Portret tedna: Radosław Sikorski

Sedanja poljska vladna kriza se je začela z vicem. »Starec pride v bordel in madam mu reče: Vi ste pa danes že tretjič tu!« je poljski zunanji minister Radosław Sikorski januarja lani pripovedoval tedanjemu finančnemu ministru Jaceku Rostowskemu.­ »Prekleto, s takšno pozabljivostjo se bom nakavsal še do smrti.« Zabeljena šala pa ni najhujša stvar v skrivaj posnetem pogovoru dosedanjega 51-letnega čudežnega dečka poljske politike, ki ga je objavil tednik Wprost. Radek, kot ga imenujejo prijatelji in znanci, je z grobimi izjavami na račun prijateljskih politikov ogrozil svojo kariero in vlado premiera Donalda Tuska.

Soprog znane ameriške novinarke in zgodovinarke Anne Applebaum ter lastnik z ljubeznijo do poljske zgodovine obnov­ljene prave male graščine blizu domačega Bydgoszcza­ je med vsemi vzponi že doživel tudi nekaj padcev, saj je leta 2007 odstopil kot obrambni minister. A se je doslej vsakič dvignil še višje in so ga zdaj poleg drugih visokih položajev omenjali celo kot morebitnega naslednika visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton. Kdorkoli je organiziral velikopotezno prisluškovanje v VIP-sobah znanih restavracij, ki je pred Sikorskim osramotilo že notranjega ministra Bartłomieja Sienkiewicza­ in predsednika centralne banke Mareka Belko, je zdaj v britanskem Oxfordu izobraženega politika predstavil kot neolikanega opravljivca, ki omalovažuje stebre poljske zunanje politike.

Zdaj ves svet ve, da je za poljskega zunanjega ministra tesno naslanjanje na ZDA »bullshit« in celo škodljivo, saj menda daje lažen občutek varnosti. Za Poljake, ki v zavezništvu z ZDA še vedno vidijo eno od varščin narodnega obstoja med velikima in pogosto agresivnima sosedama Rusijo in Nemčijo, je takšno govorjenje skorajda narodna izdaja. V zadnjem času se je Sikorski res bolj naslanjal na EU in Nemčijo, o kateri je znamenito dejal, da je nenadomestljiva država, toda to je imelo morda več skupnega s političnim realizmom kot izdajo. Demokratski predsednik Barack Obama je kmalu po nastopu končal nameščanje protiraketnega ščita na Poljskem in Češkem in tudi drugače demonstriral proti nezanimanju za tradicionalne vzhodnoevropske zaveznike. Nekdanji raziskovalec washingtonske ustanove American Enterprise Institute je Nemčijo Angele Merkel cenil tudi zaradi liberalno-konservativnega pristopa k reševanju skupne evropske valute.

Radek Sikorski se lahko sklicuje še na druge olajševalne okoliščine. Če sodimo po ameriški vrhovni diplomatki za evropske zadeve Victorii Nuland in njeni izjavi »pokavsajte EU«, je sočni jezik vse bolj običajen tudi tam, kjer so nekoč sloveli po prefinjeni govorici. Afera Sikorski bo morda celo pripomogla k razjasnjevanju transatlantskih odnosov in interesov današnjega svobodnega sveta, držav torej, ki doma dovoljujejo demokratične menjave oblasti, spodbujajo neodvisnost sodstva (in centralne banke) ter ne preganjajo drugače mislečih ali zoprno nesramnih novinarjev.

Če bolj kot na ZDA računa na Evropo, Sikorski ne bi smel žaliti vsaj evropskih voditeljev, a je v skrivaj posnetem pogovoru dobro mero natresel tudi politikom nekdanje domovine Velike Britanije. Samooklicani občudovalec Margaret Thatcher je bil svoje čase celo britanski državljan, potem ko ga je državni udar generala Wojciecha Jaruzelskega leta 1981 našel v tej državi in je namesto vrnitve domov zaprosil za politični azil.

Sikorski se je hitro vzpenjal tudi v britanski družbi in je med študijem filozofije, politike in ekonomije na oxfordski univerzi vstopil v ekskluzivno bratovščino Bullingdon Club, skupaj z londonskim županom Borisom Johnsonom in le nekaj let pred britanskim premierom Davidom Cameronom. Tega je v trenutku skrivaj posnete odkritosti obtožil, da se je »zakavsal« s svojo evropsko politiko, in Britanci, ki so po padcu železne zavese sprejeli­ več kot milijon poljskih priseljencev, so tudi ogorčeni. Poljska Donalda Tuska in Radosława Sikorskega se je z gospodarskimi in drugimi uspehi doslej hotela približati domnevno razvidni in pošteni severni Evropi, zdaj pa jo sicer nezakonito prisluškovanje postavlja v najbolj opravljivi in zakulisni tretji svet.

Premieru Tusku ni preostalo drugega, kot da v obrambo svoje vlade potegne ruskega aduta – za prisluškovanje je obtožil tajkuna, ki ima s poljsko vlado neporavnane račune zaradi preprečevanja uvoza poceni ruskega premoga. Zaradi agresivnega obnašanja v Ukrajini mnogi Poljaki Rusom zaupajo še manj kot prej in z uspešno zaupnico vladi si je tudi zunanji minister Sikorski za zdaj rešil stolček. Njegove nediplomatske in celo grobe izjave se bodo vrhovnega diplomata države držale kot – no, bikovi iztrebki. Odkar ga je celo svetovalec predsednika Bronisława Komorowskega, zgodovinar Tomasz Nałęcz, primerjal z »oslom z ušesi do neba«, lahko najbrž pozabi tudi na kandidaturo za ministra za energijo EU, kar je kot svojo ambicijo razkril v spornem pogovoru.

Ne pomaga, da je Sikorski v njem tudi svoje Poljake označil za podložne zamorce. Če si bo čez čas zaradi vsega povedanega vendarle moral iskati novo službo, se je pred odhodom v politiko izkazal v novinarstvu, ko je med leti 1986 in 1989 za britanske medije pokrival dogajanje v Afganistanu in Angoli. Veliko talentov ima tudi njegova ameriška soproga, ki je za knjigo o zgodovini gulagov dobila Pulitzerjevo nagrado, po vrsti drugih odmevnih zgodovinskih del pa je napisala še knjigo o poljski kuharski umetnosti. »Kuhanje je zame terapevtsko,« je povedala Anne Applebaum. »Naporno pisanje ne gre skupaj z natančno peko, brez težav pa je mogoče skuhati juho.« Dober terapevtski žurek, kot se imenuje ena od tradicionalnih poljskih jedi, bi ta čas prišel prav tudi njenemu možu. Že pred prisluškovalno afero je oče dveh študentov elitnega Etona razburjal zaradi obtožb, da je svoje varnostnike pošiljal po pico.

»Radek je kot poljski Boris,« je znani britanski novinar poljskega politika pred časom primerjal z londonskim županom in prijateljem iz elitne študentske bratovščine. »Ljudje ga imajo radi, v stranki pa ga ne marajo, saj je čeden, lepo oblečen in poduhovljen.« Morda pa zanj vsaj v domači politiki še ni vse izgubljeno, saj mu po grobi zaroti proti njemu vsaj poduhovljenosti nihče več ne očita.