Tiskane izdaje
Tisoč dni vlade je naslov videa, ki ga je Matteo Renzi objavil na socialnih omrežjih dan po odstopu s premierskega položaja. Tisoč dni v vladni palači človeka postara in odhajajoči ministrski predsednik, najmlajši od vseh, kar jih je Italija imela, je naenkrat videti odrasel skavt, ne več mladenič. Tisoč dni je na njegovem obrazu pustilo znamenja časa. Tisoč in eno noč je trajala vlada, s katero je Renzi poskušal preživeti kot Šeherezada, je po padcu reforme in premiera stanje stvari strnil eden od italijanskih časnikov. Odhajajoči je v dveh letih in pol predvsem pripovedoval zgodbe.
Poslavlja se 41-letni predsednik 63. italijanske vlade, kolikor se jih je zvrstilo v minulih sedemdesetih letih, Renzijeva vladavina je bila četrta najdaljša v zgodovini republike. Leta 1946 je bilo konec monarhije, v tri četrt stoletja, ki je sledilo, so se vladne garniture menjavale malone vsako leto. V Italiji se prvi ministri poljubno sprehajajo noter in ven; to nestabilnost je hotel spremeniti on, ki se ga je od začetka držal sloves politika novega tipa. Bil je mlad, moderen in brezskrbnega nasmeha, poln energije in zelo ambiciozen, brez politične prtljage in brez ideologije, pomenil je močen politični impulz. Obljubljal je revolucionarno spremembo sistema, napovedal je, da bo v sklerotični politiki Italije naredil tisto, česar desetletja ni naredil nihče. Ustavne reforme, spreminjanja političnega sistema, se je lotil pri vrhu. Sčasoma smo vse bolj opažali primanjkljaj politične presoje, nezaveden okus za stave, aroganco. Minulo nedeljo, ko je na volišča prišlo rekordno število volivcev, 34 milijonov Italijanov, in jih je bilo skoraj 60 odstotkov proti, se je njegov véliki projekt končal z vélikim porazom.
Malce po polnoči, ko je stal v palači Chigi pred italijansko in evropsko zastavo in ob njem žena Agnese, mu je slovo osolzilo oči. »Nisem mislil, da me tako sovražijo.« Nobenega sledu bahavosti, s katero je pred tremi leti privršal na politično prizorišče.
Zdaj, ko vsi secirajo razloge mučnega, ponižujočega Renzijevega poraza, sežejo analize onkraj običajnih. Tu ni samo napaka, da je nespametno personaliziral referendum, s čimer je opozicija legitimno zgrabila priložnost za rušenje vlade. Ali da se je znašel čisto sam in ni znal poiskati širšega konsenza, proti sebi je imel štiri od petih strank in še dobršen del lastnih demokratov. Poleg vsega je močno podcenil evropski referendumski kontekst: vladajoče garniture povsod potegnejo krajši konec, junija je na Otoku izgubil britanski premier David Cameron, jeseni se je zalomilo madžarskemu premieru Viktorju Orbánu; v aktualni politični, družbeni konstelaciji tako rekoč noben referendum ne more biti uspešen. In niti niso volivci nasprotovali le vsebini referenduma, najpomembnejši povojni reformi v Italiji, ki jemlje vso moč senatu; čeprav drži, da so Italijani tradicionalisti, ne marajo hitrih sprememb, občutljivi so na spreminjanje ustave, slednja je skoraj nedotakljiva.
Foto: Maurizio Degl'Innocenti/ANSA/AP
Gre še za nekaj drugega. Uničujoči proporci njegovega poraza – ni izgubil 46 proti 53, kot Norbert Hofer, razlika med glasovi je skoraj 20 odstotkov – kažejo nekaj več. Globoko zavračanje se je postopoma materializiralo proti osebnosti zdaj že nekdanjega premiera, volivci so zavrnili njegov predlog »ne glede na vse«; čedalje večja, radikalna netoleranca je bila uperjena proti njegovi pojavi in njegovi govorici, je Ernesto Galli della Logia zapisal v Corriere della Sera. Pojasnjuje, kako je Matteo Renzi sčasoma postal »nevzdržno antipatičen«. »Nikoli ni znal nagovoriti državljanov na primerno izboren, elokventen, če hočete, 'resen' način ... Njegov lahkotni ton je zmanjševal politično staturo.« Njegov prazni optimizem, puhlice o luči na koncu predora, o tem, kako »bomo zmogli«, medtem ko je velik del Italije tonil vse niže, brez vsakršnega upanja, so pomenile roganje vsakodnevni izkušnji številnih državljanov. In nikoli nikoli ni kritiziral elit, bank.
Poraz minulo nedeljo je bil strašen, uničujoč. Morda je najbolj boleče, da so mu izrekli nezaupnico mladi. Generacija brez dela – kaka tretjina mladih Italijanov je brezposelnih –, ki jo pogosto razglašajo za izgubljeno, je vsaj en dan dala vedeti, da obstaja. Mladi pod 35. letom so množično, skoraj polovica vseh, glasovali proti. Zgovorni so bili že poznovečerni rezultati, javnomnenjski strokovnjaki so v oddaji Porta a porta na referendumsko nedeljo razlagali, da so mladi večinsko glasovali proti spremembam in starejši za reformo. Ko so popoldne na volišča prihajali mladi, se je razlika med glasovi za in proti začela dramatično povečevati. Ni naključje, da je med velikimi mesti ravno bogati Milano podprl Renzija, povsod drugod, v Genovi, Rimu, Neaplju, Palermu, so glasovali proti.
Skoraj smo že pozabili, da je služba italijanskih premierov nestanovitna, večinoma kratkotrajna. Spet se vrača nestabilnost, ki je je Italija vajena, zanjo je to razmeroma vsakdanja stvar. Zamrznjeni odstop je v sredo postal tudi uraden, kriza je prešla v roke predsednika republike Sergia Mattarelle, čigar funkcija je ravno ohranjanje stabilnosti, lahko je začel posvete s predstavniki političnih strank o oblikovanju nove vlade.
Toda če ima desnica glasove, nima ne voditelja ne programa. Zmagovalci referenduma so bili enotni v opoziciji, zdaj ne tvorijo koherentnega bloka. Italija ni ostala samo brez premiera, ostala je tudi brez sovražnika. Referendumski polom skušata kapitalizirati predvsem Gibanje 5 zvezd in Severna liga, pri čemer je pomenljivo, kolikšne omejitve je letos pokazala stranka Beppeja Grilla ob prevzemu županovanja v Rimu po lokalnih volitvah. Nobena politična povezava najbrž ne bo nastala proti Berlusconiju oziroma brez njega, a ta ima 80 let. Predčasne volitve so vse bolj oddaljeni scenarij, na obzorju je oblikovanje vmesne, tehnične vlade do rednih volitev.
Italija bo najverjetneje dobila še enega neizvoljenega voditelja. Matteo Renzi je bil tretji zaporedni neizvoljeni premier, po tehničnima ministrskima predsednikoma Mariu Montiju in Enricu Letti. Paradoksalno je, da je bil zadnji izvoljeni šef vlade Silvio Berlusconi. Problem Italije je, da razen Renzija nima nobenega »normalnega« politika.
