Portret tedna: Milan Balažic

Nedaleč stran od rafinerije v Bosanskem Brodu naj bi ležalo zemljišče, bogato z nafto, lastnik pa naj bi bil domoljub, ki naj bi bil pripravljen zemljišče za manjšo uslugo podariti Republiki Sloveniji. Diplomatska naloga je bila tajna, skrajno občutljiva. Če bi se vse dobro končalo, bi imela država od tega znatne koristi. Če besedna zveza »naj bi« v zgornji vrsticah ne bi bila tako pogosta, bi lahko šlo za uvodne stavke sinopsisa napetega romana, v katerem se prepletajo motivi domoljubja, naftnega bogastva, državnih skrivnosti, interesov ruskih in italijanskih multinacionalk, poslov s srbskimi oblastmi v Bosni in Hercegovini ...

Sinopsis lahko razširimo. Domoljub, ki je Sloveniji ponujal darilo - ozemlje, prepojeno z nafto -, je bil pred dobrima dvema desetletjema pomemben regionalni trgovec z orožjem. Po Sloveniji je hodil z liberijskim diplomatskim potnim listom, država pa mu je priznala status častnega konzula Liberije v Sloveniji. Med Slovenijo in domoljubom je bilo sicer nekaj odprtih vprašanj. Domoljub je namreč nekega dne v koprsko Luko pritovoril več milijonov ruskih plinskih mask, slovenske oblasti pa so zagotavljale, da jih niso naročile. Spor se je končal tako, da so domoljubu vzeli naziv častnega konzula Liberije; ko je postalo vroče, je domoljub Slovenijo zapustil. Potem je bil zaradi davčne utaje pri trgovanju z žganimi pijačami obsojen.

Milan Balažic, že odpoklicani slovenski veleposlanik v Avstraliji, je domoljuba, ki nastopa v zgornjih vrsticah, marca letos gostil med odprtjem slovenskega konzulata v Melbournu. Domoljub ima ime in priimek – gre za Nicholasa Omana. Leta 2006 je bil zaradi pedofilskega kaznivega dejanja v Avstraliji obsojen na šest let zapora. Po vrnitvi iz zapora je po ovinku slovenske oblasti prosil za majhno uslugo – slovenski potni list. In Milan Balažic je med tajno diplomatsko nalogo – prepričan je, da mu je nalogo naložila vlada – preverjal, kaj je z darilom, naftnim poljem pri Bosanskem Brodu, ki naj bi ga domoljub Oman namenil Sloveniji. Tajna diplomatska naloga se je – tako zadevo razume Balažic – končala tako, da je politika žrtvovala njega, diplomata.

Kdo je mož, vpleten v nenavadno tajno diplomatsko nalogo? Na začetku osemdeset let je bil eden od urednikov študentske Tribune. Sredi osemdesetih je bil predsednik ZSMS na Fakulteti za politične vede, sociologijo in novinarstvo. Kot predsednik OO ZSMS FSPN je brucem pripovedoval, da je fakulteta razposajena ustanova, med nagovorom pa je izdatno citiral psihoanalitika Jacquesa Lacana. Lacan je mislec, ki ga je Balažic citiral najraje. Tako rad ga je citiral, da so člani Društva za teoretsko psihoanalizo, zbrani okrog Slavoja Žižka, iskreno upali, da bo Balažic nekoč Lacana vendarle nehal citirati. Menili so namreč, da je Balažiceva interpretacija Lacana nekoliko nenavadna.

Takrat, sredi osemdesetih, je Balažic prijateljeval z Igorjem Lukšičem, ki je bil nekakšen ideolog fakultetne celice mladinske organizacije. Nekoliko mlajši Borut Pahor je v tej družbi veljal za perspektiven kader. Lukšič je tedaj ostal zaposlen na fakulteti, Balažic se je leta 1986 zaposlil kot funkcionar republiške konference ZSMS, Pahor pa se je ob koncu osemdesetih zaposlil v strokovnih službah centralnega komiteja ZKS.

Na CK-ju so se poti Milana Balažica in Boruta Pahorja še enkrat križale. Po končani ZSMS-jevski službi je tudi Balažic služboval v stranki, ki se je tedaj preimenovala v ZKS–SDP. Celo zadnjega zveznega partijskega kongresa, ki se je v letopisih znašel zaradi predčasnega odhoda slovenske delegacije, se je udeležil. Vendar je leta 1990 Balažic poskrbel za presenečenje. Na prvih parlamentarnih volitvah je kandidiral na listi socialistične zveze, ne pa na listi prenoviteljev. Tako je leta 1990 postal delegat. Med osamosvojitveno vojno je skupščino obiskoval odet v uniformo teritorialne obrambe, ker je bil vpoklican v obrambne sile. Leta 1992 je znova kandidiral na listi socialistične stranke, a se ta ni uvrstila v državni zbor. Leta 1993 je postal član predsedstva Združene liste. Ko je sredi devetdesetih let služboval na ministrstvu za zunanje zadeve, je ustanovil diplomatsko akademijo, vodil pa je tudi oddelek za analitiko.

V prvem desetletju tega stoletja je še enkrat zamenjal stranko; bil je dejaven v vrstah LDS, na FDV pa je bil predavatelj. Knjige, ki jih je pisal in so opisovale obdobje demokratizacije in osamosvojitve, so bile ekscesno debele. A pri pisanju je imel to prednost, da je kot član številnih forumov iz obdobja 1986–1992 gradivo vestno shranjeval in ga je po poldrugem desetletju uporabil za pisanje.

V času, ko je ministrstvo za zunanje zadeve vodil Samuel Žbogar – z Žbogarjem sta sodelovala še na študentski Tribuni –, se je Balažic vrnil v Mladiko in bil govorec ministrstva. To je počel do leta 2011, ko je postal veleposlanik v Avstraliji in okoliških državah.

Avstralski dogodki z Balažicevim odpoklicem so ena bolj nenavadnih epizod slovenske diplomacije. Ne kaže pa spregledati, da so trije junaki zgodbe – Igor Lukšič, Borut Pahor in Balažic – stari FSPN-jevski znanci. Lukšičev zasebni namig, naj Balažic preveri, kaj ponuja »razvpita persona«, torej Nicholas Oman, je Balažic razumel kot vladno navodilo, četudi Lukšič ni bil član vlade. Balažic se je potem z Omanom, človekom dvomljivega slovesa, srečeval. Ker se je Oman znašel na otvoritvi konzulata v Melbournu, je to sprožilo vihar v slovenski skupnosti, takoj zatem pa še v slovenski politiki. Politika se je ob Omanovem gostovanju na slovesnosti zgražala zato, ker je bil pred osmimi leti obsojen zaradi pedofilije, na dejstvo, da je trgoval z orožjem, pa niso bili pretirano pozorni. Tudi na informacije, da je Oman sredi devetdesetih let posloval s srbskimi vojnimi zločinci, režimom Radovana Karadžića, niso bili pozorni.

Ob razkritju podatka, da je Oman v zameno za slovenski potni list, ki bi mu spet omogočil potovanja, ponujal zemljišče, pa velja biti pozoren na etični vidik operacije. Karadžićeve oblasti naj bi Omanu dolgovale 60 milijonov dolarjev. Da Oman trguje s Karadžićevimi ljudmi, smo lahko zasledili že sredi devetdesetih let. Zemljišče - tako trdi Oman – naj bi dobil v zameno za dolg. A zemljišče je Oman dobil od ljudi, ki so odgovorni za najhujše vojne zločine. Vprašanje, ali je pod zemljo, ki jo je za manjšo uslugo menda nameraval podariti Sloveniji, res skrita nafta, niti ni tako zelo pomembno. Bolj pomembno je dejstvo, da je zemljo dobil od ljudi, ki so bili povezani z vojnimi zločini v Bosni in Hercegovini.

Oman je Sloveniji ponujal krvavo zemljo. V zameno je pričakoval malenkostno uslugo, slovenski potni list. Krvava nafta za slovenski potni list.