Tiskane izdaje
V sedeminšestdesetletni zgodovini canskega festivala je novozelandska režiserka Jane Campion edina ženska doslej, ki je prejela zlato palmo. Leta 1993 je na festivalu zmagal njen film Klavir s Holly Hunter v glavni vlogi. »Filmska industrija je še vedno izjemno seksistična,« je režiserka povedala na tiskovni konferenci ob začetku festivala. Francoski časopis Le Monde je pred dvema letoma objavil javno pismo režiserk in igralk (Campionova je bila med njimi), ki so med drugim napisale: »V Cannesu ženske kažejo svoje prsi, moški pa svoje filme.«
Kot pravi šestdesetletna režiserka, je v filmskih šolah prav toliko študentk kot študentov, in če so kasneje režiserke zelo uspešne pri kratkih filmih, se položaj, ko gre za velike filme in velike denarje, drastično spremeni. Ženske izpadejo iz igre. »Ko gre za posel, moški raje zaupajo drug drugemu in ne ženskam.«
A vendar, ko govori z mladimi režiserkami, jim rada reče, naj o tem ne razmišljajo preveč; edino, kar jih mora zanimati, je to, da delajo dobre filme. »Ne smilite se same sebi, opravite svoje delo. Pri ustvarjanju filma ne gre za to, ali si moški ali ženska; gre za občutljivost in garanje ter ljubezen do dela. Dejstvo je, da ženske vedno pripovedujemo drugačne zgodbe kot moški, zato smo dragocene.«
Od devetnajstih filmov, kolikor se jih letos poteguje za zlato palmo, sta se le pod dva podpisali režiserki: Italijanka Alice Rohrwacher predstavlja film Le meraviglie (Čudeži), Japonka Naomi Kavase pa film Futacume no mado (Še vedno voda). Šovinistični filmski svet se spreminja zelo počasi.
Film Klavir je doživel velikanski mednarodni uspeh, Holly Hunter je prejela oskarja za glavno vlogo, enajstletna Anna Paquin za stransko, Campionova je domov odnesla zlati kipec za scenarij. Kljub odlični Nymanovi glasbi nisem oboževalka Klavirja, bi pa brez pomisleka na lestvico svojih najljubših filmov uvrstila njen prvenec Angel za mojo mizo (1990), biografsko resnično zgodbo o zapleteni pisateljici Janet Frame. Začetnega prizora filma nikoli ne pozabimo; debelušna deklica s skodranimi rdečimi lasmi hodi po živo zeleni pokrajini Nove Zelandije in nam pove, da je imela brata dvojčka, ki je štirinajst dni po porodu umrl in ni nikoli imel imena.
Literatura je bila inspiracija tudi za film Portret dame (1996), nastal je po romanu Henryja Jamesa. V kostumski drami o bogatem dekletu, ki jo zapelje napačen moški, nastopata eterična Nicole Kidman in diabolični John Malkovich.
Filma Sveti dim (1999) in Na robu strasti (2004) sta njena najslabša izdelka, imata ameriški pridih in produkcijo, vsebinsko nadaljujeta njej tako ljubo temo o mazohističnih ženskah, vendar sta povsem brez identitete, pravega žanra in avtoričinega podpisa. Hollywood ji ni legel.
Ampak kot pravi režiserka: »Uspeh je seveda boljši kot neuspeh, vendar te ničesar ne nauči.« Znova se je zatekla k literaturi. Svetla zvezda (2009) govori o romantičnem pesniku Johnu Keatsu in njegovi ljubezni, šivilji Fanny Brawne. »Hotela sem pokazati, kaj čutiš ob prvi ljubezni. To čustvo te spremlja vse življenje, se dviga nadte, v resnici pa zaznamuje tisto, kar postaneš.«
Da je talentirana režiserka, ki zna pripovedovati posebne zgodbe, je dokazala z odlično televizijsko nadaljevanko Skrivnost jezera (videli smo jo lahko tudi pri nas), ki jo je posnela na Novi Zelandiji v pokrajini, za katero se zdi, kot da je na nekem drugem planetu. Zamislila si jo je kot roman in želela je počasi razvijati napeto zgodbo, kar je pri filmu nemogoče. Nadaljevanke režiserju in scenaristu omogočijo, da ustvarita glavne junake, ki doživijo marsikaj, se zaljubijo, odljubijo, spremenijo ali pa so vedno bolj skrivnostni. Kot je dejala v intervjuju: »S svojimi glavnimi liki sem rada v dolgem razmerju.« Tako kot gledalci, zato imamo tako radi dobre televizijske nadaljevanke.
Skrivnost jezera govori o uporu žensk proti moškemu nasilju, o mizoginosti, ki nas obkroža, o visoki družbi, ki si lahko uresniči vsako še tako perverzno željo, ter o adolescentih, ki si ustvarijo povsem svoj svet. »Ko si najstnik, živiš zelo napeto, toliko čustev se pretaka po tebi, ti pa nimaš nobenih izkušenj, da bi vedel, kako jih obvladati,« razmišlja Campionova.
Holly Hunter v seriji igra nenavadno gurujko, ki v svoji »sekti« zbere nesrečne ženske v menopavzi in pravi, da jo je v življenju zadela velika nesreča, zato je zdaj zombi. Junakinja je vizualno popolnoma podobna režiserki.
Kajti tudi Campionovi tragedije niso tuje; kmalu po tem, ko je dobila zlato palmo, je namreč rodila sina Jasperja, a je živel le dvanajst dni. »Nisem vedela, ali bom preživela.« Leto dni kasneje je rodila Alice, ki je danes igralka.
Campionova zase pravi, da ni gostobesedna. Igralcem raje pokaže, kaj morajo storiti, kot pa jim to razlaga, in nekoč jo je eden od njih prosil, naj končno začne uporabljati glagole. Vso noč si je na list pisala glagole, da bi jih potem lahko naslednji dan uporabila na snemanju. Vendar ji ni šlo. In morda je tako prav. Michelangelo Antonioni je nekoč dejal, da snema filme zato, ker ne govori veliko.
Kaj pa letošnji Cannes? Kritiki programu festivala očitajo, da je zelo predvidljiv, brez poguma, da predstavlja same stare mačke in zelo malo mlade krvi. Kar trinajst režiserjev izmed devetnajstih, ki so izbrani v tekmovalni program, je že bilo nominiranih za najvišjo nagrado festivala. Med njimi so recimo triinosemdesetletni Godard, že dvakrat nagrajena brata Dardenne, Ken Loach, ki se je v tekmovalnem programu tokrat znašel že dvanajstič.
Na katere filme velja biti letos pozoren? Foxcatcher Bennetta Millerja s Stevom Carellom v glavni vlogi, Lost River, prvenec igralca Ryana Goslinga, Mr. Turner, film o slavnem angleškem slikarju, ki ga je posnel veteran Mike Leigh, veliko pričakovanje zbuja novi film Kis uykusu (Zimsko spanje) turškega režiserja Nurija Bilgeja Ceylana. Španski režiser Jaime Rosales v Hermosa juventud (Čudovita mladina) govori o mladih in gospodarski krizi, David Cronenberg prikazuje blišč in bedo sodobnega Hollywooda (Maps to the Star), realističen in neprijeten pa je film Leviathan ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva. Tommy Lee Jones, najbolj nežen izmed mačev, ostaja zvest svojemu žanru – na festivalu bodo prikazali njegovo kavbojko The Homesman.
