga da. Prav zato ni pričakovati, da bi kdo od njiju začivkal, saj bi se s tem samoprijavil in tvegal kazenski pregon.

Za preiskavo gospodarskega kriminala je značilno, da zasežejo gore dokumentacije, ki jo morajo skrbno pregledati in ovrednotiti. To pa terja svoj čas, česar javnost včasih ne razume, saj je laikom povsem nenavadno, da preiskave trajajo mesece in mesece. Za uspešen pregon sofisticiranega kriminala je izredno pomembno tudi dobro sodelovanje s tožilstvom, ki je gospodar predkazenskega postopka, in drugimi državnimi službami, kot so komisija za preprečevanje korupcije, davčna uprava, računsko sodišče in urad za preprečevanja pranja denarja.

Sodelovanje je dobro, zato obžaluje odstop komisije za preprečevanje korupcije, saj so prav oni zaslužni, da so se tudi preiskovalci lotili določenih nečednih poslov in osumljence spravili na zatožno klop. Sicer pa tesno sodelujejo tako s specializiranim državnim tožilstvom, ki ga vodi njegov nekdanji sodelavec Harij Furlan, in z okrožnimi državnimi tožilci. Prav iz tožilskih vrst je slišati, da je Majhenič dober in strokoven kriminalist, dobro pa je zapisan tudi pri kolegih iz kriminalističnih vrst.

Majhenič priznava, da so imeli do zdaj na NPU kar nekaj smole z menedžmentom (prejšnji šef Bruno Blažina je bil ob funkcijo, ker se je pijan zaletel s službenim avtom), vendar zapuščino, ki sta jo za seboj pustila predvsem Robert Črepinko in Harij Furlan, ocenjuje kot odlično.

Kriminalisti NPU se bodo še naprej osredotočali na pregon gospodarskega kriminala in korupcije, zlasti tam, kjer je tveganje za korupcijo največje: zdravstvo, šolstvo, javno naročanje in bančni sektor. Vendar ne nameravajo zapostavljati organizirane mednarodne kriminalitete, saj se kriminal požvižga na državne meje, kar je za preiskovalce še toliko težje.

Darko Majhenič pravi, da je vse s sumljivo preteklostjo upravičeno strah, saj nikoli ne vedo, kdaj bodo kriminalisti potrkali tudi na njihova vrata.