Portret tedna: Hasan Rohani

Štiri leta po tistem, ko je iranski režim zatrl množične proteste razočaranih in prevaranih volivcev in volivk, ki so na predsedniških volitvah glasovali proti Mahmudu Ahmadinedžadu, a so jim glasove ukradli, je prepričljiva volilna zmaga 64-letnega Hasana Rohanija (začasno) pomirila nemirne iranske duhove. V prvem predsedniškem govoru je pozval k strpnosti, klical k »transparentnosti vseh strani«, govoril o nujnosti ekonomskega preporoda države in ustavitve sankcij ter mednarodni skupnosti jasno in glasno ponudil roko. Ne sprave, ampak dialoga in sodelovanja.

»Edina pot za povezovanje z Iranom je dialog na enakovrednih temeljih, gradnja zaupanja in vzajemno spoštovanje, hkrati pa zmanjšanje antagonizma in agresije. Če želite, da Iran odreagira pravilno, potem ne uporabljajte jezika sankcij. Govorite jezik spoštovanja,« je po predsedniški prisegi v parlamentu, na katero so bili prvič po islamski revoluciji povabljeni tudi tuji državniki, dejal novi (sedmi) iranski predsednik in karierni politik, čigar ime se je v javnosti prvič pojavilo v času znamenite afere Iran-Contra leta 1986. Človeku, ki je že od malih nog spremljal ajatolo Homeinija, bil eden ključnih ljudi v iransko-iraški vojni in je v celoti odvisen od (ne)milosti vodilnih klerikov, to gotovo ni bilo lahko javno povedati. Še težje mu bo – režimskemu »insajderju« – napovedano udejanjiti.

A Iranci in (predvsem) Iranke so končno malce lažje zadihali. Po osmih letih absolutno nekompetentne in zadušljive Ahmadinedžadove vladavine se je to preprosto moralo zgoditi. Slavje ob Rohanijevi izvolitvi in ob prisegi je bilo pomenljivo. Množice, ki so junija 2009 – v Teheranu se je dejansko začel velik val sprememb na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki – doživele hud poraz, so Neahmadinedžada sprejele z velikanskim olajšanjem.

Njihov odziv – in kar 50,7 odstotka glasov v prvem krogu predsedniških volitev – je treba jemati resno in spoštljivo. Od leta 2005 do danes se je namreč življenje v Iranu dramatično poslabšalo. Ahmadinedžad, čigar politiko in (sovražno) retoriko je iz ozadja ves čas usmerjal vrhovni voditelj ajatola Ali Hamenei, se je veliko bolj kot z realno politiko in potrebami svojega prebivalstva ukvarjal z metafiziko, Izraelom, »šiitskimi interesi« in ceneno metafiziko. Skupaj z mulami iz Koma je pospešil jedrski program in se najprej intenzivno vpletel v vojno v Iraku, kasneje pa v imenu zaščite »šiitskega polmeseca« in v kontekstu bližnjevzhodne hladne vojne še v Siriji. Bil je tako rekoč idealni izbranec Združenih držav, ki so na vrhuncu neokonservativnega vojaškega pohoda po Afganistanu in (predvsem) Iraku v Iranu videle popolno tarčo za svojo naslednjo krvavo žrtev. Popolnoma enako bi bilo mogoče reči za Izrael, ki Iranu zaradi domnevne jedrske grožnje že najmanj pet let grozi z bombardiranjem.

Skrajno netaktna Ahmadinedžadova politika je Iranu »zagotovila« sankcije Združenih narodov in sicer z nafto izjemno bogato državo na stičišču ključnih geostrateških interesov pahnila v globoko revščino. Brezposelnost se je v eni izmed najbolj mladih držav na svetu strmo povečala. Cene hrane – in vode – so skočile v nebo. Narasla je inflacija. Zaradi »finančnih sankcij« je vrednost iranskega riala padla za 80 odstotkov. Razlike med bogatimi – večinoma tistimi, ki so bili tako ali drugače povezani z režimom – in revnimi so se »neoliberalno« povečale. Hkrati pa so po ulicah iranskih mest vse bolj množično strašili pripadniki tako imenovane verske policije, ki je ljudem vsiljevala dogmatičen način življenja, oblačenja in celo – ljubljenja.

Hasan Rohani, ki je izjavil, da je njegova volilna zmaga »triumf zmernosti nad ekstremizmom«, ima zgodovinsko priložnost, da Iranu vrne izgubljeni ponos in pomembno mesto v mednarodni skupnosti. Gotovo se dobro zaveda, da množice njegovega predhodnika niso zasovražile le zaradi slabe ekonomske politike, temveč tudi zaradi neposrednega vpletanja v njihovo zasebno življenje. To nakazuje tudi izbira članov njegovega kabineta, ki je po njegovih besedah »vlada modrosti in upanja«.

Upanje, ki ga je vzbudila njegova izvolitev, je morda celo preveliko, a mednarodna skupnost na čelu z Združenimi državami bi morala nekdanjega prvega iranskega jedrskega pogajalca, ki morda celo bolj kot kdor koli drug pozna podrobnosti »perzijskega jedrskega programa«, sprejeti z odprtimi rokami. Še posebej zaradi (državljanske) vojne v Siriji, ki grozi, da se bo zelo kmalu razširila daleč prek svojih meja. Mož, ki se je ves čas držal v ozadju, se je znašel v zgodovinski vlogi, ki ji bo lahko kos le, če mu bo veliki ajatola pustil dihati in če bodo nemudoma odpravljeni ukrepi.

Prvi signali iz mednarodne skupnosti – celo Združenih držav – so pozitivni. Domnevna jedrska grožnja, produkt izraelskih in ameriških obveščevalnih služb, je nenadoma bistveno manjša, čeprav izraelski premier Benjamin Netanjahu o Rohaniju govori kot o »volku v ovčji preobleki«.