Portret tedna: Karel De Gucht

Naj bom jasen: želel sem doseči sporazumno rešitev z našimi kitajskimi partnerji, je sporočil evropski komisar za trgovino Karel De Gucht. Časnikarji so v tiskovnem središču komisije nestrpno čakali na odločitev Bruslja, ki bi utegnila postati mejnik v trgovinskih odnosih z azijsko velikanko. Razplet je bil pričakovan. EU je v okviru protidampinškega postopka za kitajske proizvajalce solarnih modulov uvedla kazenske carine, ki sprva znašajo 11,8 odstotka. Če se bodo odnosi še zaostrovali in ne bo dosežen sporazum, se bodo avgusta zvišale na 47,6 odstotka.

Gucht se je v utemeljevanju ukrepa skliceval na temeljno načelo EU – spoštovanje vladavine prava. Tako Evropa kot vsi drugi da morajo spoštovati pravila mednarodne trgovine. »Ne smemo biti plašni pri uporabi pravnih sredstev, kadar se pravila kršijo,« je ugotavljal 59-letni Belgijec (Flamec). Da je Kitajska kršila pravila, je v njegovih očeh očitno. Poštena cena njihovih panelov bi na trgu morala biti za 88 odstotkov višja od današnjih cen. Kitajci so na solarnem trgu v EU osvojili kar osemdesetodstotni delež, njihova prodaja je vredna 21 milijard evrov.

Ker je izkoriščanje sončne energije eden od korakov, ki naj bi stari celini omogočili trajnostni energetski preobrat v smeri »dekarbonizacije«, ima vprašanje še poseben pomen. Gucht rad opozarja: Kitajska je tako spodbujala solarno industrijo, da izdelajo za polovico več panelov, kot znaša njihova skupna svetovna poraba. »Preprosto povedano, izdelajo jih preveč,« je ugotavljal. Da so evropski in ameriški trg osvajali z vsemi sredstvi, je samoumevno. Tako ZDA kot EU sta se na koncu odločile za kazenske carine.

Gucht se je z zagovarjanjem ukrepa postavil po robu dvema tretjinama, osemnajstim članicam z Nemčijo na čelu (med njimi je bila tudi Slovenija), ki so nasprotovale uvedbi carin. Zanje izzivanje Pekinga ni smotrno. Evropski izvoz na Kitajsko se je v zadnjih petih letih več kot podvojil in lani dosegel 143,9 milijarde evrov. Po drugi strani je EU z 289,7 milijarde za Kitajsko največji izvozni trg. Kot država z visoko gospodarsko rastjo je menda za evropsko industrijo eden od motorjev, ki bo staro celino rešil iz primeža recesije.

Zlasti iz Nemčije so prihajali dramatični pozivi. Pred odločitvijo se je v razpravo vpletla sama kanclerka Angela Merkel in posvarila pred protekcionizmom. Gucht se z njihovim stališčem ni hotel posebno ukvarjati. Njegova odločitev da je bila načelna. Podlaga za odločanje po njegovem mnenju ne bi smel biti strah pred protiukrepi vzpenjajoče se in čedalje bolj samozavestne azijske velesile. Če ne bi ukrepali proti Kitajski, da evropska podjetja v solarni industriji ne bi bila konkurenčna. Ogroženih je na tisoče delovnih mest.

Posledice so bile na mizi nemudoma. Peking je sprožil protidampinško preiskavo glede prodaje evropskih vin. V skladu z logiko deli in vladaj bi bile s takimi ukrepi najbolj prizadete dežele, ki so zagovarjale uvedbo carin na solarne panele, še najbolj Francija. Tudi pred odločitvijo je kitajska diplomacija močno lobirala na vseh ravneh, da bi preprečila sprejetje carin. Po dnevu D se utegne trgovinska vojna še zaostriti. Kitajska ima pod drobnogledom kemične izdelke in jeklene cevi. EU je že prej sprožila protidampinške postopke proti dvema velikima telekomunikacijskima podjetjema, Huawei in ZTE.

Ker evropska telekomunikacijska podjetja načrtujejo na Kitajskem velike projekte, so vlade nenaklonjene kakršnim koli carinskim ukrepom. Strahov je veliko še na drugih področjih. Eno od kitajskih državnih podjetij, denimo, namerava kupiti šestdeset letal airbus. Trgovinska vojna večjih razsežnosti bi na koncu, kot kažejo zgodovinske izkušnje, imela negativne posledice za vse. Zlasti manjše države, ki so še najbolj odvisne od izvoza, bi morale imeti pred očmi prednosti svobodne trgovine. Zaradi grozečih negativnih posledic je precedenčna odločitev Bruslja kot igranje z ognjem. Po drugi strani je lahko razumljena kot pritisk na Peking, da bi v prihodnjih tednih spet sedel za zeleno mizo in popustil. Poleg tega evropska komisija ne bo več dolgo imela prostih rok. O uvedbi trajnih, petletnih kazenskih carin morajo pred koncem odločiti članice EU, ki interese v trgovini s Kitajsko tehtajo drugače kot Bruselj. Nemčija ima kljub propadu nekaj podjetij močno solarno panogo, toda ukrepom je odločno nasprotovala, saj je kitajski trg za njeno industrijo nenadomestljiv. Za Guchta je odločitev o carinah za Kitajsko po teži najbrž ključna v njegovem petletnem komisarskem mandatu. Z njo je Bruselj prvič pokazal zobe Pekingu, posledic še ni mogoče predvideti. Belgijski komisar je pred letom dni že doživel hud poraz. Do zadnjega je zagovarjal razvpiti sporazum proti ponarejanju Acta. Ker je intelektualna lastnina ena od konkurenčnih prednosti EU, bi zavrnitev po njegovem mnenju utegnila imeti negativne gospodarske posledice. Acti so se najprej odrekli ogorčeni Evropejci, posledično države in na koncu je bila sedmina v evropskem parlamentu.

Njegova drža v trgovinski bitki s Kitajsko je bila doslej sicer modra, a negotovo je, ali njegov projekt ne bo na koncu žrtvovan v igri velikih.