Portret tedna: Jurij Gustinčič

Trst. Ljubljana. Moskva. Ašhabad, Tbilisi, Beograd, Moskva, London, Praga, New York, Ljubljana. To so geografske postaje na življenjski poti Jurija Gustinčiča. Gre za postaje, na katerih je preživel več let. Majhna postajališča, v katerih je bival nekaj tednov ali mesecev, ne štejejo.

Jurij Gustinčič je eden prvih slovenskih novinarjev, ki je iz rok predsednika republike dobil visoko državno odlikovanje. Leta 1992 je visoko državno odlikovanje posthumno prejel novinar Mladine Ivo Štandeker. Leta 1996 je državno odlikovanje za novinarske prispevke o dosežkih slovenske medicine prejel Vojislav Lukić. Leta 2009 je odlikovanje prejel fotoreporter dela Joco Žnidaršič. Sicer pa slovenskih novinarjev na seznamu nosilcev predsedniškega odlikovanja ni.

Jurij Gustinčič, 91, se je z novinarstvom začel ukvarjati pred 70 leti. V Tbilisiju, gruzijskem glavnem mestu, je vodil radijske oddaje. O dogodkih na frontah je poročal v slovenskem jeziku. To je počel leto in pol. Potem je mikrofon zamenjal za puško in z brigado jugoslovanskih prostovoljcev osvobajal Srbijo. Tretjina čete, katere član je bil, je v bojih za osvoboditev Srbije padla. Tudi Koloman Kučan, oče nekdanjega predsednika Milana Kučana in Gustinčičev soborec, je tedaj umrl.

Četudi Gustinčič velja za osebnost, ki je znana zaradi televizijskih komentarjev in poročil, je v prvi vrsti človek Gutenbergove galaksije. Pisal je za beograjsko Politiko, Borbo, Vreme, splitsko Slobodno Dalmacijo, Naše razglede, Mladino ... Res pa je, da bralec Gustinčičevih zapisov v glavi nehote sliši tudi njegov glas, natančno izgovorjavo, specifične dramaturške poudarke, hladno analizo in ščepec ironije. Gustinčič se je med vsemi slovenskimi novinarji najbolj približal protislovnemu idealu, ki od novinarja hkrati pričakuje distanco in osebno zavzetost, stališče in informacijo, podatke in kontekst, berljivost in natančnost. Gustinčič razume véliko zgodbo, a z veliko ljubeznijo pozornost namenja tudi podrobnostim, ki kažejo na vso protislovnost zgodovine. Je resen, a hkrati duhovit. Je levičar, njegove manire pa so aristokratske. Gustinčič ni nikdar agitiral, hkrati pa je nevsiljivo predstavljal svoje mnenje.

Ko se je pred poldrugim desetletjem pogovarjal s pokojnim Slavkom Frasom - izčrpen intervju je bil objavljen v Razgledih –, je omenil, da ga je oče naučil, naj brani svoje mnenje, hkrati pa naj spoštuje mnenja drugih; tudi če se z njimi ne strinja. »Morda je bilo v njem nekaj Rose Luxemburg,« je opisal očeta Dragotina, enega od ustanoviteljev Komunistične partije Jugoslavije, ki so ga nekdanji tovariši leta 1948 poslali na Goli otok.

Zakaj je tako poseben in zakaj je v ponos celotnemu cehu? Morda je nespodobno, če za slavljenca trdimo, da je imel privilegij. A recimo, da ga je Gustinčič imel. Gre za nenavaden privilegij, ki izboljšuje perspektivo. Zgodovine ni zgolj spremljal kot kronist, temveč je bil tudi njen del. Pred Moskvo je kopal obrambne jarke, ki naj bi sovjetsko prestolnico zavarovali pred nacističnimi tanki. Iz Moskve so ga poslali na vzhod, ko je grozilo nemško vkorakanje. V Jugoslavijo se je vrnil oblečen v uniformo kraljeve vojske; prve tri mesece je na vojaški kapi nosil kokardo, potem pa jo je nadomestil z rdečo zvezdo. Paradoksalen zgodovinski detajl. Stalin si ni želel, da bi simboli jugoslovanske brigade vzbujali vtis, da gre za revolucionarno vojaško formacijo. Ko je bil v Pragi in je skupaj s pokojnim Janezom Staničem, ki je poročal za Delo, pisal o tem, da je češkoslovaška partija s statutom dovolila znotrajpartijske frakcije, je poročal tudi o vkorakanju Sovjetov. Ko je bil v New Yorku, je spremljal afero Watergate. Nixon mu je med Titovim obiskom namenil nekaj minut za intervju. Ko je leta 1974 umrl Gustinčičev oče, si je očital, ker je zaradi pogreba zamujal s poročilom o Nixonovem odstopu. Ko je na Hrvaškem oblast prevzela HDZ, je bila njegova dnevna kolumna v Slobodni Dalmaciji ukinjena. In ko je bil izvoljen Barack Obama, smo vsi čakali, kakšen bo komentar Jurija Gustinčiča. Ocenil je, da gre za najpomembnejši dogodek v njegovi novinarski karieri. Človek, ki natančno pozna najtemnejšo plat ameriške zgodovine, rasizem, ve, kaj govori.

Četudi se zdi, da je Jurij Gustinčič novinar, ki komentira predvsem svetovne dogodke, je neredko povedal tudi, kaj si misli o rečeh, ki se dogajajo v Sloveniji. Leta 2007 je podpisal peticijo proti cenzuri in političnim pritiskom. Ko je leta 2005 nastal novi zakon o RTV, je odločno povzdignil glas in kot nesporna avtoriteta povedal, da natančno ve, kakšni bodo učinki zakona, in da bo to katastrofa. Ob podelitvi visokega državnega odlikovanja se ni izognil komentarju o nakani, da bi država z dodatno obdavčitvijo molzla tisk. Da gre za katastrofalen ukrep, je ocenil.

Pravico komentiranja ima seveda vsak. Vendar imajo Gustinčičeve ocene posebno težo. Ne le zaradi kilometrine, ki jo ima, temveč tudi zaradi državljanskega poguma, ki ga je kazal takrat, ko je ta osebnostna lastnost lahko vodila tudi na Goli otok. V letih, ko je Josip Broz odločno gradil gibanje neuvrščenih in je pripadnost tretjemu bloku veljala za največjo odliko SFRJ, je Gustinčič v Politiki zapisal, da je neuvrščenost sicer lepa, prav zelo praktična pa ni. Bolj koristno bi bilo, če bi se SFRJ obrnila proti zahodu, je zapisal. S to oceno je sprožil vihar. Tabu je bil namreč velik. Najbolj ga je kritiziral Josip Vrhovec, tedaj urednik zagrebškega Vjesnika u srijedu. Vrhovcu je manever odprl pot v vrhove jugoslovanske nomenklature: pozneje je bil visoki partijski funkcionar, jugoslovanski zunanji minister in član predsedstva SFRJ. Beograjska Politika je Gustinčiča takrat za poldrugi mesec poslala na Mediteran. Naj popiše dogodke na Cipru, v Grčiji, Turčiji ...

A se je vrnil. In obstal.