Portret tedna: Matej Šurc, Blaž Zgaga

Besedilo Šurca in Zgage pripoveduje o trgovini z orožjem, ki je v prvi polovici 90. letih potekala prek Slovenije.

sob, 21.04.2012, 09:00
Eden je radijski, drugi je časopisni novinar. Njuno najpomembnejše delo pa je izšlo v knjižni obliki.

Avtorja peticije o ogrožanju novinarske svobode.

Matej Šurc je po izobrazbi novinar in ekonomist, Blaž Zgaga pa sociolog.

Zgaga, ki je danes svobodnjak, je v preteklosti delal za Delo in Večer, Šurc pa je od leta 1988 novinar RTV Slovenija.

Združenje Seemo jima je lani podelilo nagrado za preiskovalno novinarstvo.

Prvi kos trilogije obsega 350 strani. Drugi del obsega 470 strani. Tretji del, izšel je pred dvema dnevoma, obsega več kot 500 strani. Gre za enega najbolj ambicioznih slovenskih novinarskih projektov v zadnjih desetletjih. Besedilo Mateja Šurca, novinarja Radia Slovenija, in Blaža Zgage, svobodnega novinarja, pripoveduje o trgovini z orožjem, ki je v prvi polovici devetdesetih letih potekala prek Slovenije. Zadnja knjiga je opremljena s skorajda 700 opombami, v katerih so navedeni viri za zapisane trditve. Uvodni takti in zaključki poglavij sodijo v žanr literarnega novinarstva, v vmesnem prostoru, ki zaseda 90 odstotkov besedila, pa avtorja nizata dejstva.

Zgaga in Šurc sta člana istega poklicnega ceha, vendar med rednim delovnim časom uporabljata različne tehnološke pripomočke. Šurc je radijski novinar, čigar obraz je postal znan, ker je moral kot dopisnik delati tudi pred kamero. Zgaga je časopisni novinar. Šurca na ulici prepozna vsakdo, ki je v zadnjih dveh desetletjih spremljal tv-poročila. Zgaga na ulici ni prepoznaven. Najpogosteje nosi čepico s ščitkom.

Velike knjige o trgovini z orožjem sta se lotila leta 2007, dve leti zatem, ko se je Šurc kot dopisnik RTV Slovenija iz ZDA vrnil v domovino. Šurc je tisti novinar, ki je 11. septembra 2001 ob 15.30 s tresočim se glasom v radijsko oddajo Dogodki in odmevi sporočil, da se je pred nekaj minutami v Svetovni trgovinski center zaletelo letalo.

Blaž Zgaga se je na začetku stoletja ukvarjal z drugim problemom. V Večeru je pisal o pravno spornem sodelovanju med obveščevalci slovenskega in ameriškega obrambnega ministrstva (OVS in DIA). Slovenski obveščevalci so bili, če sodimo po dokumentih, ki jih je objavil Zgaga, tako uslužni, da ameriškim kolegom niso posredovali zgolj zbranih informacij, temveč so jim povedali tudi, kdo so njihovi viri. Slovensko-ameriška vohunska naveza je hkrati načrtovala, kako bodo prišli do nekega generala, ob tem pa bi se predstavljali kot novinarji. Zoper Zgago je bil tedaj uveden pregon, vendar je zunajrazpravni senat ljubljanskega sodišča presodil, da Zgaga ni storil kaznivega dejanja.

Zgodba o sodelovanju slovenskih in ameriških obveščevalcev, ki so zbirali podatke o Srbiji, nenavadno povezuje Zgago in Šurca. Šurc je bil med letoma 1993 in 1997 dopisnik RTV Slovenije iz Beograda. V ZDA pa je delal med letoma 1999 in 2005.

Šurca in Zgago povezuje še en projekt. Povezava pri tem projektu ni tako zelo metafizična. Leta 2007 sta napisala peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje, pod katero se je podpisalo 571 novinarjev, v njej pa sta predsednika vlade Janšo obtožila, da omejuje medijsko svobodo. Peticijo sta poslala na nekaj sto naslovov v domovini in tujini. Nekdanji direktor Belinke Marjan Cerar je »zaradi blatenja Slovenije« zoper podpisnike peticije vložil ovadbo.

Zgaga in Šurc sta se raziskave o trgovini z orožjem lotila sistematično. Rešiti sta morala nekaj problemov. Prvi problem je bil povezan z dokumenti. Vedela sta, da dokumenti obstajajo, vendar so bili zaupni. Ko je informacijska pooblaščenka oznako zaupnosti odpravila, sta bila soočena z novo težavo: kako obvladati orjaško količino gradiv? Vseh dokumentov, ki sta jih morala preučiti, je bilo okrog deset tisoč. Pomagala sta si z excelovimi tabelami, v katerih sta sistematično popisala, o čem govorijo papirji.

Pojavil se je tretji problem. Ker živita na različnih koncih države, sta komunicirala prek elektronske pošte. Ker so elektronske komunikacije pomembno delovišče uradnih in morda tudi neuradnih varnostnih in obveščevalnih služb, nekako nista želela, da bi njuno korespondenco prebirale osebe, ki jima zapisi niso bili namenjeni.

Kdo ve, ali je šlo za primerno samozaščitno ravnanje ali pa je bilo vmes tudi nekaj zdrave preganjavice. Zato sta za medsebojno komuniciranje uporabljala enkripcijo. Še zadnjo težavo sta morala rešiti. Projekt je zahteval nekaj let dela, zato sta morala rešiti tudi problem financiranja. Na pomoč jima je priskočil European Fund for Investigative Journalism (Evropski sklad za preiskovalno novinarstvo).

Rezultat novinarske preiskave o orožarski trgovini, ki je trajala pet let in obsega več kot 1300 strani, bi lahko povzeli tudi na kratko: »Obtožujem!« Le da Šurc in Zgaga zapisa z obtožbo ne naslavljata na predsednika republike, kot je to leta 1898 storil Émile Zola, temveč na javnost. Sedanji predsednik vlade pa je tisti, ki ga postavljata v središče sporne trgovine.

Pred leti se je z vprašanji o trgovini z orožjem sicer ukvarjala parlamentarna preiskovalna komisija, a delo parlamentarcev ni dobilo epiloga. Tudi kriminalistične preiskave epiloga niso dobile. O tem, zakaj epiloga ni bilo, pišeta v zadnjem delu trilogije, ki ima podnaslov Prikrivanje.

Zgaga in Šurc si s pisanjem o trgovini z orožjem gotovo nista poenostavila življenja. Še pred predstavitvijo knjige je Jože Zagožen, eden od nastopajočih v trilogiji, sporočil: »Kar se tiče Mateja Šurca, Blaža Zgage in njunih naročnikov in informatorjev, (...) bodo morali svoje laži in podtikanja pojasniti in dokazati na sodišču.«

Prijavi sovražni govor