Portret tedna: Mohamed Mursi

Ko je Mohamed Mursi minulo nedeljo suvereno odstavil feldmaršala Huseina Tantavija, obrambnega ministra in prvega moža Vrhovnega vojaškega sveta (SCAF), ki je po padcu Hosnija Mubaraka z »mehkim« državnim udarom prevzel vodenje države, je Egipt prvič v svoji moderni zgodovini postal civilna država. To je bil zgodovinski trenutek, ob katerem pa velja ostati previden.

Mursi, ki je 30. junija po vročem drugem krogu egiptovskih predsedniških volitev, v katerem je z minimalno prednostjo premagal vojaško-režimskega kandidata Ahmada Šafika, prisegel kot predsednik Egipta, ni odstavil le ostarelega Tantavija, dolgoletnega tesnega Mubarakovega sodelavca in prijatelja. Odstavil je še šest ključnih generalov (med njimi poveljnike vseh vodov vojske in nekaj dni pred tem še prvega človeka varnostno-obveščevalne službe), ki so v zadnjih tridesetih letih počeli, kar se jim je zljubilo, in državo s pomočjo uvožene neoliberalne gospodarske doktrine praktično spremenili v svoj gigantski fevd. V rušenju vojaškega vodstva so petemu egiptovskemu predsedniku pomagali številni mladi visoki častniki, katerih politično srce je veliko bližje Muslimanski bratovščini kot starcem, ki so se v imenu oblasti odrekli veri. Poleg tega je šel Mursiju na roko veliki fiasko, ki ga je vojska doživela na Sinajskem polotoku, kjer so islamski skrajneži pobili šestnajst egiptovskih obmejnih stražarjev. Zaradi pokola so se generali prvič v zgodovini znašli v nemilosti medijev. (Dokončni) padec njihove priljubljenosti je smelo izkoristil Mursi, zaradi česar so se med poznavalci razmer hitro pojavila namigovanja, da sinajska tragedija ni bila »naključna«.

Kljub Mursijevi suverenosti in na videz neomajni samozavesti se je še pred slabima dvema mesecema, ko so egiptovski volivci še drugič odšli glasovat za svojega prvega civilnega predsednika, zdelo, da je vojski s prilastitvijo revolucije uspel popoln državni udar in da so si generali z novimi in novimi dekreti ter vztrajnim ignoriranjem demokratične volje egiptovskega ljudstva oblast nad državo »zakupili« za prihodnjih nekaj desetletij. Pred razglasitvijo rezultatov, ki jih je v strahu pred izbruhom neustavljivega nasilja državna volilna komisija odlagala v nedogled, je na Tahrirju, čustvenem in »ideološkem« središču egiptovske revolucije, vrelo. Če bi komisija za predsednika razglasila Šafika, bi Egipt dokončno razneslo. A generali, ki so ves čas drame komunicirali s svojimi ameriškimi »pokrovitelji«, ki v egiptovsko vojsko vbrizgajo 1,3 milijarde dolarjev pomoči na leto, so se namesto za vojno, ki bi morala biti njihovo naravno stanje, odločili za mir. Mursiju, ki se je pred končno razglasitvijo volilnih rezultatov ves čas pogovarjal in pogajal s Tantavijem, je preostalo le še, da priseže. Že tedaj je postalo jasno, da so generali in islamisti sklenili nekakšen »patriotski« dogovor o deljenju oblasti ter posledični normalizaciji razmer v državi, ki jo pretresa globoka politična, varnostna, gospodarska in vrednostna kriza.

Mohamed Mursi sicer sploh ni bil prva predsedniška izbira Muslimanske bratovščine. Kot rezerva je v volilni boj vskočil šele po tem, ko je volilna komisija »diskvalificirala« Kairata el Šateraha. A ko je umirjeni mož in sijajni retorik ter nekdanji poslanec, ki ga je Hosni Mubarak skupaj z mnogimi vidnimi (in nevidnimi) člani bratovščine nekajkrat vrgel v ječo, postal oblastnik, je nemudoma začel uresničevati volilni program Muslimanske bratovščine, nekoč skrajne in prepovedane islamistične organizacije, ki je z arabsko pomladjo – njej se je priključilo šele, ko je bilo to politično in varnostno oportuno – dobila povsem nepričakovan zagon. In to še zdaleč ne le v Egiptu – bratovščina je postala vodila politična sila v celotnem sunitskem delu arabskega sveta. Njen vzpon v Tuniziji, Siriji, Libiji in Egiptu so z milijardami dolarjev in neomajnim strateškim zaledjem podprli v Saudski Arabiji in Katarju, ki počasi, a zanesljivo zmagujeta v bližnjevzhodni hladni vojni.

Mursi je pred volitvami govoril, da mora v Egiptu zavladati šeriatsko pravo. Po volitvah govori o enakih možnostih, ženskih pravicah in nujnosti ohranjanja mednarodnih dogovorov – predvsem tistega z Izraelom. Ob tem je razveljavil vojaški dekret o nelegalnosti novega parlamenta in pozval k čimprejšnjemu pisanju nove ustave. Obnaša se nasprotno od pričakovanj, kar je za prihodnost Egipta vsekakor dobra novica. Čeprav se mnogi bojijo, da ima v rokah naenkrat preprosto preveč oblasti. »Zdaj, ko je vojska izgubila zakonodajno moč in ima predsednik v odsotnosti delujočega parlamenta tako rekoč imperialno moč,« je bil v svojem zapisu na Twitterju minuli ponedeljek kritičen Mohamed Baradei, ki ni bil dovolj pogumen, da bi do konca vztrajal v predsedniški bitki.