Portret tedna: Rupert Murdoch

Jesen medijskega mogotca Leta 1931 je konservativni prvak Stanley Baldwin za takratne britanske časopisne mogotce dejal, da »poskušajo imeti oblast, vendar oblast brez odgovornosti – to pa je posebna pravica, ki si jo v vsakem obdobju lastijo vlačuge«.

Vendar pa se stvari včasih spreminjajo tudi zato, da se spremenijo. V Britaniji so se spremenile v sredo, ko se je Rupert Murdoch odločil, da bo njegova News Corporation, lastnica 39 odstotkov največje britanske satelitske televizije BSkyB, umaknila ponudbo za nakup še preostalih 61 odstotkov delnic družbe. Razlog za to je bilo »ozračje«, kot je dejal Murdochov podpredsednik Chase Carey. V prevodu: škandal zaradi hekanja telefonskih odzivnikov, zaradi katerega je po 168 letih nehal izhajati tednik, ki ga je izdajal News International, britanska hči News Corporation, je postal toksičen.

Osemdesetletni Murdoch, avstralski medijski mogotec z ameriškim državljanstvom, je svoje prve, avstralske časopise podedoval od očeta, mednarodni imperij pa je začel graditi prav v Britaniji, kjer je leta 1969 kupil News Of The World. Sledili so mu Sun in, leta 1981, še korifeji takratnega otoškega novinarstva, dnevnik Times in tednik Sunday Times. V Združenih državah se je zasidral leta 1974, ko je ustanovil tabloidni tednik Star, potem je bil na vrsti nakup New York Posta, leta 1985 pa je kupil filmski studio 20th Century Fox in postal naturalizirani ameriški državljan, da je lahko začel razvijati televizijsko mrežo Fox (lastniki televizijskih postaj v ZDA so lahko samo ameriški državljani); štiri leta kasneje se je lotil tudi televizije v Britaniji ter ustanovil Sky Television, iz katere je po združitvi z BSB nastal BSkyB. Od novejših akvizicij sta bili pomembni nakup spletnega družabnega omrežja MySpace (2005) in družbe Dow Jones, ki izdaja Wall Street Journal (2007).

Vedno gostejša in globlja, metastazirajoča afera, v kateri so fantastično prepleteni mediji, politika in policija, sega v leto 2006, ko je bilo razkrito hekanje mobilnih telefonov princev Williama in Harryja ter vrste uslužbencev kraljevske družine; dvorni urednik News Of The World Clive Goodman in privatni preiskovalec Glenn Mulcaire sta bila naslednje leto obsojena na štiri oziroma šest mesecev zapora, zaradi »objektivne odgovornosti« pa je odstopil urednik tednika Andy Coulson. V News International so vztrajali, da je šlo za »izključno eno gnilo jabolko«; Coulson je za nekaj mesecev postal vodja komunikacij v (takrat opozicijski) konservativni stranki, po lanskih parlamentarnih volitvah pa komunikacijski direktor premiera Davida Camerona. Januarja je odstopil, prejšnji petek pa je bil aretiran, ker naj bi domnevno odobril 100.000 funtov za »informacije«, ki jih je njegov časnik dobili od policistov Metropolitanske policije. Policija je pri Mulcairu sicer zasegla skoraj 10.000 strani različnih materialov, vključno s seznamom štiri tisoč »tarč« za hekanje, vendar pa so se temeljite preiskave materiala lotili komaj v zadnjih dveh tednih; leta 2009, ko je Guardian – v Sunu so jih še ta teden žalili, da gre za »nizkonakladni časopis, ki ga berejo predvsem zaposleni v javnem sektorju« – začel ponovno kopati po aferi, so iz policije sporočili, da ne gre za »nič novega« in da »nova preiskava ni potrebna«.

Rebekah Brooks, direktorica News International, je prejšnji petek dejala, da »najhujše šele prihaja«. Ali ni bilo najhujše že to, da so Mulcaire in nekaj novinarjev News Of The World preposlušali sporočila na mobilnem telefonu 13-letne Milly Dowler, ki je bila marca 2002 ugrabljena in umorjena, potem pa jih nekaj izbrisali in naredili prostor za nova, zaradi česar so njeni svojci in policija upali, da je deklica še vedno živa? Ali pa to, da so podobno hekali tudi telefone vdov britanskih vojakov, ki so bili ubiti v Iraku in Afganistanu? Urednica tednika je bila takrat Rebekah Wade (zdaj poročena Brooks). Vendar to še ni bilo vse. Nekdanji premier Gordon Brown je dejal, da so podobno vprašljivo »informacije« o njem in njegovi družini zbirali tudi v Sunday Timesu in Sunu. Sunday Times naj bi zanimal Brownov osebni bančni račun, za kar da so najeli »znane kriminalce«, v Sunu – urednica: Rebekah Wade – pa so leta 2006 objavili novico, da ima njegov štirimesečni sin cistično fibrozo; tega takrat ni vedel nihče drug kot družina in zdravniki. (V Sunu vztrajajo, da je bil njihov vir legitimen.) Zanimivo je, da je Brown tri leta kasneje kljub temu šel na njeno poroko; sirenski klic je bil očitno premočen.

Pesnik, politik in zgodovinar Thomas Babington Macaulay je zapisal, da ni »nič ni bolj smešnega kot britanska javnost med občasnim napadom moralnosti«. Vendar pa je najnovejši »napad moralnosti« obrodil sadove. Zaradi zgražanja javnosti nad hekanjem se je zganila celotna politična javnost, vključno s premierom – David Cameron je sicer prijatelj Rebekah Brooks –, in ugotovila, da ne potrebuje Murdochovega mecenstva. Britanska vlada je tako že napovedala preiskavo o hekanju (ne samo pri News International, ampak tudi drugih časopisih, kar je ena od zanimivejših neznanih neznank) ter odnosih med politiko in mediji, v ZDA pa je Zvezni preiskovalni urad, FBI, začel preiskavo o trditvah, da so bili hekani tudi telefoni žrtev terorističnih napadov 11. septembra 2001. Doslej so Murdochu dvorili vsi po vrsti, vendar pa vsaj v Britaniji v rokavu nima več nobenega aduta; ne samo da nima aduta, tudi nobene druge karte nima več. Sicer pa: tudi Watergate se je začel samo z vlomom. ¾ Foto Reuters Rupert Murdoch se je srečal z vsemi ameriškimi predsedniki, od Harryja Trumana do Baracka Obame, in z vsemi britanskimi premieri, od Harolda Wilsona do Davida Camerona.