Portret tedna: dr. Miha Kos

Pravzaprav ni hiša – prej bi ji bilo mogoče reči hiška. Nevsiljiva enonadstropna stavba, stisnjena med podobna tesna domovanja na tlakovani Trubarjevi cesti v Ljubljani, ne bi zadovoljila niti najskromnejšega tajkuna. Toda videz vara: ko vstopiš skozi zatemnjena steklena vrata, se ti odpre pogled na vrsto povezanih prostorov z desetinami in desetinami eksponatov – ki pa niso eksponati, kakršne videvamo v muzejih, temveč »eksperimenti v živo«.

Takšni, da lahko stopiš nanje in se zaradi fizikalnih značilnosti napenjajoče strune stehtaš v hercih; zlezeš vanje in si s pomočjo zrcal ogledaš, kako se v molekuli vidi atom ogljika; ali pa sedeš nanje in se v nekaj minutah naučiš za vse življenje, kaj je pravzaprav sladkorna bolezen in kako je živeti z njo. V slabi minuti praktično preizkusiš Pitagorov izrek in se na lastne oči prepričaš, da je vsota površin kvadratov obeh krajših stranic pravokotnega trikotnika res povsem enaka površini kvadrata nad najdaljšo stranico. Ali pa samo z obeh strani hkrati podrgneš po kosu navadne žičnate ograje v lesenem okviru in osupneš, ko ugotoviš, da v možganih očitno še ni shranjene zaznave o takšnem otipu.

In še na desetine osupljivih, zapeljivo vznemirljivih reči, ki jih v Hiši eksperimentov, kjer so si jih zamislili in jih v tesni delavnici tudi izdelali, lahko preizkusi vsakdo – otroci, mladi, stari, premožni, revni, vedoželjni in tudi takšni, ki mislijo, da že vse vedo. Tudi ti se namreč »v živo«, eksperimentalno in ekspresno prepričajo, da je obseg kroga njihovega znanja v premem sorazmerju s površino tega istega kroga: bolj ko se povečuje obod dozdevnega znanja, večja je tudi površina njegovega nevednega nasprotja.

Miha Kos, doktor fizike in »navduševalec« – odločen zagovornik promocije znanja, znanosti in vseživljenjskega učenja, je vodja te nenavadne hiše že vse od njene ustanovitve pred sedemnajstimi leti. A čeprav je v Ljubljani prav te dni potekal že peti Znanstival – nekakšen praznik »znanstvenih dogodivščin«, kakor jim pravijo v Hiši eksperimentov – in so se v mestu vrstila znanstvena predavanja in znanstvene delavnice, nad Ljubljanico pa naj bi se prav danes s svojevrstnim kolesom popeljali vsi, ki jih zanimata stabilnost in sila težnosti v ekshibistično ekvilibristični praksi, tokratni portretiranec v prihodnost ne zre s posebnim optimizmom. Toliko zamisli za nove zanimive izume se poraja v Hiši eksperimentov, a jih na sedanji lokaciji pri najboljši volji nimajo več kam postaviti in ponuditi na preizkus ukaželjnim.

»Že pred letom so nam proračun oklestili za četrtino,« pove. »A to ni prava pot. Kdor hoče v krizi preživeti, ta ne sme brezglavo rezati v vse dele organizma. Brez prsta lahko živiš, tudi brez roke še nekako gre; brez glave pa nikakor ne!«

Edino z znanjem se je torej mogoče rešiti iz težav. Še več: »Vlaganje v znanje je na daljši rok tudi zelo dobičkonosno. Kar poglejmo Dansko, Finsko, tudi Poljsko. Pa Izrael: tam se ljudje ob srečanju z znanstvenikom ali učiteljem spoštljivo odkrijejo! Ker vedo, da ta človek pomembno vpliva na ves narod.« Skratka, kdor seje znanje, ta žanje blaginjo.

Da o sreči in ponosu, ki človeka prevzame, kadar se nauči nekaj novega, zanimivega, niti ne govorimo. »Učenja ne sme biti nikdar konec,« je odločen dr. Kos. »Začeti se mora že s starši, ti so prvi učitelji. Kdor reče: ‘Bom otroka poslal v šolo, da se bo kaj naučil,’ ta je slab oče in še slabši učitelj. Otroke je treba vedno znova navduševati za učenje. Kogar navdušimo, ta zlepa ne bo obupal nad množico podatkov, ampak bo navdušen tudi nad obiljem dostopnega znanja.«

Še posebno, če bo med učenjem odkril, v čem je dober. »Vsakomur svetujem in ga spodbujam, naj poskusi čim več stvari – v športu, glasbi, izobraževanju ... Vsakdo je namreč v nečem dober, morda celo zelo dober. In ko to ugotovi, najde tudi srečo. Pa tudi potem naj poskuša še naprej: morda je v čem še boljši!«

Sogovorniku kljub težkim časom ni mogoče očitati pomanjkanja navdušenja: kolikokrat in komu vse je že položil na srce, kar se mu zdi najpomembnejše, pa vendar znova in znova z žarom pripoveduje o sakrosanktnem pomenu nenehnega učenja. Predstavi ga s prispodobo vzpenjanja na hrib ali goro – a ne naenkrat, marveč po etapah, od ene do naslednje police. Vztrajno, prizadevno. In z naraščajočim veseljem: »Občutek, ko priplezaš do prve police, je tako čaroben, tako opojen – da je v resnici nagrada, ki te vzpodbudi, da se potrudiš do naslednje police. In se že veseliš naslednje, še višje.«

Vlogo dobrih učiteljev – sam jim reče »navduševalci« – vidi prav v pomoči sočloveku, mlademu ali nič več mlademu, da sam odkrije ustrezno in zato prijetno pot, po kateri se bo povzpel do višje stopnice znanja in novega spoznanja. Stopnice k sreči in osebni izpopolnitvi.

»V šoli bi morali prepovedati besedi ‘Narobe’ in ‘Napaka’! Vsakogar, ki se pred množico vrstnikov izpostavi in vpraša nekaj, česar ne ve – ali v čemer se moti –, je treba pohvaliti, ga vzpodbuditi in mu pomagati, da sam uvidi, kje se moti, se korigira in sam pride do rešitve.«

Življenje pojmuje kot vrsto problemov: kakor hitro rešimo enega, že je tu drugi. In nikdar jih ni konec. A če smo oboroženi z znanjem, kako se problema lotiti, kako se vanj poglobiti in zanj poiskati najustreznejšo rešitev, potem življenje ni več dosti bolj zapleteno od reševanja križank ali rebusov, pravi dr. Kos. Tudi zato je učenje tako pomembno – ker se problemov sčasoma ne bojimo več. Z znanjem je vse veliko lažje.

Nekoč smo govorili, da bo Slovenija dežela znanja, ki ga bomo izvažali, poudari. Žal pa danes izvažamo predvsem »živo znanje« – mlade diplomante, ki odhajajo v svet s trebuhom za kruhom. Ne dosti drugače kakor v času Cankarja, pomislim. Le s to razliko, da so nekdaj hodili ven študirat, zdaj pa študirani hodijo ven. In da je Cankar govoril o hlapcih na svoji zemlji, tokrat pa se nam, z voditelji, kakršne imamo, utegne zgoditi, da bomo končali kot hlapci na tuji zemlji.

Toda ob iskrivem sogovorniku ni veliko priložnosti za pestovanje mračnih misli. Navsezadnje pomembno vlogo pri učenju pripisuje tudi humorju – kot zelo učinkovitemu didaktičnemu orodju, ki v ljudeh pogosto vzbudi željo po globljem razumevanju. Nadvse pomemben pa je tudi dvom: »‘Zdravi razum’ nikakor ni dovolj. Treba je dvomiti o vsem, o čemer se nisi prepričal. In pozneje, če je treba, še enkrat preveriti tudi tisto, kar si nekoč že verjel.«

Toda mar niso prav dvom, odpiranje oči, znanje in humor tudi orodja, ki se jih vsakokratno oblast najbolj boji?

»Vsekakor,« ne pomišlja dr. Kos. »Morda tudi zato Hiša eksperimentov še vedno ni takšna, kakršna bi morala biti. V sedanji obliki je samo nekakšno izložbeno okno. Kljub temu pa smo dokazali Slovencem, mestu, državi – pa tudi tujcem, turistom, hrvaškim in avstrijskim šolarjem –, kaj znamo. In da to znamo v velikem merilu.«

In predvsem z očitnim humanističnim poslanstvom, dokaj osamljenim v času hlastanja za hitrimi, instantnimi in zato največkrat napačnimi rešitvami: prispevati k zdravi glavi družbe. Hiša eksperimentov je v tem smislu šola za vso Slovenijo. Majhna, a dragocena šola.