Portret tedna: Hilda Tovšak

Na spletni strani Interpola je bila nekaj dni razstavljena slika urejene gospe v zrelih letih. Mislinja, nepooblaščeno dajanje daril, rojena 26. oktobra 1950. »Če kaj veste o njej, prosim, pokličite vašo nacionalno ali lokalno policijo,« sporoča Interpol. »Išče se zaradi napotitve na prestajanje zaporne kazni in zaradi obtožnice.«

Hilda Tovšak se je na robovih nacionalne politične scene pojavila pred dvajsetimi leti. Tedanji minister za zunanje zadeve Lojze Peterle je iskal zanesljivo osebo, ki bi uredila kadrovske evidence ministrstva. Občutljivo nalogo je zaupal šefici kadrovske službe velenjskega Vegrada in strankarski kolegici. Da ne bi po nepotrebnem zapletali. Hilda Tovšak je kadrovske posle na MZZ-ju vodila honorarno. V Vegrad pa je hodila v redno službo. Občasna služba na ministrstvu za zunanje zadeve je bila zanjo imenitna odskočna deska. V drugi polovici devetdesetih let je postala druga najmočnejša osebnost krščanske demokracije; če je bil Lojze Peterle nesporni voditelj stranke, ki se ukvarja s strateškimi dilemami, je bila Hilda Tovšak v interni delitvi dela odgovorna za podrobnosti. Tudi umazane. Recimo za financiranje predsedniške volilne kampanje. Še vedno je bila sicer polno zaposlena v Vegradu, a je hkrati operativno vodila krščansko demokracijo. Ko je v javnost prišel podatek, da je stranka financirala predsedniško kampanjo tudi z denarjem podjetij v večinski državni lasti, kar ni bilo dovoljeno, je zamahnila z roko, češ da lastniške strukture Splošne plovbe in drugih sponzorjev volilne kampanje niso poznale. Groba kršitev zakona o političnih strankah je tedaj, leta 1998, obveljala za manjšo administrativno nedoslednost, zaradi katere res ni vredno povzročati viharja v kozarcu vode.

Bili pa bi nekorektni, če bi trdili, da je ob financiranju predsedniške volilne kampanje leta 1998 prvič v slovenski zgodovini prišlo do koruptivnega, incestuoznega razmerja med politiko in gospodarstvom. Nikakor. In tudi zadnjič ne. Ko je Hilda Tovšak postala članice združene SLS + SKD (kasneje je ostala članica SLS; na listi SLS je leta 2006 kandidirala tudi na lokalnih volitvah), so se ji vrata v gospodarstvo odprla le nekoliko bolj široko. Naprej v nadzorna sveta Dravskih elektrarn in Slovenske razvojne družbe, leta 2001 pa je prevzela vodenje Vegrada, dobro stoječega gradbenega podjetja s pomembnimi referencami v Sloveniji in drugod po svetu. Firma, ki jo je prevzela v dobri kondiciji, je končala kriminalno klavrno.

Zakaj je Hilda Tovšak simbol tranzicije? Ker je živi dokaz, da neznosno razmerje med politiko in gospodarstvom ni le privilegij »starih sil«, »sil kontinuitete«, ampak so v te rabote vpletene tudi stranke, ustanovljene pred dobrima dvema desetletjema. Menda ni treba naštevati drugih imen? Je živi dokaz, kako je lahko kombinacija izjemne volje do moči in povprečne usposobljenosti v zadnjih dveh desetletjih ljudi pripeljala na strateške položaje v družbi. Je živi dokaz, da kriminalno, neetično, nepošteno delovanje nima strankarskih izkaznic. In da ga lahko najdemo na levici in na desnici.

Simbol tradicije je tudi zato, ker ji je bilo dovoljeno vse. Že dejstvo, da je kot honorarna sodelavka zunanjega ministrstva upravljala občutljive kadrovske evidence slovenske diplomacije, se danes zdi nedopustno. Domačijsko financiranje volilne kampanje je obveljalo za računovodski spodrsljaj. Neskrupulozno kadrovanje je veljalo za del folklore. Pretakanje denarja v eksotične lokacije je veljalo za optimizacijo poslovanja. Ko je delavce Vegrada iz držav, ki so nastale na pogorišču SFRJ, opozorila, da živijo »v okolju na višji kulturni ravni in naj svojih navad ne nosijo s seboj v srce Evrope«, je to obveljalo za zanemarljivo politično nekorektnost. Je nenavadno, da je direktorica, ki ima do svojih delavcev tako zaničljiv odnos, v času, ko se je podjetje začelo potapljati, iz sklada za solidarnostno pomoč družinam preminulih sodelavcev, ki so ga ustanovili ljudje »nižje kulturne ravni«, jemala denar?

Da je kršila zakonske norme in civilizacijske standarde, je jasno. A Hilda Tovšak je naredila še en korak. Kršila je tudi nepisane, skrajno sporne običaje, ki so veljali v slovenski gradbeni industriji. Kršila je načela tihih, zakulisnih dogovorov gradbenih velikanov, ki so desetletja živeli v okolju, ki je dovoljevalo skoraj vse - le korektne in pedantno regulirane tržne ekonomije ni dopuščalo.

Je pa ta neslavni simbol tranzicije tudi točka, ki lahko pospeši družbene spremembe. Dejstvo, da je Hildi Tovšak po koncu sojenja uspelo še pobegniti, ker je lahko zapustila pripor, je kaplja čez rob. Ali pljunek čez rob, ki nam je priletel v obraz.

Dejstvo, da je policija Hildo Tovšak prijela, je lahko točka odboja. Je lahko točka obrata. Točka obrata, ko bo družba kot celota za trenutek zajela sapo in se vprašala, kako je tak simbol sploh nastal in kaj vse bo treba spremeniti, da se družba s točke nič, na kateri je bila tik pred aretacijo najbolj znamenite begunke v zgodovini slovenskega gospodarskega kriminala, začne dvigovati.

Gre res za točko odboja? Tudi globlje lahko gremo.